Življenje kot samoizgradnja. Tenika in želje
José Ortega y Gasset
prevod Andrej Lokar
S tega vidika se nam človeško življenje, človekova eksistenca kaže kot formalno in esencialno sestoječa iz nekega vprašanja. Za večino bitji v vesolju bivanje ni problem – saj eksistenca pomeni učinkovanje, realizacijo neke esence –; na primer: »biti bik« se uresniči, se dogodi. Če pa bik obstaja, obstaja že s tem, da je bik. Za človeka pa bivati ne pomeni že (nič več in nič manj) bivati kot obstoječi človek, marveč gola možnost biti človek in napor, da to dosežemo. Kdo izmed vas dejansko je, kar čuti, da bi moral biti, kar bi res moral biti, kar si želi biti? V nasprotju torej z vsem ostalim mora človek v svojem bivanju ustvariti lastno bivanje, rešiti mora praktični problem realizacije programa, iz katerega pravzaprav sestoji. Zato je naše življenje naloga in neizprosno prizadevanje. Življenje vsakega izmed nas ni nekaj danega, podarjenega, ampak nekaj, kar je treba uresničiti. Življenje zahteva od nas veliko delovanja; vendar obenem ni istovetno z delovanjem, ki ga naloži vsakomur, saj delovanje, ponavljam, ni neka stvar, ampak nekaj dejavnega v smislu, ki transcendira vse ostalo. Pri vseh ostalih bitjih namreč predpostavljamo, da nekdo ali nekaj, ki že je, deluje; vendar v tem primeru gre za to, da je ravno zato, da bi bili, treba delovati, in da pravzaprav smo ravno to delovanje. Naj si to želi ali ne, mora človek ustvariti samega sebe, mora se samoizgraditi. Ta poslednji izraz ni povsem neustrezen. Poudarja namreč, da se človek v samem jedru svojega bistva znajde v prvi vrsti v položaju tehnika. Za človeka živeti pomeni najprej in predvsem si prizadevati, da bi nastalo to, kar še ni; to se pravi, da mora on sam priskrbeti, kar je potrebno, da bi nastalo, kar še ni; človek je potemtakem proizvodnja. S tem hočem povedati, da življenje po svojem bistvu ni, kar so si številna stoletja domišljala: kontemplacija, misel, teorija. Ne. Življenje je proizvodnja in izgradnja ravno zato, ker to zahtevajo omenjene lastnosti; zgolj v tem smislu, in ne predhodno, je misel, teorija in znanost. Živeti … pomeni najti sredstva za realizacijo programa, ki smo mi sami. Svet in okoliščine se nam spočetka kažejo kot surovina in kot potencialni stroj. Ker človek mora eksistirati v svetu in ker svet na sebi neposredno ne uresničuje biti človeka, ampak postavlja predenj ovire, človek sklene poiskati v svetu skriti stroj, ki ga svet vsebuje, da bi služil človeku. Zgodovina človeške misli se potemtakem skrči na niz ugotovitev, ki so se človeku porodile, ko je poskušal osvetliti, odkriti to možnost stroja, ki jo svet latentno nosi v svoji snovi. Zato pa se tehnična iznajdba imenuje tudi odkritje. Kakor bomo videli, ni namreč naključje, da se tehnika v pravem pomenu besede, to se pravi polna zrelost tehnike, začenja okoli leta 1600; se pravi ravno takrat, ko je človek v svoji teoretični refleksiji o svetu začel svet razumevati kot stroj. Moderna tehnika je povezana z Galilejem, Descartesom, Huygensom; to se pravi z izumitelji mehanske interpretacije vesolja. Predtem pa je vladalo prepričanje, da je telesni svet amehanska entiteta, katere poslednjo bit tvorijo duhovne sile, ki so bile bolj ali manj samovoljne in neobvladljive. Svet kot čisti mehanizem pa je stroj vseh strojev.
Zaradi vsega omenjenega je velika napaka tudi prepričanje, da je človek žival, ki je naključno obdarjena s tehničnim talentom, ali drugače povedano: da če bi kakšni živali dodali tehnični dar, bi dobili človeka. Resnica je ravno nasprotna, kajti naloga človeka je popolnoma različna od naloge živali, gre za zunajnaravno nalogo, saj ne more kakor žival posvečati svojih energij za zadostitev lastnih elementarnih potreb, ampak jih mora najprej osvoboditi od teh potreb, jih prekiniti ter se posvetiti nepredvidljivi nalogi realizacije svoje biti v svetu.
