Die Seifenblase eines Gedichts[1]
ali »milni mehurček pesmi«
Sara Križaj
Granitne kocke na mostu.
Kriki vran visijo v jutranjem zraku
in mraz, ki reže v obraz, jim niha v spremljavi.
Ulice so prazne, polnijo jih le smeti –
ostanki tistih, ki so ponoči živeli v utvari,
da živijo,
danes pa so spregledali vzhod
in preslišali predirljiv vrišč race.
Poslednji zvok dušeče se živali,
za katero nihče ni vedel,
da je to jutro opazovala vzhod z gladine reke.
Pogled, ki si ga zamudil.
In ko navsezadnje stopiš na ulico,
je tudi vonj enak včerajšnjemu.
Le toasti v baru so danes zažgani.
(Erika Primc)
[1] Nemški naslov je v poklon nemškemu Halle, kjer je nastala ideja ob branju pesmi Erike Primc, ki sledi, in opazovanju milnih mehurčkov.
Preprosti opis in z njim bežna naslikava tega, kar vidimo, tistega, kar slišimo in onega, kar čutimo. In naenkrat se opis razširi, odlepi se od tal, se dvigne in pogleda na naslikano od zgoraj, od koder pa se ni razgrnil le kraj, temveč tudi čas. In oči ne gledajo le tistega, kar imajo pred sabo, ampak se obračajo nazaj in navznoter, kakor da bi bile oči starca, ki se je naučil, ker je doživel. In te oči vejo tudi za tisto, česar ne vidijo, slutijo, kar prihaja in prihajajoče bo prišlo – ko se opis spusti nazaj na zemljo in se premakne v svoji minljivosti …
Če sledimo pesmi in poskušamo njeno gibanje prikazati grafično, dobimo graf, s katerim bi si lahko hipotetično predstavljali nastanek umetniškega dela in tistih meja, prek katerih dela lahko preidejo v zakladnico človeškega.
Legenda:
Pesem (ali na splošno umetniško delo) pridobi milni mehurček, kadar je dovolj težko. Njena teža (MG(i)) je odvisna od mnogih različnih faktorjev, med katerimi so eni od njih umetniku že dani v zibelko, drugih se umetnik v življenju priuči ali pridobi na razne načine, mogoče pa je tudi, da jih skozi življenje izgubi. Poleg tega so ti faktorji odvisni od zunanjih pogojev, ki jih lahko spodbujajo ali zatirajo. i je nekaj, kar poseduje, ima avtor ali pa morda celo avtor sam je, a mu s tem uspe napihniti tudi mehurček. Če mu to uspe in postane pesem dovolj težka, – se (pesem) dotika sveta, mu meri v srce ter je vanjo uperjen svet, – lahko premaga gravitacijo pesmi, ki je enaka gravitaciji energije, da se prebije v zakladnico človeškega (GrG = GrE). Tedaj pesem tudi uide usodni pozabi in se odpre v večni trenutek, obarvana v mavrici, ki jo je pridobila od svojega nastanka, da jo lahko vidimo.
(Teorija je v fazi nastajanja. Pridržujem si pravico do spreminjanja tez.)
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
