Vivimus virtute spiritus

Pot umetnosti, njenega razvoja, sprostitev in entaz, je vijugasta in vzpenjajoča se. V njej roji in se obeta tisoče usmeritev in stranpoti, a vendar:  vedno se najdejo neki duhovi, ki so preveliki, da bi se jih dalo ubrzdati*.  Tako se umetnost pregnete od zunaj in od znotraj, navdih – ενθουσιασμος – pa jo pelje naprej.

Turbulentno dvajseto stoletje se je s svojo razvezanostjo in razvejanostjo kazalo kot tako tudi v likovni umetnosti Zahoda, tako da je z mnogimi novitetami poseglo tudi v slovenski kulturni prostor. Da pa so Slovenci lahko začeli gojiti svobodnejše načine izražanja (abstrahiranje, močno stiliziranje, deformiranje, …) in se povezali z evropskim prostorom, se je potrebno v veliki meri zahvaliti predvsem Stanetu Kregarju, čigar spomin obeležujemo ob petdesetletnici njegove smrti – 1973.

Čeprav k najkvalitetnejšim slikarjem 20. stoletja na Slovenskem poleg impresionistov sodijo predvsem Ivana Kobilca, Božidar Jakac,  Zoran Mušič, Marij Pregelj, Gabrijel Stupica, Metka Kraševec, Lojze Spacal in drugi,  pa je Kregar tisti, ki je slovenske likovne poti temeljno preobrazil. S svojimi doprinosi je namreč ne enkrat svojim kolegom odprl nove možnosti v slikarskem izražanju, ob čemer se je moral tvegano izpostaviti kritiški presoji, državni politiki in širšemu, pogosto površinsko razgledanemu občinstvu; ti pa so vsi skupaj, kot je zapisala Špela Čopič, večinoma le »strmeli preko ograje v začaran vrt«.

Začaran vrt je bila avantgarda, odcepljena od akademizma, čigar strogosti  in omejevanj se je Kregar načelno izogibal; kot prednja straža(avant-garda) je iskal še neutrjena tla in tako načenjal nove smeri v slovenski umetnosti s slikanjem popačenih stvorov, paranoičnega vzdušja, črnjav razdejanja, rdečih ekstaz, psihedeličnih eksplozij; ob tem pa ne smemo pozabiti, da je bil to skromen duhovnik, ki je vsako nedeljo služil pri sv. maši v svoji domači cerkvi. Fenomen svojega časa, torej.

Ne samo, da  je – kot slikar in duhovnik – kontempliral in na platno prinašal nevidno, ampak je tudi s svojim svetovljanstvom v slovenski prostor prinašal  še-ne-videno.

Počutil se je kot del evropskega (predvsem francoskega) slikarstva, in kot slikar-intelektualec, ki je lahko potoval v Zahodno Evropo, vselej ponotranjil določene tokove sočasne umetnosti in na Slovenskem udomačil nekaj pomembnih slikarskih smeri 20. stoletja ter pustil nespregledljiv pečat v sakralni umetnosti.

… /
Nenadoma
pred mano svit
gori, blešči
kot sla nevidnega
srebrni ščit – –
Kot ognjena ptica
švigam
v plamenov gnezdo
na daljno, zadnjo,
najsvetlejšo zvezdo.

(Ognjena ptica, France Vodnik)*

Družina

Preseganje predsodkov s takšno svobodno, a hkrati svojsko držo se je kazalo že v njegovih začetkih; medtem ko so nekateri njegovi gimnazijski sošolci imeli začetke dobro zasidrane s finančno podporo svojih družin, je Stane Kregar odraščal na revni domačiji, sin Janeza in Marije Kregar. Oče je izhajal iz večje mizarske družine, ki je bila tedaj za svoje delo precej priznana. Stanovali so v današnji Šiški (takrat se je ta predel imenoval Zapuže), danes pa na tem mestu stoji le še lipa blizu nakupovalnega centra Mercator, domačijo pa so podrli zaradi gradnje hotela. Poleg Staneta sta rokodelski dar podedovala tudi 14 let mlajši brat Rafko, ki se je ukvarjal s kiparjenjem, ter najstarejši od sinov,  Ivan, ki je mu kasneje izdeloval lesene okvirje za slike.  Ne samo, da sta se dogovarjala o praktični opremi, ampak naj bi bil Ivan tisti, ki je preko teh dolgih debat najbolje spoznal vsebino in zgodbe Stanetovih slik, danes žal brez spominskih sledi. Med bratranci je imel umetniško nadarjenega tudi Jožeta Kregarja – arhitekta, še izraziteje pa je sorodniški ustvarjalni duh odzvanjal v pesmih Antona in Franceta Vodnika, bratrancev po materini strani. O svoji materi, Mariji, je Kregar dejal, da je imela dar pisanja, in čeprav niso ohranjeni nobeni pisni dokazi, se je  književnost vidno ugnezdila v njegovih zanimanjih, kar podpira literarnost nekaterih naslovov slik:  Melanholija nekega večera; Dežela, kjer slavčki ne pojo več; Veselo poletje … ,  in poznavanje ter citiranje antičnih mitov: Ojdip, Ifigenija na Tavridi, Orfej (Umrlemu Karlu Putrihu, 1959), O čem razmišljaš, Antigona itd.

Mati je dobila najboljše portrete; v teh zatišnih žanrih, kjer se pred nami pojavi belolasa gospa, z drobnim nasmeškom, nežnim pogledom in kmečko osredotočenostjo na delo, je vedno najti neko tiho dostojanstvo. Naslikana je skrbno, z milino in z izrazom bližine. Ljubezen namreč najgloblje odklepa svet, pravi Max Scheler. Ker je bila po duši pripovedovalka, je krepila njegovo domišljijsko razmišljanje in ga s tem bogatila s smislom za izpovednost. Kasneje pa je skrbela zanj, ker je rad prihajal na kosilo, še posebej na svoje najljubše žabje krake.

