Božični nastop učenk in učencev zasebne glasbene šole PARNAS v Domžalah
Solistični in ansambelski program od začetkov pa do …
Franc Križnar
V Tomčevi dvorani KDFBD so v nedeljo, 18. dec. 2022 nastopili učenke in učenci ene od zasebnih glasbenih šol pri nas. Ni edina, je pa ena tistih z dolgoletno tradicijo. Saj njeno delovanje sega tja v leto 1991, torej več kot 30 let. Vodi jo ena najuspešnejših pedagoginj za violončelo Zdenka Marinič Kristl, saj je bila tudi sama ena vodilnih solistk in tutistka pri Simfonikih RTV Slovenija. Njeni učenci in dijaki dandanes zavzemajo pomembna in ugledna violončelska mesta v domačih in tujih orkestrih. Nenazadnje se ji je pridružil še sin Matjaž Marinič, ki se v domžalski zasebni glasbeni šoli Parnas ukvarja z učenjem, poučevanjem klavirja, klaviatur in cajona. Tako sta si lahko oba napovedani spored tega nastopa porazdelila. V prvem delu je nastopilo 13 učencev klavirja (M. Marinič), v drugem pa v petih in božično obarvanih glasbenih delih še šest violončelistk-violončelistov. Z njima pa sta igrala tudi oba mentorja, učitelja. Posebnost te šole pa je tudi ta, da je ena redkih ali skoraj edina, ki se na Slovenskem ukvarja tudi z glasbeno didaktiko in pedagogiko otrok-učenk in učencev s posebnimi potrebami. Tudi ti so tokrat nastopili: na res začetni stopnji, ampak sporadično kot njihovi starejši vrstniki in tisti, ki nimajo nobenih tovrstnih ovir. Za šolo je zanimivo tudi to, da se celostno ukvarja z glasbenim šolstvom: izdaja učbenike, prireja poletne glasbene šole, uči oz. poučuje, pripravlja kandidate za tekmovanja in nadaljnje šolanje, organizira-prireja (interne in javne) glasbene nastope idr. Njihova posebnost pa so seveda najmlajši in najmanjši, saj mora za njih (violončela) uporabljati manjše inštrumente (godala), po katerih je pri nas nekoč veljal sloviti izdelovalec godal Blaž Demšar in ki se dandanes nadaljuje v Ateljeju Demšar, goslarstvu Blaž Demšar v Ljubljani. To pa zato, da lahko k prvim pedagoškim uricam pristopijo najmlajšj, najmanjši, kajti začetek glasbene didaktike, metodike in pedagogike sloni prav na tem: na čimbolj zgodnjem začetku.
S kar najmanj konvencionalnim sporedom, nič kaj dosti vštric s sporedom etabliranih programov so v prvem delu nastopili na klavirju (ali/in klaviaturah) in cajonu s kraguljčki: Laura Ješe, Ema Bratož (2 skladbi), Sofija Najdenova, Maja Mišmaš, Emilija Najdenova, Mija Mišmaš, Katarina Mihelič, Ažbe Vidmar, Kristina Osterc, Nal Frankovič, Tibor Dremelj, Lovro Volaj in Filip Ješe. Enkrat je kot spremljevalec (na klaviaturah) vskočil še učitelj M. Marinič. Na sporedu pa so bila dela, ki so jih za »male in velike« glasbenike podpisali ali/in priredili: S. Modrijan, J. Bitenc, L. v. Beethoven, J. L. Pierpont, R. Orbison-T. Petty-J. Lynne, G. Auric, J. Lennon, H. Zimmer, rock skupina Coldplay in B. Withers-R. MacDonald-W. Salter; pa še kakšna izvirna ali/in prirejena glasba se je našla v omenjenih solističnih igrah. V drugem, finalnem delu pa je z izborom skladb, prirejenih za šest violončel in klaviatur, nastopila še zasedba, ki so jo sestavljali: Lan in Ela Eržen, Vesna Langus, Emilija Najdenova, Luka Jerman in mentorica Z. Kristl Marinič (vsi violončela) ter M. Marinič (klaviature). V njihovih ansambelskih izvedbah smo slišali dela Beli Božič, Jingle Bells, We Wish You a Merry Christmas, Rudolf the Red-Nosed Reindeer in najbolj popularna v tem času in prostoru Sveta noč. Te so napisali oz. podpisali I. Berlin, J. L. Pierpont, J. Marks in F. X. Gruber; vmes pa je bila še ena ljudska. Tako kot v prvem delu, smo tudi v tem slišali kakšno napačno odigrano noto (to se zgodi tudi »največjim«), ampak je to v primerjavi z vsem tistim, kar pa v primerjavi z vsem tistim, kar oba navedena pedagoga dosegata in nudita mladim nadobudnežem še najmanj? Že pokojni slovenski skladatelj, estet, pedagog in umetnik ter filozof v najbolj plemenitem pogledu Vilko Ukmar (1905-1991) je pred desetletji izjavil in zapisal: »… ton je v meni. …« Tak ali drugačen, vse je relativno.
GŠ Parnas iz Domžal pa je na tej dobrodelni prireditvi zbirala igrače, oblačila, …za otroke v naši Prlekiji; tradicija, ki še kar traja!
