Uvodnik: Vseh devet krogov

 

Vseh devet krogov

Marjan Frankovič

 

Literarno delo Vodnik po Ljubljani (Jože Javoršek, 1963) je bilo podlaga za scenarij televizijske nadaljevanke devetih epizod (krogov) po 40 minut, ki naj bi asociirala na Danteja in njegovo popotovanje skozi Pekel na poti v Raj. Bolj kot uspelost literarne predloge in njenega »prevoda« v scenarij pa me na tem mestu zanima usoda njene realizacije. Znano je, da je bilo snemanje nadaljevanke leta 1971 predčasno prekinjeno. Sam sem se ne kriv ne dolžen znašel kot asistent režiserja pri poslednjem poskusu, da se s snemanjem serije vendarle nadaljuje, pri poskusu, ki pa je po mrzličnem beganju in sestankovanjih v slabem tednu tudi propadel. V spominu mi je ostalo nenehno bezljanje med RTV in Viba filmom na tedanji Zrinjskega ulici, med Rudnikom in Šiško — divjanje v stoenki, ki jo je vozil neumorni in hudo ambiciozni organizator J. Š. Spomnim se, kako me je predstavil Jožetu Pogačniku nekje pred cerkvijo sv. Jožefa, pred Vibo torej, da me je ta nato povabil v »tehnični«, nekoč samostanski trakt, kjer je imela Viba film v 1. nadstropju med drugimi tehničnimi prostori tudi filmsko preglednico, sinhro studio in nekaj montaž. Na eni od montažnih miz se je prav tedaj vrtela skoraj že dokončana epizoda Vodnika po Ljubljani, edina, ki je bila sploh kdaj končana. Fasciniran sem bil nad tem, kar sem videl. Nedvomno to tudi Pogačniku ni ušlo. Za »nagrado« me je še isto popoldne vključil v manjšo skupino sodelavcev (poleg organizatorja, dir. fotografije in nemara še koga), ki se je parkrat sprehodila tja in nazaj ob dolgem špalirju čednih mladih deklet, ki so se tistega popoldne javile na natečaj za drobne vloge in statiranje. Res impozantno število ljubljanskih lepotičk v mini krilih. Vseh ni bilo mogoče spraviti v dolg samostanski hodnik in se je rep te biserne ogrlice vlekel še daleč v preddverje. Priznam, da sem kot sramežljiv enaindvajsetletnik komaj kdaj povzdignil pogled, Pogačnik pa se je ob vsem tem potihem zabaval; ob kakšnem posebej vpadljivem dekletu se je poznavalsko zaustavil, ji nemara umaknil koder s čela, se nato mimogrede spogledal še z nami in jo, ko smo vsi odobravajoče prikimali, vprašal po imenu; organizator pa si je to ime skrbno pribeležil. In snemalec jo je takoj za tem še fotografiral. Kakšna suverenost, ta Pogačnik je res en velik frajer, sem si mislil. Kako zanimiv poklic! In nenadoma mi je bilo res veliko do tega, da mu asistiram do konca snemanja …