Z očetom in materjo

Odraščal je kot drugi od osmih otrok, eden je umrl v nežni dobi, sicer pa je imel s 3 brate in 3 sestre, ki so mu kasneje pogosto služile kot model (na primer: med njegove bolj rane oljne slike, nastale še pred študijem v tujini, sodi Deklica z grlico, kjer je naslikal svojo sestro Cilko ali pa pri Sonati, zasanjano dekle na desni).

Navkljub revščini sta bila vzgoja in izobrazba med poglavitnimi vrednotami, kar je razvidno iz njegovega spominjanja otroštva; v njegovih opisovanjih namreč ni čutiti nikakršne obremenjenosti, svoje otroštvo je opisoval z občutki hvaležnosti za to, da je odraščal v ljubeči okolici, in tako nosil tega zdravega otroka vse življenje s seboj, z njim pa odkrival oblake svojih obzorij.

Oblaki

Oblaki so ena Kregarjevih značilnih potez: tako vsebinsko (razumljeno metaforično, saj se je slikar ob ustvarjanju pogosto prepuščal odslikavanju lastnega sanjskega sveta, ki ga redkokdo uspe razvozlati) kot tudi formalno, kajti slikar je s svojimi potezami v sicer zelo raznolikem opusu ohranjal nekaj vselej prisotnih prvin, med katere sodijo ploskve, podobne oblikam natrganih oblakov. Prizori iz vsakdanjika na realističnih upodobitvah s konkretno oprijemljivimi stvarmi, imajo nad obzorjem neke posebne s kregarjanskim znakovjem naslikane oblake. Obrazi portretirancev pa  so pogosto neberljivi, saj se izmikajo kakršnemukoli patosu in pretiravanju nasploh. Stoični in zamišljeni, zagledani v notranje oblake. To podaja s ploskovitim in pogosto zgolj eno barvnim prikazom polti. V zrelejši dobi, ko iz njegovih motivov izgine upodabljanje slike v sliki, teh prehodov, oken in vrat, stopijo oblaki v ospredje, in na planu se pojavi njegov puer aeternus. Te oblike vedno nekaj napovedujejo, nam dajejo nekaj slutiti. To so zgodbe, z vsakim hipom zamenljive, tolikokrat skrite v sebi in v svoji premikajoči senci, ki jih nosi tja naprej v neznano. V njegovem zadnjem obdobju, v šestdesetih letih pa se je oblak preobrazil v nedosegljiv svet hipijevskih iluzij.

Od violine do čopiča

Čeprav se je umetnik ukvarjal z različnimi konjički: poleg slikanja se je precej posvečal tudi igranju violine in petju, se je z odraščanjem počasi začel uglaševati predvsem na likovno. Za risanje se je resneje vnel kot mlad pubertetnik na gimnaziji (takrat osemletni šoli), kjer je poleg treh ur likovnega krožka tedensko risal tudi vsakodnevno doma vsaj eno uro. Za likovni čut je dijake vzgajal zahteven, a obenem srčen profesor Porenta, jih učil perspektive, kompozicije, trirazsežnega gledanja, upodabljali pa so tihožitja zelenja, pomaranč, jabolk, steklenic in cvetja, kar je služilo kot dobra priprava za kakšno likovno akademijo (takrat Slovencem najbolj dostopno v Zagrebu ali pa Pragi).   Takrat osemletna Škofijska klasična gimnazija, namenjena mladim dečkom iz katoliških krogov, mu je omogočala poudarjeno duhovno življenje in ga opremila predvsem z znanjem na področju humanizma, jezikov, latinščine, stare grščine, v enem letniku presenetljivo tudi z izbirnim predmetom češčine, ki jo je kasneje koristno uporabil. Ne ve se, zakaj so se doma odločili za takšno šolanje, a so bile bolj kot fizična bližina izobraževalne ustanove (Šentvid pri Ljubljani je bil namreč nedaleč od njegovega doma) verjetno bolj v ospredju vrednote kvalitetne izobrazbe, spoštovanje do slovenskega jezika – na Škofijski klasični gimnaziji so izšli prvi učbeniki v slovenskem jeziku ter prva slovenska matura (1913) –  ter vrednota vere, za kar je moral s starši, ker mu niso mogli omogočiti dovoljšnje finančne podpore, izplačati s surovinami, ki so jih imeli doma.  Tako pismih iz leta 1915, od pošiljatelja  Zavod sv. Stanislava, beremo, da je moral prinesti 100 kilogramov krompirja, 50 kg prosa, 20 kg oluščenih ječmenovih zrn in nekaj denarja, da je šola ustregla prošnji o šolanju.

Poleg krožka je v dijaških letih uveljavljal svojo strast tudi v še danes obstoječem literarnem zborniku, imenovanem Domače vaje. Tam so dijaki objavljali svojo mladostno poezijo, domišljijsko prozo, prevode Rilkeja, Lermontova, Puškina etc., znanstvene spise, likovno nadarjeni pa so bili priročni pri oblikovanju, s čimer se ni ukvarjal samo Kregar, temveč tudi njegov mlajši kolega, s katerim je sodeloval kasneje, arhitekt Anton Bitenc (1920 – 1977). Pri ustvarjanju se je naslanjal na secesijko ornamentaliko, ki je bila v tedanji Avstro-Ogrski monarhiji  zelo razširjena – npr. leto pred Kregarjevim rojstvom pri nas izide Cankarjeva Gospa Judit s secesijsko naslovnico Hinka Smrekarja.  Žal se večina teh ilustracij (predvsem iz let med 1921 in 1925) ni ohranila, saj so izginile v plamenih za časa, ko so Nemški vojaki okupirali Slovenijo in pri tem žalostno zaznamovali usodo zavodskega arhiva.

