Okoli »Konference v Darmstadtu 1951«
III
[OSNUTEK]
José Ortega y Gasset
prevod Andrej Lokar
Heideggrovo predavanje in moje predavanje sta se sukali okoli iste teme: tehnike. Razlika je le v tem, da je Heidegger raje skrčil to vprašanje na samo en poseben vidik, graditi, zidati, še to pa tako, da se je osredotočil na dve posebni vrsti gradnje: na hišo in most. Ko bi bil vnaprej vedel, da je šlo zgolj za srečanje arhitektov, bi zagotovo tudi sam skrčil svoje razmišljanje. Vendar o konferenci v Darmstadtu nisem vedel nič natančnega. Opazil sem, ne brez začudenja, da v Nemčiji nikomur ne razložijo ničesar, tako da kadar me kam povabijo na nekaj, sam vnaprej ne vem, kaj je tisti »nekaj« in ko se tja odpravim, nikoli pravzaprav ne vem, kam grem. To je simptom neke sodobne poteze nemškega življenja: »vaščanstva«[1]. Nemčija se je namreč nekoliko spremenila v »vas«, v neskončno »vas«, to se pravi v niz vasi brez konca. Vaščan živi v nadvse skrčenem svetu, ki sestoji iz nadvse konkretnih predmetov, ki so mu prešli v navado in so mu popolnoma poznani. Vaščan torej misli, da ves svet pripada njegovi vasi in da so zatorej stvari, o katerih govori, poznane vsem. Ne vem povsem natanko, od kod izhaja ta ponovni padec Nemca v vaško perspektivo, vendar povsem jasno je, da se mora čimprej tega osvoboditi in … oditi v široki svet.
Toda, ponavljam, nosilna tema je bila ista za Heideggra in zame. Tule pa nastopi tisto, kar je morda še najbolj zanimivo: v istem kraju, v razmiku nekaj ur in na isto temo sva Heidegger in jaz povedala nekaj bolj ali manj nasprotnega. Če se za tem očitnim nasprotovanjem kljub vsemu skriva neka radikalna sovpadnost, se bo to slejkoprej pokazalo. Toda ta hip se moramo držati očitnega razhajanja.
Heidegger trdi, da »graditi« – bauen – pomeni »prebivati« – wohnen. Gradimo, da bi prebivali, kot da bi šlo za sredstvo za doseganje nekega cilja, vendar ta cilj – prebivati – obstaja pred grajenjem. Ker namreč človek prebiva – to se pravi: obstaja v vesolju, na zemlji, pred nebom, med smrtniki in celo med bogovi –, gradi, da bi njegovo prebivanje lahko postalo motrenje – schonen –, negovanje tega vesolja, odpiranje vesolju in omogočanje, da bi bilo, kar je – da bi zemlja bila zemlja, da bi nebo bilo nebo, da bi smrtnost bila smrtnost in Bog nesmrten. Vse to naprezanje, posvečeno Vesolju, je naposled »misliti«, razglabljati, dichten. Od tod tudi naslov predavanja – »Bauen, Wohnen, Denken«.
