Na spletni reviji KDO? objavljamo spremni esej k novi zbirki Miklavža Komelja Pred nevidnim, ki bo izšla pri založbi KUD KDO.
Nevidno v poeziji Miklavža Komelja
Andrej Lokar
Če želimo v vsej polnosti njenega razpona dojeti vsekakor večpomensko sporočilo najnovejše pesniške zbirke Miklavža Komelja Pred nevidnim, nam postane že takoj po prvem »vtisnem« branju jasno, da gre za delo, katerega miselni navdih sloni na neki ne povsem uzaveščeni pesniški, predvsem pa filozofskospoznavni univerzalni tradiciji. Čeravno so njene zunanje oblike raznolike glede na čas nastopanja in na kulturnogeografsko pripadnost, lahko philosophio perennis (kakor jo je imenoval njen apologet, Marsilio Ficino) tudi folozofskozgodovinsko opredelimo ob upoštevanju nekaj njenih kardinalnih točk. Kakor vsaka filozofija je tudi philosophia perennis utemeljena na programskem pojmu ali ideji spoznanja, ki pa v njenem primeru izhaja iz neke posebne oblike modrosti. Na tej točki pa se tudi pokaže prva temeljna razlika med philosophio perennis in vsemi ostalimi novoveškimi filozofijami, predvsem pa z njihovimi espistemološkimi sistemi. Modrost, ki jo spekulativno tematizira philosophia perennis, ni nekaj, kar lahko metodološkoraziskovalno uvrstimo v nek gnoseološki okvir, pač pa nekaj danega v samem stvarstvu, kar pa moramo razumeti na dva načina: kot pojavnostno jedro, iz katerega se poraja celotna manifestacija, in kot zmožnost uvidenja tega jedra s strani spoznavajočega, kar predpostavlja ne le istoizvornost, pač pa na višji spoznavni ravni istovetnost obeh, objektivnega in subjektivnega vidika – ta istovetnost pa tvori temelj materialnega in nematerialnega univerzuma. Objekt in subjekt razodevata svojo eno(tno)st v aktu spoznanja. Omenjeni pojav razodevajoče se/spoznane modrosti pa predstavlja temeljni smisel človekovega bivanja in transcendira/predhaja vse svoje specifično kulturne pojavnostne oblike.
Kakšna pa je vrsta spoznanja, ki ga zagovarja philosophia perennis in predvsem kateri so spoznavni procesi, ki vodijo do omenjene modrosti? Odgovor na to vprašanje je mogoč le ob uvedbi še enega od temeljnih pojmov, na katerih sloni philosophia perennis: pojem sakralnosti. V njenem miselnem okviru je sakralnost razumljena v izrazito nenovoveškem smislu, se pravi onkraj slehernega metafizičnega dualizma: sakralnost je oblika duhovne energije, ki je svetu imanentna, a v svoji konkretizaciji razpira možnost za pojavljanje stanj duha, ki transcendirajo zgoljzaznavno danost manifestacije. Ob sovpadanju teh »kozmičnih« stanj duha s stanji duha spoznavajočega subjekta pa nastaja sakralnost. Modrost in sakralnost sta potemtakem temeljni lastnosti, vrojeni v samo pojavnost in tvorita najvišjo obliko bivanja sveta in človeka v njem. Zaradi omenjene univerzalne vgrajenosti v samo jedro manifestacije modrost in sakralnost tvorita nekakšno izhodišče ne le objekta in subjekta (narave v najširšem mogočem pomenu in človeka), ampak tudi vseh (prav tako najširše razumljenih) kulturnoantropoloških oblik (religije, umetnosti, modroslovja, prava, politike itd.). Pri tem so tako človek kakor tudi kulturnocivilizacijske oblike, ki jih človek ustvarja (prav tako kakor stvarstvo, v katerem se pojavljajo), razumljene na svojevrsten, izrazito hierarhičen način. Človekova stanja duha niso naključni odzivi na zunanje dražljaje, pač pa natanko in naravno razvrščena lestvica spoznavnoemocionalnih in čutnih reakcij, ki segajo od najvišjih