Ta konec pa je žal nastopil že konec tedna. Pred našim zadnjim je bilo menda še nekaj poizkusov, da bi snemanje nadaljevanke dokončali. Dotedanja organizacijska ekipa je že obupavala in bila vesela prekinitve, saj naj bi Jože postajal vedno hujši paranoik, njegova pričakovanja in zahteve pa že do kraja nemogoče. Prejšnji organizator (organizator smo takrat rekli poklicnemu profilu, ki se mu danes reče producent) je trdil, da je bila kaplja čez rob in razlog za dokončno zaustavitev projekta, ko je režiser zahteval, da Ljubljanico pobarvajo rdeče. Verjamem, da je to mogoči razlog za nasprotovanje, najbrž pa ne tudi za dokončno zaustavitev snemanja, kar se je ob odobritvi našega kratkega poskusa ponovne oživitve snemanja tudi bržkone potrdilo …
“Lasciate ogni speranza voi ch’ entrate” — ta moto iz Dantejevega tretjega speva njegovega  Pekla stoji na samem začetku Javorškovega Vodnika po Ljubljani. Še tembolj pa bi bil verz na mestu kot opozorilo vsakomur, ki bi se hotel zaresno lotiti iztisniti dostojen filmski izdelek iz 50 km nezmontiranega filmskega materiala, ki je leta 1971 za dolgo obležal v rtv-arhivu. Ta gora filmskega traku tako tamkaj še danes priča o debaklu Pogačnikove serije. Sodeč po izjavah tistih, ki so poznali zamisel iz snemalnih knjig, naj bi že dokončana (menda šesta) epizoda pričala tudi o tem, da se režiser ni nameraval  držati svojih zamisli na papirju. Že če bi sam sestavljal naslednje epizode, bi potemtakem težko pričakovali kakšno posebno zvestobo prvotni zamisli. Vendar se sam pozneje k projektu ni več vrnil. Razloga za to sta bila najmanj dva: nihče ga k temu ni več silil in tudi sam pri sebi ni več našel za to dovoljšnjega motiva. Morda je preprosto izgubil vero in upanje, ki bi ju potreboval za ponovni vstop v nakopičeno materijo, ali pa se je kot nekateri njegovi kolegi v podobnih situacijah pričel tolažiti s tem, »da je svoj film (nadaljevanko) navsezadnje sam že videl«. Poznavajoč se sicer (in tudi drugi smo ga po tem poznali), da svoje filme iznajdeva in izdeluje do konca, da je torej načrt zanje, ki ga predstavljata scenarij in snemalna knjiga, le papir, gotovo ni mogel svojih filmov »že videti«, zato je tudi dvomljivo, da bi se kadarkoli na tak način tolažil. Prav ta premislek pa občutljivega ustvarjalca odvrne od sleherne pomisli, da bi se kar sam lotil Pogačnikove zapuščine — še tem manj z namenom, da bi ga čimbolj zvesto posnemal oz. poskušal v njegovem duhu rekonstruirati avtentično zamisel in intenco ter nato zaključiti serijo. Če bi se torej kljub vsemu želel lotiti tega materiala, bi moral do prvotnega namena, rekonstruiranega iz papirne in spominske ter posnete zapuščine, zavzeti znatno, morda celo ironično distanco …
V dokumentarnem poskusu obravnave sindroma te propadle nadaljevanke ali serije, ki smo si ga lahko pred nedavnim ogledali drugič, tokrat verjetno Mihi Balohu in memoriam prilagojeno različico, sledi neke produktivne distance ni bilo zaslediti, prej z nostalgijo pretkano površno vračanje k nečemu, kar naj bi po mnenju enega od vključenih nostalgikov pomenilo prvo in morda edino »evropeizacijo« slovenske TV. A?
