Razvojne razsežnosti slovenskega literarnega ustvarjanja izven Slovenije
Lev Detela
Zrcali slovenska literatura v diaspori, ki so jo pred desetletji v določenih krogih tedanjega slovenskega enoumja pejorativno poimenovali zdomska literatura politične emigracije, kake samosvoje bivanjske danosti? Je ta “zdomska” literatura v okviru splošnega (centralno)slovenskega utripa nekakšna posebna slovenska literarna kategorija? Je slovenska literatura, ki je nastala (in nastaja) izven slovenskega državnega ozemlja, eo ipso, pojem zase?
Če pregledamo literarnozgodovinske zarise tega pojava v različnih slovenskih literarnozgodovinskih publikacijah, se zazdi, da je slovenska literartura, ki nastaja izven matične Slovenije, še vedno – z redkimi izjemami – obravnavana kot nekakšen corpus separatum, ki se stilistično, jezikovno in mentalno loči od glavnega literarnega toka v osrednji Sloveniji. Dejstvo je namreč, da je slovenska literatura, ki je nastala ali še vedno nastaja izven osrednjega slovenskega narodnega prostora, velikokrat obravnavana kot nekakšen tujek, ki ni zanimiv za širšo javnost v Sloveniji.
Če si zastavimo taka kočljiva in dvorezna vprašanja, ki zahtevajo kritičen odgovor, se moramo vprašati, kaj je diaspora oziroma zdomstvo nasploh?
Že bežen vpogled v strukturo slovenske diaspore pokaže, da je ta neločljivo povezana z osnovnimi razmerji do doma in domovine, s človekovim rojstvom in z njim pridobljenimi pravicami, tudi z oblikovanjem domače stvarnosti po lastnih, rodovno in generacijsko utemeljenih značilnostih in izvirnostih. Zato bi bilo tem bolj potrebno, da ključni literarnozgodovinski centralnoslovenski dejavniki to “izvencentralnoslovensko literarno ustvarjalnost” brez idejnih in ideoloških plašnic čez oči konstruktivno oziroma na objektiven način vključijo v analize aktualnih značilnosti slovenske književnosti ne glede na to, ali nastaja ta na ozemlju Republike Slovenije, v zamejstvu ali drugod po svetu.
Kot že ime pove, imamo pri “zdomstvu” – kljub izredni in dialektični navezanosti na dom in domovino – opraviti tudi z izgubo. Namreč z izgubo doma in domovine ter osnovnih človekovih bivanjskih možnosti, ki jih je mogoče realizirati na poti od zibelke do groba le na domačih tleh, v kontekstu domačega jezika, s pomočjo duhovnih, psiholoških in vedenjskih značilnosti, ki so dane le na tleh določenega prostora in v kontinuiteti specifičnega narodnega razvoja.
“Zakaj si daleč, domovina?” je značilno zapisal leta 1916 rojeni in pozneje v Belgiji živeči pesnik Dimitrij Jeruc, ki je bil ustvarjalno aktiven v prvem in v bistvu najmanj znanem obdobju takoimenovane “begunske literature”, ki je nastajala takoj po koncu druge svetovne vojne v taboriščih v Italiji in Avstriji. Že tu doživi v predvojni stvarnosti utemeljena in v kategorijah lepega, pravičnega in dobrega se gibajoča slovenska katoliška literatura svoj, v grozotah druge svetovne vojne in povojnega pomora domobrancev, karakteristični PRELOM. Teme te prve literature v diaspori so depresivni odsev medvojnega obračunavanja, prebega čez mejo, tavanja v neznano in tuje. Po drugi strani pa so te travmatizacije preusmerjene v fantazmagorije in sanjarije o lepem in dobrem življenju, kot je baje bilo nekdaj doma.
Vendar začno razmeroma hitro vdirati v slovensko literaturo na tujem tudi novi motivi preseljevanja v “novi svet” onstran oceanov. Doživetje teh usodnih “pasaž” je nazorno opisano na primer v pesmi “Odhod” izpod peresa Mirka Šuštaršiča – Valianta, objavljeni v Buenos Airesu v Koledarju Svobodne Slovenije za leta 1949:
Čez ravnik,
kjer orkan,
tajfun in cikloni
blazne.
Bridkost bo ost
slonokoščena
vsem v srce…
Kot tropična džungla
smo vsi…
Predvsem v Argentini zaživi slovensko leposlovno ustvarjanje na nov in izviren način. Okrog leta 1958 je prav tu slovenska literatura, ki je v Buenos Airesu ustanovljeni Slovenski kulturni akciji in njeni literarni reviji Meddobje našla primerne možnosti za kvaliteten razvoj, v polnem razcvetu. Imena Zorko Simčič, Ruda Jurčec, Tine Debeljak st., France Papež, Vladimir Kos, Rafko Vodeb, Karel VladimirTruhlar, Vinko Beličič, Milena Šoukal stojijo v ospredju delovanja te ustanove, s katere pomočjo zrase nekaj literarnih imen v nove razsežnosti ustvarjanja ali pa umetniško debitira.
