Cantata
Octavio Paz
prevod Andrej Lokar
1
Med nočjo in dnevom
leži nedoločno ozemlje.
Ni svetloba in ni senca:
je čas.
Ura, negotov odmor,
stran, ki potemni,
stran, na katero pišem,
lagodno, te besede.
Večer
je žerjavica, ki ugaša.
Dan se vrti in se obleti.
Mračna reka
pili meje stvari.
Žilava in ljubka
jih odnaša, ne vem, kam.
Resničnost se oddalji.
Pišem:
sam s seboj se pogovarjam
– pogovarjam se s teboj.
Rad bi ti govoril,
kakor govorita zdaj
drevesce in zrak
skoraj izbrisano od senc;
kakor tekoča voda,
samogovor mesečnika;
kot utišani curek,
odsevnik nenadnih slepil;
kakor ogenj:
jeziki plamenov,
ples isker,
pripovedi dima.
Govoril bi ti
z vidnimi in otipljivimi besedami,
s težo, okusom in vonjem,
kakor s stvarmi.
Ko to rečem,
se stvari nezaznavno
ločijo od samih sebe
in pobegnejo proti drugim oblikam,
proti drugim imenom.
Preostanejo mi
te besede: z njimi ti govorim.
Besede so mostovi.
So tudi pasti, kletke, vodnjaki.
Govorim ti: ne slišiš me.
Ne govorim s teboj:
govorim z besedo.
Ta beseda si ti,
ta beseda
te nosi od tebe k sebi.
Ustvarili smo jo ti, jaz in usoda.
Ženska, ki si,
je ženska, s katero govorim:
te besede so tvoje ogledalo,
si ti in odmev tvojega imena.
Jaz tudi,
ko ti govorim,
postanem šepet,
zrak in besede, pihljaj,
prikazen, ki se rodi iz teh črk.
Besede so mostovi:
sence gričev v Meknèsu
na polju ekstatičnih sončnic
v vijoličnem zalivu.
Ura je tri popoldne,
stara si devet let in si zaspala
v svežem objemu zlatorumene mimoze.
Zaljubljen v geometrijo,
skobec riše krog.
Drhti na obzorju
bakrena gmota gričev.
Med vrtoglavimi skalami
bele kocke naselja.
Steber dima se dviga z ravnine
in počasi izpuhteva, zrak v zraku,
kakor spev mujezina,
ki prebada tišino, kipi in cveti
v drugi tišini.
Negibno sonce,
neizmerni prostor odprtih kril;
na planjavah odsevov
žeja dviga prosojne minarete.
Ne spiš in nisi budna:
lebdiš v času brez ur.
Pihljaj komaj obuja
daljne dežele mete in izvirov.
Pusti, da te besede odnesejo
k sebi.
2
Besede so negotove
in govorijo negotovosti.
A naj rečejo to ali ono,
nas izrekajo.
Ljubezen je dvoumna beseda,
kakor vse.
Ni beseda,
je dejal Ustanovitelj:
je uvid,
začetek in krona
na lestvi motrenja
– in Florentinec:
je naključje
– in drugi:
ni vrlina,
vendar se poraja iz tistega, kar je popolnost
– in ostali:
vročica, trpljenje,
bitka, blodnja, čudenje,
utvara.
Iznajde jo želja,
oživljajo jo post in mrcvarjenja,
žene jo ljubosumje,
uobičajenost jo ubija.
Dar,
obsodba.
Besnilo, blaženost.
Je vozel: življenje in smrt.
Rana,
ki je razžrta od vstajenja.
Je beseda:
ko jo izgovorimo, nas izreka.
Ljubezen se začne v telesu
– kje se konča?
Če je prikazen,
se utelesi v telo;
če je telo,
se ob dotiku razprhne.
Usodno ogledalo:
zaželjena podoba se razblini,
utapljaš se v lastnih odsevih.
Praznovanje duhov.
Prikazovanje:
trenutek ima telo in oči,
gleda me.
Naposled življenje ima obraz in ime.
