Le kdo se boji Barbare Stražiščar?
Andrej Lokar
V minulih dneh sta Kulturno umetniško društvo KUD KDO in njegovo glasilo, spletna revija KDO?, doživela dva odziva, za katera bi lahko brez nadaljnjega zatrdili, da sta paradigmatična za psihotično stanje v sodobni slovenski kulturi in družbi. Oba odziva prihajata s strani avtoreferenčno samooklicanega establišmenta slovenskega kulturnoumetniškega sistema (in njegove birokracije). Prvi je bil odziv urednice za kulturo mariborskega dnevnika Večer, Petre Vidali. Splošno znano je, da Kulturno umetniško društvo KUD KDO v ljubljanski Stolnici prireja cikel koncertov vokalno/instrumentalne glasbe SACRUM CONVIVIUM. Vsem odgovornim se je zdelo za kakršen si že bodi »normalen« kulturni milje prav tako normalno, da pač zavzeto promoviramo koncerte klasične glasbe, na katerih so glasbeniki izvajali skladbe Palestrine, Monteverdija, Fauréja, Pärta, Verdija, Mendelssohna, Vivaldija, Liszta in seveda mnogih drugih. Ker gre za edinstveni in visokokakovostni dogodek v okviru celostno razumljene slovenske kulture, je uredništvo spletne revije KDO? v svoji naivnosti predpostavljalo, da si mediji, ki se v Sloveniji neposredno ukvarjajo s kulturo in so pri tem podprti z vsekakor nemajhnimi zneski davkoplačevalskega denarja, želijo biti obveščeni o kulturnem dogajanju na naših tleh. Po vsem sodeč pa ni tako – kar pa ni nič drugega kot še en kamenček v mozaiku abnormalnosti, ki ga vztrajno sestavljajo kustosi in gardisti slovenskega kulturnoumetniškega sistema kot agitpropovske avantgarde slovenske kriminalne paradržave. Odziv urednice kulturne redakcije pri mariborskem Večeru je namreč ob prejemu obvestila bil, da tovrstnih sporočil ne želi več prejemati. Kar z drugimi besedami pomeni tole: da kulturna urednica neke kulturne redakcije noče biti obveščena o kulturnem dogajanju. Zavrnitev oziroma poskus zradiranja (ali utišanja) skladb omenjenih skladateljev lahko po mojem razumemo na dva načina: a) kot izraz nerazgledanosti in nekompetentnosti ter posledično seveda negativnoselektivnosti gospe Vidalijeve; b) kot ideološko razdiralno besnilo aktivistične iracionalne vročičnosti v imenu tako imenovane prebujene kulture zradiranja (ali zavračanja). Pravzaprav: ob poznavanju samouničevalnih narcističnih idej in praks v okviru establišmenta slovenskega kulturnoumetniškega sistema bi lahko nastali položaj razumeli kot demonično sintezo obeh vidikov, pri čemer bi kazalo portret gospe Vidalijeve zarisati približno takole: kot izraz negativnoselektivnega sistema ter ustoličenje profesionalno nezanesljive osebe na položaj moči, s katerega lahko z destruktivno obsedenostjo neumornega aktivizma povsem tavtološko obračunava z grešnimi kozli, ki ji jih narekuje nevladniško agitpropovsko karizmatično vodstvo kulturnoumetniškega sistema. Ali z drugimi besedami: ker je na omenjenem seznamu skladb in skladateljev nekaj italijanskih in nemških priimkov (ter še velikomadžarski Liszt za nameček), po vsej priliki gospa Vidalijeva razume kot svojo revolucionarno dolžnost, da razvpite italijanske fašiste, kakršni so bili, kot je vsakomur znano, Palestrina, Monteverdi in Vivaldi, s svojo prevratniško neodjenljivostjo enkrat za vselej izobči iz prerojene in očiščene (triažne) slovenske kulture prihodnosti, ki bo vsekakor »na pravi strani zgodovine«.