do najnižjih stopenj: od čutnobioloških odzivov prek nezavednega do zavesti, razuma, uma, spomina, vse tja do nadzavednih duhovnih stanj. Vse to pa tvori integralnega človeka. S tem skladna hierarhija vlada tudi v stvarstvu in ravno sovpadanje obeh hierarhij predstavlja način, kako se stvarstvo razodeva svojemu spoznavnemu deju, človeku. Če naj povzamemo, se nam potemtakem philosophia perennis kaže kot veda o védenju, kot taka pa pomeni bistvo stvarstva kot manifestacije. Resnico o stvarstvu in predvsem proces, ki vodi do njegovega spoznanja, pa najbolje izrazimo s samostalnikom raz-odevanje. Če se namreč držimo te prispodobe, lahko zatrdimo, da manifestacija že s svojim manifestiranjem prikrije svoje lastno jedro, tako da se vselej odene, naloga nekega spoznavajočega uma in končni smisel bivanja pa je, da to prikrivajoče odetje razgali, da se stvarstvo raz-odene in na nadstvarstven način (prek stanj duha v spoznavajočem, ki presegajo konkretni videz manifestacije, kakršno je denimo motrenje) pokaže svoje skrito jedro, iz katerega taisto stvarstvo emanira. V tem pogledu se spoznavajoči um potemtakem znajde pred nevidnim, ki ga lahko spozna le tako, da v ta namen usposobi svoj spoznavni aparat, ki je bil prav tako kot celotna manifestacija položen vanj že v samem njegovem spočetju, prav tako kakor je bil položen v samo spočetje sveta. Zato pa lahko razumemo tudi spočetje vsakega novega spoznavajočega uma, vsakega človeka, kot vsakič ponovljeno in vsakič novo stvarjenje sveta.
Pri omenjenem procesu pojavnosti, ki spoznava svojo lastno bit in se s tem osmišlja kot manifestacija, moramo v skladu z naukom, ki ga zagovarja philosophia perennis, upoštevati vrsto modalitet spoznavanja, ki so neenotne v svoji univerzalnosti, saj so pogojene s kulturno raznorodnostjo in raznolikostjo spoznavajočega dejavnika. V zvezi s tem je treba najprej navesti (obstaja namreč tudi hierarhična lestvica spoznavnih postopkov) razne religiozne ali protoreligiozne prakse, kakršne so meditacija, molitev, vaje v kontemplaciji, ki so kodificirane in kanonizirane v okviru tradicionalnih verstev in veroizpovedi.
Na nekoliko nižji hierarhični duhovnokognitivni ravni pa se umeščajo razne oblike umetniškega izraza, ki so tradicionalno vezane na arhaično (ta izraz moramo razumeti ne le diahrono, ampak tudi sinhrono) razumevanje umetnosti in umetniškega navdiha kot nečesa, kar je nerazdružljivo povezano z že omenjenim pojmom sakralnosti, ki ga philosophia perennis razume dokaj nevtralno kot prostor dogajanja svetega. V ta kontekst pa moramo uvrstiti še eno sestavino philosophiae perennis – razumevanje načina, kako se pojavnost manifestira, kot simbol. To se pravi: v prostoru dogajanja svetega se celotna resničnost manifestira kot simbol. Za opisovanje in opredeljevanje tega pojava navadno uporabljamo izraz numinoznost, saj v prostoru dogajanja svetega nastopa neka sila ali energija (ali tudi več sil in energij), ki je stvarstvu imanentna, ampak presega človeka v hierarhizaciji celotne manifestacije. V tem pa se razkrije bistveni pomen, ki ga omenjeni proces ima za umetniško ustvarjanje: numinoznost umetniškega ustvarjanja ne pripada človeku, ni njegova last, ampak sila, ki usklajuje spoznavajoči subjekt s spoznanim objektom na simbolni ravni, to spoznanje pa se kanalizira na estetski način v obliki zanosa, ki je temeljno povratno stanje ustvarjajočega subjekta in v isti sapi tudi učinek ustvarjene umetnine.
