Picasso je ena izmed krajših pesnitev, ki tvorijo pesniško knjigo Pier Paola Pasolinija Gramscijev pepel.
Picasso
Pier Paolo Pasolini
prevod Andrej Lokar
I
V nedeljskem pozlačenem drgetu
v Valle Giulia je narod čisto vroč
in tih: saj brezgrešnost je enaka
nečistosti njegovi. Kot da brli
od ljudske radosti in je dolgčas
bogoskrunski, ki sonce siplje
na kipe ocvetličene in vélike pahljače
stopnic. To pa je zgolj
dejanje, kjer se razdrobtini Uradna
Italija, brezimno in pošteno
dejanje omike … Kdor ga zagreši
med vzplamenelimi gredicami in hladnim
mrakom, ki jih preči od neudržljivih
pinij v Villi Borghese, kdor
v njih odseva v prazničnih
razkošjih na Piazza di Spagna in se
pomeša v brbotanje, ki se čarobno
zdrzne enolično vsepovprek: tu
je najbolj živo Italije občutje,
drgetajoče v starodavnem zvenu
pokoja, v smrti, sladki kakor zrak,
kjer vrhnji sloj nemoteno kraljuje.
II
Po stopnišču pa brezimnež, duša
brez spomina, s telesom, obubožanim
od stoletij ponižnih človeških sanj,
meščanske izkušnje, zdaj že bajen
v tej pozlačeni nedelji,
ki svetlega ga uzre v svetli obleki.
Kakor znenada se prikaže okras
njegovega življenja blažene strasti,
in njegov razum (obvladan
v samem srcu Ustanove
neusmiljenega dostojanstva hlapca)
zdi se, da ga razžarja, nenačeto pričo,
ponižna želja po dognanju …
III
Prvo platno napete in naglodane
skorje v draguljastem okrasju,
domala obrtniškem, pobarvano s prstjo
in skritim ognjem: še sveži
duh starih in predvojnih let
mu umesi zgražanje in praznik,
neznanskost misli in neskaljenost
tehnike in obžarjena ter zakajena
površina niza njegov zven,
vosknati cvetni list na suhi grudi.
Plemiški znak vrhunske Francije,
ko se zaton je zdel le razžarjena
zarja in strašljiv obup,
muka ustvarjanja in raztreščenje
stoletja v svoj heraldični načrt.
IV
A že razpenjeni in surovi otroci
na siju oblakov belih, kremenčkastih
robov in čistih lilijah
z meseno slo mlade divjadi
očrtajo v mrlenju misli,
ki bi lahko bila Velázquezova, četudi trojno,
izrazno preobilje, ki jih tvori.
V
Izraz, ki vznika na površje,
slika kot iz notranje bližine,
okužene s peklino neljubezni,
in raztrešči lusko tonske
sladkosti, ki če vzdrži ali celo
otrdi, je to zaradi snovnega,
omamnega sirila. A med praskljaji
poskokov čopiča območje
skoraj travniške luči, obilje
nesoglasij, tu je Izraz:
ki se na roženico in srce prilepi,
neznana, čisto slepa strast,
slepo rokodelstvo, brezsramna čutna
oteklina in čutov presijani dolgčas.
Zgolj temu brezbrižnemu besnilu
je mogel Goya v Francije razkroju
nasilje svoje darovati. Saj tu se izražata
čista tesnoba in čista radost.
VI
Znotraj postrojenega mimohoda,
tolpa čutenja in delovanja,
nikakor ne verjetja, pokrajine, ljudje
so okostnjaki, v njih pa se uteleša
njih popredmetena izgubljenost:
izraziti pomeni izraziti njih zlo.
Patricijska sova pa na prsih nosi
pohotno zelenino, vijolično, ki
njen namen je sebe vzplameneti,
v očesu pa nakaza, nora in pretkana,
v izdajstvu; cvetje se uteleša
v zarodek ali v stol ali v emajl
tonov, ki se voskajo v sestavo
stroja; plaža, na kateri se naslaja
radóst mrliškega avgusta,
ko ustvarjanje ima mongolsko
slavnostno svobodo, ki je brez cene,
zarobljeno svobodo, ki jo svet
prekvasi z nepoznano silo,
ki ima napako, slast
razkazovanja: vse drži
pa k miru spokojnega besnila.
VII
Koliko radosti v sli po dognanju!
V tem vztrajanju, ki vrača
svetlobi kakor snov izkustva
našo zmešnjavo, ki razgrinja
na čiste površine zamegljene
naklonjenosti! Jasnost, ki prižiga
notranje oblike,v nove jih predmete preobrazi,
prave predmete, saj ni važno, je pa smelost,
dasiravno blodna, da v njih odseva
ponižanje človeka, lastnost, ki
iz človeka naredi ponižanje novejšega človeka,
tega, tega, ki z modrostno
toplino motri na groznih šipah
poočiteni vzpon podobe
samega sebe, svoje krivde, svoje
zgodbe. Vidi, skrčena na mračni bes
spola zasanjana zatrtja
Cerkve, in razgaljen v neskaljeno
jasnino umetnosti, jasni razum
svobodomiselstva, ki ga slavijo
v podobotvornih zrcalnih slikah
razkroj razžrtega,
še vselej hotljivega meščanstva v kratkovidnem
obžalovanju in cinizmu …
Kako globoka in mirna radost
v dojetju zla, kako neizmerno
kipenje, kako plašljivi praznik
v srčnem hrepenenju po jasnini,
v bistroumju, ki dopolnjeno izpriča
v nečistovanju našo zgodovino.
VIII
Nato pa, višek, Picassova napaka:
razkrinkana na širnih površinah,
ki kažejo na stenah nizkorodno
glino, misel, čisto muhavost,
zračno od orjaške in robate
izraznosti. On – med sovražniki
razreda, ki ga zrcali, najokrutnejši,
dokler je ostajal v njenem času
– sovražnik besnila in babilonske
anarhičnosti, nujna načetost – odide
med ljudstvo in podeli v neobstojnem času:
umetnem s sredstvi svoje stare
domišljije. Mar ni v čustvovanju
ljudstva ta njegov neusmiljeni Mir,
ta idila belih orangutanov. Odsotno
je iz tega ljudstvo: molči njegov mrmot
na platnih, v dvoranah, kar
se zunaj razpoči na spokojnih
prazničnih ulicah v družnem spevu,
ki napolnjuje predmestja in nebo, vasi in doline
vzdolž Italije vse do Alp, razlit
po pokošenih klancih in rumenih
žitih – v vaseh izgubljene
Evrope – , kjer ponavlja plese
in antične zbore v antičnem
nedeljskem vzdušju … Napaka je
v tej odsotnosti. Izhod
proti večnosti pa ni v hoteni
in preuranjeni ljubezni. Je v tem, da ostaneš
v peklu z marmornato
željo, da bi ga dojel, tam moraš poiskati
odrešitev. Saj družbi,
obsojeni na izgubo, je usojeno,
da se izgubi: nikdar osebi.
IX
Nesrečna desetletja … tako živa,
da jih ne moremo živeti
brez tesnobe, ki jim mora odvzeti
vsakršno spokojno vednost, z neuporabno
bolečino, da bi bili priče izgubi,
saj smo preblizu … Nema
desetletja še ozelenelega stoletja,
vzkipelega od besnila po dejanju,
ki ne drži drugam, le k razpršitvi
v svojem ognju vse luči Strasti.
Zadnje sobane napolnjuje goli
strah, izražen v kristalnih krajih,
cinizma otroka in starca: temna
in zaslepljena Evropa tja predvaja
svoje notranje krajine. A tu je
zrela, če se prosojneje v tem zrcali
nevihtni soj; mesarjenje
Buchenwalda, okužena predmestja
požganih mest, turobni tovornjaki
fašističnih vojašnic, bele
terase obal, v rokah
tega cigana se uprizarjajo sramotna
obredja, angelski zbori mrhovine:
pričevanja, da v naših
bolečih letih more sram
izraziti plahost, posredovati
tesnobo, vedrino, da je treba
biti nor, če hočeš biti jasen.