Avtorico (M. Širca) tega nostalgičnega dokumentarnega ekskurza je treba vsekakor pohvaliti, da ni niti za trenutek zastremela po vlogi, kakršno je pred davnimi leti odigral sovjetski režiser Aleksandrov, ko si je drznil v stilu Eisensteina dokončati njegovo nesrečno nasedlo mehiško epizodo (¡Que viva Mexico!). Toda Aleksandrov je bil Eisensteinov učenec in asistent in njun skupni mehiški filmski prispevek k svetovni revoluciji — po vseh vloženih sredstvih in izdatni sovjetski propagandi — ni smel izostati. Morda se je Aleksandrov tudi dovolj približal intenci slavnega avtorja. Naša dokumentaristka pa kaj takega v zvezi s Pogačnikovo nasedlo ostalino celo načelno zavrača. Tudi siceršnje okoliščine nikoli niso bile v prid razmišljanju o kakršnemkoli dokončanju projekta Vodnik po Ljubljani. Komu pa so (bila) sploh še za mar stran vržena materialna sredstva in v projekt vloženi kreativni prispevki številnih ustvarjalcev? Privoščljivim nevoščljivcem iz filmskih in televizijskih logov, t. i. filmoljubcem (»filmofilitikom«) ali stroki? Kulturnemu in političnemu establišmentu? Očitno nikomur. Od tod dalje ni težko priti do sklepa, da je bil najdeni filmski material avtorici zgolj za izgovor, da je napletla to, kar smo lahko videli. In kdo bi si sploh še drznil za njo znova brskati po tako rekoč istem »štofu«?
Ne znam si niti predstavljati, kako bi Pogačnik, če bi po nekem čudežu znova oživel, gledal na tak produkt. Tako on kakor večina filmskih ustvarjalcev kaj nerada pripusti kogarkoli od nepoklicanih k ogledovanju t. i. surovega materiala. Nezmontiran, od zvoka ločen »surovi material« ni za oči nepoklicanih. Poklican za to pa je vselej samo tisti, ki zna razmišljati in gledati »montažno«. In režiser (tudi njegov asistent, seveda) ter snemalec morata znati gledati »montažno«, saj sta tako ravnala že na snemanju. Če torej nekdo vesoljni publiki ponudi na vpogled (ob nekoliko otročje senilnih komentarjih današnjega Mihe Baloha) serijo bolj ali manj ponesrečenih ponovitev posnetka, kako nekoč mladi Baloh (»Dante«) na tleh mikasti mladega Radka Poliča, je ocena, ki jo je podal režiser s tem, ko je s ponavljanjem prizora zaključil, poklicanemu zadosten znak, da mu material za montažo ustreza. Kajti končno montažno zaporedje bo režiser vzpostavil iz teh in nekaterih drugih posnetkov (kajpak tudi z dodatkom zvoka), ki jih gledalec najbrž ni uspel videti, še manj pa, kolikor jih je le videl, učinkovito povezati med sabo. Nepoklicanim je torej serija ponovitev samo za »dokaz«, da ekipa prizora ni znala posneti. Mutatis mutandis takšno razkazovanje surovega materiala dezavuira predvsem Pogačnika samega ter pritrjuje tistim njegovim nasprotnikom in kritikom, ki so že ob nastajanju serije razglašali svojo nevero in dvome v tako zastavljen umetniški projekt, ki da je nepregleden, dramaturško neprečiščen in zmeden. Od po »evropeizaciji« slovenske TV vzdihujočih gostov v avtoričinem filmu pač ni bilo za pričakovati ne ugovorov, ne zadržkov glede tega, da se njim in gledalcem nasploh vse to tako lahkotno prikazuje.
Povedati je treba še to, da je Pogačnik do konca in skrbno bedel nad svojimi filmskimi artefakti. Montaže ni prepuščal montažerjem, z njimi je sicer sodeloval, vendar pa je sam odgovarjal za sleherni rez, ki sta ga skupaj napravila. Tudi sam sem se odnosa do te in ostalih faz produkcije v dobršni meri navzel prav od Pogačnika.  Prav to me je tudi vselej odvračalo od tega, da bi v svojih artefaktih izdatneje »citiral« druge avtorje. Kot dokumentarist pa si bolj kot kdorkoli pred takšno skušnjavo. In marsikdo pred njo z lahkoto poklekne. Rezultat tega pa so poleg razpasene portretne produkcije tudi gornjemu podobni dokumentarni prikazi. Kljub lažni skromnosti avtorice ostane vtis, da je dolžnost opravljena in ni več verjeti, da bi kdo znova posegel po škarjah. Nikakršnega Aleksandrova ne bo, skušnjava je potešena. Skušnjava pač vodi v pekel in pot vanj je, kot pravi Wilde, tlakovana z dobrimi nameni. Lasciate ogni speranza voi ch’entrate!