Sočustvujem

 

Sočustvujem

 

Anica Perpar

 

 

Z Niko Kovač. Gledam to deklico in jo poslušam. Mislim na njene starše, ki trpijo, saj so zreli ljudje. Vedo, da je deklica zmanipulirana. Nekdo jo potiska pred kamere, ker je verbalno spretna in bo povedala tisto, kar so jo naučili. Videti je, da se spozna na vse. O nekaterih stvareh molči, ker ve, da mora molčati. Izgubila je svoj avtentični duševni obraz, postala je lutka.

 

Sočustvujem z Robertom Golobom. Ker se zaveda svojih pomanjkljivosti in zgrešenih potez, ko gre za družino. Njegovi otroci gledajo in poslušajo, kar prinašajo mediji. Tudi odrasel človek se zlomi, kadar drugi brez zavor posegajo v njegovo najbolj intimno sfero. Premierju bi starejši in modrejši svetovalec prišel zelo prav.  A takih svetovalcev nima, ker si jih ni hotel, mogel ali znal izbrati. Tudi Goloba obkrožajo lutke in sam, čeprav inteligenten človek, postaja smešna lutka.

 

Sočustvujem z Natašo Pirc Musar. Trudi se biti podobna Angeli Merkel. Morda ji nekoč tudi bo. Njena zadrega v kontaktih z izkušenimi politiki je včasih zelo vidna. Želim ji dobrih svetovalcev, moških, ki so drugačni od žensk, kajti politika je kljub ugovorom zelo moška.

 

Sočustvujem z Anžetom Logarjem. Pod dežnikom svoje stranke bo vedno moker. Je mož, ki bi lahko Sloveniji koristil. Je diplomatski, ljudje verjamejo, da je iskren, morda bo znal preskakovati polena, ne da bi jih metal nazaj. Želimo mu vse dobro.

 

Sočustvujem z Janezom Janšo. Priskrbel si je mnogo nasprotnikov, celo sovražnikov. Nima svetovalca za vedenje, oziroma, se ne omejuje v povračilnih verbalnih kepah. Doživel je in doživlja diskvalifikacije, kar ga ne mehča, temveč spodbuja k ironiji. Kljub temu je treba priznati, da je eden redkih slovenskih politikov, čigar mnenje v EU  šteje.

 

Sočustvujem z Luko Mescem. Ni slab fant, a o zgodovini svoje domovine ne ve tako rekoč nič. Ve zgolj to, kar so ga učili v šoli.

 

Sočustvujem z ministrico Asto Vrečko. Njena drža telesa je zgovorna. Všeč si je, rada je ministrica. V primerjavi z ministrom Simonittijem  je umirjena, »manirlih« gospa. A tako malo svežih misli, tako veliko plehkih, iz ropotarnice nekdanjega izrazoslovja pobranih besed nismo slišali že dolgo.

 

Sočustvujem z Urško Klakočar Zupančič. Lepa gospa je, ki se zaveda svoje ženskosti, ki pa nima mere, ko gre za izražanje te ženskosti. Zanjo ne velja noben protokol, nobena omejitev, ona pleše, poje, osvaja in posnema Piko Nogavičko: »Ljube kroglice pregelk, nikdar nočem biti velk!«

 

Sočustvujem tudi z Milanom Kučanom.  Bil je politik visokega ranga in se zato politično ni nikoli  upokojil. Izbiral je predsednike vlad, nastavljal pasti manj zrelim političnim nasprotnikom, krmaril barko v njemu ljubo smer, se smejal v pest »neumnemu ljudstvu«. Samo on ve, česa je na njegovi življenjski tehtnici več, dobrega ali slabega. Zgodovina ni vedno zanesljiva.

 

 

Prejšnji prispevekPustolovsko srce Ernsta Jüngerja
Naslednji prispevekO agoniji v neagoničnem času