Platnica, foto: Wikimedia Commons

Poleg krožka je v dijaških letih uveljavljal svojo strast tudi v še danes obstoječem literarnem zborniku, imenovanem Domače vaje. Tam so dijaki objavljali svojo mladostno poezijo, domišljijsko prozo, prevode Rilkeja, Lermontova, Puškina etc., znanstvene spise, likovno nadarjeni pa so bili priročni pri oblikovanju, s čimer se ni ukvarjal samo Kregar, temveč tudi njegov mlajši kolega, s katerim je sodeloval kasneje, arhitekt Anton Bitenc (1920 – 1977). Pri ustvarjanju se je naslanjal na secesijko ornamentaliko, ki je bila v tedanji Avstro-Ogrski monarhiji  zelo razširjena – npr. leto pred Kregarjevim rojstvom pri nas izide Cankarjeva Gospa Judit s secesijsko naslovnico Hinka Smrekarja.  Žal se večina teh ilustracij (predvsem iz let med 1921 in 1925) ni ohranila, saj so izginile v plamenih za časa, ko so Nemški vojaki okupirali Slovenijo in pri tem žalostno zaznamovali usodo zavodskega arhiva.

Verska usmeritev tedanjih škofovih zavodov je med drugimi spodbudila tudi Kregarja, da se je vpisal na študij teologije, kjer pa je nadalje negoval risbo s skiciranjem portretov svojih kolegov. Vmes se je formiral ob vplivih sodobnih slovenskih slikarjih, ki so preko obiskov in študija v Pragi prišli v stik z nemškim gibanjem »Neue Sachlichkeit« (nova stvarnost), s katerim sta slikarja kot npr. Otto Dix in George Grosz ustvarjala antipod tedanjemu povojnemu ekspresionizmu. V Sloveniji pa so v dvajsetih letih v stik s tem gibanjem prišli (paradoskno nekateri prvotno ekspresionistični slikarji): Veno Pilon, grafik Miha Maleš, Olaf Globočnik, Franjo Stiplovšek,  in tesnobno monumentalni Tone Kralj. In ker je ta slog Kregar naštudiral v tolikšni meri, bi njegovo sliko iz tistega obdobja zlahka zamenjali za Kraljevo: za primerjavo je dovolj pogledati Kraljev portret očeta in Kregarjev portret sestre. Telesi portretirancev, postavljenih pred domače okolje, ki je pri Kregarju že postavljeno v industrijsko krajino (tipično tudi za ostale slovenske kolege), prekipevata od masivnosti, in od skoraj kiparsko zadržane energije, ki se kopiči v neki drugi resničnosti – novi stvarnosti.

Tone Kralj: Moj oče, 1929, foto: A. Šiber (2015)

Stane Kregar: Dekle z grlico, 1930, foto: katalog galerije Zala

Izsanjano mesto

Istega leta kot je Kregar naslikal svojo sestro Cilko z grlico, je za jetiko umrl njegov gimnazijski mentor risanja Gašper Porenta, zato mu je po posvečenju v duhovniški poklic isti škof, Gregorij Rožman, omogočil študij slikarstva z namenom, da bi na Škofijski klasični gimnaziji zaposlili ustreznega namestnika.

Ker je bila v Sloveniji likovna akademija ustanovljena šele po drugi svetovni vojni, leta 1945, so umetniki odhajali študirat v tujino, predvsem v bližnji Zagreb, Kregar pa se je, navzlic večini (ki je potem sestavljala pomemben krog Neodvisnih umetnikov), odločil za akademijo v Pragi in leta 1930 odšel na svojo revolucionarno pot.

O bivanju in študiranju v Pragi ni veliko govoril, vsekakor ni bil osamljen, saj se je leto prej za študijem v to mesto odpravil kipar, kolega, kasneje tovariš, Karel Putrih, s katerim sta vse življenje ohranjala dobre prijateljske stike. Bil pa je velikokrat lačen, in ker ga starši niso mogli financirati,  so mu v novem mestu pomagale različne družine, predvsem Nezavdalovi, pri katerih je bival na območju Prage 4, imenovanem Spořilov, s tramvajem pol ure stran od centra mesta. Danes tam stoji znamenita funkcionalistična frančiškanska cerkev svete Neže, kjer med spomini omenjajo tudi našega Kregarja:

“Tedaj se je na Spořilov preselil mlad slovenski duhovnik p. Stano Kregar, iz Ljubljane, ki ga je poslal tamkajšnji škof, da bi študiral pri nas na akademiji likovnih umetnosti. Ta duhovnik iz revne mizarske družine je bil naš zelo goreč apoštol …”
(Spomini dr. Sochra)

Kregar je kot duhovnik v sprva še  leseni cerkvi namreč maševal vsak dan, ob čemer je farane zavzeto spodbujal k prispevanju za gradnjo nove cerkve, in sicer kljub svojim omejitvam pri obvladanju češkega jezika. Eden od ministrantov se v zapisih spominja njegove prve svete maše, kjer si je poleg otožnosti zapomnil predvsem njegovo trdo češčino – pridigo, ki je nihče od prisotnih ni razumel. Po petih letih se je češčina izboljšala, pridige so razumeli, na istem mestu bogoslužja pa je stala nova cerkev v priljubljenem arhitekturnem slogu medvojnega obdobja,  funkcionalizma. Samostojna Češkoslovaška je v času tako imenovane prve republike doživljala preobrazbo, z Masarykom so v ospredje stopile vrednote humanizma in demokracije; spreminjal se je življenski slog, ženskam so se odpirale mnoge družabne aktivnosti, v kulturi pa je cvetelo  obdobje književnosti (npr. Karel Čapek, nobelovec Jaroslav Seifert, Vitěslav Nezval), zlata era češkega filma, ateliejev in gledališč in likovne umetnosti.

