Prebujenje
Octavio Paz
prevod Andrej Lokar
Zaprt je bil med stene sanj.
Njegovi zidovi niso bili trdni
in so bili brez teže:njihova praznina je bila njihova teža.
Zidovi so bili ure in ure
so bile zgoščena in nagrmadena teža.
Čas teh ur ni bil čas.
Preskočil sem prepad: ura je bila štiri
na tem svetu. Stanovanje je bilo moje stanovanje
in v vsaki stvari je prebivala moja prikazen.
Ni me bilo. Pogledal sem skozi okno:
pod električno razsvetljavo ni bilo žive duše.
Bedeči odsevi, umazan sneg,
speče hiše in vozila, nespečnost
svetilka, hrast se pogovarja sam s sabo,
veter in njegova bodala, pisava
ozvezdij, nerazberljiva.
Stvari so tonile vase
in moje mesene oči so jih videle
utrujene, da so, dejanskosti,
slečene svojih imen. Moji dve oči
sta bili duši, trpeči zaradi sveta.
Na prazni ulici je navzočnost
šla mimo, ne da bi šla mimo, razpršena
v svojem videzu, negibna v svojih preobrazbah,
že spremenjena v hiše, hraste, sneg, čas.
Življenje in smrt sta strujila prepletena.
Neobljudeno gledanje, navzočnost
me je gledala z očmi nikogar:
površina odsevov nad prepadi.
Pogledal sem noter: stanovanje je bilo moje stanovanje
in mene ni bilo. Nič ne manjka bivanju
– vselej polno sebe, nikoli isto –,
čeprav nas ni več … Zunaj
še vedno negotove jasnosti:
zarja med zbeganimi strešnimi balkoni.
In ozvezdja so se brisala.
