Edgar Morin, planetarni humanist
Igor Škamperle
O Edgarju Morinu v zadnjih letih veliko slišimo, izhajajo mnoga njegova dela in dela o njem, celo papež Frančišek ga je odlikoval in mu podelil priznanje, v korist človeštva v novem tisočletju, na Slovenskem pa ga komaj poznamo. Primer, kako je tudi naše načeloma odprto in svobodomiselno družboslovje v veliki meri ideološko zaznamovano in velikokrat, preprosto rečeno, idejno nerodno.
Filozof in sociolog, raziskovalec družbenega imaginarija, s prvotnim imenom David Salomon Nahoum, po rodu pripada španski judovski skupnosti Sefardov. Njegovi davni predniki so se ob združitvi Kastilije in Aragona, ob koncu rekonkviste in oblikovanju španske kraljevine leta 1492, pod pritiskom izselili in se naselili v Livornu, v takratnem nadvojvodstvu Toskane. Tu so pripadniki judovskega rodu užili veliko svoboščin, Marani so nekaj časa celo upravljali mesto. V 19. stol. so družinski predniki bivali v Solunu, po Balkanskih vojnah in dvigu grškega nacionalizma pa sta se oče in mati (Vidal Nahoum in Luna Beressi, slednja Italijanka), naselila v Parizu. Drugo svetovno vojno je mladi Edgar Morin srečno preživel in se navdušil nad rezistenco in tudi nad Stalinom. Že v petdesetih letih, po zrelem in treznem spoznanju družbe v socialističnem bloku, pa je, malo drugače kot Sartre, opravil iskreno in globoko avtokritiko, v kateri je zavrnil svoje mladostne marksistične poglede in hkrati razvil bolj občutljiv pogled na sodobna kulturna gibanja. Za to je moral plačati določeno družbeno ceno: izključen je bil iz takrat relevantnih družbenih in političnih krogov, kjer je, vsaj med etabliranimi intelektualnimi krogi, v Franciji in tudi širše po Evropi, seveda tudi v Sloveniji in v tedanji Jugoslaviji, prevladovala levičarska in – naivno – marksistična usmeritev. Kritika stalinizma, ki jo je Morin izrazil že leta 1945, potem pa globoka avtokritika leta 1959, sta ga zaznamovali do te mere, da so kolegi na strokovnih založbah v Ljubljani, ko sem jim nedavno predlagal prevod kakšnega njegovega dela, zmajali z glavo in pripomnili, da to ne, nekako ni tisto »pravo«. Mislil sem si svoje. S toliko večjim zadoščenjem in čudenjem (nad domačimi logi), sem lani v Firencah kupil knjigo, posvečeno avtorjevi sto letnici življenja, Cento Edgar Morin. 100 firme italiane per i 100 anni dell’umanista planetario (Mimesis, 2021). No, prav lepa reč. Sto prispevkov za tega še živečega avtorja. V slovenščini imamo le eno njegovo delo, Kino ali imaginarni človek (Slovenska kinoteka, Ljubljana 2015).
Morin je kot družboslovec pisal večinoma v esejističnem slogu. Izhajal je iz strokovne smeri preučevanja sodobnega kulturnega in družbenega imaginarija, konkretno kot naslednik dveh pionirjev te usmeritve, to sta bila Gaston Bachelard in Gilbert Durand. Poleg filma, v katerem je prepoznal veliki stroj sodobne družbene, množične, imaginacije, je dobro zaslutil, kako so se z mladostnimi gibanji v šestdesetih letih začele oblikovati pomembne oblike planetarne zavesti, kar je postal eden njegovih osrednjih konceptov. Njegovo prelomno delo Duh časa (L’Esprit du temps), iz leta 1962, je bilo večkrat ponatisnjeno in prevedeno v mnoge jezike, tudi v srbščino, v slovenščini o tem seveda ni govora. Sodeloval je z Rolandom Barthesom, ki je takrat pisal o sodobnih Mitologijah (1957), skupaj sta oblikovala revijo Communication, 1961. Bil pa je do neke mere zadržan in tudi kritičen do sočasne produkcije Frankfurtske šole, pri kateri je prevladovala marksistična analiza množične kulture (Adorno, Horkheimer, Marcuse, idr.). Poanta: da bi razumeli kompleksen fenomen sodobnega imaginarnega človeka, sta tako strukturalizem, kakor marksizem s kritiko kapitalizma, prekratkega dosega. Kritiko Morina in njegovega dela je v Franciji izrazil še en »levi« intelektualni guru, Pierre Bourdieu. Tudi to je nedvomno vplivalo na odločitve urednikov družboslovja pri nas.
