Transmodrina

 

Transmodrina

 

Amiri Baraka

 

prevod Andrej Lokar

 

 

Agonija. Kot zdaj

 

V nekom sem,

ki me sovraži. Gledam

skozi njegove oči. Voham

zamazane tone, ki zapihajo iz

njegovega diha. Ljubim njegove

propadle ženske.

 

Razpoke v kovini, za sonce. Kjer

so moje oči obsedele ter se ozirale po hladnem zraku,

oplaz ali težko meso,

ki se drgne obme, ženska, moški

brez sence ali glasu ali pomena.

 

To je ograja (meso,

kjer je nedolžnost orožje.

Abstrakcija. Dotik. (Ne moj.

Ali tvoj, če si duša, ki sem jo imel

in zapustil, ko sem bil slep in so

me moji sovražniki nosili kot mrliča

(če je on prelep, ali pomilovan.

 

Lahko je bolečina. (Kakor zdaj, ko me vse njegovo

meso rani. Lahko bi bilo tisto. Ali

bolečina. Kakor ko jo je ucvrl pred menoj v

pragozd.

                    Ali bolečina,

um,

ki se vibasto zavrtinči proti

soncu, višje, kot so si starodavniki domišljali,

da je Bog. Ali bolečina. In drugo.

Da. V njegovih knjigah njegovi prsti. So

kakor izsušeni rumeni cvetovi in niso nikoli bili

lepi.) Da. Izgubljena duša, dejala boš »lepota«.

Udejanjena lepota, kakor drevo. Počasna

reka. Belo sonce v njenih modrih stavkih.

Ali hladni ljudje v svojem vetru. Zamaknjenost. Meso.

ali duša. Da. (Njihove plahutajoče obleke. Njihove prazne

čaše. Prepevajo ob mojih, ne ob tvojih petah. Meso,

ali duša, kakor nagnita. Kjer se odgovor prenaglo giblje.

Kjer je Bog naposled sebstvo.)

 

Hladni zrak piha skozi ozke slepe oči. Meso,

bela vroča kovina. Žari kot sončen dan.

To je človeška ljubezen,

živim znotraj. Okostje iz kosti,

ki ga prepoznaš kakor besede ali preprosto čustvo.

 

Toda brezčutno je. Kakor kovina je vroče in ni

predano ljubezni.

 

Zažge stvar

znotraj sebe. In stvar

zavrešči.

 

 

Kakor morebitni ljubimec

 

Vadi

tišino, kakor veter

prihrumi

v svoje zgodnje zatišje. Hladno jutro

do noči, tako počasi

gremo, brez

misli

o nas. (Dovolj je,

da smo razmišljali

nocoj, nič

ga ne konča. Kaj

si, ne boš imel

nobene gotovosti, ali

konca. Tako boš

stal, kjer si,

nežni človeški pramen

življenja. Ah …)

                           Vadi

osamljenost

kot vrlino! Eno samo

varljivo potrebo,

da bi obdržal,

kar nisi

nikoli res

imel.

 

 

Vnovič v Babilonu

 

Pošastna stvar

brez organov

se plazi

po ulicah

Evrope,

zamenjala bo

njenega pernatega netopirja, trebušna obleka

brez organov,

z ranami v notrini

tudi njena glava

velika gnojnica

gnojnovaginalnih spominov,

brez organov,

z ničimer za rojevanje otrok

bo velika čarovnica evroameriške legende,

ki je izsesala življenje

iz neznanega črnuha,

čigar ime bo znano,

a njegovega bistva ne bo nikdar

špoznal niti sam,

saj je umrl na kupu mamilaških kož.

 

Ta vlačuga je ubila mojega prijatelja po imenu Bob Thompson,

črnskega slikarja, velikana, nekoč, pretvorila

ga je v bedni pederski  ponaredek,

poln ameriških lukenj in opica na njegovem hrbtu

je tleskala po letalih

z empire state buildinga.

 

Naj ta vlačuga in vse njene sestre

prejmejo moje besede

v vse svoje odprtine, kakor lug, pomešan s

kokakolo in z Alaga sirupom.

 

Začutite tole sranje, vlačuge, začutite ga, zdaj odsmejte

svoj histerektični smeh,

medtem ko vaše meso gori

in vaše oči prežijo na rdeče blato.

 

 

Balboa, zabaviščnik

 

Ne more nastati,

razen če ga ne narediš

iz gradiva ,

iz katerega ni izvabljen. (Filozofi

nuje, med katere

naposled sodim

tudi sam,

               ti bodo povedali. »Ljudje«

(in ne mislijo, da so sami

odgovorni

za isto

trepetajoče meso). Zdaj rečem: »Ljudje«,

kot da bi ponavljal predavanje, zdaj,

ugasle luči, sebi

kot ljubimec, ali hladnemu vetru.

 

Naj bodo moje pesmi moj

grafikon. (In naj držijo se

običaja, kjer meso

prekipeva čez rob. Šel boš

prazen do središča. Umrli

človek.