Ljubiti:
iz duše narediti telo,
narediti iz telesa dušo,
narediti ti iz neke navzočnosti.
Ljubiti:
odpreti prepovedana vrata,
prehod,
ki nas ponese na drugo stran časa.
Trenutek:
druga stran smrti,
naša krhka večnost.
Ljubiti je izgubiti se v času,
biti ogledalo med ogledali.
Je malikovanje:
pobožanstviti bitje
in imenovati večno, kar je časno.
Vse oblike mesa
so hčere časa,
slepila.
Čas je zlo,
trenutek
je padec;
ljubiti je skočiti v prepad:
neskončno padati,
naš par
je naše brezno.
Objem:
hieroglif razdejanja.
Opolzkost: maska smrti.
Ljubezen: variacija,
zgolj trenutek
v zgodovini prvotne celice
in njenih neštetih delitev.
Os
kroženja pokolenj.
Izum, preobrazba: deklica, preobražena v izvor,
lasišče v ozvezdju,
na otoku speča ženska.
Kri:
glasba v vejevju žil;
tip:
luč v noči teles.
Prestopek
naravne usodnosti,
tečaj,
ki veže usodo in svobodo,
vprašanje,
izrezbarjeno na čelu želje:
naključje ali predestinacija?
Spomin, brazgotina:
– odkod smo se odtrgali?
brazgotina,
spomin: žeja po navzočnosti,
hrepenenje
po izgubljeni polovici.
Eno
je ujetnik samega sebe,
je,
samo je,
nima spomina,
nima brazgotine:
ljubiti je dvojina
vselej dvojina,
objem in spopad,
dvojina je želja, da bi bil eden
in biti drugi, druga;
dvojina ne počiva,
nikoli ni popolna,
vrti se
okoli lastne sence,
išče,
kar smo izgubili ob rojstvu;
brazgotina zazeva:
vir videnj;
dvojina: lok nad praznino,
most vrtoglavice;
dva:
Ogledalo preobrazb.
3
Ljubezen, otok brez ur,
otok, ki ga obdaja čas,
svetloba,
oblegana od noči.
Padati
je vračati se,
padati je vzpenjati se.
Ljubiti je imeti oči v jedru,
otipavati vozel, v katerem se vozlata
mirovanje in gibanje.
Umetnost ljubezni
– je umetnost umiranja?
Ljubiti
je umreti in zaživeti in spet umreti:
je živahnost.
Ljubim te,
ker sem smrtnik
in ker si to tudi ti.
Slast rani,
rana cveti.
V vrtu ljubkovanj
sem odrezal cvet krvi,
da bi ti okrasil lase.
Svet je postal beseda.
Beseda žari v mojem spominu.
Ljubezen:
sprava z Velikim vsem
in z drugimi,
pomanjšanimi drugimi
neštetimi.
Vrniti se na dan začetka.
Na današnji dan.
Večer je potonil.
Svetilke in žarometi
prebadajo noč.
Pišem:
govorim s teboj:
govorim s seboj.
Z besedami iz vode, plamenov, zraka in zemlje
smo iznašli vrt pogledov.
Miranda in Ferdinand se gledata,
neskončno, v oči
– dokler ne okamenita.
Način umiranja
kakor vsi drugi.
Visoko
ozvezdja vselej izpisujejo
isto besedo;
mi,
tule spodaj, vpisujemo
svoja smrtna imena.
Par
je par, ker je brez Raja.
Smo izgnanci iz Vrta,
obsojeni na to, da ga izumljamo
in negujemo njegove blodne cvetove,
žive dragulje, ki jih režemo,
da bi si okrasili vrat.
Obsojeni smo
na zapustitev Vrta:
pred nami
stoji svet.
Sklep
Morda je ljubezen učenje,
kako hoditi po svetu.
Učiti se, kako ostanemo mirni,
kakor lipa in hrast v pravljici.
Učiti se gledati.
Tvoj pogled je sejalec.
Zasadil je drevo.
Govorim,
ker ziblješ listje.
OPOMBE
