Specialist in filozof

 

Specialist in filozof

 

José Ortega y Gasset

 

prevod Andrej Lokar

 

 

Zgodilo se je torej, da je nad spokojno površino razprave med arhitekti  prišlo do dveh filozofskih izbruhov: prvi je bil Heideggrovo predavanje na temo »Bauen, Wohnen, Denken« (Graditi, prebivati, misliti); drugi je bil moje predavanje z naslovom: »Mit človeka onkraj tehnike«.

Resnica je, da če se natančno izražamo, niso tla, na katerih človek vselej stoji, zemlja niti nobena druga snov, ampak neka filozofija. Človek živi iz in v neki filozofiji. Ta filozofija je lahko eruditska ali poljudna, lastna ali tuja, stara ali nova, genialna ali neumna; vendar dejstvo je, da naša bit vselej poganja svoje žive korenine v neki filozofiji. Večina ljudi tega ne zazna, kajti filozofija, ki jo živijo, se jim ne kaže kot rezultat intelektualnega napora, ki so ga izpeljali sami ali nekdo drug, ampak se jim dozdeva »čista resnica«; to se pravi: »realnost sama«. Te »realnosti same« ne vidijo kot tisto, kar v resnici je: kot idejo ali sistem idej, ampak izhajajo iz »stvari samih«, ki jih ta ideja ali sistem idej razkrivata. Najnenavadneje pa je, da se to ne dogaja samo tistim, ki jih navadno imenujemo »neizobražene«, ampak tudi mnogim izobražencem, na primer številnim arhitektom, predvsem starejšim. Mlajši so vselej bolj pozorni, da bi lahko zaznali te podtalne osnove, na katerih »živijo, se gibljejo in so«. Zazdelo se mi je namreč, da so vsaj nekateri izmed starejših arhitektov, ki so bili tam navzoči, če odmislimo en sam vljudno potuhnjeni primer, občutili nejevoljo spričo filozofskega izbruha na površino strokovnih pogovorov o arhitekturi.

Ta odpor je dokaj nenavaden. Kajti če drži, kar sem zapisal, vse tako kaže pa, da bi ne moglo ne držati, to pomeni, da čeprav vsak preprosti človek in predvsem vsak profesionalec poseduje svojo filozofijo – ali bolje: neka filozofija poseduje njega, da je njen ujetnik –, se vznejevolji, kakor hitro nekdo, ki se izrecno posveča filozofiranju, vzame besedo, da bi povedal nekaj v zvezi s stvarmi, ki so povezane z njegovim poklicem. Če pa je državljan, o katerem teče beseda, po naključju tudi politik, je pri tem njegova nejevolja še toliko večja. Povsem jasno je, da že od vekomaj, na vsakem prelomu stoletja, politik postane živčen, kakor hitro filozof stopi pred žaromete, da bi povedal, kar je treba povedati v zvezi s politiko. Sicer pa dejansko imamo opraviti z dvema tipoma človeka, ki sta si tako nasprotna, kolikor si le moremo predstavljati. Filozof, mislec, se trudi, da bi poskusil kolikor je le mogoče osvetliti stvari, medtem ko jih politik poskuša kolikor je le mogoče prikriti. Zato sta politik in intelektualec kakor pes in mačka znotraj človeške vrste.

Vendar onkraj tega skrajnega primera sovražnosti leži vse območje nejevolje spričo »poklicnosti«, ki jo goji filozofija (»poklicnost« je treba zapisati med dvema vljudnostma narekovajev, kajti jasno je, da filozof, mislec, ne more biti profesionalec). Čista inteligenca se namreč ne more pretvoriti v poklic, v službo, v uradno funkcijo. Razlog je silno zanimiv in neizmerno globok. (To bi bila dobra tema za še en članek). Zato je tudi neki veliki arhitekt ugovarjal, da je bil v arhitekturna opravila vpeljan »Denker« (mislec), ta pa je zelo pogosto »Zer-denker«[1] in ne pušča pri miru ostale živali, ki jih je ustvaril dobri Bog. Čeprav nikakor nisem mogel sklepati, da bi bili namigovali name, saj nisem bil niti črhnil, sem vseeno prijel za mikrofon, da bi povedal samo tole: »Dobri Bog je potreboval budilca (odmišljevalca), da bi ostale živali lahko kar naprej spale.« Nova generacija, ki je bila tamkaj navzoča in je morda prva nemška generacija sposobna biti vedno – in tako je tudi prav – pripravljena na satirični obrat šale, je planila v smeh.