              Toda

umri čimprej. Ljubezen. Če

kar imaš zase, ne

sega do konca tvojega telesa.

 

 

Zgodovina kot proces

 

1

 

Vrednotenje skrivnosti s strani sinov

vsakršnega izkustva.

Vse trpljenje, če luči rečemo stvar,

vsi ljudje bi morali to vedeti. Ali najti. Kjerkoli v temnih gubah

naslednje sekunde tiči lahko plahneča lepota, ki bi jo lahko

    nekega dne

dojeli in jo izkričali v divjem izbruhu priznane

     Pobožnosti.

 

Realnost je to, kar je. Ta skeleča resnica

je oglaševana v najmikavnejših človeških zgodbah.

 

Stvar. Kakor Hitrost, je tu Bog kot možnost

spajanja. Sila. Kot preprosta prihodnost, kar

 

so muhasti cigani počeli po

Evropi.

 

(Duša.)

 

2

 

Kaj si lahko storim? Kosti

in prašna koža. Težke oči, zasuknjene

med ustrezna bedra vsega

človeštva (z malim č), brenkaje po moji

glavi za preživetje. Propadla utopija mi pravi:

ne govori mi o utopijah. Ne bom poslušal. (Razen da surovi veter

ne zapre junaku oči in so solze, ki pricurljajo,

resnične.

 

 

Nezgoda

 

Vrnil se je in ustrelil. Ustrelil ga je. Ko se je

vrnil, je streljal, in padel je, se spotikal, šel mimo senčnatega

gozda, dol, ustreljen, umirajoč, mrtev, do popolnega mirovanja.

 

Dejansko krvaveč, smrtno obstreljen. Potem je umrl tam

po padcu, hitra krogla mu je razmesarila obraz

in kri je lepo poškropila morilca in sivo luč.

 

Posnetki mrtvega moža so vsepovsod. In njegov duh

sesa svetlobo. Toda umrl je v temi, temnejši od

njegove duše in vse se je slepo podrlo z njegovo smrtjo

 

po stopnicah navzdol.

 

Nič ne vemo

 

o morilcu, razen da se je vrnil od nekod,

da je storil, kar je storil. In v svojo žrtev je ustrelil le enkrat v strmenje

svoje žrtve in jo naglo zapustil, ko je primezela kri. Vemo,

 

morilec je bil spreten in tih, in da ga je žrtev

najbrž poznala. Razen tega, če odmislimo krčevito trpkost

mrličevega izraza in hladnega presenečenja v drži

 

njegovih rok in prstov, ne  vemo ničesar.

 

 

Izročilo

 

(za ljudstvo bluesa)

 

na jugu, speči, slone na

prodajalni, godrnjaje

pod tovornjaki in štedilniki, spotikajoč se

skozi in na begajoče oči

skrivnostne mlade noči, namrščeno gledaje

pijano valovaje, premikajoč roko ali bič.

Plesaje, kleče segajoč ven, puščaje

roko, naj počiva v senci, čepe,

da bi pil ali lulal, stegujoč se, da bi plezal,

vlekoč jih na konje nedaleč,

kjer je bilo morje (stare pesmi

so te privedle do vere.) Na poti

iz tega v drugo mesto, kjer je tudi

črno. Po ulici navzdol,

kjer spijo ljudje. Proti luni ali sencam hiš.

Proti morju, ki naj bi bilo opevano v pesmih.

 

 

Lažnivec

 

Kar sem mislil, je bila ljubezen,

v sebi naletim na tisoče vprašanj,

kakršno je strah. (O senci drevesa,

ki veje okrog stola, daljna glasba

zamrznjenih ptic klopoče

v mrazu.

               Kamorkoli grem, da bi zahteval

svoje meso, so vhodi

za dušo. In tudi njegova udobja

so odvratne uporabe, ki si jih prizadevam

dojeti.

            Čeprav sem človek,

ki je glasen

glede rojstva

svojih poti. Ko sem javno predoločil

vsako spremembo v svoji duši, kot da bi jih

napovedal,

                   in se biblično okoristil

                   kljub njihovi pojoči teži,

                                                       sem zradiral priljudnost

                                                       s svojega obraza.

                                                                                     Mislim vprašanje,

odgovor; karkoli sedi

in šteje minute

do tvoje smrti.

                       Kadar rečejo, »Roi je tisti,

                       ki je mrtev«. Ugibam,

                       koga bodo s tem mislili.

 

 

Kakor Rousseau

 

Stoji zraven mene, stoji stran od mene,

medla ravnodušnost

njenih sanj. Sanjati, da bi lahko nadaljevali

in nadaljevali tam, kakor živali, ki bežijo

pred vznikanjem zemlje. Toda stoje

nedotakljivo, moja sla, zdelana jeza,

oznanjeno blizko pregrinjalo za slano okrutnost duše.

 

Nato umik in – kam greš? Zaboj besed

in podob. Jekleni baloni, privezani na naša usta.

Soba in hiša se polnita. Ulica se prekucne.

Mesto odpolzi in stavbe odpolzijo v reko.