Zato pa se tudi človek začne, ko se začne tehnika. Večja ali manjša zev, ki jo tehnika odpre v naravi, je vdolbinica, kjer človek lahko umesti svojo ekscentrično bit. Zato sem včeraj tako vztrajal pri misli, da sta smisel in vzrok tehnike zunaj nje; se pravi: v uporabi, ki jo človek nameni svojim osvobojenim energijam, kakor hitro jih tehnika razveže. To pa je tudi izhodiščno poslanstvo tehnike: podeliti svobodo človeku, da bi lahko bil on sam.
V starem veku so življenje delili na dve območji: na prvo območje, ki so ga imenovali otium, brezdelje, kar pa ni zanikanje delovanja, ampak prizadevanje, da bi bili, kar je najbolj človeškega v človeku, kar so razumeli kot poveljevanje, organizacijo, družbeni sloj, znanost, umetnost. Drugo območje, polno napora, da bi zadostili osnovnim potrebam, to se pravi polno vsega, kar je omogočalo tisti otium, se je imenovalo nec-otium, s tem pa so zelo dobro označevali negativni značaj, ki ga ima za človeka.
Namesto da bi se prepuščal tveganju in da bi zapravljal svoje moči, mora človek, da bi se dokopal do varnosti v svojem spopadu z zahtevami narave in jih obvladal z največjo mero koristi, delovati v skladu s svojim načrtom. To pa je tudi njegovo tehnično delovanje v nasprotju z naključnim delovanjem živali, na primer ptičev.
Vse človekove dejavnosti, ki so posebej prejele ta naziv ali pa si zaslužijo, da jih imenujemo tehnične, niso nič drugega kot specifikacije, konkretizacije te splošne težnje k samoizgradnji, ki je značilna za naše življenje.
Če bi naše bivanje ne bilo že od samega začetka prisila, da z materiali, ki nam jih nudi narava, zgradimo nadnaravno pretenzijo, ki je človek sam, ne bi obstajala nobena izmed poznanih tehnik. Absolutno dejstvo, čisti vesoljni pojav, ki je tehnika, lahko obstaja samo v tej nenavadni, patetični, dramatični metafizični kombinaciji, ki nastane, kadar sta se dve heterogeni entiteti – človek in svet – primorani spojiti, tako da ena izmed njiju, človek, lahko vključi svojo izvensvetno bit v drugo, ki je svet. To malodane inženirsko vprašanje je človeško življenje.
In vendar ravno zaradi tega tehnika ni primarni dejavnik. Tehnika si mora zamisliti in izpeljati nalogo, ki je življenje; doseči mora, v tako ali drugače omejeni meri, da se človekov program realizira. Vendar sama ne določa programa; hočem reči, da je tehniki že vnaprej določena ciljnost, ki jo mora doseči. Vitalni program je predtehničen. Tehnik ali tehnična sposobnost v človeku imata nalogo iznajti najpreprostejše in najzanesljivejše postopke, da bi zadostila človekovim nujam. Toda videli smo, da so tudi te nuje invencija; so tisto, kar v vsaki dobi ljudstvo ali posameznik hoče biti; obstaja potemtakem neka predtehnična primarna iznajdba, iznajdba vseh iznajdb, ki je izvorna želja.
Nikakor si ne smemo domišljati, da je želeti lahka naloga. Bodite denimo pozorni na značilno tesnobo obogatelega človeka. Na dosegu njegove roke je možnost, da izpolni vse svoje želje, toda tedaj ugotovi, da ne zna sanjati. Na svojem najbolj skritem dnu zaznava, da si ne želi ničesar, da sam sploh ni sposoben usmerjati svojega poželenja in se določati med neštetimi stvarmi, ki mu jih ponuja okolje. Zato pa poišče posrednika, ki naj bi ga usmerjal in ga najde v prevladujočih željah večine. To pa je razlog, zaradi katerega je prvo, kar si obogateli človek kupi, avtomobil, klavirski avtomat in gramofon. Poveril je drugim nalogo, naj si želijo namesto njega. Kakor obstaja topika mišljenja, ki jo predstavlja ideja, ki je izvorno ne misli tisti, ki jo misli, ampak jo zgolj slepo, mehanično ponavlja, tako obstaja tudi topika želje, ki je pravzaprav zgolj fikcija in prazna kretnja mišljenja.