Pri sprejetju tovrstnega nauka naletim v sebi na neke ovire, te pa sem že izrazil v javni razpravi, ki sva jo Heidegger in jaz imela Buhlerhöheju, nedaleč od Baden-Badna. Prvič: izvorno človek je na Zemlji, vendar ne prebiva – wohnt – na njej. To pa je natanko tisto, kar človeka ločuje od vseh drugih bitij – rudninskih, rastlinskih in živalskih. Temeljni odnos človeka do Zemlje je dokaj paradoksen. Kakor vemo, ni bilo mogoče izslediti nobenih anatomskih ali fizioloških razlik, ki bi jasno ločevale človeka od višjih živalskih vrst. In vendar je pater Teilhard, francoski jezuit, iznašel privlačno misel, da je odkril čisto zoološko potezo, ki dejansko razlikuje enega od drugega: neovrgljivo dejstvo, da medtem ko vse ostale živali živijo le na nekaterih področjih na Zemlji, samo človek živi na vseh. Ta radikalno ekumenska lastnost človeka je silno nenavadna. Gre za dejstvo, vendar kot vsako dejstvo je dvoumno in mora biti zategadelj podvrženo analizi. Tedaj pa odkrijemo, kar pater Teilhard, presenetljivo, ni opazil. Vsaka živalska ali rastlinska vrsta najde na Zemlji prostor, kjer vladajo določene razmere, kjer brez nadaljnjega lahko živi. Biologi to imenujejo njen habitat. Dejstvo, da človek živi kjerkoli, njegova planetarna vseprisotnost, seveda pomeni, da mu primanjkuje ravno habitat, prostor, kjer bi lahko brez razloga živel. In, dejansko, Zemlja je za človeka v samem izhodišču neprimerna za življenje – unbewohnbar. Da bi lahko preživel, postavi med vsak kraj na zemlji in svojo osebo tehnične kreacije, zgradbe, ki deformirajo, reformirajo in konformirajo Zemljo, tako da postane bolj ali manj primerna za prebivanje. Prebivanje, wohnen, potemtakem pri človeku ne predhaja grajenja, bauen. Prebivanje mu ni dano od samega začetka, ampak si ga mora sam ustvariti, kajti v svetu, na Zemlji človekovo bivanje ni predvideno, to pa je najneizpodbitnejši dokaz, da človek ni žival, da ne pripada temu svetu. Človek je v naravi vrinjenec. Prihaja od zunaj, z njo je nezdružljiv, po svojem bistvu neprilagojen vsakemu miljeju. Zato gradi – baut. In ker lahko gradi kjerkoli na svetu – v vsakem posameznem kraju posebne vrste zgradb – je zmožen a posteriori prebivati povsod. Kmalu se pojavijo velika obmorska mesta. Nobenega razloga ni, da bi morja bila neposeljena in bi na njih človek bil samo v gibanju. Obstajala pa bodo tudi mesta, lebdeča v zraku, obstajala bodo medzvezdna mesta. Človek ni omejen na noben določen prostor in je, strogo vzeto, celotnemu prostoru heterogen. Samo tehnika, samo gradnja – bauen – asimilira prostor človeku, ga humanizira. Vendar vse to je treba razumeti relativno. Kljub vsemu tehničnemu napredku ne moremo trditi, če poskušamo biti natančni, da bi človek »prebival« – wohnet. Kar označuje ta izraz, je pomanjkljivo, približno in, kakor vse pri človeku, utopično. Vsakršno prebivanje je nujno prebivanje in konstitutivno človek izraža potrebo po prebivanju. (Glej mojo knjigo Vom Menschen als utopisches Wesen, ki bo izšla čez nekaj tednov).[2] Od tod po mojem mnenju izhaja, da človek ne gradi, ker že prebiva, in da bivanje in življenje človeka na Zemlji ni prebivanje. Pravzaprav se mi zdi ravno nasprotno – njegovo bivanje na Zemlji je nelagodje in potemtakem radikalno hlepenje po lagodju.[3] Temeljna bit človeka je njegova bazična nesreča. Človek je edino bitje, ki je konstitutivno nesrečno, to pa zato, ker biva v eksistencialnem okviru – v svetu –, ki mu je tuj in nenazadnje tudi sovražen. Na sredozemski španski obali živi vrsta mehkužcev, ki jih nabiramo tako, da s kladivom razbijamo trdne obalne skale. Znotraj teh skal, znotraj njihove skrite in temne snovi, te živali to snov prilagodijo, da bi se rodile, rojevale in preživele. Tamkaj so »srečne«, kakor vsaka žival. Lope de Vega pa je, poulični človek, ki je za razliko od Calderóna čutil globok odpor do Palače, čeprav je Filip IV. bil tudi pesnik, zapisal v nekem zasebnem pismu: »V Palači celo podobe na tapetah zehajo«.
Zdi se mi, da je Heideggra zavedla na ta kriva pota etimologija, ki je ni dovolj pozorno raziskal. Tako »bauen« – buan – kakor »wohnen« pomenita »sem«, se pravi: živim. V njiju živi isti indogermanski koren, ki v latinščini tvori eno izmed oblik glagola biti – fui – in za katero se zdi, da se nanaša predvsem na bivanje rastline, kar vključuje pomen organske rasti, širše vzeto pa pomen naravnega poteka eksistence – v grščini, physis. V latinščini pa, morda zato, ker se je ohranila kot prvina glagola biti, je bil njen pomen cepljen na drug koren – nascor, natura. Toda zelo malo verjetno bi bilo, da bi avtentični étymon besed bauen in wohnen pomenil »sem«. Biti je preabstraktna ideja, da bi lahko pri njej začeli, predvsem pa se ni rodila, da bi označevala človeka, pač pa ostale stvari, ki ga obdajajo. Zato pa malodane v vseh jezikih glagol biti ima nenavadni prizvok nekakšne umetelne elaboracije, ki povsem jasno govori o tem, da gre za nedavno tvorbo. Zgrajen je iz besed z različnimi koreni, ki pa so imele mnogo manj abstrakten pomen. Tako v španščini ser izhaja iz sedere = sedeti.
