Transmodrina
Amiri Baraka
prevod Andrej Lokar
Agonija. Kot zdaj
V nekom sem,
ki me sovraži. Gledam
skozi njegove oči. Voham
zamazane tone, ki zapihajo iz
njegovega diha. Ljubim njegove
propadle ženske.
Razpoke v kovini, za sonce. Kjer
so moje oči obsedele ter se ozirale po hladnem zraku,
oplaz ali težko meso,
ki se drgne obme, ženska, moški
brez sence ali glasu ali pomena.
To je ograja (meso,
kjer je nedolžnost orožje.
Abstrakcija. Dotik. (Ne moj.
Ali tvoj, če si duša, ki sem jo imel
in zapustil, ko sem bil slep in so
me moji sovražniki nosili kot mrliča
(če je on prelep, ali pomilovan.
Lahko je bolečina. (Kakor zdaj, ko me vse njegovo
meso rani. Lahko bi bilo tisto. Ali
bolečina. Kakor ko jo je ucvrl pred menoj v
pragozd.
Ali bolečina,
um,
ki se vibasto zavrtinči proti
soncu, višje, kot so si starodavniki domišljali,
da je Bog. Ali bolečina. In drugo.
Da. V njegovih knjigah njegovi prsti. So
kakor izsušeni rumeni cvetovi in niso nikoli bili
lepi.) Da. Izgubljena duša, dejala boš »lepota«.
Udejanjena lepota, kakor drevo. Počasna
reka. Belo sonce v njenih modrih stavkih.
Ali hladni ljudje v svojem vetru. Zamaknjenost. Meso.
ali duša. Da. (Njihove plahutajoče obleke. Njihove prazne
čaše. Prepevajo ob mojih, ne ob tvojih petah. Meso,
ali duša, kakor nagnita. Kjer se odgovor prenaglo giblje.
Kjer je Bog naposled sebstvo.)
Hladni zrak piha skozi ozke slepe oči. Meso,
bela vroča kovina. Žari kot sončen dan.
To je človeška ljubezen,
živim znotraj. Okostje iz kosti,
ki ga prepoznaš kakor besede ali preprosto čustvo.
Toda brezčutno je. Kakor kovina je vroče in ni
predano ljubezni.
Zažge stvar
znotraj sebe. In stvar
zavrešči.
Kakor morebitni ljubimec
Vadi
tišino, kakor veter
prihrumi
v svoje zgodnje zatišje. Hladno jutro
do noči, tako počasi
gremo, brez
misli
o nas. (Dovolj je,
da smo razmišljali
nocoj, nič
ga ne konča. Kaj
si, ne boš imel
nobene gotovosti, ali
konca. Tako boš
stal, kjer si,
nežni človeški pramen
življenja. Ah …)
Vadi
osamljenost
kot vrlino! Eno samo
varljivo potrebo,
da bi obdržal,
kar nisi
nikoli res
imel.
Vnovič v Babilonu
Pošastna stvar
brez organov
se plazi
po ulicah
Evrope,
zamenjala bo
njenega pernatega netopirja, trebušna obleka
brez organov,
z ranami v notrini
tudi njena glava
velika gnojnica
gnojnovaginalnih spominov,
brez organov,
z ničimer za rojevanje otrok
bo velika čarovnica evroameriške legende,
ki je izsesala življenje
iz neznanega črnuha,
čigar ime bo znano,
a njegovega bistva ne bo nikdar
špoznal niti sam,
saj je umrl na kupu mamilaških kož.
Ta vlačuga je ubila mojega prijatelja po imenu Bob Thompson,
črnskega slikarja, velikana, nekoč, pretvorila
ga je v bedni pederski ponaredek,
poln ameriških lukenj in opica na njegovem hrbtu
je tleskala po letalih
z empire state buildinga.
Naj ta vlačuga in vse njene sestre
prejmejo moje besede
v vse svoje odprtine, kakor lug, pomešan s
kokakolo in z Alaga sirupom.
Začutite tole sranje, vlačuge, začutite ga, zdaj odsmejte
svoj histerektični smeh,
medtem ko vaše meso gori
in vaše oči prežijo na rdeče blato.
Balboa, zabaviščnik
Ne more nastati,
razen če ga ne narediš
iz gradiva ,
iz katerega ni izvabljen. (Filozofi
nuje, med katere
naposled sodim
tudi sam,
ti bodo povedali. »Ljudje«
(in ne mislijo, da so sami
odgovorni
za isto
trepetajoče meso). Zdaj rečem: »Ljudje«,
kot da bi ponavljal predavanje, zdaj,
ugasle luči, sebi
kot ljubimec, ali hladnemu vetru.
Naj bodo moje pesmi moj
grafikon. (In naj držijo se
običaja, kjer meso
prekipeva čez rob. Šel boš
prazen do središča. Umrli
človek.