Prav tako eklatanten in poveden glede izprijenega stanja v slovenski kulturi in slovenski javnosti je odziv, ki ga je bilo Kulturno umetniško društvo KUD KDO deležno s strani voditeljice pisarne organizacije za koordinacijo nevladnih organizacij CNVOS, Barbare Stražiščar. Prav tako z davkoplačevalskim denarjem vzdrževana organizacija CNVOS je pred približno tednom dni sklicala in priredila posvet (konferenco) za predstavnike nevladnih organizacij z naslovom: »Izzivi nevladniškega komuniciranja: kako se odzvati na napade?« Na omenjenem posvetu se je kot registrirana nevladna organizacija in nositeljica spletne revije, registrirane v razvidu medijev, prijavilo tudi Kulturno umetniško društvo KUD KDO. Po nekajdnevnem šikaniranju je Kulturno umetniško društvo KUD KDO s strani gospe Stražiščarjeve prejelo elektronsko pismo z obvestilom, da je bilo izključeno s seznama udeležencev in da je samim članom društva vstop dvorano, kjer naj bi se odvijala konferenca, fizično prepovedan. Odločitev, ki jo je sprejela organizacija CNVOS, katere član je vse doslej bilo tudi Kulturno umetniško društvo KUD KDO, je gospa Stražiščarjeva utemeljila z obvestilom, da posveti nevladnih organizacij temeljijo na »miroljubni dialoškosti in da Kulturno umetniško društvo KUD KDO in posledično tudi njegovo glasilo ne odgovarjajo tem kriterijem« (navajam po spominu). Ker v uredništvu spletne revije KDO? gojimo prepričanje, da ni gospa Stražiščarjeva v svojem življenju nikoli obiskala spletnega mesta, na katerem izhaja spletna revija KDO?, in da po vsej priliki ni to edina formalna oblika kulturnega izraza, ki je ni nikoli obiskala, odprla in o kateri nima najmanjšega pojma (vnovič smo se namreč znašli pred negativno selekcijo), nam urednikom spletne revije KDO?, članom Kulturno umetniškega društva KUD KDO, urednikom in avtorjem založbe KDO?, organizatorjem cikla koncertov SACRUM CONVIVIUM v Stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani, 96 aktivnim sodelavcem Kulturno umetniškega društva KUD KDO, ki so pisatelji, pesniki, skladatelji, člani SAZU, Prešernovi nagrajenci, prevajalci, filozofi, kiparji, arhitekti, slikarji, gledališki in filmski igralci, podjetniki, ekonomisti, menedžerji, vsestranski umetniki in kulturniki, profesorji na različnih ustanovah, vsem, ki prihajajo iz sosednih in nesosednih držav, statusnikom in nestatusnikom, vsiljuje domneva, da: a) gre za širše zastavljeno strategijo »discipliniranja« in marginaliziranja neprogresivno naravnanih nevladnih organizacij, ki ne služijo načrtu ponovnega prevzema oblasti s strani slovenske paradržave; b) da gre pri gospe Stražiščarjevi za neko kronično motnjo v percepciji. Najbolj osupljivo pri vsem tem pa je nedvomno dejstvo, da oba vidika moremo vsaj v grobem pripisati istemu vzroku: paranoidnemu stanju aktivistične obsedenosti ali kobanizacije slovenske umetnosti in kulture. V prvem primeru imamo opraviti z dolgoletnim gramscijevsko/žižkovskim prisvajanjem virov oblikovanja množično zdravorazumskih prepričanj in vrednot, ki sodi v mehkototalitarni načrt prevzema oblasti zahodnih in nezahodnih postrevolucionarnih protopolitičnih sil. V drugem pa ne gre za nič drugega kot za utečeno prakso »idejnega nepotizma«, nastavljanja izvajalcev mehkototalitarnega plana na odgovorna mesta, ki z mehanizmi inkluzivnosti in ekskluzivnosti krojijo podobo današnje groteskno breztemeljne (že kar smešne) slovenske kulture. Da svojo nepredirno noč proglasiš za (lucifersko) svetlobo, je stara in preizkušena finta, prav tako starega in preizkušenega Hudobca. Nič novega torej. Kar bo moralo biti novo in po svoje notranjerevolucionarno, je drža, ki jo bomo morali zavzeti tisti, ki se ne nameravamo ukloniti kretenizaciji in pobebljenju, tisti, ki nočemo pristati na nasilno dekonstruktivno uničenje naše kulture. Ravno upor, ki predpostavlja nespodmakljivost suverene moške drže, pa je poslanstvo Kulturno umetniškega društva KUD KDO in spletne revije KDO?, ki jima žlobudrava groteskna histerija gospe Vidalijeve in gospe Stražiščarjeve ne bo mogla do živega.