Oblike umetniškega izraza, ki jih v skladu z načeli philosophiae perennis obravnavamo v tem kontekstu, so seveda tolikšne, kolikršno je število umetniških oblik vobče. Ena izmed najpoglavitnejših je nedvomno arhitektura, saj je njen prvotni namen ravno simbolno/stvarno opredmetenje prostora svetosti kot prispodobe bistva celotne realnosti: svetišča. Svetišče ali tempelj lahko namreč razumemo kot izbrani prostor, v katerega se spušča numinoznost, da bi se najprej razodela in potem tudi zaživela med ljudmi. V numinozni prostor svetišča se seveda lahko uvrščajo tudi vse ostale praoblike umetniškega izraza: beseda, glasba, vizualna upodobitev, pri čemer vsaka izmed njih lahko kajpada uživa status absolutne primarnosti, saj njihov nastanek ni nujno pogojen z obstojem ali navzočnostjo vseh ostalih. Vsaka lahko obstaja brez drugih in vsaka se lahko pojavi kot prva ter jo lahko razumemo kot najprimarnejšo obliko umetnosti. Svetišče ali tempelj kot vznik arhitekture lahko opredelimo kot izhodiščni pojav in dejavnik civilizacije, saj je bazična lastnost vsake civilizacije uprostorjena nastanjenost.
Besedna umetnost, ki nas tule najbolj zanima, pa ni vezana na nastanek civilizacije, ampak predpostavlja obstoj kulture, katere temeljna prvina je še en simbolnospoznavni dejavnik, ki učinkuje kot posrednik med spoznavajočim in spoznanim: jezik. Lastnost jezika pa je, da ravno zaradi njegove simbolnosti, ki je sozvočna s simbolnostjo stvarnosti, ne odigrava zgolj gnoseološke, pač pa tudi kreativno vlogo: že s svojo uporabo poimenovanja priklicuje svet v bivanje. V nekem pogledu za človeka svet v polni meri zaživi le tedaj, kadar je imenovan. To pa je v samem izhodišču (ki je prav tako diahrono in sinhrono hkrati) tudi temeljno poslanstvo besedne umetnosti kot sublimacije jezika, katere najčistejši in najneposrednejši izraz je poezija. Zaradi svoje numinoznosti, kakor velja za vse ostale umetniške oblike, je tudi poezija avtonomna duhovna entiteta, ki kot panoga ne pripada svojemu avtorju, ravno nasprotno: prej avtor kot kanalizator njene duhovne energije pripada njej.
Na tovrstno modrostno primarno razumevanje sveta je uglašen ves prvi del zbirke Miklavža Komelja Pred nevidnim. To se pokaže že v prvi pesmi, ki nosi ravno naslov Pred nevidnim: »Toda s svojim klicem,/ ljuba, si priklicala/ neko bitje.// Nihče si več ne more/ zatiskati oči pred nevidnim«, v kateri sta tako rekoč »programsko« predstavljena ravno modrostno/vedenjska substanca pojavnosti in simbolna vloga pesniške besede pri priklicevanju vidno/nevidne dinamike v bivanje. Človek kot pesniško ubesedujoč subjekt je predstavljen kot nesmrtno bitje: »Šele kdor je nesmrten,/ se lahko resnično izpostavi/ smrti«, pri čemer avtor s paradoksno uporabo coincidentiae oppositorum v svoji ubeseditvi uvaja nevidno skladnost, ki je temeljni vir resnice dozdevno paradoksne realnosti. Neprecenljivo vlogo odigrava pri tem posameznikova svoboda, ki se kaže v človekovi sposobnosti odločanja tudi znotraj jeklenih zakonov zgodovinskega časa: »Vem:/ to, kar prihaja,/ je moja odločitev«. Vsak poskus racionalnoscientističnega ali zgoljhumanističnega preseganja občeživljenjske danosti je obsojen na poraz, saj že zaradi svojega ustroja ne more preseči tiste danosti in se lahko le neprestano vrača vanjo: »Rakete, izstreljene v vesolje,/ so hotele pobegniti/ pred vesoljem«. Pri pesniškem spoznavanju kot vrhunsko stvariteljskem priklicevanju v bivanje skozi lepoto je tako rekoč nepogrešljiva upovedovalčeva lastnost notranji uvid, saj nam šele ta razkrije, da je nenotranji uvid slepota, ki pravzaprav zakriva ontološko jedro bivanja: »Vse okrog mene je del mojega najglobljega bitja/ in vidim te ljudi,// kako se po trgih gibljejo, kot da so slepi:/ je to moja slepota«. Svetu vladajo »Večni zakoni [ki] se ne zmenijo// za ljudi.