Poskus utemeljitve izbire majhnega formata slik
Sara Križaj
V prejšnjem zapisu je napisano: »Kar govori, je (moje) delo, in sicer tako kot sem ga naslikala.« Pravilnejše bi bilo: »Kar govori, je delo, in sicer tako kot se je naslikalo.« »… In vame vdahníle so govor božanski!« kot bi rekel Heziod. Niso namreč vse slike, ki jih naslikam, slike. Velika večina tako le izgleda, ker ima enak nosilec, platno, napeto na podokvir in poslikano z barvo. Tiste, ki jih lahko imenujem slike (kot posledica imenovanja bi bilo morda ustrezneje kar Slike), so se naslikale same in so one same, popolne iz mojega primanjkljaja. Slika kot instantna podoba. Ki učinkuje v trenutku, ko jo zagledaš, vendar učinkuje od vselej. Narativ je, kar je že zadaj za njo, sam proces, zgodba nastanka, moje posredovanje. Je neizogiben, vendar ni slika, je tako kot sta podokvir in platno, konstitutiven, ampak samo tehničen. Morda za razlago gledalcu najbolj zanimiv. Narativ je vse, kar pišem, a ne bi hotela, da se vzpostavlja na sliki in jo naposled spreminja v ilustracijo. Če naj slika predoči neko dogajanje, naj bo njej dogajanje pred očmi in naj vanj vstopa! In takšna slika bo avtorju tudi čez leta, ko jo bo ponovno pogledal, znala ponuditi drugačen pogled nanjo. Končna podoba je v tem smislu presežena reprezentacija, nekakšna čista materializacija[1] tukaj in zdaj.
K temu dodajam zapisek Gerharda Richterja, ki pravi: »Sprejmi, da ne morem ničesar načrtovati. Vsak moj premislek o “gradnji” podobe je napačen in izvedba je uspešna le, ker podobo deloma uniči ali pa učinkuje vseeno, ker ni moteča in izgleda, kot da ni bila načrtovana. Sprejetje tega je pogosto neznosno in nemogoče, saj me kot razmišljujočega in načrtujočega človeka ponižuje ugotovitev, da sem v tolikšni meri nemočen, zaradi česar dvomim v lastno sposobnost in kakršnokoli konstruktivno zmožnost. Edina tolažba je to, da si lahko rečem, da sem kljub vsemu jaz tisti, ki je slike naredil, čeprav jemljejo te zakon v svoje roke, delajo z menoj, kar želijo, čeprav nočem, in preprosto nekako pridejo v obstoj. Jaz sem namreč tisti, ki odloči kako nazadnje izgledajo (izdelava slike sestoji iz velika števila “da” in “ne” odločitev ter “da” odločitve na koncu). Gledano tako se mi zdi vse skupaj vendarle precej naravno ali bolj podobno naravi, živeče, tudi v primerjavi z družbeno sfero.[2]«
Proces nastanka slike je tako podoben šahovski igri, v kateri je na potezi vselej avtor sam, ki reagira na svoje odločitve in vse te odločitve (“da” in sočasno vse druge “ne” odločitve, ki izpadejo, ko eni pritrdimo) so ireverzibilne (čeprav lahko npr. preslikamo neko ploskev nazaj na isto barvo, pa je sedaj na tistem mestu več slojev barve, barva ima drugačen podton, ki spremeni celoto slike, ki morda ne učinkuje več, kar še posebej velja za oljno slikarstvo). Zaradi nepovrnljivosti nekaterih odločitev, so nekatera dela zato obsojena na neuspeh. To se je velikokrat dogajalo tudi Francisu Baconu, ko je imel na platnu preveč barve, ki mu je “zamašila” sliko.[3] Nekatere slikarske kvalitete izginejo in jih zaradi materialnosti slike ne moreš več dobiti nazaj.