Kaj preostaja, kar bi lahko uničili? To ni blizu

ali bližje. Nagnjen stran v kot jezika.

Črpamo in čepimo, oči vseh se križajo

in pobliskavajo. To je ljubimčevo podiranje praznih sestavov.

Čakajo in se dotikajo in gledajo svoje sanje,

kako jedo jutro.

 

 

Kačje oči

 

Izgubljena je sila,

ki me je izoblikovala, potrošena

v svoji podobi, potolčena stara rjava stvar,

pometena z ulic,

kjer je sesala

svoje nežno bivanje.

                                  In kaj naj stori

meso, ko ga besede priženejo

do konca? Najkrhkejše kretnje

rastejo kakor krila okoli dihanja.

                                                   Nesveto

tvegamo, da bi dokazali,

da smo, kar ne moremo biti. Na primer,

 

sam še nor nisem

 

 

Nežni prihodi

 

Kjerkoli kaj diha

in srčno utripa pri

nastanku in padcu gora, valovi na nebu

morij, groza je naša nevednost, zato

sem imenovan po mojem domu, zemlji,

kjer je umetnost zaklenjena med

Odhodom in Ciljem

usoda nekoga drugega, kje in čustvo,

opica je to vedela, ko jo je njena stara

gospa dvignila s tal. Je bil hvaležen? Vprašaj ga, še vselej sedi tam

                                                                                                 zgoraj

opazuje nebesne pustolovščine, pušča dve odprtini zase. O, prepevaj

orjaško riganje brez žuželk, hitreje kakor Grdi rački na tleh

loveč meso opic za hijenogatorje, popolni gospodar tega, kar ne

prispe pravočasno, da bi rekli karkoli. Slišimo tisto žvečenje, kakanje,

riganje, imeli smo črnskega župana, ki je rigal kakor strup zapalote

in je odracal v votlino svoje sle. Zdaj imamo pomladne vrelce, če

ne marate tistega

laskanja, kaj pa kurtizana, odsanjati svojo lastno zamenjavo, iztegnjen

prek žameta, denarna blagajna, bruhati in prdeti, njegova imena

                                                                                    pumparic, ko so mu

dovolili, da bi se s tem igral. Nekateri ga imenujejo Puck, bila je ljubezen,

                                                                                smo mislili, zdaj guma,

poparjen črnuh, ki se odbija po ledeni površini, da preseže našo Laž,

                                                                                 africannibus spomina.

Tu. Tako mnogo nas je zataknjenih med smrtjo in trpnostjo. Kakor oči, ki

                                                                                                             trčijo

ob realnost in ne morejo videti ničesar razen notranje abstrakcije diha,

življenjepis, avto, sprehod do giljotine, Jakob I., Giuliani II.,

ko bo poskusil nastopiti na državni ravni, ga bodo senatorji zabodli,

                                                                             Marčne ide ali ne. Morda

bosta oba umrla, Jakob I. in Cezar II., kakor sta v preteklosti, kjer lahko

                                                                                                     beremo o

upravičenosti njunih umorov,

medtem ko goltamo malo zvarka in se posmehujemo vztrajnosti

bolezni na vse višjih ravneh njenega iztrebljenja.

Lahko vidimo vse, kar smo si želeli. Lahko smo vse, za kar vemo, da

                                                                         lahko smo.  Lahko gradimo

vse, kar smo potrebovali. Prispemo, kamorkoli bi bili morali iti. Toda čas

                                                                                                je trdovraten

kakor prostor in sestavili so nas na osnovi definicije, čas, prostor in

                                                                                                          stanje.

Vriskači in zavijači in jenkiji, hiperlevičarski postrojeni postlevičarski

                                                                                              ideacionistični

šovinisti se plazijo ob odprtini podkupljive votline. Razglašajo ogenj in

gledajo sumničavo na drobovje, ki smo se ga naučili jesti. »To ni

                                                                                       nikogaršnje srce«,

pravijo in mi soglašamo. To so ostanki organov nečesa. Prav tako kakor

                                                                                                          cvetje,

trava, gomolji, reka, kosi neba, zemlja, naše začimbe, skozinskoz

popečene. Kaj menite, da zahteva anarhist udobja,

hrano, pravimo, pripravljeno, vtem ko žvečimo.

Včeraj smo razlagali jezik.

 

 

Valéry kot diktator

 

Žalostno. In pride

jutrišnji dan. Spet sive proge

dela

se izlivajo

na kamen

tal, razbliniti se

z idejo

svojevrstnega podviga črede,

črede

trpečih bistroumij,

zavozlane

in zunaj

dosluha. Četudi dan

prihaja k nam

                       v valovih,

                                       sonce, zrak, tiktakanje

ure.

       Četudi strmim v radikalni

svet

         in želim si, da bi obmiroval.

                                                      Pripoveduj mi

in usvojil bom pripoved.

O laži in o prebujenju

proti težkemu dihanju,

o novi luči,

zarji, ki zdrobi

naivno kokodakanje

čustva.

             Kaj se lahko pripeti jutri,

kar bi se ne moglo pripetiti

                                           danes?