Leto duševnega zdravja
Marjan Frankovič
Naleteli smo na naslednjo novico, kajpak na STA: Ljubljana, 19. januarja – Vlada je na današnji seji sprejela sklep o razglasitvi leta 2023 za slovensko leto duševnega zdravja, saj področje duševnega zdravja postaja vedno bolj pomembno v evropskem in svetovnem merilu. Da. Naleteli smo že pred časom na omembo tistega (oh, katerega že?) dne v letu, ki da je posebej posvečen duševnemu zdravju — vendar duševnemu zdravju v svetu. Gre namreč za Svetovni dan duševnega zdravja. Da, vzeli smo ga na znanje. Vlada pa se zaveda, da je problem duševnega zdravja pri nas kar 365-krat hujši kot v preostalem svetu, zato mu s svojim sklepom namenja vsak dan v letu. In če bo treba: še kakšno leto. Vsi vemo, da sta dve leti diktature, ki jih je zaznamovala doslej nevidena oblastniška samovolja. Nasilje nad državljani in protiustavni vladni ukrepi so domnevno v temelju destabilizirali našo družbo, zafrustrirali so generacije mladih, povzročili enormen porast fobij, nevroz in psihotičnih motenj. Kdo ve, koliko strogo namenskih projektov obstoječih in ad hoc ustanovljenih društev, NVO-jev, SP-jev, zavodov in ZRC ter FDV inštitutov bo zdaj potrebnih, da se kot družba dokopljemo do realne slike (in resničnih številk) o psihozdravstvenem stanju državljanov in o izgledih prepotrebne normalizacije na tem področju, kajti za enkrat nas navdaja zgolj upanje — in kajpak trdna odločenost za izpolnitev koalicijskih zavez.
Vlada bo tako vsak čas zasuta s študijami, z raziskavami in ekspertizami vseh vrst, seveda te ne bodo zastonj, ki jih bo takoj zatem v svojih nanovo sestavljenih in že vseskozi strateško naravnanih delovnih telesih, posvetovalnih organih in odborih premlevala naprej, nato pa jih bodo pograbile še z njo povezane zdravstvenosocialne in civilnopravne mreže ter institucije ter jih v dobro občemu dušnemu blagru pomagale operacionalizirati. Skratka: vzajemno jih bodo opremili s časovnico ali si jih kako drugače vzeli k srcu. »Številke že imamo«, bo zagotavljal premier. »Ma, ljudje, a ´mamo številke? Ja!? Ne? Ja!! No, kaj sem rekel? Zavezali smo se, da bomo v treh tednih imeli številke…«
STA nam nadalje sporoča: Vlada je področje duševnega zdravja uvrstila med svoje prioritete in namerava do konca letošnjega leta pripraviti predloge novega zakona o duševnem zdravju, zakona o psihoterapiji ter zakona o psihološki dejavnosti. Načrtuje pa tudi vrsto ukrepov za izboljšanje dostopa do storitev za duševno zdravje, beremo dalje. No, kaj smo rekli!?
Vnaprej naj bo jasno, da se vlada ne loteva nobene stvari, ki je ne bi pred tem razglasila in obravnavala kot svojo prioriteto. Kako neki je delati v taki vladi, ki ima pred seboj same prioritete in ničesar, kar bi se dalo »nasloviti« (nalašč uporabljamo ta ‘domiselni’ novorek!) nekoliko pozneje, kakšno posterioriteto, ka-li? Hudo in utrujajoče je. Že pred novim letom smo bili vsi utrujeni, je izjavil najbolj utrujeni med vsemi, kajpak tudi prvi med enakimi.