V zadnjih treh desetletjih je Morin napisal več del, ki skušajo razmisliti sodobno stanje človeštva in nakazati smer za uspešno in razumno kulturo prihodnosti. Veliko delo s tem zamahom je nedvomno knjiga Pot. Za prihodnost človeštva (La Voie. Fayard 2011). Tu in v drugih spisih trdi, da so družboslovne in humanistične vede poklicane, da posredujejo pozitivni pogled na svet in življenje. Hkrati pa je naloga teh ved, da nas opozarjajo, kako se z večanjem našega (človeškega) znanja, povečuje tudi neznanje, ki tako rekoč vedno spremlja odkrivanja na mnogih področjih. Vsak dosežek nam odpira nova vprašanja…, ob zavedanju velike kompleksnosti sveta in človeka. V tem pogledu imajo humanistične vede in ustrezna vzgoja nenadomestljivo etično vrednost, ki je hkrati tudi spoznavna: bolj kot raste znanje, bolj se kopiči tudi naše neznanje, kar nas kliče k odgovornosti. Današnji izziv pa je integracija razpršenih segmentov znanja, ki jih vse težje povezujemo v smiselno celoto.
Iz tega je Morin razvil, oziroma predložil, sedem izhodišč in sedem oblik znanja, ki so nujno potrebne za prihodnost človeka (Penser global. L’homme et son univers, Pariz 2015).
Izhodišča:
.) Zavedanje kompleksne narave človeškega spoznanja, ki ga vedno spremljajo tudi čustveno iracionalni elementi, negotovost in dinamični odnos do tega.
.) Biološko – psihološka – mentalna enovitost človeka. Danes bi rekli, da je vsakdo v sebi pravzaprav sestavljen mozaik (unitas multiplex) in se je najprej treba naučiti primernega in strpnega, tudi razumevajočega, obnašanja do samega sebe in svoje pluralnosti. Potem bomo lažje razumeli drugega. O tem dobro piše italijanski psihiater Vittorio Lingiardi.
.) Planet zemlja je naša skupna domovina in skupna usoda človeštva.
.) Naučiti se moramo razlikovati parcialno od globalnega. Ni vse na »isti ravni«. To filozofsko zadeva tudi po svoje zapleten razmislek o pluralnem in univerzalnem.
.) Nujno se je treba naučiti in sprejeti etiko komunikacije in sporazumevanja. Ljudje imamo s tem težave od nekdaj. Takšna etika sloni na spoštovanju drugačnosti.
.) Pripravljenost na razumevanje drugačnosti. (težka naloga!). Poznamo iz prve roke.
.) Pripravljenost spoznati in priznati lastne zmote in predsodke. (še težja naloga). A če prav pomislimo, je prav rektifikacija (to je razumni popravek) lastnega sklepanja, teorije ali pa stila mišljenja, nujni pogoj za napredovanje znanosti in razumevanja. To je med prvimi odkril ali vsaj jasno definiral Galileo Galilei.
Sedem oblik potrebnega znanja za prihodnost (Les sept savoirs nécessaires à l’éducation du futur, Unesco 1999).
.) Zavedanje lastnih napak, zmot in necelovitosti trenutnega znanja.
.) Pripravljenost sprevideti lastne iluzije, čustva ter vplive ideoloških modelov, ki pogosto spremljajo še tako racionalno mišljenje. Razum in čustva so vedno v medsebojnem odnosu in vzvratno vplivajo drug na drugega. Ta proces vključuje tudi t.i. samoprevaro (self deception). Poleg tega je vedno na delu tudi pritajeni egoizem in potreba po opravičevanju lastne drže, ko se sproži tendenca, da vzroke za nesrečo ali zmoto pripisujemo drugemu. Ideologije in tudi teorije so po notranji zasnovi tako narejene, da ščitijo sebe, tudi za ceno razvidnih zmot. Kot bi rekel že Hegel: če svet ne deluje tako, kot bi moral, toliko slabše za svet! V učnih urah družboslovja na Slovenskem smo se o tem veliko naučili. Navodilo: kritična distanca do samoumevnega.
