Sonet

 

Sonet

 

Anica Perpar

 

Upognjeni od zlih vetrov

in nevoščljivih pedigrejev,

smo končno našli pot domov

prepolni hrepenenjskih če-jev.

 

Smo tu. Bebavi, plašni, nori,

pripravljeni stopiti v past,

sovražni pridigam na gori,

ošabni borci v svojo čast.

 

Proslave, lipe, zbori, maše,

trobiti zna le vsak v svoj rog:

ne pozabite žrtve naše

 

za dobro mladih in otrok!

Kdaj narod tak v moža odraste,

ne ve celo vsevedni Bog!

 

 

 

Prejšnji prispevekReligiozna poezija Erike Primc
Naslednji prispevekIzseljenski roman o koroških Slovencih in o drugi svetovni vojni