Pred razpadom Avstro-Ogrske so na Češkem, tako kot tudi v Sloveniji,  prevladovale močne kulturne vezi z avstrijsko in nemško umetniško sceno – npr. naši impresionisti, ekspresionisti in novi realisti na začetku stoletja so se še zgledovali po teh vplivih –, vendar pa so na prelomu 19. in 20. stoletja v srednjo Evropo začeli vdirati francoski impulzi. Češkoslovaška je po letu 1918 kot mlada država potrebovala demokratični vzor in ob tem podporo v zahodni Evropi, zato je bila Francija tista, h kateri se je najbolj nagibala v ekonomsko-političnih odnosih.  Med pogostimi izmenjavami umetniških del je bil najvidnejši nakup leta 1923, ko so bile velike pariške zbirke prenesene v Prago, s čimer se je odnos še okrepil in usodno vplival na likovne tokove in gibanja srednje Evrope. V zgodnjih letih študija je Kregar po vzoru čeških frankofilov slikal kubistična tihožitja,  vendar bolj svobodno, brez prave destrukcije predmetnosti,  kar je dr. France Stele, pri katerem je kasneje dodatno študiral umetnostno zgodovino, označil kot postcezannovske stilizacije.

Emil Filla: Tihožitje, foto: Wikimedia Commons

Med imeni češkega kubizma, opirajočega se na postopke Picassa in Braqua, se danes najbolje prodaja Bohuslav Kubišta(na novembrski avkciji galerije Kodl je bil izdražen kar za slab pol milijon evrov), Emil Filla, Otokar Kubín id. Vendar pa se je Kregarjevo obdobje kmalu zaključilo, saj je v Pragi dominiral nadrealizem, ki se je v tridesetih letih s poznim odmevom širil tudi drugod po Evropi (npr. v Beogradu s prav tako močno skupino, s svojim delovanjem v ameriškem Vogue pa se je uveljavila Milena Pavlović-Barilli). V tej točki je že mogoče opaziti njegovo strast do sodobne francoske umetnosti, ki so jo češki umetniki »poslovanjeno« ugnezdili v srednji Evropi.

Toyen: Brodolom v sanjah, 1934, foto: Galerie Kodl

Uvodna slovanska nadrealistična prizadevanja so se namreč začela, ko sta Jindřich Štyrský in Toyen obiskala prvo razstavo nadrealizma v galeriji Pierre v Parizu. Postopoma se je začelo pisati o tem novem gibanju in drugi umetniki so se mu začeli posvečati. Do leta 1934, ko je bila ustanovljena Surrealistična skupina, so bila organizirana literarna srečanja, razstave, objave v časopisih, npr. razstava svetovnih (in čeških) nadrealistov Poezie (1932), ki je gotovo vplivala tudi na Kregarjevo širšo razgledanost v tem slikarskem upodabljanju:

»Sen je dokaz tega, da fantazija – sanje o tem, kar se ni zgodilo – spadajo k najglobljim človekovim potrebam.« *

Poleg čeških vplivov (ki so se osredotočali na abstrahiranje naravnih stvari, sadežev, jedrc, školjk, vej, dreves (glej Kregarjevo sliko Lovec v Moderni galeriji) v takšne prizore, ki niso imeli veliko psihološke sugestivnosti) je se je slikar naslanjal tudi na motivni svet Italijana Giorgia de Chirica, konkretno v delu, ki ga je naslikal pred vrnitvijo v Slovenijo in je bila dolgo pri družini Nezavdalovih:

Stane Kregar: (Neznani naslov), 1935

Giorgio de Chirico: Melanholija, 1913

Čeprav po mnenju strokovanjaka dr. Andreja Dobleharja tu res ne gre za kvalitetno delo, ga je zanimivo primerjati z de Chiricovim zaradi očitnih citatov. Prvi plan obeh slik je namreč motivno skoraj identičen; v ospredju obeh je upodobljen ostanek vratnega podboja ter kip speče ženske figure, polležeče na podstavku. Čeprav se njuni drži nekoliko razlikujeta, gre pri de Chiricu zagotovo za upodobitev helenističnega kipa Ariadne, ki ga je v svojem klasicističnem obdobju večkrat reinterpretiral. Ariadnino hrepenenje in osamljenost potem, ko jo ljubljeni zapusti na otoku, je v umetnosti priljubljen simbol čakanja na ljubezen in rešitev, vendar je Kregarjevo čakanje postavljeno na skrajni rob kopna pred odprtim morjem z nekaj plovili in zamegljenim obrisom otoka v ozadju, de Chirico pa ostaja povsem svojski. Prazna piazza, pročelje z uro, oddaljen dim vlaka, dve palmi in lihost eksistence.

