Cantata

 

Cantata

Octavio Paz

prevod Andrej Lokar

 

1

Med nočjo in dnevom

leži nedoločno ozemlje.

Ni svetloba in ni senca:

                                       je čas.

Ura, negotov odmor,

stran, ki potemni,

stran, na katero pišem,

lagodno, te besede.

                                 Večer

je žerjavica, ki ugaša.

Dan se vrti in se obleti.

Mračna reka

pili meje stvari.

                      Žilava in ljubka

jih odnaša, ne vem, kam.

Resničnost se oddalji.

                                     Pišem:

sam s seboj se pogovarjam

                                          – pogovarjam se s teboj.

Rad bi ti govoril,

kakor govorita zdaj

drevesce in zrak

skoraj izbrisano od senc;

kakor tekoča voda,

samogovor mesečnika;

kot utišani curek,

odsevnik nenadnih slepil;

kakor ogenj:

jeziki plamenov,

ples isker,

pripovedi dima.

                                               Govoril bi ti

z vidnimi in otipljivimi besedami,

s težo, okusom in vonjem,

kakor s stvarmi.

                                                 Ko to rečem,

se stvari nezaznavno

ločijo od samih sebe

in pobegnejo proti drugim oblikam,

proti drugim imenom.

                                   Preostanejo mi

te besede: z njimi ti govorim.

Besede so mostovi.

So tudi pasti, kletke, vodnjaki.

Govorim ti: ne slišiš me.

Ne govorim s teboj:

                                govorim z besedo.

Ta beseda si ti,

                                                ta beseda

te nosi od tebe k sebi.

Ustvarili smo jo ti, jaz in usoda.

Ženska, ki si,

je ženska, s katero govorim:

te besede so tvoje ogledalo,

si ti in odmev tvojega imena.

Jaz tudi,

              ko ti govorim,

postanem šepet,

zrak in besede, pihljaj,

prikazen, ki se rodi iz teh črk.

Besede so mostovi:

sence gričev v Meknèsu

na polju ekstatičnih sončnic

v vijoličnem zalivu.

Ura je tri popoldne,

stara si devet let in si zaspala

v svežem objemu zlatorumene mimoze.

Zaljubljen v geometrijo,

skobec riše krog.

Drhti na obzorju

bakrena gmota gričev.

Med vrtoglavimi skalami

bele kocke naselja.

Steber dima se dviga z ravnine

in počasi izpuhteva, zrak v zraku,

kakor spev mujezina,

ki prebada tišino, kipi in cveti

v drugi tišini.

                    Negibno sonce,

neizmerni prostor odprtih kril;

na planjavah odsevov

žeja dviga prosojne minarete.

Ne spiš in nisi budna:

lebdiš v času brez ur.

Pihljaj komaj obuja

daljne dežele mete in izvirov.

Pusti, da te besede odnesejo

k sebi.

 

 

2

Besede so negotove

in govorijo negotovosti.

A naj rečejo to ali ono,

                                     nas izrekajo.

Ljubezen je dvoumna beseda,

kakor vse.

                  Ni beseda,

je dejal Ustanovitelj:

                                                               je uvid,

začetek in krona

na lestvi motrenja

– in Florentinec:

                           je naključje

– in drugi:

                 ni vrlina,

vendar se poraja iz tistega, kar je popolnost

– in ostali:

                 vročica, trpljenje,

bitka, blodnja, čudenje,

utvara.

            Iznajde jo želja,

oživljajo jo post in mrcvarjenja,

žene jo ljubosumje,

uobičajenost jo ubija.

                                                                                   Dar,

obsodba.

                Besnilo, blaženost.

Je vozel: življenje in smrt.

                                          Rana,

ki je razžrta od vstajenja.

Je beseda:

                   ko jo izgovorimo, nas izreka.

Ljubezen se začne v telesu

– kje se konča?

                          Če je prikazen,

se utelesi v telo;

                          če je telo,

se ob dotiku razprhne.

                                     Usodno ogledalo:

zaželjena podoba se razblini,

utapljaš se v lastnih odsevih.

Praznovanje duhov.

Prikazovanje:

                       trenutek ima telo in oči,

gleda me.

                 Naposled življenje ima obraz in ime.

