Mi, ki smo šli čez Lete
Miklavž Komelj
Ko je Jure Detela, ki se je v svojem prizadevanju, da bi dosegel »sublimno v starem smislu«, večkrat izrecno navezoval na Ezro Pounda,[1] umiral in je tako kot nekoč stari japonski pesniki napisal svojo predsmrtno poslovilno pesem, je v tej pesmi, ki ima naslov Sava žaluje za umrlimi pesniki, zapisal tudi te besede o Poundu:
Rekel si: dokler boš
študiral Ezro Pounda,
boš varen pred peklom.
V Detelovi pesmi te besede izreče eden od umrlih pesnikov, za katerimi žaluje reka Sava: Vojko Gorjan, ki je ustrelil samega sebe na trideseto obletnico odvrženja atomske bombe na Hirošimo. Z zapisom teh njegovih besed Detela v svoji pesmi ni prenesel samo sporočila o njem, ampak tudi sporočilo o Poundu.
Zakaj naj nas bi študij Ezre Pounde varoval pred peklom? Gotovo ne zato, ker bi Poundova poezija pomenila zavetje pred peklom. Prav nasprotno: zaradi ozaveščenja pekla, zaradi njegove totalne presvetlitve. Zato ker je šel Pound sam skozi peklensko izkušnjo, ki jo je že v času, ko jo je prestajal, ves čas sproti izrekal – in nas lahko vodi skozi pekel kakor Vergilij Danteja.
V tem procesu ima enajst spevov njegove pesnitve Cantos, ki imajo skupni naslov Pizanski Cantos, posebno mesto.
Ameriška pesnica H. D. (Hilda Doolitle), Poundova mladostna ljubezen, je v svoji knjižici o Poundu napisala, da se je Odisej-Pound v Pizanskih Cantos spustil v deželo senc. Pizanski Cantos so poezija procesa, ki ga je Pound izkusil kot svojo »temno noč duše« prav v tem, da je ozavestil somrak neke celotne civilizacije, ki ga je ob koncu druge svetovne vojne izkusil tako, da je bil sam oropan osebne svobode – vseh enajst spevov je nastalo v taborišču, v katerem je bil Pound zaradi svoje javne besede takoj po koncu vojne kot edini civilist zaprt med vojaki, ki so zagrešili zločine. Toda Pound se je zavedal, da gre za proces, ki je dolgotrajnejši od vojnega spopada in njegovih posledic. V tem smislu je ob Pizanskih Cantos skrivnostni Jean Parvulesco v svojem nenavadnem gnostično navdihnjenem tekstu pisal o »somračnih poteh velikega sedanjega cikla, ki je v izhodišču konec cikla, dolgo vstopanje v noč in temò ontološkega izgnanstva neke civilizacije in nekega rodu, ki sta poklicana, da gresta skozi kraljevski preizkus zlata v ognju [avtor tu v francoskem tekstu uporabi angleški izraz gold in the furnace]«; kot pesnike štirih stopenj tega procesa je videl Vergilija, Danteja, Hölderlina in Pounda.
Vznesene besede, ki jih bi lahko imeli za misticizem – toda Pound vsekakor govori iz nekega stanja duhá, ki je povsem nezaslišano. »Mi, ki smo šli čez Lete,« pravi na koncu Canta LXXIV. Ta verz pa se nato ponovi še v Cantu LXXVII.