V primeri z ozko idejno in estetsko usmeritvijo tedanje slovenske literature v domovini (prvo sprostitev iz dogmatičnih “realnosocialističnih” vezi predstavlja poleg Kocbekovih partizanskih novel in dnevnikov le izdaja Pesmi štirih avtorjev Koviča, Menarta, Pavčka in Zlobca iz leta 1953 ter Novele Frančka Bohanca, Lojzeta Kovačiča in Andreja Hienga iz leta 1954), je pomen tedanjega slovenskega literarnega utripa v diaspori dokaj velik tudi z ozirom na slovensko književno dogajanje nasploh. Kot prozaisti se s psihološko in tematsko zanimivimi teksti uveljavijo zlasti Ruda Jurčec, Zorko Simčič ali lirično ponotranjeni pesnik in prozaist Vinko Beličič, ki izpričuje svojo trdoživo drugačnost na vetrovni postojanki pri Trstu.
Roman Rude Jurčeca Ljubljanski triptih je tekst z nadvse spretno zasnovano partituro v obliki trilogije, ki vodi junake in njihove usode v nekakšno kot simfonija zgrajeno duhovno nadstavbo sveta o mistični nezlomljivosti vere kljub napredujoči komunistični revoluciji v Sloveniji.
Romaneskni tekst Zorka Simčiča Človek na obeh straneh stene je podoba razdvojenega, na dve strani razpetega brezdomca. To je človek, ki se ni mogel niti doma in niti v Argentini zakoreniniti.
Prvi pesniški premik v odločilnejše bivanjsko soočanje z novo argentinsko stvarnostjo je na dovršen način izoblikoval predvsem France Papež, ki je svoja lirična razpoloženja z elegičnimi zarisi o izgubljeni slovenski domovini vtkal v obširno predstavljeno strukturo bivanja v novem svetu.
Delovanje še danes aktivne argentinske Slovenske kulturne akcije in njene revije Meddobje pritegne tudi mnoge slovenske avtorje, ki razpršeno žive v diaspori širom po svetu, v Združenih državah Amerike, v Kanadi, na Japonskem, v Indiji, a tudi v Evropi in v slovenskih zamejstvih v Italiji in Avstriji.
Veliki migracijski procesi, ki po letu 1945 pogojujejo usodo slovenskih ljudi na tujem, na primer dožive pri jezuitskem patru Vladimirju Kosu, ki najde torišče svojega delovanja na Japonskem, novo, z vzhodnimi filozofskimi reminiscencami pretkano in s slovenskim domoljubjem dopolnjeno pesniško varianto.
Slovenski duh nenadoma prvič v zgodovini razmeroma malega naroda veje od vsepovsod. Srečamo ga v literarnih besedilih slovenskih izseljencev v sredinah preprostega delavstva sredi visoko industrializiranih Združenih držav Amerike, doživimo ga v severnoameriški zvulgarizirani in pomalomeščanjeni mestni družbi, srečamo ga v pesmih Berta Pribca v avstralski drugačnosti, v japonskih samotah in z njimi povezanimi slovenskimi lepotami v pesmih Vladimirja Kosa, spoznamo ga sredi vsakodnevnega napora indijske socialne neurejenosti v besedilih Jožeta Cukaleta, v velemestnem utripu velikega Buenos Airesa, v brezbrežnostih argentinske pampe v besedilih Tineta Debeljaka starejšega, v slovenski gorniški literaturi z argentinskih Andov, a tudi v disonančnih blodnjakih evropskih velemest in v melanholijah na drugi strani meje živečih literarnih emigrantov v Italiji ali Avstriji in v soočanju zdomskih pisateljev z novo stvarnostjo v Sloveniji.
Premik od mita o izgubljeni domovini v odločilnejše soočenje z novo stvarnostjo se uveljavi predvsem v Argentini v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja zlasti pri buenosaireški reviji mlajše generacije Druga vrsta, na primer pri Tinetu Debeljaku mlajšem, Pavlu Fajdigi, Andreju Rotu in nekaterih drugih. Nova argentinska domovina pridobiva na primarnem pomenu, čeprav istočasno blesti tudi izziv oziroma realnost rojstne dežele staršev, ki, podobno kot Izrael svoje Abrahamove judovske naslednike, vabi tudi Slovence iz diaspore nazaj iz odtujenosti v neodtujenost v primarnem slovenskem izvoru, studencu, viru.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
