Neurje in drugo
Eugenio Montale
prevod Andrej Lokar
Neurje
Neurje odcurlja na čvrste liste
magnolije neskončno marčevsko grmenje
in točo
(kristalni zvoki te v nočnem
gnezdu vzdramijo, od zlata, ki se
na mahagoniju vname na izrezih
vezanih knjig, še tli
zrno sladkorja v lupini tvojih vek)
strela, ki sladi
drevesa ter zidine in jih zasači
v večnem hipu – marmor, mana
in razdejanje –, ki ga vklesanega v sebi nosiš
kot svojo obsodbo in te še bolj veže
kakor ljubezen name, čudaška sestra – pa
robati tresk, sistrumi, drget
tamburic nad črno jamo,
cepet fandanga, nad vsem tem
nekaj zasoplih kretenj …
Kot ko
ozrla si se in z roko, s čelom,
osvobojenim oblaka las,
se poslovila in vstopila v temo.
Lungomare
Sapa narašča, temo parajo razpoke
in senca, ki jo mečeš na razmajan
plot se kodra. Prepozno,
če hočeš biti sama svoja. Z dlani
gluho tleskne, iskra je na zažigalu,
na slokih trepalnicah tvojega pogleda.
O nenapisanem pismu
Mar za mravljinčenje zarij, za maloštevilne
niti, kjer se zaveže
življenja pentlja in se niza
v ure in leta, se delfini zdaj v parih
prekopicujejo z mladiči? O, naj ne slišim
o tebi ničesar, naj pobegnem pred bliskotom tvojih
trepalnic. Povsem drugače je na zemlji.
Izginiti ne znam ne spet se prikazati; pozna
škrlatna peč noči,
raztegne se večer,
molitev je muka med vzhajajočimi pečinami,
prispela ti je z morja steklenica. Prazni val
na rtu, v Finisterre, se razpeni.
V snu
Skovikov pesem, ko se mavrica
razblini v barvah z vtkanimi utripi,
stokanje in vzdihi
mladosti, zmota, ki oklepa
senca in nerazločna groza ceder, ki jih trk noči
presaja – vse to
lahko se še povrne, prestopi jarke,
prodre iz izvirkov, me vzdrami
za tvoj glas. Skeli zvenenje
okrutne lire, nasprotnik pa spusti
si šlem na obraz. V zaprte oči
vstopi temnordeča luna, je oblak,
ki se napihne: ko jo nosi sen,
še globlje, je še vselej kri na oni strani smrti.
Indijska podoknica
Čisto naše je razpadanje večerov.
Naša je proga, ki z gladine morske
se vzpne v park in rani aloje.
Za roko me lahko povedeš, če se pretvarjaš,
da si z menoj, če me navda norost,
da daleč ti sledim in kar držiš,
kar govoriš, se zdi,
pod tvojo je oblastjo.
Ko bi bilo življenje tvoje tisto, kar me zadrži
na pragu – lahko posodil bi ti obraz,
izsanjano postavo. A ni
tako. Hobotnica, ki vtika lovke
črnilaste med skale,
lahko te izrabi. Saj ji pripadaš,
a to ne veš. Si ona, a misliš, da si ti.
Uhani
Ne hrani senc poletov črnina
nade. (In tvoj je izginil brez sledu.)
Mimo je goba, ki brezbrambna
brlenja izganja iz pozlačenega kroga.
Tvoje dragulje, korale, silno oblast, ki te
ugrabi, sem v njih iskal; bežim,
neutelešeno boginjo želje
nosim, vse dokler se ob tvojem blišču ne stalijo.
Zunaj brenčijo krila hroščev, brenči brezumno enoličje
in ve, da sta življenji brez pomena. V okvir
se vračajo mehkobne
meduze večera. Tvoja stopinja
bo vstala z dna: kjer ob mečicah
tvojih zanikrne roke
razdejane vtikajo korale.
Pramen las
Pramena las, ki ti zakriva
otroško čelo, ne smeš
z roko premakniti. On tudi o tebi
govori, na moji cesti vse nebo,
edina luč z žadami, ki
ti oklepajo zapestja, v hrupu
sna tančica, ki jo odpustki tvoji
razgrinjajo, perut, s katero greš,
selivka Artemida in nepoškodovana
nad vojnami rojenomrtvih; če zdaj
iz zračnih vlaken vzcveti
tisto dno, ga vzvaloviš, ko skokoma
sestopiš in se neugnano tvoje čelo
pomeša z zoro in jo skrije.
Okno v Fiesolah
Tu, kjer zahrbtni čriček vrta
v obleke iz rastlinske svile
in vonj po kafri ne odganja
moljev, ki prašijo po knjigah,
se mali ptič spiralasto zapleza
navzgor po brestu in sonce med robovi listov
turobno se prilepi.
Druga luč, ki ne izpolni,
drugega požara, o, moj bršljan škrlatni.
Rdeča lilija
Če je rdeča lilija nekega dne
pognala korenine v tvoje dvajsetletno srce
(sijal je jez s cedili
mivkonoscev, skokoma so se zavotlinili
zglajeni krti med trstičjem, stolpi,
bandera so premagovali dež
in vesela presaditev na mlado sonce
se je izpolnila brez tvoje vednosti);
rdeča lilija, že žrtvovana
na granitih daljnih
omelam, ki ti šal vznemirjajo
z nepokvarljivim mrazom in roke,
cvet v jarku, ki se bo razprl
na slavnostnih nasipih, kjer šumot
časa nič več ne utruja …: da bi potresel
harfo nebeščansko, da bi smrti se prikupil.
Pahljača
Ut pictura … Ustnice, ki zmedejo
poglede, znake, že propadle dni,
poskušam jih tja vtakniti kot v okroglino
obrnjenega daljnogleda, neme
in negibne, a še bolj žive. Bil je vrtiljak
bežečih ljudi in naprave v dimu,
ki ga je Euro bíl in že jih zarja purpurno obarva
z zdrzljajem in raztrešči tiste rose.
Svetli se biserna matica vrtoglavo,
tesen še druge žrtve gólta,
a tvoja se peresa belijo na licih
in morda je dan odrešen. O, gosti udarci,
ko se razpreš, o, surovi bliski, o ploha
na drhal! (Mar kdor te prepozna, umre?)
Personae separatae
Kakor zlata luska, ki izstopa
iz mračnega dna in utekočinjenega sita
v hodniku že okostenelih rožičevcev,
tako smo tudi mi,
osebe, ločene od pogleda
nekoga drugega? Brezvredna je beseda,
brezvreden prostor v teh surovih
zamegljenih mladolunjih: kar manjka
in krči nam srce in me zadržuje
med drevesi, kjer te čakam, je izgubljeni
smisel, ali plamen, če želiš, ki bi na zemljo risal
postave vzporedne, soglasne sence,
osi edine številčnice, nova debla
jas in polnil tudi votle štore, gnezda mravelj. Preveč
namučen je človeški gozd, pregluh
je tisti vekoviti glas, pretesnobna
je razpoka, ki se bledo kaže na zasneženih
komatih v Lunigiani. Tvoja oblika je šla mimo
tu, počíla na tolmunu,
nad vršami ozemljenimi, nato se razpustila kot
vzdih, naokrog – in tu ni bilo
razburkanega valovanja, v tebi je svetloba še
našla svetlobo, danes pa tako kot prvi
dan se že noči.