Morda se nam tu pokaže dober primer semantičnega procesa, pri katerem pri iskanju etimološkega pomena neke besede, moramo ta proces rekonstruirati v obratni smeri, tako da se napotimo nazaj. Kajti čisto mogoče je, da sedere (sedeti) ni pomenilo preprostega sedenja ali posajanja, pač pa je morda ta konkretni pomen bil razumljen v nekem abstraktnem smislu kakor biti, to se pravi, da je človek v davnini mislil, da v vsej polnosti smo le tedaj, kadar sedimo ali smo posajeni in da vsi ostali položaji predstavljajo le deficitarne oblike biti. V tem primeru bi imel Heidegger prav, kadar istoveti prebivati – wohnen – in biti. Vendar vse omenjeno predpostavlja ravno nasprotno, namreč: da se človek zaveda, kako njegova »bit ali bivanje na Zemlji« ni vselej niti konstitutivno prebivati – wohnen –, marveč da je prebivanje privilegiran in zaželjen položaj, do katerega se včasih, z večjo ali manjšo mero približka, dokopljemo, kakor hitro pa to dosežemo, se nam to razkrije kot najpolnejša oblika bivanja.
***
Zmotno bi bilo, ko bi verjeli, da je tovrstno poseganje po etimologiji zgolj okras, neka folie[4] ali igra, ki jo dodajamo čisti filozofski analizi. Temu namreč ni tako. Kakor hitro se poskušamo dokopati do jasnosti glede temeljnega ustroja človeškega življenja, se izkaže, da – čeravno to zveni neverjetno – nam filozofi niso v pretirano pomoč. Radikalna realnost, ki je za pravega filozofa njegovo življenje – radikalna, ker v njej morajo nastopiti ali se vsaj napovedati vse ostale realnosti –, ni bila nikoli predmet filozofiranja. Filozofi so to temo preskočili in jo pustili za svojim hrbtom, kot da bi je ne zaznali. Toda vsakdanji človek, tisti, ki ustvarja jezike, se je zavedel te realnosti. Pod prisilo svojega čustvovanja jo je kdaj pa kdaj ošinil in kar je videl, je položil v besede, in če smo sposobni prodreti v njihov globoki pomen, ki je vedno najbolj starodaven, se nam prvotni ljudje pokažejo kot nenadoma presenečeni nad prodorno in globoko vizijo tega ali onega vidika našega bivanja, ki še vedno živi v besedah. Etimologija tako postane raziskovalna metoda.
Vendar jo je nadvse težko uporabljati in zdi se mi, da sem pri Heideggru naletel na zgrešeni pristop pri uporabi etimologije. Kadar namreč iščemo najstarejši in najosnovnejši pomen neke besede, ni dovolj, da jo obravnavamo ločeno in na sebi. Besede ne obstajajo in ne delujejo ločeno, pač pa tvorijo sklope, sestoječe iz vseh besed, ki se nanašajo na neko območje realnega življenja. Kajti naše življenje sestoji iz artikulacije mnogih neznatnih svetov ali področij: obstaja svet religije in svet vednosti in svet trgovanja in svet umetnosti in svet ljubezni itd. Po teh področjih so podeljene in nekako uprostorjene vse stvari, s katerimi imamo opraviti. In naše življenje ni nič drugega kakor neizprosno upravljanje stvari. Zato v življenju pravzaprav sploh ni »reči«. Reči obstajajo samo v znanstveni abstrakciji – se pravi: v realnostih, ki z nami nimajo nobenega opravka razen tega, da so tam, na sebi, neodvisno od nas. Toda za nas vsaka stvar je nekaj, s čimer moramo nekaj početi, s čimer moramo imeti neko opravilo, nekaj, s čimer moramo nujno slejkoprej nekaj storiti. Gre za »opravila«, se pravi nekaj, kar je treba ukreniti – nek faciendum. Zato je tudi grška beseda za stvari bila prágmata – opravila –, iz glagola prattein – storiti, delovati.