Kdo je ta mi? Ljudje, ki so skupaj s Poundom v taborišču, ljudje, ki so z njim idejno povezani, ljudje, ki jih Pound nosi s sabo v svojih spominih – ali nemara celotna Evropa, ki je šla v drugi svetovni vojni skozi lastno smrt, ali celo celotno človeštvo? Kolektivni mi je postavljen v stanje po smrti, v stanje, iz katerega – če človek ni Orfej ali Herkul – ni več vrnitve na »ta« svet, vsaj ne v tisti obliki, ki bi ohranila integralnost človekove osebe, kajti mrtvim v podzemlju reka Lete izbriše vse spomine. Še več: videti je, da se ni na svet kam vrniti. Da je ves svet prišel v stanje, iz katerega ni več vrnitve na »ta« svet. Če je Canto I prepesnitev verzov o Odisejevem srečanju z mrtvimi, prihajajočimi iz podzemlja ob krvavih daritvah, iz XI. knjige Odiseje (Pound je prevajal po latinskem prevodu, ki ga je naredil koprski renesančni pesnik Andreas Divus – in to, da gre za prevod prevoda, paradoksno stopnjuje zavest o posredovanju tradicije in o imemorialni davnosti izvora; Pound je bil prepričan, da je ta odlomek starejši od preostanka pesnitve in da gre v njem za spomin na obrede, ki so bili že davni, ko je pripoved prišla do Homerja …), ki je dobilo novo aktualnost ob grozljivi izkušnji prve svetovne vojne, je v Pizanskih Cantos, napisanih tik po koncu druge svetovne vojne, razmerje med »tem« in »onim« svetom zabrisano, ni jasno, kdo je mrtev in kdo ni in ali bo svet spet prišel nazaj v svoj tek, žive osebe in duhovi se srečujejo in reka iz podzemlja se lahko pojavi na zemeljski površini. V Cantu LXXV Pound sprašuje svojega prijatelj Gerharta Müncha, nemškega pianista in skladatelja, ali je prišel iz druge podzemeljske reke, iz ognjene reke Flegetont – in ta Flegetont se je na zemeljski površini realiziral kot zavezniško bombardiranje Dresdna.
V grščini beseda λήθη pomeni pozabo. Reka Lete je reka pozabe, reka, ki tistim, ki pijejo iz nje, izbriše vse spomine. Pound pa stori nekaj nezaslišanega: čez Lete prenese spomin.
Verzi Pizanskih Cantos so pravo vulkansko bruhanje spomina. Lahko dobimo občutek, da Pound piše strašno hitro, da lovi dih, ko drvi skozenj zgodovina, in da je njegovo zapisovanje skoraj stenografsko. Nenavadno kratkost številnih citatov, ki učinkuje eliptično, je v pojasnilu, ki ga je moral napisati za taboriščnega cenzorja, sam »opravičil« s tem, da ni imel časa ali prostora. Morda je v tem pojasnilu pridih ironije. Toda Pizanski Cantos vsekakor dajejo vtis, da se »ego scriptor«, ki je »kakor samotna mravlja iz razdrtega mravljišča / iz ruševin Evrope«, po kataklizmi počuti, kakor da je njegova pesnitev Noetova barka, ki po kataklizmi prenaša naprej vse, kar lahko prenese naprej in kar je vredno prenesti naprej. Sesuvanje vsega, kar je bilo pred tem videti zaščiteno – v ruševine se je spremenil celo veličastni Albertijev Tempio Malatestiano v Riminiju, ki je inspiriral nekaj njegovih Cantos –, pa je v njem okrepilo zavest o neuničljivosti tega, kar je v duhu. V Pizanske Cantos je vpisana bolečina Lune z renesančnega marmornega reliefa, ki ji je zavezniško bombardiranje te stavbe zrušilo hišo, ampak po drugi strani se z rušenjem veča zavest o neuničljivosti. Ob vsem, kar se je porušilo, v Poundovem duhu vznika podoba afriškega legendarnega mesta Fasa, ki je bilo štirikrat porušeno in štirikrat na novo zgrajeno in je zdaj v duhu neuničljivo. Če hoče biti karkoli neuničljivo, mora biti v duhu.
Odisejeva pot v podzemlje v XI. knjigi Odiseje oziroma v Poundovem Cantu I se zgodi po Kirkinem nasvetu kot srečanje z vidcem Tejrezijem; v X. knjigi Odiseje reče Kirka Odiseju o tem tebanskem vidcu, katerega um je tudi v podzemlju ostal cel, medtem ko so se drugi ljudje spremenili v sence, te besede (navajam jih v prevodu Antona Sovréta):
Vendar še druga je pot, ki imate poprej jo končati:
v Hadesa dvore temnè in Perséfone, grozne kraljice,
prosit preroške napovedi dušo Teirésia starca,
slepega vedeža Teb, ki ostal mu je um neokrhan:
njemu pustila Perséfona tudi po smrti je pamet,
on je edini prisében; a drugi begotne so sence.