Najbolj ključna  in pomenljiva razlika med izbranima slikama verjetno tiči  v tem, kako je Kregar opremil vratni podboj. Ti prehodi in pogledi skozi in drugam imajo v umetnosti pogosto simbolno vlogo, saj nam kot element, ki hkrati razdeljuje in združuje dva svetova, služijo kot dopolnilo zgodbe. Medtem ko je pri Italijanu to portal, odprt za prehod, je Kregar prazen prostor zapolnil z neprehodnimi rešetkami. Z odprtim morjem je poudaril to občutje ujetosti, ki je v nekaterih njegovih delih včasih tesnobno očitno, hkrati pa pogosto presenetljivo podčrtano z motivi pozemskega erosa (npr. tihožitja na slikah Privid in Ojdip), ki sicer v tem umetniškem gibanju niso redki, a je pri spoštovanem duhovniku potrebno s takšnimi špekulacijami ravnati pazljivo.

Kregar se je  izogibal nekaterih tipičnih lastnosti nadrealističnega ustvarjanja s tem, da je večinoma cenzuriral neposredno prisotnost spolnih namigov in ostajal a-političen (izjema je npr. predvojna ikonografija španske revolucije).  Čutnost je sublimiral v estetizirano otopelost, ki s svojimi evokacijami in možnimi aluzijami prinaša širše možnosti  interpretacije. Το so namreč iracionalna prostorja podzavesti, v katere lahko umetnik umesti najrazličnejše podobe, povezane zgolj z nitjo asociacije.

Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so sence prave resnice, pač so oblike strahotno povečane, nadvse čudno pokvečene in skrivenčene; toda resnica le ostane, spoznaš jo koj in srce ti je žalostno.*

Tihožitje s sončnico, školjkami in j., 1935, foto: Akademija likovnih umetnosti v Pragi

Njegovi slikarski študiji so se zaključili z diplomskim delom Tihožitja s sončnico, školjkami in j., ki ga je profesorska komisija izpostavila ter ovrednotila  z odlikovanjem in je bilo zato (zelo neobičajno) tudi dokumentirano na zgornji fotografiji, ki jo hranijo na akademiji likovnih umetnosti v Pragi. Ob tej reprodukciji mi je slikarka Sara Križaj zapisala: »Tista izruvana sončnica je tako mogočna. Nekaj je v zraku, da jo je izruvalo.«

Ni znano, koliko je bil v Pragi Kregar v stiku s svojim slikarskim mentorjem, slavnim figuralikom Maxom Švabinským, saj so iz njegovega ustvarjanja razvidni popolnoma drugačni vplivi, poleg tega pa sta imela različne interese  – Švabinský je izdelal obsežen opus grafike, ene od redkih tehnik, ki se jih Kregar ni nikoli lotil. Po Kregarjevem pričevanju Marjanu Pogačniku je profesor bil resen in gosposki mož,  zanimala ga je predvsem dobra tonska opredelitev, v osebni pogled posameznikov pa se ni vtikal.

Max Švabinský, risba s čopičem, 1901, foto: iz knjige Portrétní umění Maxe Švabinského

Po diplomi, ko se je leta 1935 poslovil od svoje stostolpne Prage, se je vrnil v Ljubljano, da bi postal učitelj, še bolj pomembno pa je bilo, da je hotel poseči v narodno umetnostno zgodovino. Tam so ga že čakali umetniki, ki so se izobrazili zagrebški šoli,  in očitno je manjkala le še Kregarjeva zbrana drža, da se je tudi pri nas (uradno šele leta 1938) začelo gibanje tistih, ki so želeli stopiti izven okvirjev.

Na spremenjeno družbeno ozračje predvojnih let se umetniki niso odzivali enotno, nekatere je vleklo v smer ljudske ustvarjalnosti, druge k intimi ali pa na drugi strani k večji angažiranosti, tretje v ekspresijo, za štrlečo izjemo pa je s svojim surrealizmom veljal Stane Kregar.

V tem njegovem obdobju je bila psihopatologija vsakdanjega življenja pogosto maskirana v biblijsko ali pa mitološko ikonografijo, ovito v mešanico simbolizma z odtujenim salonskim vzdušjem. Pozorni opazovalec pripisuje njegovim odrevenelim likom, zrcalom, sencam in skulpturam simbolno vlogo, vendar pa tako malo povedno, da se slika tudi po analizi še naprej predstavlja predvsem kot uganka.

Vitěslav Nezval:
Večerna čarobna pokrajina
Zalita
S črnimi jezeri
Obrobljenimi
Z drevoredom brez ljudi
Bo venomer navdihovala
Zvezde
Z jesenskimi
s čudenjem zaslepljenimi nevidnimi očmi
*

Večer v maju, 1937, foto: KUD KDO

Vrnitev v Slovenijo

Tvorjenje umetniških skupin je od nekdaj prispevalo k prodoru njihovih članov na sceno.

V tridesetih letih so naši mladi likovni umetniki v svojih iskanjih stranpoti od tradicije našli največji vzor pri Francozih.  Kot pove že samo poimenovanje Neodvisni, so se zavzemali za umetnost, ki bi bila neodvisna od akademske strogosti in se vse bolj odmevno predstavljali na skupnih razstavah, ki jih je Rihard Jakopič podprl s svojim (na lastne stroške postavljenim) paviljonom.

Znameniti Zoran Mušič je na njihovi drugi skupni razstavi (prvi uradni razstavi Neodvisnih) v svojem govoru oz. kar manifestu dejal, da umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Ime, pod katerim so se predstavljali ti sicer zelo raznoliki avtorji (Marij Pregelj, Maksim Sedej, France Mihelič, Nikolaj Omersa itd.), so si nadeli po obisku svetovne razstave v Franciji leta 1937, za katerega so zbirali denar tako, da so v Ljubljani organizirali več posebnih plesov, saj je Jugoslavija štipendirala predvsem srbske umetnike.

