Juan Ramón Jiménez
Dnevnik novoporočenega pesnika
prevod Andrej Lokar
I
Madrid, 17. januarja 1916
Le kako je blizu duše,
kar je tako neskončno oddaljeno
celo od rok.
Kakor soj zvezde,
kakor glas brez imena,
ki ga prinaša sen, kakor korak
oddaljenega žrebca,
ki smo ga s hrepenenjem,
poslušali,
prizemljeni sluh;
kakor morje v telefonu …
Tako življenje se poraja,
navznoter, neugasljiva luč,
slastnega dne,
ki drugje se sveti.
O, kako sladka, kako sladka,
resnica brez resničnosti, kako sladka.
II
Madrid, 17. januarja
Korenine in krila.
Vendar naj krila
grebejo in
korenine naj letijo.
III
Madrid, 18. januarja
Medtem ko delam, me v prstanu iz čistega
zlata objemaš v krvi
prsta, ki se nato pretaka v slasti
s teboj po celem mojem mesu.
Kakšna naslada! Kako moje čvrste žile
gredo od tebe sladke in se opijanjajo
kakor nebesni med, ki bi prejel
svetlobo večnih čaš.
Vse moje se srce preliva, reka
silna in plemenita pod sladkim
prstanom, ki, da bi jo zaobjel, se v neskončnih
krogih ljubezni odpira.
IV
Madrid, 20. januarja
Šibki žebelj, čvrsti žebelj …
Duša moja, ki veliko da!
Naj bo taka ali drugačna sreča,
slika padla bo na tla.
V
Na vlaku, 21. januarja, zjutraj
MADEŽ
Zvezda brez luči,
v malone razplazeni svetlobi
lune, ki jo megla razteguje,
še vedno bridko bdi,
skoraj nevidna
nad oljčnimi gaji v jutru.
Polje,
zmedeno in brezoblično
v senci,
ki siva odhaja, in v sivi luči, ki prihaja,
se jame nerazločno omejevati
z zarjo
luči in barv.
Duša moja,
ki iz svojega si izstopila sna, nova
nežna, skoraj brez svetlobe in brezbarvna, danes
– kakor novorojenček –
na starem polju, ki si ga tolikokrat
prehodila
– jutranji oljčni gaji –,
tako pogosto, s tesnobo in brezbrižno
v svetlobi nepogasljive zvezde,
tvoje neskončne ljubezni, kako dolgo
brodolomec lune!
… Zvezda
bridko bdi … še vselej
nad oljčnimi nasadi v jutru,
skoroda nevidnimi
celo … v spominu …
VI
Na vlaku, 21. januarja, zjutraj
V SANJAH
– Ne, ne!
Otrok joka in beži,
ne da bi odšel, točka na poti.
Nosi jo
v svojih rokah.
Ne ve, kaj je, a k zarji stopa
s svojim skrivnim zakladom.
Slutimo, da je neskončnost,
nepoznano, ki nam ga duša razodeva.
Domala vidimo sijaj zlate notrine
s slavnostno goloto.
– Ne, ne!
In otrok joka in beži,
ne da bi odšel, točka na poti.
Lahko bi krepka roka jo prijela …
Srce nesrečno pa jo tam pusti.
VII
Na vlaku, 21. januarja
ROŽNI GRMI
Je morje na zemlji.
Barve juga v zimskem soncu
imajo svojo razdejano raznolikost
morja in obal …
O, jutro na morju – rečem na zemlji,
ki se že spušča proti morju.
VIII
Ura v Sevilji, 21 januarja
GIRALDA!
Lynda sin comparacion
claridat é luz de España[1]
Giralda[2], kako lepa
se mi zdiš, Giralda – enaka njej,
vesela, vitka in rdeča –,
gledajo te moje črne oči – kakor njo,
strastno!
Giralda nepopisna,
milina in bistroumje, svobodni brst
– o, luči pahljača!
Zdi se, da se v vetru nebes pozibava! –
neizmerno nebo, nebo,
ki nad teboj – na njej – neizrekljivi veji
raj visi!
IX
Iz Sevilje v Maguer, na vlaku, 21. januarja
BLAŽENO JUTRO
Vsa moja duša, ljubezen, je tvoja vest
in vse srce, tvoje, moje telo.
Je kot sinje nebo spomladi
v drevesni krošnji polni cvetja.
Novo sonce slave,
kar mislim,
modrí in zlati, daleč in blizu nje,
bel in čisti cvet tega, kar čutim,
blizu in daleč nebeškega plamena.
Ljubezen, ti nisi tam in nisi zunaj,
moj cvet te gleda kot nebesa gleda;
in ti si tisti cvet in ti si srž
kakor nebo dreves in mojih prsi.
X
V Maguerju, 21. januarja
MADRIGAL
TEBI
Najsilnejše in najčistejše sonce
vselej kot
ljubezen moja.
Kar sem se naučil
in videl tu v mladostnih letih,
sem moral zatem najti
v tebi … Zdaj, ljubezen, krajina, moj vrt,
tako moja kakor tale njiva,
kjer so to luč uzrle moje oči,
na kateri so te potlej, zdaj, zagledale,
Andaluzijka nebes!
[1] Lepa brez primere, jasnina je luč Španije.
[2] Vetrnica.