Kako si lahko v specialistu razložimo obstoj tega »prvega vzgiba« sovražnosti spričo vsakršnega vznika dejanskega in spretnega filozofiranja? Bržkone če hočemo stvari izraziti čim bolj lakonično, gre za dva razloga – prvič: specialist je primoran zaznavati, da je njegova disciplina omejena in da je potemtakem on sam hemiplegik ali pa trpi za kakšno drugo boleznijo, ki spremeni človeka v senco samega sebe. Že pri prvi njegovi besedi je mogoče zaznati, da filozof govori z daljave, da njegov glas prihaja od in odhaja k celotnemu obsegu realnosti, da ne gre za lokalni, pač pa za univerzalni glas. V območju intelektualnosti pa se dogaja, kar se dogaja v območju zvokov: samo trije niso omejeni in pripisani nekemu določnemu kraju, onkraj katerega seveda niso slišani, saj niso »glas daljave«. Ti trije glasovi so rjovenje leva, grmenje topov in pritrkavanje zvonov. Presenetljivo je, kako v vseh treh primerih volumen – da se tako izrazimo – zvoka natanko sovpada z magično okroglo črto obzorja, kar ne velja za grom, kajti ta, kakor pravi ljudski izraz, »se kotali«, kar pomeni, da mora prekoračiti prostor in da ga ne napolnjuje povsem. Drugič: človek, ki tako ali drugače, nosi v sebi specialista, ob govorjenju filozofa odkrije, da je tudi sam globoko v sebi nosil neko filozofijo, da je bil filozof, ne da bi se tega zavedal, kakor je bil bougeois gentilhomme prozaist, vendar da se ta njegova filozofija spotika ob neko globljo v podtalju, iz katere, iz neznanske globine, črpa vse, tudi svoj specifični poklic ter svojo lastno osebo. Dejstvo, da je viden in odkrit iz »neznanske globine«, da nekdo razgalja vse stvari, ga vznemiri, to pa se mu zdi, morda celo nekoliko upravičeno, nespodobno.

Heideggrovo predavanje je bilo, kakor vsako njegovo predavanje, kakor vsak njegov spis, prekrasno – polno globine; silno paradoksno je, da temu pravim »poln globine« – mar ne? Obenem je bilo polno nasladnosti. Bralcu se bo na tem mestu morda zazdelo nekam čudaško, če ga nagovarjam, naj si predstavlja intenzivno razmerje med Heideggrom in nasladnostjo.  Vendar v nadaljevanju bomo videli, da tudi Heideggrovo delo vselej vsebuje neko nasladno razsežnost.

Tule ne bom komentiral temeljnega stališča, ki ga je zagovarjal Heidegger, saj nisem mogel dobro slišati vseh njegovih besed. Sedel sem, kakor večina nastopajočih na konferenci, za Heideggrom in Heideggru še ni uspelo, da bi spregovoril skozi tilnik.

Heidegger vzame besedo – v tem primeru bauen (graditi) – in iz nje izvleče njeno najgloblje bistvo. Polagoma iz neznatne notrine besede vznikajo »humanosti«, vse človeške bolečine in človeške radosti, nazadnje pa celotno vesolje. Heidegger, kakor vsak veliki filozof, oplodi besede, iz katerih nato priplavajo na površje najbolj čudovite krajine z vsem svojim rastlinstvom in z vsem svojim živalstvom. Heidegger je vedno globok, to pa pomeni, da je eden od največjih filozofov vseh časov.

Filozofija je vselej vabilo na navpično potovanje navzdol. Filozofija vselej prodre onkraj tega, kar je, in pod to, kar je. Proces znanosti je nadaljevati in napredovati. Filozofija pa je znamenita »Anabaza«, človekov strateški umik, nenehno vračanje. Filozof se pomika vzvratno. Zato sem hudomušno domneval, da bi lahko Heidegger kdaj govoril iz svojega tilnika. Drugi ljudje govorijo o temeljih znanosti ali civilizacije. To so uveljavljene resnice, ustaljene resnice. Usoda filozofa pa je prodreti v ozadje in v podpodje tako imenovanih »temeljev«, da bi lahko opazoval njihov hrbet in dno. S tega vidika se »temelji«, ki pomirjevalno učinkujejo na dobrega buržuja in na katerih popolnoma zaupljivo in udobno sedi, izkažejo kot lažni ali kot drugotne ali posredovane resnice in da je nujno odkriti druge resnice za njimi, ki so bolj »temeljne« in trdne. Od tod tudi nemir ljudi, ki hočejo živeti v miru in gotovosti, kadar uvidijo, da filozof uporabi svojo zadnjo stražo ter se umesti za njihovim hrbtom. Strah jih je, da jim bo zasadil nož v hrbet. Zato vselej, kakor hitro se filozof raztrese, obstaja zanj nevarnost, da bi ga spravili v zapor kot zločinca, kakor nevarno osebo, da bi mu dali piti trobeliko ali ga podvrgli zanj usodni kirurški operaciji.