Gre za masivno oblastno garnituro, pravkar je odkljukala eno od svojih številnih prioritet — ukinila je muzej slovenske osamosvojitve. Ura zamujena ne vrne se nobena! Tudi požig slovenskega narodnega doma v Trstu je bil nekogaršnja prioriteta. Kako bi naj naša falanga zaostajala za njimi, fašisti, ko pa je tako zelo antifa-šistična? Ponaša se s svojo presežno enotnostjo, trdno notranjo zvestobo in povezanostjo — in z nič manjšo storilnostjo. Ni kaj, storilnost krojačka hlačka: »sedem na mah«…
Nekoliko »svobodno« dopolnjeni STA nam še sporoča: V letu 2023 bo pripravljen sveženj /ali kar butara, »fascio«?/ ukrepov ministrstva za zdravje za izboljšanje dostopnosti do storitev; pravkar pa so se koalicijski eksperti dogovorili tudi glede roka za izdelavo »časovnice«, ki bo vsakomur zagotavljala tudi storitve s področja duševnega zdravja, po navedbah vladnega urada za komuniciranje pa bo veliko, če ne večina teh dejavnosti »skomuniciranih« sproti, namen tega pa bo tudi osveščanje »različnih ciljnih populacij« — in seveda »destigmatizacija vsakršnih duševnih motenj«; za motnje bodo krive in tudi stigmatizirane prav tiste sile zla, ki smo jih preteklo pomlad že porazili (in še jih bomo, če bo treba!), ter izobraževanje o dobrem duševnem zdravju in krepitvi varovalnih dejavnikov, za katero bodo poskrbeli v Glasu ljudstva, vsi mi, ki smo se za to zavezali, pa s svojimi svetlimi zgledi …
Kaj sem vam rekel? Tako načrtuje vlada. Veliki povratek k normalnosti. Vladajoča koalicija se je namreč zavezala in soglaša, da je treba nemudoma razviti široke aktivnosti na področju duševnega zdravja, se dokopati do podatkov in številk in navsezadnje vednosti o »naslovljeni« tematiki, da bi ta kot spoznanje in ozavedenje končno prerasla v splošno verjetje, kako je glede tozadevnega zdravja koalicija povsem enotna, tudi kar zadeva ukrepov; o teh pa se bodo dogovarjali sproti, vendar bo zavest, da so nujni in pravilno naravnani, vseskozi prisotna, če že ne povsem neizogibna, ob tem pa bo vsakdo v koaliciji lahko svobodno razmišljal in tudi dajal — sprejemljive predloge. Ve pa se prav dobro, za koga in kdaj bodo sprejemljivi. Pomembna bo tudi časovnica vseh teh načrtovanih aktivnosti, toda to smo že poudarili. O vsem se bo treba, kot že rečeno, sporazumevati in dogovarjati sproti, kajti taka je navsezadnje tudi naša zaveza. In to naj bo vsakomur jasno …
Besede gor ali dol, bi rekel zdrav razum, videz je, da se bo vlada le še bolj intenzivno in sprevrženo ukvarjala z drugimi, namesto, da bi se končno zamislila kar nad samo sabo. Saj vendar ne mislite, da bo po vsem tem, kar govori in načrtuje, sploh še mogoče pomisliti, da bi bilo z njo kaj narobe. Ne, vzrok za vse tegobe duševnega in siceršnjega zdravja te družbe bo imputirala drugim. Te druge bo že zategadelj treba vzdrževati in ohranjati. Kaj DSO-ji in kaj nam bo trajnostna oskrba!? To je le pot v neizogibno in vse to lahko počaka — na tistega, ki pač kaj takega dočaka. Seveda oboje ostaja še naprej naša prioriteta, vendar jo bo preudarna časovnica hočeš nočeš umestila v enega naših naslednjih mandatov. Prioriteta vseh prioritet pa je izgradnja azilov za vse izpostavljeno drugačne. Ker naj si mislijo ali govorijo, kar hočejo, nič več ne bodo govorili in mislili, kar jim pade na pamet. Če jih ne bomo pravočasno osamili, potem tudi za nobeno naših blaznosti ne bo več izgovora. Naj živi in se razcveta kultura in prosveta — v slovenskem letu duševnega zdravja.
V pogojih vsesplošne zasvojenosti z močjo in oblastjo, ki pesti trenutne slovenske oblastnike, se velja spomniti bridke humoreske z naslovom Predavanje o škodljivosti tobaka, katere avtor je A. P. Čehov. Po sili predavatelj, ki v njej nastopa, naj bi nagovoril svoj avditorij s prepričljivimi argumenti proti kajenju tobaka, te zdravju škodljive omame. Namesto tega se v teku predavanja prizadeto loti svoje Ksantipe, dominantne soproge, ki ga kot moža in očeta dveh hčera na vse mogoče načine zatira. Slednjič se vpričo vseh zjoče nad svojo usodo in kajpak nad svojo zatrto moškostjo. Tobak in njegova škodljivost? Ah, da, to je bil le povod za »ujetega tiča tožbo«. Tako nekako izpadejo vsi reformni poskusi naše vlade in pa diktatorske zaveze prvega med enakimi: nikjer ničesar zaresnega o samem problemu, ki se ga »prioritetno« loteva, vendar pa vse najslabše o opoziciji. Tudi duševnega zdravja družbe se ta vlada loteva le skozi travmatizirano lastno moškost …