Ljubiti:

           iz duše narediti telo,

narediti iz telesa dušo,

narediti ti iz neke navzočnosti.

                                                  Ljubiti:

odpreti prepovedana vrata,

                                             prehod,

ki nas ponese na drugo stran časa.

Trenutek:

                 druga stran smrti,

naša krhka večnost.

Ljubiti je izgubiti se v času,

biti ogledalo med ogledali.

                                           Je malikovanje:

pobožanstviti bitje

in imenovati večno, kar je časno.

Vse oblike mesa

so hčere časa,

                         slepila.

Čas je zlo,

                 trenutek

je padec;

               ljubiti je skočiti v prepad:

neskončno padati,

                               naš par

je naše brezno.

                          Objem:

hieroglif razdejanja.

Opolzkost: maska smrti.

Ljubezen: variacija,

                                zgolj trenutek

v zgodovini prvotne celice

in njenih neštetih delitev.

                                         Os

kroženja pokolenj.

Izum, preobrazba: deklica, preobražena v izvor,

lasišče v ozvezdju,

na otoku speča ženska.

                                                                Kri:

glasba v vejevju žil;

                                tip:

luč v noči teles.

                          Prestopek

naravne usodnosti,

                                tečaj,

ki veže usodo in svobodo,

                                            vprašanje,

izrezbarjeno na čelu želje:

naključje ali predestinacija?

Spomin, brazgotina:

– odkod smo se odtrgali?

                                          brazgotina,

spomin: žeja po navzočnosti,

                                                hrepenenje

po izgubljeni polovici.

                                   Eno

je ujetnik samega sebe,

                                       je,

samo je,

              nima spomina,

nima brazgotine:

                            ljubiti je dvojina

vselej dvojina,

                         objem in spopad,

dvojina je želja, da bi bil eden

in biti drugi, druga;

                              dvojina ne počiva,

nikoli ni popolna,

                            vrti se

okoli lastne sence,

                                išče,

kar smo izgubili ob rojstvu;

brazgotina zazeva:

                                vir videnj;

dvojina: lok nad praznino,

most vrtoglavice;

                            dva:

Ogledalo preobrazb.

 

 

3

Ljubezen, otok brez ur,

otok, ki ga obdaja čas,

                                     svetloba,

oblegana od noči.

                              Padati

je vračati se,

                     padati je vzpenjati se.

Ljubiti je imeti oči v jedru,

otipavati vozel, v katerem se vozlata

mirovanje in gibanje.

                                   Umetnost ljubezni

– je umetnost umiranja?

                                        Ljubiti

je umreti in zaživeti in spet umreti:

je živahnost.

                     Ljubim te,

ker sem smrtnik

in ker si to tudi ti.

                                                 Slast rani,

rana cveti.

V vrtu ljubkovanj

sem odrezal cvet krvi,

da bi ti okrasil lase.

Svet je postal beseda.

Beseda žari v mojem spominu.

Ljubezen:

                 sprava z Velikim vsem

in z drugimi,

                    pomanjšanimi drugimi

neštetimi.

                Vrniti se na dan začetka.

Na današnji dan.

Večer je potonil.

Svetilke in žarometi

prebadajo noč.

                        Pišem:

govorim s teboj:

                          govorim s seboj.

Z besedami iz vode, plamenov, zraka in zemlje

smo iznašli vrt pogledov.

Miranda in Ferdinand se gledata,

neskončno, v oči

– dokler ne okamenita.

                                      Način umiranja

kakor vsi drugi.

                         Visoko

ozvezdja vselej izpisujejo

isto besedo;

                     mi,

tule spodaj, vpisujemo

svoja smrtna imena.

                                  Par

je par, ker je brez Raja.

Smo izgnanci iz Vrta,

obsojeni na to, da ga izumljamo

in negujemo njegove blodne cvetove,

žive dragulje, ki jih režemo,

da bi si okrasili vrat.

                                Obsojeni smo

na zapustitev Vrta:

                               pred nami

stoji svet.

Sklep

Morda je ljubezen učenje,

kako hoditi po svetu.

Učiti se, kako ostanemo mirni,

kakor lipa in hrast v pravljici.

Učiti se gledati.

Tvoj pogled je sejalec.

Zasadil je drevo.

                           Govorim,

ker ziblješ listje.

OPOMBE