Heidegger je globok, pa najsi govori o »bauen« ali o čemerkoli drugem. Ker pa ne znam povedati drugega kot tisto, kar mislim, in moram povedati skoraj vse tisto, kar mislim, moram tule dodati, da Heidegger ni le globok, ampak da si predvsem želi biti globok, to pa se mi vsekakor ne zdi tako dobro. Heidegger je genij, a boleha za obsedenostjo z globokoumji. Kajti filozofija ni le potovanje v globino. Je tudi potovanje v eno ali v drugo smer, zato pa filozofija tudi pomeni dvigati tisto, kar je globoko, na površje, da ga naredimo razvidnega, prepoznavnega, samoumevnega. Husserl je v nekem znamenitem članku iz leta 1911 dejal, da filozofija razume kot nepopolnost tisto, kar so v njej vedno častili; to se pravi: globino. Pri filozofiji gre namreč za to, da naredimo očitno, kar je prikrito, plitko, kar je globoko, da se dokopljemo do »jasnih in razvidnih« idej, kot je dejal Descartes. Dejstvo, da nismo kartezijanci, na stvari ničesar ne spremeni. Filozofirati pomeni poglabljati in razjasnjevati hkrati, pomeni vročično željo, da bi postavili na glavo realnost, tako da bi lahko globoko postalo površinsko.

Nemški misleci so se vselej nagibali k temu, da bi bili težavni in so zahtevali velike napore od ljudi vseh narodnosti – tudi nemške–, da bi bili razumljeni. Razlog za vse to je nadvse zanimiv in seveda ga bomo poskusili v teh prispevkih osvetliti. Saj je del obsežne in zahtevne teme, kakršno je razmerje nemškega človeka do bližnjega. To razmerje je pomanjkljivo in ta pomanjkljivost je povzročala velika razdejanja v nemškem narodu. To je področje, na katerem se lahko nemški človek, ki nas je sicer toliko naučil, nekaj nauči od latinskega človeka. (Spominjam se, da sem pred več kot tridesetimi leti dejal, da je jasnost filozofova vljudnost).

Toda glede tega ne sme biti nesporazumov. Dejal sem, da je Heidegger vedno globok in da je včasih preglobok in da se pogosto pri njem kaže želja, kako bi se rad valjal v najglobljih globinah, vendar nisem dejal, da je zelo »težek« mislec. V minulih tednih sem poslušal mnoge Nemce, kako so se pritoževali nad njegovim hermetizmom. Mar ni ta sodba krivična? Heidegger po mojem ni niti bolj aniti manj težek od kateregakoli drugega misleca, ki je užival privilegij in srečo, da je prvič uzrl vse dotlej nevidene krajine, ki je plul

 

»po vse dotlej nepreplutih morjih«

 

kot pravijo Camoens de Vasco de Gama in portugalski raziskovalci. Zahtevati, da bi odkrivalec nepoznanih obzorij bil tako lagodno berljiv kakor pisec revijalnih člankov, bi bilo vsekakor preveč. Težki, resnično težki – in neupravičeno težki – so Kant, Fichte, Hegel. Zakaj so to bili? Ker nihče izmed njih ni v vsej jasnosti videl, kar je bil prepričan, da je videl. Ta trditev se zdi neotesana, vendar tisti, ki so temeljito preučili te tri genialne mislece, vedo, da to drži, čeprav si ne upajo tega javno priznati.

Ne, Heidegger ni »težek«, Heidegger je pred vsem drugim velik pisatelj. Zadnja ugotovitev bo za ušesa nemalega števila Nemcev zvenela kot še en paradoks. V samem Darmstadtu sem na svoje veliko presenečenje slišal mnoge ljudi, kako so kot nekaj splošno znanega in neovrgljivega trdili, da Heidegger mrcvari nemški jezik, da je ničvreden pisec. Čutim, da moram radikalno zavrniti s tovrstno mnenje, vendar me to primora, da bom ubranil svoje stališče z nekaterimi kratkimi in preprostimi dognanji v naslednjem poglavju, v katerem se bomo soočili s Heideggrom in s pohotnostjo.

 

España, 14. januarja 1952

 

 

OPOMBE

[1] Neprevedljiva besedna igra v nemščini in v španščini med besedami Denker, Zerdenker in despensador. Končni besedni pomen in poanta besedne igre je, da je mišljenje prebujanje. Op. prev.