Naše Neodvisne  je združevalo zanimanje za francoski Salon des indèpendants, ki je razstavljal dela, zavrnjena v akademskem Salonu že štiri desetletja prej, prvič 1884. Za organizacijo in načrtovanja so se zbirali na »sestankih« v gostilni Košak na današnji Čopovi ulici, lastniku Janezu Zormanu pa so kot hvaležnost za njegovo gostoljubje pošiljali razglednice od vsepovsod, kamor so skupaj izletovali.

Kregar je v svojem nadrealističnem slikanju ostal edini in skupaj z ostalimi evropskimi epicentri po letu 1938 utišal te vizionarske podobe. Svojim znancem v Pragi je ob obisku leta 1937 zaupal, da bi rad v naslednjem letu v Pragi organiziral razstavo, in sicer še pred izbruhom vojne, vendar pa ga je Anschluss vendarle prehitel. Ena njegovih zadnjih slik tega obdobja in prvih sakralnih na sploh je obešena danes v Mušičevi cerkvi v Dravljah, prikazuje pa devico Marijo z Jezuščkom kot Maria porta coeli. Torej Marijo kot prehod med začasjem in transcendenco, na kar v ozadju namiguje kamnit podboj, postavljen pred nebo. Z resnejšimi naročili ga je Cerkev začela zaposlovati šele dvajset let kasneje …

V Sloveniji se je metafizičnim scenerijam kasneje slikarsko posvečal Gabrijel Humek (1907 – 1993), ki je študiral na Poljskem in v Zagrebu.

Portret Erne Omerza, 1944, foto: Zavod sv. Stanislava

Kam so pobegnile muze

Z nastopom vojne  se je Kregarjevo slikarstvo znatno spremenilo ter nesrečno podleglo realizmu in figuraliki, ki je bila takrat priljubljena tako pri Francozih (intimistih) kot kasneje na vzhodu, pri nas še posebej v repertoarju vse do časa Titove prekinitve s Stalinovim komunizmom. Tej novi, vendar nič kaj inovativni slikarski usmeritvi se je prilagodila tudi skupnost Neodvisnih, pri čemer se je začela osredotočati na grajenje slike s poudarkom na vlogi barve (od tod poimenovanje barvni realizem oz. po dr. Steletu »poetični realizem«), vendar so ti mladci prikazano predmetnost vedno modificirali s kančkom stilizacije in poživitve, torej intonirali na osebno likovno govorico,  zato je naš neustrezno poimenovani socialni realizem vedno odstopal od stroge mimesis.

Za obdobje štiridesetih let je bilo simptomatično upodabljanje najosnovnejših ikonografskih motivov, torej neposredno spoznavnih, kot so portret, krajina, tihožitje, žanr …. In čeprav je šlo tu za Kregarjevo količinsko najbolj plodovito produkcijo posvetnih del (največ leta 1942 in leta 1947), so bili razlogi za to predvsem finančna stiska, zaradi katere je bil primoran meščanom slikati po naročilu. Njegovi portreti so bili zaradi nezadovoljstva naročnikov pogosto zavrnjeni in jih danes večinoma najdemo v galerijskih depojih. Zanimivo je, da je medtem poleg zasebnih naročil pošiljal slike celo Titu (preko arhitekta slovenske skupščine) za opremo Brionov.*

Čeprav je Kregar na portretih pretežno upodabljal ženske figure, se zdi, da so muze potihnile. V  njihovih pasivnih držah je nerodna ploskovitost in neka nesuverenost, v izrazu pa manjka polnokrvnosti življenja. Neodvisni so mu ob tem  še očitali, da ponavlja za edinim resnejšim figuralikom tedanjega obdobja, Maksimom Sedejem, ki se je s preselitvijo zornega kota v interierje, posvečal družinski intimi: vzdušju, ki ga je gledalcu lahko približal brez kakršnih političnih opredelitev.

Ivan Pregelj, 1940, delo na razstavi Izven okvirjev, foto: osebni arhiv

Maksim Sedej, delo na razstavi Izven okvirjev, foto: osebni arhiv

Politični preobrati, povezani z vojno,  in oslabitev zaradi bolezni so namreč posegli v Kregarjevo profesorsko delovanje na Škofijski klasični gimnaziji, kjer so se ob nemški okupaciji morali  iz mogočne šentviške stavbe izseliti v ključnih dveh urah, nekatera njegova dela pa so verjetno v tej naglici ušla ohranitvi, saj so nemški vojaki pobirali vse, kar niso bila oblačila in knjige. Z dijaki so se namestili v Plečnikovo Baragovo semenišče, prostore za pouk pa so jim sprva nudile uršulinke v središču Ljubljane. Nekaj let kasneje, ko je nova oblast določila ukinitev zasebnih šol (julij 1945),  je Kregar učil še v ljubljanski osnovni šoli na Vodnikovi ulici, vendar se je zaradi zdravljenja moral odpovedati tudi temu delu.

