Tretji-zadnji koncert OBISKI KRALJICE radijskih koncertov na programu Ars RA SLO
Na koru ljubljanske stolnice je nastopila solistka POLONA GANTAR z izključno Premrlovo orgelsko glasbo
Franc Križnar
Po koncertih v Kopru in Ljubljani (Uršulinska cerkve sv. Trojice) v času med 15. okt. in 25. nov. v novem ciklusu Obiski kraljice-radijski koncerti na programu Ars v živo 2022, je zdaj in nazadnje na koru slovite ljubljanske stolnice (14. dec.) na orgelskem inštrumentu Ivana Milavca (1912) nastopila zdaj že kar neke vrste »prva dama« kraljice inštrumentov-orgel Polona Gantar. Umetnica, ki zadnja desetletja nekako obvladuje tole našo in tujo-mednarodno orgelsko krajino, si je za solistični recital izbrala izključno dela našega Stanka Premrla (1880-1965). Ne vse, kajti njegov opus je izjemen, prek 2.000 del, pač pa le vpogled v Premrlovo delo na področju pastoral.
Začela je sicer z njegovim Jubilusom-Preludijem in fugo v C-duru. In že takoj razpela svoja orgelska jadra med tremi manuali in pedalom. Že tukaj je bila solistka prepričljiva, kontrastna in natančna. Že dolgo nisem slišal toliko kvalitetne Premrlove (orgelske) glasbe! Umetnica je do potankosti razdelala vse nianse zahtevnih skladateljevih notnih zapisov in ga že kar takoj kronala s tehtno predstavo zaključne fuge kot kronske priče tovrstnih oblikovnih tandemov. S. Premrl je dodobra obvladal omenjeni inštrument, saj je prav on sam na njem igral kar polnih 30 let. Kljub temu ni nikoli v svojih skladbah presegel modernizmov prve polovice 20. stol., saj je njegova, torej Premrlova glasba, poslušljiva in v tem primeru nekonkurenčna z vsemi mogočimi in nemogočimi -izmi. V tem smislu je šla naprej v interpretaciji P. Gantar tudi predstave kar 18 Premrlovih pastoral. Gre za neke vrste posebnosti, ki v vsebinskem in oblikovnem pogledu prikažejo (vse po vrsti) lirsko epske (glasbene) poetike z motivi idilične, pastirske ljubezni. Ne le z morebitnim besedilom, pač pa zdaj in v teh primerih izključno solistične inštrumentalne glasbe, le v naslovih. Le-ti so bili bolj skromni kot ne, vmes pa smo slišali že kar nekaj nastavkov vnosa slovenske glasbe ali vsaj motivov v njih: Andantino (5-krat), Zmerno, Poco sostenuto, Poco lento (3), Con moto, Adagio, Lento, Allegretto, Andante con moto, Calmo, Maestoso in Sostenuto. Solistka-umetnica je celoten spored odigrala v zaporedju (attacca) brez vmesnih aplavzov. Zadnja tri pastorala pa so že povsem in konkretno segla po aktualnem adventno-božičnem času, saj jih je že sam avtor še dodatno in programsko obarval in naslovil kot: Lepi hlevček Betlehem (A-dur), Zveličar nam je rojen zdaj (D-dur) in Sveta noč (C-dur; po F. X. Gruberju).
Poslušali smo tenkočutne solistkine interpretacije, s poudarjeno dinamiko in razmerji med vsemi (pred)postavljenimi notnimi zapisi in z odličnim izborom registracije. Morda smo po dolgih desetletjih slišali nekaj takega, kar je doslej uspelo na stolničnem koru le samemu avtorju in (prvemu) interpretu-solistu-organistu S. Premrlu. Polona Gantar, predstavnica srednje generacije slovenskih organistk in organistov s pomenljivim mednarodnim pedigrejem pa je tudi s tem recitalom sredi bele Ljubljane postavila še en tovrstni, vrednostni mejnik, sebi in orglam pa še en (skupni) spomenik. Romantični inštrument, romantična glasba in prav take, adekvatne izvedbe pa vse skupaj zlile v eno samo lepoto.
