Misli iz osebne slikarske prakse

 

Misli iz osebne slikarske prakse

 

Sara Križaj

 

Nekako so najboljša dela tista, ki se zgodijo naravno, ki jih preprosto samo naredimo, tako kot gremo spat, jemo in se smejemo.

Kateri je kraj in čas nastajanja umetnosti in kaj sploh je prava umetnost? Ob osebnem lovljenju te gre bolj za vtis, ki izniči spremljevalne besede, samo moje besedno lovljenje, predvsem pa levji delež same “ustvarjalne” (če ji lahko sedaj še tako rečem) dejavnosti in hkrati proslavi samo dejanje (deduktivno so torej ta zelo redka), ki se bo za vselej izmikalo opredelitvi, tudi tisti, v katero je dokaj prepričan sam avtor. In čeprav sem poskušala biti čim bolj natančna, mi to ne bo nikoli uspelo, ker dogajanje umetnosti sploh ni podobno temu, ki mu služijo besede v vsakdanji rabi.

(Sedaj pišem z besedami vsakdanje rabe, a se jih njej trudim malce tudi iztrgati.)

Umetnost se dogaja v nerazložljivem nepredvidenem odvijanju nekega nedoločenega časa (in kraja). Zato ni treba dnevu odtrgati časa in se nato tolči po glavi, ker ni-si ničesar izcimil iz sebe in njega. Kar mora od sebe in nič drugače priti, je rahljanje življenja, da vanj kadarkoli in vsepovsod lahko vstopi brez- ali a-namensko (zagotovo ne namensko!) dejanje oz. naravno sledeča posledica. Kar je v moči, sta posameznikova priprava (vaja, delo, ne-odnehanje, predvsem kar je vezano na tehnični, obrtni vidik, ki je seveda tesno prepleten z ničemer drugim kot posameznikovo željo – kdor hoče, ta bo našel pot) in dar z-možnosti (prav tako deloma odvisen od posameznikove želje in deloma od posameznika neodvisen)[1], ki nazadnje padeta v roke naključja, ki sproži potencialno iskreno verižno reakcijo. To pa verjetno pomeni, da ne vidimo (a vemo in smo senzibilni) večine umetnosti in je oznaka umetnika veliko preozka in morda v “umetniških” in “umetnostnih” krogih veliko preširoka. Ta poskus opredelitve umetnosti umetnost razširja navzven prek vznika uravnoteženega naključja.

Kaj je umetnost? Ali nazadnje zahteva tudi podrtje dane opredelitve?

O svojem delu mi je težko govoriti. Verjetno predvsem zaradi tega, ker slikarstvo v svoji praksi nadomesti prav govor. Če bi lahko povedala z besedami, kar delam s slikanjem, potem bi se morala vprašati, zakaj sploh slikam in tedaj verjetno tudi slikala ne bi več. (Zato sem skeptična, ko nek umetnik nekaj izrazi v dveh medijih, čeprav lahko vidim svojo skepso ob tem tudi kot omejejujočo.) Ne govorim, ampak slikam. Kar govori, je (moje) delo, in sicer tako kot sem ga naslikala. In sprva govori slabše, se opoteka in lovi, išče si oporo, morda kjer ni treba, in vendar z zavestno vajo postaja boljši govornik, odvrže nepotrebno navlako, omete pajčevine in nazadnje vse, kar (delo) je, govori. Zgosti se in je zgoščeno. Postane na nek način popolnoma ekonomično, vse govori o njegovem smotru. Izčiščeno, čisto, jasno, razločno. In kako govori delo? Freud pravi: »To me je pripeljalo do jasne ugotovitve, da so ene izmed najboljših in najizvrstnejših umetniških stvaritev še vedno našemu razumevanju nerešene uganke. Občudujemo jih, pred njimi smo osupli, vendar smo nezmožni reči, kaj nam predstavljajo. Nisem dovolj izobražen, da bi vedel, ali je bilo to že ugotovoljeno; verjetno, zagotovo, nek pisec o estetiki je opazil, da je to stanje intelektualne vznemirjenosti nujni pogoj, ko neko umetniško delo doseže svoje največje učinke …  Po mojem mnenju je to, kar nas tako močno prevzame, lahko le umetnikov namen, če mu ga je v delu uspelo izraziti in nas pripraviti do tega, da ga razumemo.«[2]

Umetniško delo ne daje dokončnih in pravilnih odgovorov, temveč s tistim, kar govori, visi v zraku in nam osvetljuje vprašanje, ki si ga je zastavljal umetnik oz. njegov namen. Kar govori, je umetnikov namen.[3]

Mark Rothko pa pravi: »Niti dejanj niti igralcev ne morem pričakovati ali opisati vnaprej. Pričnejo se kot neznana dogodivščina v neznanem prostoru. Šele v trenutku dovršitve jih v preblisku prepoznanja uzrem v zaželeni velikosti in vlogi. Ideje in načrti, ki so obstajali v mislih na samem začetku, so bili zgolj vrata, skozi katera zapustiš svet, v katerem se ideje porajajo.«[4]

Ideja morda predstavlja začetek, vendar ni tisto, o čemer govori umetniško delo. Šele skozi samo delo oz. proces ustvarjanja dela umetnik ugotovlja, kaj dela. Delo ga odpira navzven in v njem hkrati potuje v najgloblje notranje prostore. Kam potuje, mu ni znano, odpravil se je na potovanje v neznano. Ne pozna, ne ve, kaj vprašati. Vendar tu in tam naleti na znake, ki se kakor slabotne svetilke le za hip prižgejo in mu osvetlijo pot, po kateri gre. In tako sestavlja točnejše, natančnejše vprašanje, ki ga nazadnje lahko prebere tudi njegov slepi sopotnik, ki mu sledi, a ne vidi poti, saj so svetilke preslabotne, da bi njih žar dosegel pot pred njegovimi nogami. Umetnikov namen ni upodobljati idej, temveč ugotoviti čim natančneje, kaj je tisto, za čimer se žene, kaj išče, tisto, k čemur se neprestano vrača. In zato lahko tudi gledalec zgolj ugiba, interpretacije pa vedno ostanejo le uganke oz. le eden od odgovorov na vprašanje.

 

[1] V posamezniku se združujeta njegova želja po uresničitvi in ne-zmožnost ne-uresničiti (tu se navezujem na Agambena in njegovo predavanje o  uporu v umetnosti: Giorgio Agamben, Resistance in Art, Lecture at Division of Philosophy, Art & Critical Thought, The European Graduate School, 2014, dostopno na: <https://www.youtube.com/watch?v=one7mE-8y9c>).

[2] Sigmund Freud, Der Moses des Michelangelo: Schriften über Kunst und Künstler. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch Verlag, 1993, str. 57-58.

[3] Umetnikov namen v luči začetne trditve razumem kot naravno sledečo posledico.

[4] Rothko, M. (1997). Romantike je mikalo … Likovne besede, 39-49, str.146.

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo

Prejšnji prispevekSmešni ognji
Naslednji prispevekUvodnik: Le kdo se boji Barbare Stražiščar?