Pred ukinitvijo je na Škofijski klasični gimnaziji poučeval risanje, nekaj časa pa so ga zaradi pomanjkanja osebja zadolžili tudi za matematiko, nad čimer je izjemno negodoval, vendar pa bil vselej občudovan in priljubljen pedagog. V razred je prihajal 2s svojo sanjsko vizionarnostjo, obložen s Cezanni, Matissi, Maneti,  vzel v roké zdaj eno reprodukcijo slikovnih reprodukcij, zdaj drugo in se napotil kot Kurent po razredu, odprl  knjigo zdaj pred tem, zdaj pred onim, pokazal sliko, prisluhnil  …«

Mimetična varnost oz. v Kregarjevem primeru omejenost zaželenega realizma se je po informbiroju  (1948)  sprostila, saj so bili cilji stalinističnega komunizma zavrnjeni; njegovo osebno in ustvarjalno življenje pa je usodno zaznamovala pljučna bolezen, ki so ji po uspešnem okrevanju sledili novi crescendi izslikane energije in predvsem drugačno dojemanje slikarstva. To se je iz  intelektualističnega prelevilo v bolj čustveno, kot je lepo opazil Jure Mikuž. Več o barvitem obdobju, v katerem je slikar, kot je sam dejal, »zadihal s polnimi pljuči«, ob tem pa se podal tudi na prežarjeno pot sakralnega slikarstva, bo napisano v naslednjem prispevku.

Osnutek za vitraje, foto: Zavod sv. Stanislava

Profesor Stane Kregar opazuje mladega slikarja pri delu

* Kjer ni naveden avtor slike, je to Stane Kregar
*France Vodnik: Borivec z Bogom; Celje: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 2013

*misel Sare Križaj

* Ivan Cankar: Podobe iz sanj, Gospod stotnik

*Milan Kundera, Neznosna lahkost bivanja

*Vitěslav Nezval: zbirka Absolutní hrobář, avtor. prevod pesmi Magická krajina

*Ob tem je potrebno pripomniti, da o sodelovanju ali večjih nesporazumih med umetnikom in socialističnim režimom še ni bilo globljih raziskovanj in je na tem področju njegovega delovanja še veliko nerazumljenega. Kajti navkljub svojemu duhovniškemu stanu je slikar lahko potoval, razstavljal, ilustriral in leta 1971 prejel Prešernovo nagrado. Po pričevanjih njegove nečakinje, ge. Ane Kamenšek, naj bi mu pri lažjem shajanju z režimom pripomogla prijateljstva s posamezniki, ki so bili sodelavci oblasti (npr. s kiparjem Karlom Putrihom, avtorjem portala današnje stavbe parlamenta), dodatno pa naj bi prispeval njegov dostojanstven in nekonflikten značaj.

Za dragocen spomin in prijazno pomoč hvala ge. Ani Kamenšek (nečakinji slikarja) ter strokovnjaku dr. Andreju Dobleharju

Viri in literatura:

Andrej Bassin: S. Kregar;  (v Ljubljani : Ljudska pravica, 1973)

Romar k lepoti : Stane Kregar 1905-1973 : spominska razstava : [Narodna galerija, Ljubljana, 6. februar – 5. maj 2013]

Milček Komelj, Marijan Tršar, Pavel Toplak …: Stane Kregar, Sakralno slikarstvo; Šentvid pri Ljubljani: Družina, 2005

Stane Kregar, Stalna zbirka poklonjenih del; Ljubljana: Zavod sv. Stanislava, 1996

Tomaž Brejc: Raziskave o Kregarjevem nadrealizmu, Ljubljana, 2000, dLib.si

Stane Kregar, Vodnik po stalni zbirki; Ljubljana: Zavod sv. Stanislava, 2015

Umetnikova izpoved, Mohorjev koledar 1975 (izrezek iz časopisa)

France Pibernik: Kregarjeve abstrakcije pa res ne; Umetnik, ki je prebijal duhovno zamejenost socrealističnega obdobja; Slovenski čas, številka 77, september 2016

Prešernov nagrajenec slikar Stane Kregar:  Intervju za Ognjišče, 1971 (izrezek iz časopisa)

Franc Rode: Intervju s Stanetom Kregarjem, Znamenja 1971

Špela Čopič: Likovna umetnost – Stane Kregar v mali galeriji, 1960, dostopno na dLib (september 2022)

Še vedno živo drevo : Zavod sv. Stanislava skozi desetletja,

Štrubelj, Lojze ; Gabrovec, Stane, 1920-2015 ; Smolik, Marijan, 1928-2017, Ljubljana : Družina, 1996

Marijan Tršar: Retrospektiva Stane Kregar, Sodobnost, 1963, dostopno na dLib (november 2022)

Lojze Štrubelj: Spomin na rajnega profesorja Kregarja (fotografski izrezek)

Vladimir P. Štefanec: Umetnost iz turobnih časov; Delo, 19. 1. 2006, rubrika Kultura

1. H.: Izven okvirja; Družina, rubrika Kultura, 1. maj 2022

Iz sveta umetnosti; Jaroslav Novák: Spomini na Staneta Kregarja

Spletna stran Galerije Staneta Kregarja

Oddaja Podoba podobe (2005), Andrej Doblehar

Posnetek Podelitev Prešernove nagrade Stanetu Kregarju, 1971, Dokumentacija TV Slovenija

Oddaja Pogovor v studiu z Janezom Lombergarjem o sliki Lovec v jutru, 1980, Dokumentacija TV Slovenija

Oddaja Pogled na … Kregarjevo sliko Na terasi, 2011, Dokumentacija TV Slovenija

Nokturno: In memoriam Marij Pregelje (1971), dostopno na spletni strani MG+MSUM

https://www.rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/klub-neodvisnih-ko-so-velikani-slovenske-umetnosti-prvic-stopili-iz-svojih-okvirjev/620485

Maja Kač: Ko so velikani slovenske umetnosti prvič stopili iz svojih okvirjev, rtvslo, splet (november 2022)

Knjiga 100 likovnikov na Slovenskem (str. 98, 99)

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-4MDW9K2C/8b1e658a-34af-4424-a040-10901680d14b/PDF M. Bole: Gostuje Gabrijel Humek, splet: dLib (december 2022)