Pound je enega od teh verzov parafraziral v vzkliku, ki odjekne skozi temò na začetku svojega Canta XLVII: »Ki še mrtev svoj um ohranja cel!« Zdaj pa se je sam znašel ne samo v Odisejevi, ampak tudi v Tejrezijevi vlogi; tam, kjer se spomin izbriše, ohranja spomin, tam, kjer se um sesuje, ohranja um – in vse to spominjanje, ki se kopiči v njegovih verzih, daje vtis, kot da preizkuša, kaj vse je ostalo v njem, kaj vse je tisto, kar je prenesel čez Lete. V isti sapi priklicuje fragmente velikih mitskih pripovedi in kozmoloških koncepcij ter spomine na na videz najbolj efemerne osebne izkušnje; govori o srečanju z boginjami in o jagodi evkalipta, ki jo je shranil kot talisman na poti ob svoji aretaciji; o gradnji antičnega mesta Ekbatana in o tem, kaj je rekla Natalie Clifford Barney članu plesne skupine, ki je nastopila v njenem salonu; o koncu sveta in o različnih lokalih, ki jih je obiskoval v Londonu ali Parizu … Kopičenje – toda obenem že zavest o ničevosti vsakega kopičenja, zavest, da je resnična sled vklesana z um samo z intenzivnostjo živega čutenja:
nič ni pomembno razen tega, kako močna je
naklonjenost –
na koncu – ki je vklesala sled v um
dove sta memoria
Parvulesco ima zelo prav, ko poudarja, da nima kopičenje v Pizanskih Cantos prav nič skupnega z raznimi »bankami podatkov«, kakršne naj bi ljudje zbirali z mislijo, da bi se ohranili ob kataklizmi za morebitne preživele; vse to kopičenje se izniči v trenutku, ko se vzpostavlja kot podpora enega samega transcendentalnega speva, ki obstaja samo v totalnosti izrečenega in neizrečenega, ta totalnost pa se spet vedno znova lomi, »da bi se znova spustila v nenamerni gramoz svojih delov, ki jo skrivoma podpirajo, kakor gramoz podpira iskreči se čisti tok reke, ki gre tja, kamor gre.« Pizanski cantos dobijo resnični smisel šele, ko gledamo v obličje »strašnemu belemu Soncu njihove ontološke enotnosti«.
Vsi ti drobci so obenem sami po sebi vsak zase točke skrajne kondenzacije, kot koščica luz (v pesnitvi omenjena v zvezi s poezijo Thomasa Lovella Beddoesa), iz katere se po judovskem ezoteričnem izročilu obnovi celotno telo ob vstajenju mrtvih. Bolj kot govorjenje o osebah, stvareh ali dogodkih jih lahko razumemo kot čisto priklicevanje teh oseb, stvari in dogodkov. Obenem pa ti drobci s tem, kako so razporejeni, kažejo delovanje neizrekljivih sil onkraj njih. Pred verzom o Lete so besede o vrtnici, ki nastane iz železnih opilkov, če se jim približa magnet:
Si kdaj videl vrtnico v jeklenem prahu
(ali labodji puh?)
tako lahna je gnanost, tako so urejeni temni cvetni listi iz železa
mi, ki smo šli čez Lete.
Ta podoba se pri Poundu pojavi že pred izbruhom druge svetovne vojne, v knjigi Guide to Kulchur (Vodnik h kulturi):
Forma, nesmrtni concetto, koncept, dinamična oblika, ki je kot vzorec vrtnice, v katerega magnet požene mrtve železne opilke, ne v materialnem stiku z magnetom, ampak ločene od njega. Ločeni s plastjo stekla se prah in opilki dvignejo in se s preskokom uredijo. Tako forma, koncept, vstane od mrtvih
Doprsni kip traja dlje kakor prestol,
kovanec dlje kakor Tiberij.
Fragmenti kolektivne in pesnikove osebne zgodovine v svojih kažejo delovanje drugih, onkrajzgodovinskih sil; tu so, da pokažejo, katere sile delujejo onkraj njih. Vse je zdrobljeno v prah, da se v tem prahu pokaže podoba nesmrtne ideje v heraldični strogosti.
V grščini ima beseda λήθη za nasprotjo besedo ἀλήθεια, ki pomeni resnico.
Ko Pound deluje proti pozabi, mu ne gre za ohranjanje podatkov, ampak za resnico. Ko kopiči fragmente kolektivne in osebne zgodovine, jih izpostavlja metafizičnim silam, ki jih preko navidezne stihije razporejajo v eno samo vrtnico.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
[1] O tem prim. moj članek »Ezra Pound v slovenski poeziji«, dostopen na: https://www.kud-kdo.si/ezra-pound-v-slovenski-poeziji/