Na svoje življenje moramo potemtakem gledati kot na artikulacijo pragmatičnih polj. Toda vsakemu pragmatičnemu polju pripada jezikovno polje, galaksija ali Rimska cesta besed, ki povedo nekaj o vsakem pomembnejšem človeškem vprašanju. Znotraj te galaksije so besede tesno medsebojno povezane in njihovi pomeni vplivajo drug na drugega, tako da najpomembnejši pomen je, da se tako izrazim, razpršen v celoti. V nadaljevanju bomo to pojasnili s primerom. Vendar zdaj je najustrezneje, da ponazorimo metodološki rezultat te kratke ugotovitve, kar pa je tudi tisto, kar najbolj pogrešam pri Heideggru – namreč: da avtentičnega etimološkega pomena neke besede ne moremo odkriti, če jo obravnavamo ločeno. Nujno jo moramo potopiti v galaksijo, kateri pripada, in biti pozorni na splošni pomen, ki je včasih izjemno pretanjen in ki kot atmosfera prežema celotno galaksijo.
Heidegger se je osredotočil samo na bauen in wohnen in ugotovil, da se obe besedi etimološko poenotita v izrazu buan – ich bin [jaz sem]. Iz tega pa naj bi izhajalo, da je bivanje človeka na Zemlji preprosto wohnen [prebivati]. Človek ne gradi, da bi prebival, ampak prebiva, da bi gradil.
Na povsem drugačno idejo naletimo, če razširimo besedni horizont in zaznamo, da bauen, wohnen in buan niso ločeni, ampak da jih isti koren povezuje z besedami gewinnen – prizadevati si –, Wunsch – prav tako hrepeneti po nečem, kar pogrešamo, česar še ne posedujemo – in Wahn. Če boste pogledali v slovar Kluge-Götze[5], boste ugotovili, da Wahn pomeni »negotovo, pričakovano« – se pravi nekaj, kar še vedno ni tam – še celo več: »upanje in napor« – prav tako kakor gewinnen.
To nam razkrije, da wohnen [prebivati] in sein [biti], to se pravi – buan [graditi] – ne morejo imeti pomena nečesa že doseženega, spokojnega in pozitivnega, ampak ravno nasprotno: na njihovem dnu leži ideja, da je človekovo bivanje napor, nezadoščenost, hlepenje po nečem, česar nimamo, tožba nad nečim bistvenim, česar ni, upanje, da bi to kdaj dosegli. Zdaj se tudi v jasnejših obrisih pokaže moj poprejšnji obrazec: da je zemlja za človeka unbewohnbar [nenaseljiva]. S tem pa lahko uvidimo, da kadar človek trdi, da wohnt [prebiva], moramo ta izraz razumeti kot približek in kot nekaj pomanjkljivega. Avtentični in polni wohnen je iluzija, želja, Bedürfnis [potreba] – nikakor pa ne dosežek, realnost, slast. Človek je vseskozi hrepenel po wohnen, vendar tega ni nikoli popolnoma dosegel. Ne more namreč biti, ne da bi prebival. Zato si prizadeva, da bi prebival in gradi stavbe, ceste, mostove in orodje.
OPOMBE
[1] Z besedo »vaščanstvo« se mi je zdelo najustrezneje prevesti Ortegov izraz »aldeanismo«. Op. prev.
[2] [Prevod Gustava Kilpperja in Gerharda Lepiotza, Stuttgart, Gustav Kilpper Verlag, 1951, ki je izšla istega leta v Zürichu pri založbi Europa. Knjiga vsebuje štiri eseje: »Ideas y creencia« (Ideje in vera), »Ensimismamiento y alteración« (Vsamovsebitev in podrugačenje), »Prólogo a la Historia de la filosofía de Émile Bréhier« (Uvod v Zgodovino filozofije Émila Bréhierja) in »Miseria y esplendor de la taducción« (Beda in blišč prevoda), ki je besedilo, na katerega se na tem mestu nanaša Ortega].
[3] Tu gre za neprevedljivo besedno igro v španščini med besedami estar, malestar in bienestar. Op. prev.
[4] Norost. Op. prev.
[5] Nemški etimološki slovar. Op. prev.