Spletna stran RIC (december 2022)

https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi477562/ Karel Putrih, Slovenska biografija, splet (november 2022=

Jaroslav Novák o spominih na Kregarja: (ministrant) 1993 (fotografski izrezek)

(https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NGI43IT2/7209c70a-db91-4ace-aa5f-3f47e6a24211/PDF) Petdeset let jugoslovanskega slikarstva, France Stele, dLib, splet (oktober 2022)

Stane Mikuž: 1940, stevilka 9, Dom in svet, splet, dLib (november 2022)

…https://www.khanacademy.org/humanities/art-1010/xdc974a79:italian-art-before-world-war-i/xdc974a79:metaphysical-art/a/giorgio-de-chirico-the-soothsayers-recompense dr. Sophia M. Farmer: Giorgio de Chirico …, Khan Academy, splet (december 2022)

(https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-0IR4FUCO/8524d453-c446-4ea9-a5dd-54ac0e498f21/PDF) Donovan Pavlinec, Leše ZNAčAJ SLOVENSKEGA SLIKARSTVA OBDOBJA SOCIALISTIčNEGA REALIZMA, dLib, splet (november 2022)

Bazaine: http://www.bazaine.fr Bazaine.fr, splet (november 2022)

(Dr. Lev Menaše, Stane Kregar, katalog galerije Zala, 2005, splet (november 2022)

(https://www.alfredmanessier.com/en/works/prints/prints-details/) alfredmanessier.com, splet (november 2022)

Veno Pilon, Izidor Cankar, …: Listi z roba, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015

Umetnost v parku Tivoli; Skrivno življenje Spominskega atelierja Stojana Batiča, MGLC, Ljubljana 2021

Ivan Sedej, 1992, Stane Kregar, akademski slikar, splet (oktober 2022)

Wassily Kandinsky: O duchovnosti v umění; Praga: Triada, 2009

http://uifs1.zrc-sazu.si/files/AHAS_19_1_MUROVEC.pdf Barbara Murovec: Drobci o političnem vplivu na umetnost in umetnostno zgodovino v Sloveniji , zrc-sazu.si, splet (november 2022)

-Alfred Manessier, citirano v Manessier, J.P. Hoden.

 (https://dianedepolignac.com/home-fr/artistes-fr/00-alfred-manessier-fr/) Diane de polignac: Alfred Manessier, splet (oktober 2022)

(https://www.guggenheim.org/audio/track/four-painters-of-the-school-of-paris-with-danie-waldman-1966) Guggenheim, avdio posnetek o pariški šoli, splet (november 2022)

(https://artway.eu/content.php?id=2069&lang=en&action=show) Sandra Bowden: Alfred Manessier, artway.eu, splet (november 2022)

(http://sacredartpilgrim.com/collection/view/30) Manessier, Sacred art pilgrim, splet (november 2022)

Hommage Stanetu Kregarju : razstava ob 25-letnici Galerije Staneta Kregarja : Zavod sv. Stanislava, februar-marec 2019

Marjan Pogačnik O zaljubljencih v umetnost: Elektronska knjižna zbirka Kud Logos, splet (november 2022)

Anketa Sodobnosti II: Slovenska likovna situacija, Vir: Sodobnost (1963), Številčenje: 1969, letnik 17, številka 7, dostopno na dLib (oktober 2022)

https://old.delo.si/znanje/izobrazevanje/kabinet-cudes-trikratni-slikarski-pionir.html 

Tjaša Kocjan: Kabinet čudes: Trikratni slikarski pionir, Delo, Objavljeno

23. april 2015, splet (oktober 2022)

Delo: https://old.delo.si/kultura/razstave/stane-kregar-slikar-za-cerkveno-in-socialisticno-oblast.html  Jožica Grgič: Stane Kregar slikar za cerkveno in …, Delo, objavljeno 6. februar 2013 (oktober 2022)

 http://www.mariborart.si/osebnost/-/article-display/stane-kregar) Stane Kregar, Maribor art, splet (oktober 2022)

(https://nadskofija-ljubljana.si/laiki/tudi-slikanje-je-oznanjevanje-evangelija/) Tudi slikanje je oznanjevanje …, spletna stran nadškofije Ljubljana (oktober 2022)

https://www.rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/poklon-kregarju-prenovitelju-slovenske-sakralne-umetnosti/483689 Poklon Kregarju …, rtvslo.si, splet (oktober 2022)

(https://www.rtvslo.si/kultura/razstave/stane-kregar-umetnik-nepresezene-sirine/305543?fbclid=IwAR0Sivd6IF9NVjQWMCGAfKq13sSF87cBLh5PAQQKSf13rpoddYF2aNPSqac) S. Kregar, umetnik nepresežene širine, rtvslo.si, splet (oktober 2022)

(https://www.rtvslo.si/kultura/razstave/stane-kregar-v-narodni-galeriji-in-praznovanje-50-letnice-mestne-galerije/301831) S. K. v Narodni galeriji …, rtvslo.si, splet (oktober 2022)

https://www.delo.si/kultura/vizualna-umetnost/po-srcu-sem-ostal-to-kar-sem/

^{JOŽE BARTOLJ O KREG: https://www.kud-kdo.si/767-2/}

(https://www.galerija-bj.si/images/uploads/katalogi/Kregar_69_Lamut.pdf)

RTV: https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174675011?s=tv Alpa, Donava, Jadran, Izobraževalni program, rtvslo.si, splet (oktober 2022)

https://www.stanislav.si/wp-content/uploads/2016/08/Kronika-razstav-2014-15.pdf

http://www.sporilov.info/view.php?cisloclanku=2005102301 sporilov.info, splet (december 2022)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo.