Picasso

Picasso je ena izmed krajših pesnitev, ki tvorijo pesniško knjigo Pier Paola Pasolinija Gramscijev pepel.

 

Picasso

Pier Paolo Pasolini

prevod Andrej Lokar

 

 

I

 

V nedeljskem pozlačenem drgetu

v Valle Giulia je narod čisto vroč

in tih: saj brezgrešnost je enaka

 

nečistosti njegovi. Kot da brli

od ljudske radosti in je dolgčas

bogoskrunski, ki sonce siplje

 

na kipe ocvetličene in vélike pahljače

stopnic. To pa je zgolj

dejanje, kjer se razdrobtini Uradna

 

Italija, brezimno in pošteno

dejanje omike … Kdor ga zagreši

med vzplamenelimi gredicami in hladnim

 

mrakom, ki jih preči od neudržljivih

pinij v Villi Borghese, kdor

v njih odseva v prazničnih

 

razkošjih na Piazza di Spagna in se

pomeša v brbotanje, ki se čarobno

zdrzne enolično vsepovprek: tu

 

je najbolj živo Italije občutje,

drgetajoče v starodavnem zvenu

pokoja, v smrti, sladki kakor zrak,

 

kjer vrhnji sloj nemoteno kraljuje.

 

 

II

 

Po stopnišču pa brezimnež, duša

brez spomina, s telesom, obubožanim

od stoletij ponižnih človeških sanj,

 

meščanske izkušnje, zdaj že bajen

v tej pozlačeni nedelji,

ki svetlega ga uzre v svetli obleki.

 

Kakor znenada se prikaže okras

njegovega življenja blažene strasti,

in njegov razum (obvladan

 

v samem srcu Ustanove

neusmiljenega dostojanstva hlapca)

zdi se, da ga razžarja, nenačeto pričo,

 

ponižna želja po dognanju …

 

 

III

 

Prvo platno napete in naglodane

skorje v draguljastem okrasju,

domala obrtniškem, pobarvano s prstjo

 

in skritim ognjem: še sveži

duh starih in predvojnih let

mu umesi zgražanje in praznik,

 

neznanskost misli in neskaljenost

tehnike in obžarjena ter zakajena

površina niza njegov zven,

 

vosknati cvetni list na suhi grudi.

Plemiški znak vrhunske Francije,

ko se zaton je zdel le razžarjena

 

zarja in strašljiv obup,

muka ustvarjanja in raztreščenje

stoletja v svoj heraldični načrt.

 

 

IV

 

A že razpenjeni in surovi otroci

na siju oblakov belih, kremenčkastih

robov in čistih lilijah

 

z meseno slo mlade divjadi

očrtajo v mrlenju misli,

ki bi lahko bila Velázquezova, četudi trojno,

 

izrazno preobilje, ki jih tvori.

 

 

V

 

Izraz, ki vznika na površje,

slika kot iz notranje bližine,

okužene s peklino neljubezni,

 

in raztrešči lusko tonske

sladkosti, ki če vzdrži ali celo

otrdi, je to zaradi snovnega,

 

omamnega sirila. A med praskljaji

poskokov čopiča območje

skoraj travniške luči, obilje

 

nesoglasij, tu je Izraz:

ki se na roženico in srce prilepi,

neznana, čisto slepa strast,

 

slepo rokodelstvo, brezsramna čutna

oteklina in čutov presijani dolgčas.

Zgolj temu brezbrižnemu besnilu

 

je mogel Goya v Francije razkroju

nasilje svoje darovati.  Saj  tu se izražata

čista tesnoba in čista radost.

 

 

VI

 

Znotraj postrojenega mimohoda,

tolpa čutenja in delovanja,

nikakor ne verjetja, pokrajine, ljudje

 

so okostnjaki, v njih pa se uteleša

njih popredmetena izgubljenost:

izraziti pomeni izraziti njih zlo.

 

Patricijska sova pa na prsih nosi

pohotno zelenino, vijolično, ki

njen namen je sebe vzplameneti,

 

v očesu pa nakaza, nora in pretkana,

v izdajstvu; cvetje se uteleša

v zarodek ali v stol ali v emajl

 

tonov, ki se voskajo v sestavo

stroja; plaža, na kateri se naslaja

radóst mrliškega avgusta,

 

ko ustvarjanje ima mongolsko

slavnostno svobodo, ki je brez cene,

zarobljeno svobodo, ki jo svet

 

prekvasi z nepoznano silo,

ki ima napako, slast

razkazovanja: vse drži

 

pa k miru spokojnega besnila.

 

 

VII

 

Koliko radosti v sli po dognanju!

V tem vztrajanju, ki vrača

svetlobi kakor snov izkustva

 

našo zmešnjavo, ki razgrinja

na čiste površine zamegljene

naklonjenosti! Jasnost, ki prižiga

 

notranje oblike,v nove jih predmete preobrazi,

prave predmete, saj ni važno, je pa smelost,

dasiravno blodna, da v njih odseva

 

ponižanje človeka, lastnost, ki

iz človeka naredi ponižanje novejšega človeka,

tega, tega, ki z modrostno

 

toplino motri na groznih šipah

poočiteni vzpon podobe

samega sebe, svoje krivde, svoje

 

zgodbe. Vidi, skrčena na mračni bes

spola zasanjana zatrtja

Cerkve, in razgaljen v neskaljeno

 

jasnino umetnosti, jasni razum

svobodomiselstva, ki ga slavijo

v podobotvornih zrcalnih slikah

 

razkroj razžrtega,

še vselej hotljivega meščanstva v kratkovidnem

obžalovanju in cinizmu …

 

Kako globoka in mirna radost

v dojetju zla, kako neizmerno

kipenje, kako plašljivi praznik

 

v srčnem hrepenenju po jasnini,

v bistroumju, ki dopolnjeno izpriča

v nečistovanju našo zgodovino.

 

 

VIII

 

Nato pa, višek, Picassova napaka:

razkrinkana na širnih površinah,

ki kažejo na stenah nizkorodno

 

glino, misel, čisto muhavost,

zračno od orjaške in robate

izraznosti. On – med sovražniki

 

razreda, ki ga zrcali, najokrutnejši,

dokler je ostajal v njenem času

– sovražnik besnila in babilonske

 

anarhičnosti, nujna načetost – odide

med ljudstvo in podeli v neobstojnem času:

umetnem s sredstvi svoje stare

 

domišljije. Mar ni v čustvovanju

ljudstva ta njegov neusmiljeni Mir,

ta idila belih orangutanov. Odsotno

 

je iz tega ljudstvo: molči njegov mrmot

na platnih, v dvoranah, kar

se zunaj razpoči na spokojnih

 

prazničnih ulicah v družnem spevu,

ki napolnjuje predmestja in nebo, vasi in doline

vzdolž Italije vse do Alp, razlit

 

po pokošenih klancih in rumenih

žitih – v vaseh izgubljene

Evrope – , kjer ponavlja plese

 

in antične zbore v antičnem

nedeljskem vzdušju … Napaka je

v tej odsotnosti. Izhod

 

proti večnosti pa ni v hoteni

in preuranjeni ljubezni. Je v tem, da ostaneš

v peklu z marmornato

 

željo, da bi ga dojel, tam moraš poiskati

odrešitev.  Saj družbi,

obsojeni na izgubo, je usojeno,

 

da se izgubi: nikdar osebi.

 

 

IX

 

Nesrečna desetletja … tako živa,

da jih ne moremo živeti

brez tesnobe, ki jim mora odvzeti

 

vsakršno spokojno vednost, z neuporabno

bolečino, da bi bili priče izgubi,

saj smo preblizu … Nema

 

desetletja še ozelenelega stoletja,

vzkipelega od besnila po dejanju,

ki ne drži drugam, le k razpršitvi

 

v svojem ognju vse luči Strasti.

Zadnje sobane napolnjuje goli

strah, izražen v kristalnih krajih,

 

cinizma otroka in starca: temna

in zaslepljena Evropa tja predvaja

svoje notranje krajine.  A tu je

 

zrela, če se prosojneje v tem zrcali

nevihtni soj; mesarjenje

Buchenwalda, okužena predmestja

 

požganih mest, turobni tovornjaki

fašističnih vojašnic, bele

terase obal, v rokah

 

tega cigana se uprizarjajo sramotna

obredja, angelski zbori mrhovine:

pričevanja, da v naših

 

bolečih letih more sram

izraziti plahost, posredovati

tesnobo, vedrino, da je treba

 

biti nor, če hočeš biti jasen.