Toda
umri čimprej. Ljubezen. Če
kar imaš zase, ne
sega do konca tvojega telesa.
Zgodovina kot proces
1
Vrednotenje skrivnosti s strani sinov
vsakršnega izkustva.
Vse trpljenje, če luči rečemo stvar,
vsi ljudje bi morali to vedeti. Ali najti. Kjerkoli v temnih gubah
naslednje sekunde tiči lahko plahneča lepota, ki bi jo lahko
nekega dne
dojeli in jo izkričali v divjem izbruhu priznane
Pobožnosti.
Realnost je to, kar je. Ta skeleča resnica
je oglaševana v najmikavnejših človeških zgodbah.
Stvar. Kakor Hitrost, je tu Bog kot možnost
spajanja. Sila. Kot preprosta prihodnost, kar
so muhasti cigani počeli po
Evropi.
(Duša.)
2
Kaj si lahko storim? Kosti
in prašna koža. Težke oči, zasuknjene
med ustrezna bedra vsega
človeštva (z malim č), brenkaje po moji
glavi za preživetje. Propadla utopija mi pravi:
ne govori mi o utopijah. Ne bom poslušal. (Razen da surovi veter
ne zapre junaku oči in so solze, ki pricurljajo,
resnične.
Nezgoda
Vrnil se je in ustrelil. Ustrelil ga je. Ko se je
vrnil, je streljal, in padel je, se spotikal, šel mimo senčnatega
gozda, dol, ustreljen, umirajoč, mrtev, do popolnega mirovanja.
Dejansko krvaveč, smrtno obstreljen. Potem je umrl tam
po padcu, hitra krogla mu je razmesarila obraz
in kri je lepo poškropila morilca in sivo luč.
Posnetki mrtvega moža so vsepovsod. In njegov duh
sesa svetlobo. Toda umrl je v temi, temnejši od
njegove duše in vse se je slepo podrlo z njegovo smrtjo
po stopnicah navzdol.
Nič ne vemo
o morilcu, razen da se je vrnil od nekod,
da je storil, kar je storil. In v svojo žrtev je ustrelil le enkrat v strmenje
svoje žrtve in jo naglo zapustil, ko je primezela kri. Vemo,
morilec je bil spreten in tih, in da ga je žrtev
najbrž poznala. Razen tega, če odmislimo krčevito trpkost
mrličevega izraza in hladnega presenečenja v drži
njegovih rok in prstov, ne vemo ničesar.
Izročilo
(za ljudstvo bluesa)
na jugu, speči, slone na
prodajalni, godrnjaje
pod tovornjaki in štedilniki, spotikajoč se
skozi in na begajoče oči
skrivnostne mlade noči, namrščeno gledaje
pijano valovaje, premikajoč roko ali bič.
Plesaje, kleče segajoč ven, puščaje
roko, naj počiva v senci, čepe,
da bi pil ali lulal, stegujoč se, da bi plezal,
vlekoč jih na konje nedaleč,
kjer je bilo morje (stare pesmi
so te privedle do vere.) Na poti
iz tega v drugo mesto, kjer je tudi
črno. Po ulici navzdol,
kjer spijo ljudje. Proti luni ali sencam hiš.
Proti morju, ki naj bi bilo opevano v pesmih.
Lažnivec
Kar sem mislil, je bila ljubezen,
v sebi naletim na tisoče vprašanj,
kakršno je strah. (O senci drevesa,
ki veje okrog stola, daljna glasba
zamrznjenih ptic klopoče
v mrazu.
Kamorkoli grem, da bi zahteval
svoje meso, so vhodi
za dušo. In tudi njegova udobja
so odvratne uporabe, ki si jih prizadevam
dojeti.
Čeprav sem človek,
ki je glasen
glede rojstva
svojih poti. Ko sem javno predoločil
vsako spremembo v svoji duši, kot da bi jih
napovedal,
in se biblično okoristil
kljub njihovi pojoči teži,
sem zradiral priljudnost
s svojega obraza.
Mislim vprašanje,
odgovor; karkoli sedi
in šteje minute
do tvoje smrti.
Kadar rečejo, »Roi je tisti,
ki je mrtev«. Ugibam,
koga bodo s tem mislili.
Kakor Rousseau
Stoji zraven mene, stoji stran od mene,
medla ravnodušnost
njenih sanj. Sanjati, da bi lahko nadaljevali
in nadaljevali tam, kakor živali, ki bežijo
pred vznikanjem zemlje. Toda stoje
nedotakljivo, moja sla, zdelana jeza,
oznanjeno blizko pregrinjalo za slano okrutnost duše.
Nato umik in – kam greš? Zaboj besed
in podob. Jekleni baloni, privezani na naša usta.
Soba in hiša se polnita. Ulica se prekucne.
Mesto odpolzi in stavbe odpolzijo v reko.