.) Načelo pertinentnega spoznanja. Kaj danes, v našem svetu, pomeni pertinentno? To, da vsako stvar postavimo v njen kontekst. Lahko tudi v planetarni kontekst. Skoraj vsako stvar bi morali razumeti mentalno in vitalno. Izziv: kako pluralne informacije in spoznanja povezati v globalni kontekst. Potrebna je prenova učenja, ki pa naj bo paradigmatska, ne pa, kot so bile prenove doslej, programska.
.) Znanje, ki naj zajame kompleksno naravo človeka. Torej: treba se je naučiti – razumeti človeka. Z vsem, kar sestavlja človeško bitje: telo, čustva, pamet, družbeni vplivi, želje. Znanje danes ostaja razpršeno, največkrat nepovezano. Parcialno. Problemi, s katerimi se srečujemo, pa so vse bolj kompleksni in transverzalni. Homo ni le sapiens, ampak tudi demens. Ni le faber, je tudi ludens. Empiricus in imaginarius. Economicus in consumens. Prozaičen in poetičen.
.) Potrebno je razviti znanje, v šolah, ki zajema zemeljsko identiteto. Planet Zemlja je naša skupna domovina, tega se danes morda prvič zares zavedamo. Ni drugih dežel ali zemelj, ki bi jih lahko izkoristili v svoje dobro. Tam pobrali, kar se da, in prišli nazaj. Vsi smo na isti ladji. To se dotika problema pohlepa, velike sodobne človeške rane. Hkrati se tu odpira ekološka problematika in skrb za »skupni dom«, kot je svojo okrožnico leta 2015 naslovil papež Frančišek, Hvaljen, moj Gospod.
.) Naučiti se soočanja z negotovostjo. Velika in zahtevna naloga, Morin citira Evripida, ki trdi: »Bogovi nas presenetijo: pričakovano se ne zgodi, nepričakovano pa odpre novo pot.« Doslej so kulture in civilizacije o prihodnosti razmišljale na dva načina: repetitivno, kot večina starih civilizacij, ali progresivno, kar je značilno predvsem za judovsko krščanski svet. Pri tem so na delu »božje obljube«, ki so v zgodovini dobile tudi povsem laične, posvetne oblike. Minulo 20. stoletje pa nas je naučilo upoštevati tudi nepredvidljivo. To od sodobne družbe zahteva razumno in premišljeno strategijo, v dinamičnem odnosu med redom, neredom, sredstvi in organiziranostjo.
.) Naučiti se razumeti. To je: ne le učenje kot nabor informacij. Posedovanje podatkov, kopičenje empiričnega znanja. Ah! Prava šola je v resnici tista, ki nas nauči razumeti. Ki daje odgovore na primarno otroško vprašanje – zakaj? Ni izziv, da poznam sto in več delov, ki sestavljajo avtomobil, ampak da razumem, zakaj se s pritiskom na plin avto premika naprej. Ni izziv poznavanje molekul in sestave dreves, ampak razumeti, kaj pomeni fotosinteza. Primerov je brez konca. Seveda, razumeti znanje neke discipline je nekaj, razumeti človeka, to se zdi bolj zapletena naloga.
.) Etika človeške vrste. Da, to znanje je v resnici na začetku. Moramo ga še zgraditi. Načela, in vrednote, na katere se je vredno opreti, so svoboda človeka, dostojanstvo, odgovornost, ko gre za odnose in kolektiv, solidarnost, empatija, demokracija, to je svoboda izražanja, do meje, ki prizadene svobodo in dostojanstvo drugega. Oblika dialoga. Zdi se nam, da vse to že vemo, pa ni vedno tako. Slovenska družba je živahen sociološki primer.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