To se dogaja tudi v območju želje, ki se nanaša na to, kar je že prisotno, na stvari, ki so že na voljo v našem horizontu, preden smo si jih zaželeli. Lahko si predstavljamo, kako težka utegne biti resnično ustvarjalna želja, ki predpostavlja neobstoječe in predhaja tisto, kar še ni realno. Naposled se želje, ki se nanašajo na stvari, gibljejo vselej znotraj obzorja človeka, kakršnega si sami želimo. To je potemtakem radikalna želja, vir vseh ostalih. Kadar pa nekdo ni sposoben želeti samega sebe, ker nima jasnega sebstva, ki bi ga rad uresničil, potem ima lahko le psevdoželje, prikazni apetitov brez iskrenosti in moči.
Morda je temeljna obolelost našega časa kriza želje in zato se nam zdi, kot da bi vsa pravljična potencialnost naše tehnike bila povsem neuporabna. Dandanes stvar postaja vse bolj očitna, vendar že leta 1921 sem opozoril na zaskrbljujoče dejstvo: »Evropa je izčrpala svojo sposobnost želeti« (España invertebrada – Brezhrbtenična Španija). Ta zatemnitev vitalnega programa bo povzročila zadržanje ali nazadovanje tehnike, ki ne bo vedela, komu in v katere namene naj služi. Zakaj to je neverjetni položaj, v katerem smo se znašli in ki potrjuje interpretativni ključ, ki smo ga tule ponudili: namišljeno posestvo, se pravi celotni repertoar, ki je dandanes človeku na voljo za preživetje, ne le neizmerno presega vse, kar je kdajkoli užival (sile, ki jih ustvarja tehnika, so enakovredne 2.500 milijonom sužnjev, se pravi, da gre za dva služabnika za vsakega civiliziranega človeka), vendar jasno se zavedamo, da so preobilne, toda kljub temu je nezadovoljstvo neizmerno, to pa zato, ker sodobni človek ne ve, kaj naj bi bil, manjka mu imaginacije, da bi iznašel razlog za svoje lastno življenje.
Zakaj? No – to vsekakor ne sodi v ta esej. Zato pa se bomo lahko le omejili na vprašanje: kaj v človeku in katera vrsta ljudi so specialisti za vitalni program? Pesnik, filozof, ustanovitelj religij, politik, izumitelj vrednot? O tem se ne bomo izrekli; dovolj je, če opozorimo, da jih tehnik vse predpostavlja in da to pojasnjuje razliko ravni, ki je vselej obstajala in kateri je povsem brezpredmetno oporekati.
Morda je z vsem tem povezano nadvse nenavadno dejstvo, da je tehnika domala vselej anonimna ali vsaj da njeni izumitelji ne uživajo poimenske slave, ki je vselej spremljala druge poklice. Eden izmed najveličastnejših izumov v zadnjih šestdesetih letih je motor z notranjim izgorevanjem. No: koliko izmed vas, če odmislimo tiste, ki ste po poklicu tehniki, bi se lahko ta hip spomnili seznama hvalevrednih imen, ki so jih nosili njegovi izumitelji?
Odtod tudi skrajna neverjetnost, da bi se lahko kdaj vzpostavila neka »tehnokracija«. Tehnik po definiciji ne sme poveljevati, vrhovno voditi. Njegova vloga je očarljiva, častitljiva, toda nepreklicno sodi v drugi plan.
Povzemimo:
Reforma narave ali tehnika je kakor vsako nadomestilo ali sprememba gibanje z dvema skrajnostma, a quo in ad quem. Skrajnost a quo je narava, saj je navzoča. Če jo hočemo spremeniti, pa moramo določiti drugo skrajnost, v smer katere se mora prilagoditi. Ta skrajnost ad quem je človekov vitalni program. Kako bomo poimenovali njegovo popolno doseženje? Očitno: ugodje človeka, sreča. S tem pa tule zavozlamo zanko v zvezi z vsemi ugotovitvami, do katerih smo se dokopali v teku prejšnjih predavanj.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