Kaj preostaja, kar bi lahko uničili? To ni blizu
ali bližje. Nagnjen stran v kot jezika.
Črpamo in čepimo, oči vseh se križajo
in pobliskavajo. To je ljubimčevo podiranje praznih sestavov.
Čakajo in se dotikajo in gledajo svoje sanje,
kako jedo jutro.
Kačje oči
Izgubljena je sila,
ki me je izoblikovala, potrošena
v svoji podobi, potolčena stara rjava stvar,
pometena z ulic,
kjer je sesala
svoje nežno bivanje.
In kaj naj stori
meso, ko ga besede priženejo
do konca? Najkrhkejše kretnje
rastejo kakor krila okoli dihanja.
Nesveto
tvegamo, da bi dokazali,
da smo, kar ne moremo biti. Na primer,
sam še nor nisem
Nežni prihodi
Kjerkoli kaj diha
in srčno utripa pri
nastanku in padcu gora, valovi na nebu
morij, groza je naša nevednost, zato
sem imenovan po mojem domu, zemlji,
kjer je umetnost zaklenjena med
Odhodom in Ciljem
usoda nekoga drugega, kje in čustvo,
opica je to vedela, ko jo je njena stara
gospa dvignila s tal. Je bil hvaležen? Vprašaj ga, še vselej sedi tam
zgoraj
opazuje nebesne pustolovščine, pušča dve odprtini zase. O, prepevaj
orjaško riganje brez žuželk, hitreje kakor Grdi rački na tleh
loveč meso opic za hijenogatorje, popolni gospodar tega, kar ne
prispe pravočasno, da bi rekli karkoli. Slišimo tisto žvečenje, kakanje,
riganje, imeli smo črnskega župana, ki je rigal kakor strup zapalote
in je odracal v votlino svoje sle. Zdaj imamo pomladne vrelce, če
ne marate tistega
laskanja, kaj pa kurtizana, odsanjati svojo lastno zamenjavo, iztegnjen
prek žameta, denarna blagajna, bruhati in prdeti, njegova imena
pumparic, ko so mu
dovolili, da bi se s tem igral. Nekateri ga imenujejo Puck, bila je ljubezen,
smo mislili, zdaj guma,
poparjen črnuh, ki se odbija po ledeni površini, da preseže našo Laž,
africannibus spomina.
Tu. Tako mnogo nas je zataknjenih med smrtjo in trpnostjo. Kakor oči, ki
trčijo
ob realnost in ne morejo videti ničesar razen notranje abstrakcije diha,
življenjepis, avto, sprehod do giljotine, Jakob I., Giuliani II.,
ko bo poskusil nastopiti na državni ravni, ga bodo senatorji zabodli,
Marčne ide ali ne. Morda
bosta oba umrla, Jakob I. in Cezar II., kakor sta v preteklosti, kjer lahko
beremo o
upravičenosti njunih umorov,
medtem ko goltamo malo zvarka in se posmehujemo vztrajnosti
bolezni na vse višjih ravneh njenega iztrebljenja.
Lahko vidimo vse, kar smo si želeli. Lahko smo vse, za kar vemo, da
lahko smo. Lahko gradimo
vse, kar smo potrebovali. Prispemo, kamorkoli bi bili morali iti. Toda čas
je trdovraten
kakor prostor in sestavili so nas na osnovi definicije, čas, prostor in
stanje.
Vriskači in zavijači in jenkiji, hiperlevičarski postrojeni postlevičarski
ideacionistični
šovinisti se plazijo ob odprtini podkupljive votline. Razglašajo ogenj in
gledajo sumničavo na drobovje, ki smo se ga naučili jesti. »To ni
nikogaršnje srce«,
pravijo in mi soglašamo. To so ostanki organov nečesa. Prav tako kakor
cvetje,
trava, gomolji, reka, kosi neba, zemlja, naše začimbe, skozinskoz
popečene. Kaj menite, da zahteva anarhist udobja,
hrano, pravimo, pripravljeno, vtem ko žvečimo.
Včeraj smo razlagali jezik.
Valéry kot diktator
Žalostno. In pride
jutrišnji dan. Spet sive proge
dela
se izlivajo
na kamen
tal, razbliniti se
z idejo
svojevrstnega podviga črede,
črede
trpečih bistroumij,
zavozlane
in zunaj
dosluha. Četudi dan
prihaja k nam
v valovih,
sonce, zrak, tiktakanje
ure.
Četudi strmim v radikalni
svet
in želim si, da bi obmiroval.
Pripoveduj mi
in usvojil bom pripoved.
O laži in o prebujenju
proti težkemu dihanju,
o novi luči,
zarji, ki zdrobi
naivno kokodakanje
čustva.
Kaj se lahko pripeti jutri,
kar bi se ne moglo pripetiti
danes?