// Zato ljudje, ki jih sprejmejo/ za svoje/ presežejo človeškost«. Svet kot celostna manifestacija je nad dihotomijo dobrega in zlega: »Storil sem zlo dejanje,/ da bi ostal v območju dobrega in zlega«. Vsej desakralizaciji navkljub pa čas, nemetafizično razumljen kot gola oblika minevanja, ne more načeti neuničljivosti neminljivih resnic: »Le to je jasno:/ da je vhod v svetišče/ prost«. Pomembno vlogo pri poetičnem približevanju neusahljivim virom vednosti pa odigrava duhovna razsežnost žrtvovanjskosti, ki vključuje pojem daru: »Na/ žrtvovano/ telo// ne/ sede/ nobena// muha«. Človek je hierarhija duhovnih stanj, pri čemer višja stanja sintetično povzemajo bistvo nižjih: »Vse presega zavest,/ zato ni ničesar/ nezavednega«. Tovrstno razumevanje kozmosa povratno učinkuje tudi na človekov čutnozaznavni ustroj, s tem pa poraja umetniško kreativno prerazporejanje elementov realnosti v svet poezije: » … vonj je viden …«, saj se » … nobena stvar ne izključuje z drugo stvarjo …« Notranja preobrazba, ki jo na tej poti dosega metafizična poezija, nam tudi razkrije izrojevanje večnih resnic, kakor hitro jih podrejamo nevečnim kriterijem: »Želja po odpravljanju trpljenja/ vodi v pokol.// Samo spoštovanje/ nedoumljivega/ misterija trpljenja/ varuje pred pokolom«.
V drugem delu Komeljeve knjige Pred nevidnim prevladuje vtis, da imamo opraviti s spremembo perspektive, saj jo napovedujejo verzi, ki obenem predstavljajo povzetek celotne poetike Komeljeve knjige: »Če stvari pokličeš/ po njihovih pravih imenih,/ to pomeni, da jih pokličeš// po njihovem breznu/ neimenljivega.// Pravo ime/ pokliče to/ brezno«. Kakor velja za vsako mistično izkustvo, je tikpoizkustveno dejanje vstop v nanovo spoznani, s tem pa nanovo poustvarjeni svet. Gre potemtakem za reifikacijo, ki se opredmetuje v duhu pridobljene (pra)modrosti. Prvo vodilo v »predrugačenem« svetu je sprejeti odgovornost za celotno stvarstvo, saj se v tem dejanju kaže najvišja možna oblika človekove svobode: »Prevzeti/ odgovornost za vse«. Svet pa nam tedaj razkrije svojo (in našo) žrtvovanjsko razsežnost: »Živim na velikanskem žrtveniku«. Knjiga postane vse bolj avtobiografsko vezana na življenje samega avtorja. V njej se začne pojavljati osebna memoaristika (spomini na škofa Leniča), vanjo prodira čas v obliki zgodovinskega postajanja: »Tu počiva stoletje, v katerem/ je bila stavba, zgrajena,/ da bi trajala tisočletja,/ mogoče samo tako,/ da je bila takoj porušena«, o omenjenem znotrajtekstualnem zasuku pa govori tudi pojavljanje klasičnih pesniških oblik (soneta in haikuja): »Na površini/ te luže vidi nebo/ svojo samoto«, ki bi jih lahko označili kot prebliske filozofskega lirizma. Teoretično/lirična plat prvega dela knjige se v drugem prevesi v čutno epifanijo spoznane modrosti v samih stvareh, kar nekoliko že spominja na sufijsko poezijo: »Te gore stojijo tukaj/ nepričakovano./ Sonce je vzšlo/ nepričakovano«. Pri tem pa v čutnozaznavno poezijo postrazodetja sodijo tudi kulturološka zapažanja: »Atlantida/ je edini kontinent,/ ki ni izginil«.