Vendar obstaja sposobnost, kjer avtorju ni treba ostati popolnoma nemočen. To je tehnika, tisto, kar avtor lahko izbere in izmojstri. Morda ravno tisto, kar bi lahko Francisu Baconu preprečilo uničenje nekaterih slik, pri katerih se je zanašal na naključje in je bilo ravno to glavni gradnik njegove slike, končna “da” odločitev, ki mu je razrešila sliko. Vendar tak govor pri Baconu ne pride v poštev, saj naključje pri njem ni rezultat nepoznavanja tehnike, temveč tehnika sama. In kar naključje nazadnje pri Baconu proizvede, je slika. Oz. po Ortegi y Gassetu avtor iznajde postopek, ki pomeni iznajdbo kakšnega predmeta.[4] »Uporabim ‘Kako’, zahteve tehnike, materiale in fizične zmožnosti, da bi realiziral namero. Namen je ne izmisliti si ničesar, nobene ideje, nobene kompozicije, nobenega predmeta, nobene oblike in dobiti vse: kompozicijo, predmet, obliko, idejo, podobo.«[5]
Tehnika, proces, ki si ga izmisli avtor, je neutemeljen, ker nastane v notranjosti in je odraz umetnikove notranjosti. Vendar proizvede vedenje o notranjosti, ki je govorila prej. In tako tesno prepletena z novo nastalim vedenjem tehnika proizvaja več vedenja, sama pa podvržena rokovanju avtorja izoblikuje tudi njegovo mislečo roko, ki pozna tehniko. Vaja dela mojstra, ampak le če mojster dela vajo.
To me pripelje do zadnjih manjših slik, ki sem jih začela slikati lanskega maja, napram velikim slikam, ki so nastajale vse poprej. Ko sem napenjala večja platna, mi je preostal ožji trak, s katerim nisem vedela kaj narediti. Čez mesec ali dva sem z njim napela manjša platna v enakem razmerju, kot so ga imela med daljšo in krajšo stranico velika. Točnejši razlog za izbrane dolžine robov pa je bil ekonomičen – da izkoristim platno karseda najbolj. V eknomičnosti vidim nekaj lepega. Kaj če razširjena pomeni, izkoristi, kar ti je dano! (Ekonomičnost in ekonomija sta grškega izvora, sestavljeni iz οἶκος /oikos/, hiša, stanovanje, dom, hram, svetišče, pa tudi družinsko gospodarstvo, družina in domovina, ki nadalje prihaja iz protoindoevropejskega korena *weyḱ-, vstopiti, naseliti se, in νόμος /nomos/, običaj, navada, pravica, pravilo, predpis, načelo, zakon iz νέμω /nemo/, (raz)delim, podelim, dam, jemljem si (kot svoj delež), prisvajam si, obdelujem, stanujem, prebivam, uporabljam.) Odločitev, ki je naravno in urejeno sledila iz realnosti, je tudi vzvod, ki je razkril potencial. Lekcija, da se predaš zaupanju v lastno nezavedno. Majhne slike so namreč v nasprotju s poprejšnjim prepričanjem, da so lahko le skice, postale enaka središča napetosti kot velike in se izkazale za potrebne ravno toliko obravnave kot velike.
In predstavljam si zdaj majhne slike, razstavljene v velikih prostorih z veliko prazne stene okrog!
[1] Materializacija ni najbolj posrečen izraz, saj ima konotacijo materialističnega, umetnost pa je izrazito nematerialistična. Želela bi uporabiti Heideggerjev izraz “uprostorjenje”, vendar nisem poznavalka njegove misli.
[2] Gerhard Richter, Notes, Artist’s private journal, translated and published for the first time on the occasion of an exhibition of his work at the Tate Gallery, London, 30 October 1991: <https://theoria.art-zoo.com/notes-gerhard-richter/>.
[3] David Sylvester, Interviews with Francis Bacon : 1962-1979. London : Thames and Hudson, 1980, str. 18.
[4] José Ortega y Gasset, Meditacija o tehniki (prev. Andrej Lokar). Dostopno na: < https://www.kud-kdo.si/meditacija-o-tehniki/>.
[5] Gerhard Richter, : zapiski 1962 – 1993, Maska, letnik VII, poletje-jesen 98, str. 56-64.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