Posebno pozornost si zasluži namig na morebitno literarnozgodovinsko umestitev zbirke Pred nevidnim v skladu z že nakazanimi izhodišči. Na to nas z vso intenzivnostjo pesniške zgoščenosti opozarja sam avtor: »Pozno sem zmogel sprejeti idejo Pravice,/ ker sem vedel, da se bo v trenutku,/ ko jo bom sprejel, pokazalo/ tisto, na čemer temelji moderni svet,/ kot zločin.// Toda vidim,/ da ni modernega sveta./ Je samo neka kazen«. Sleherna literarnozgodovinska umestitev namreč mora dvorezno predpostavljati moderno (modernitetniško) obravnavanje pesniške snovi, kar s stališča estetike metafizičnega lirizma lahko vodi le v razpesnjenje poezije. Takšno je namreč pesnikovo videnje stanja modernitete: »V resnici/ ni beseda/ nikoli// izgubila/ magične/ moči,// samo ljudje/ več ničesar/ ne vzdržijo// in so/ govorjeni,/ko mislijo,// da govorijo«. Ozaveščeni (ali nepotešeni) ljudje pa: » … si nenadoma želijo/ nazaj v neko kruto/ in preprosto arhaičnost – to je intimna želja sveta –/ toda kam,/ če si to želijo/ pred začetkom sveta?«. Diahronost in sinhronost pristnosti jezika in sveta se nam v bliskovitem uvidu razkrijeta kot sopomenki, kar izpričuje neukinljivo navzočnost večnih resnic med nami, ki obstajajo tudi neodvisno od našega zavedanja. Vse to pa v nekem pogledu opravičuje vidik literarnozgodovinske perspektive, ki naj Komeljevo knjigo umesti v dejanski kontekst sodobne slovenske poezije. Hiperproduktivna vročičnost in aktivistična zagrizenost namreč ne moreta prikriti dejstva, da se je sodobna slovenska poezija znašla v globoki formalnoestetski in vsebinski krizi, ki se po vsem sodeč kaže kot kriza njene izpovednosti. Ali z drugimi besedami: če odmislimo nekaj častnih izjem, poglavitni trend sodobne slovenske poezije zbuja vtis, da ne more izstopiti iz začaranega kroga tavtološkega izpovedovanja lastnega niča. Pri vsem tem pa sta bistvo in srž slovenskega nihilizma vsebovana že v samem izhodišču in nato še v izgradnji naše duhovne samopodobe[1]. Ali z drugimi besedami: naš praizvor je skrit, tako da smo se tudi literarnozgodovinsko slejkoprej primorani znajti pred nevidnim. Ravno to pa je lahko tudi privilegirani položaj, kjer se pred ustvarjalnim genijem neke skupnosti razgrne absolutna svoboda ustvarjalnega deja, ki je taisti skupnosti vrojen. V mislih imam nekakšno zunajčasno točko absolutnega preloma, ki z revitalizacijo podobotvorne dejavnosti ponovno odkrije mitotvorne elemente v zakladnici lastnega izročila in jih predela v skladu z duhovnozgodovinsko potrebo časa, v katerem se je znašla. Vse omenjeno pa spominja na ustvarjalno delovanje visokega modernizma v 20. stoletju, se pravi na poetike, ki so si prizadevale, da bi umetniško ustvarjanje ponovno navezale na njegov numinozni izvor in ga s tem odrešile pred banalizacijo, v katero so ga bile pahnile pozitivistične poetike v drugi polovici 19. stoletja in ki so ga zatem presekale pretežno destruktivne prakse najrazličnejših avantgard. V tem smislu lahko tudi pesniško zbirko Miklavža Komelja razumemo kot revitalizacijo virov ustvarjanja kot spoznanja/reproduciranja kreativnega bistva sveta. Ali – če naj uporabimo besede samega pesnika: »Je želja, da bi bili živi in mrtvi skupaj – / da bi korakali skupaj –/ večno prisotni –/ brez meje med svetom mrtvih in svetom živih –/ res nekaj, kar priklicuje orgijo/ klanja in smrti?// Ali pa je preprosto/ moja želja?// Ali pa je to preprosto/ red stvari?«.
[1] Glej: »Slovenski narod in slovenska kultura«, spremna beseda k ponatisu dela: Boris Pahor, Skarabej v srcu, Kulturno umetniško društvo KUD KDO, Ljubljana 2022.
