Charles Taylor – družbeni horizont sekularizma in izpraznitev smisla
Igor Škamperle
Med svetovno znane in široko priznane sodobne, še živeče, sociologe, sodi kanadski družbeni mislec in filozof Charles Taylor (rojen 1931). Odraščal je v mešani družini v Montrealu, kjer je bil oče angleško govoreči protestant, mati pa frankofonska katoliška Francozinja. Študiral je v Oxfordu in se v zadnjih desetletjih uveljavil z nekaterimi odmevnimi deli, ki kritično, a malo drugače od običajne kritike, na drugi strani pa enoznačne apologije, obravnava liberalno sodobno družbo in moderno kulturo. Ukvarjal se je z zgodovino idej, ki ima v anglosaškem prostoru dolgo tradicijo, z dinamiko moderne kulture, kjer je v središču njegovih študij zelo inovativna kritika liberalnega individualizma, ki v moderni kulturi nastopa na škodo pojma skupnosti in etično moralnih kriterijev solidarnosti, s procesom sekularizacije, vsesplošno relativizacijo in z razmahom t.i. instrumentalnega uma, ki postopa tehnično računsko in utilitarno – razmišlja le o tistem in tako, da se mi splača in mi koristi –, ki se v zadnjem času pospešeno širi na vsa področja.
Med njegovimi deli naj omenimo le glavna, ki so doživela širok in pozoren sprejem, to so: »Korenine jaza. Oblikovanje moderne identitete« (Sources of the Self. The Making of the Modern Identity, 1989). Krajši a zelo strnjen in prodoren spis Nelagodna sodobnost (The Malaise of Modernity, 1992), ki je do zdaj edino njegovo delo, dostopno v slovenščini (prevedel Bojan Žalec, zbirka Claritas, Družina 2000). Delo Katoliška modernost? (Catholic Modernity?, 1999). Raznolikost religij danes (Varieties of Religion Today, 2002). Moderni družbeni imaginarij (Modern social Imaginaires, 2004), nazadnje pa še veliko, zelo obsežno delo Sekularna doba (A Secular Age, 2007). Slednje je nedvomno eno od velikih in temeljnih sodobnih del o družbeni in duhovni zgodovini novega veka in obsega več kot tisoč strani. Še istega leta je ta, pravzaprav dolgo pričakovana knjiga, ki pomeni obsežni povzetek in vrh vsega avtorjevega raziskovanja, požela nagrado Templeton Prize. Delo pa odgovarja na eno samo temeljno vprašanje: kaj pomeni, da živimo v sekularni dobi? Ali, drugače rečeno, kaj pomeni, da je religiozna vera iz nečesa samoumevnega, vsaj v institucionalnem in kulturnem smislu, kot so jo ljudje v Evropi doživljali v preteklosti, podobno kot v drugih civilizacijah, postala stvar izbire, ena od mnogih možnih oblik verovanja, ki za sodobnega človeka niti ni najlažja.
Taylor jasno pokaže, da je to stanje duha, ki spremlja sodobno družbo, notranje povezano z zgodovinskim in kulturnim razvojem, ki nas je privedel do sedanjosti.
Proces sekularizacije, kar pomeni postopen umik religije iz upravnih in političnih javnih služb, v vse ožje zamejeno osebno sfero, ter posledično spust transcendence na zemljo in uveljavitev posvetnega horizonta kot edine stvarne realnosti, naj bi se po avtorju začel že v dobi renesanse, predvsem v 16. stoletju, ko se spremeni enovita kozmološka podoba sveta in se postopoma uveljavi načeloma nevtralno dojemanje – najprej vesoljnega prostora –, v 18. stoletju pa tudi časa, ko se njegove razsežnosti, s hipotezami geološkega razvoja, izjemno povečajo. Naj iz radovednosti povemo, da je slovenski ljubljanski izobraženec, apostolski protonotar in knjižničar na dvoru Auspergov (stavba je stala tam, kjer je danes Nuk), Janez Ludvik Schönleben, v 17. stol. poleg Zgodovine Kranjske v latinščini napisal tudi obsežne Annale, vezane na naš (slovenski) krajevni prostor, od Začetka sveta do leta tisoč po Kristusu. Tudi I. Newton, ki je med drugim popisoval mnoge spekulativne razlage, je sklepal, da ima zgodovinska premica obstoja vesolja, od Stvarjenja, kakšnih šest do sedem tisoč let.
Taylor pa vzroke za prevlado procesa sekularizacije, ki je svoj vrhunec dosegla v 20. stol. in se očitno še ni ustavila, vidi tudi v afirmaciji ekskluzivnega humanizma. Ta poudarja osrednje mesto človeka. Tisto, čemur danes z več kritičnega pomisleka pravimo antropocentrizem. S pretresanjem razsvetljenstva, še bolj pa – v tem so dela Charlesa Taylorja nekoliko drugačna od običajnih kritik moderne kulture – s povzemanjem pomembnih idejnih vzorcev romantike, kjer sta v ospredju individualni ekspresivni izraz ter ideal pristnosti, se je evropski človek vse bolj posvečal gradnji lastnega smisla, pogosto v nasprotju s kolektivnimi normami, prav zato, ker je to občutil kot poseben klic in dolžnost – da namreč sledi in uveljavlja svojo posebnost. Te aspekte avtor obdeluje tudi v knjižici Nelagodna sodobnost, ki je dostopna v slovenščini.
Po eni strani imamo torej umik religije iz javnosti in postopno odmikanje humanizma od evangelijih načel, ki so humanizem sploh porodila (na primer pojem osebe), ustvarjanje novih prostorov izražanja in kulture, ki se ne navezujejo več na Boga, niti ne na višji smisel ali neko transcendenco, kar je pripeljalo do t.i. drame ateističnega humanizma, kot je to imenoval Henri De Lubac, oče na II. Vatikanskem koncilu (njegova knjiga je dostopna v slovenščini, Mohorjeva družba, Celje). Po drugi strani pa marginalizacijo religije – mišljena je predvsem zahodna družba in še posebej Evropa – spremlja porast duševnih oblik, kot so poudarjeni individualizem, iz tega izhajajoči relativizem – ob predpostavki, da ima vsakdo pravico živeti tako, kakor notranje čuti, da mora – , širitev instrumentalnega uma, posledično omejevanje resnične svobode in oblike narcisizma, vse do njegovih patoloških oblik.
Z razliko od nekaterih kritikov moderne kulture, Taylor za temi oblikami individualizma, ki so danes tako značilne, prepoznava ideal pristnosti, ki se je uveljavil v poznem 18. stoletju, še posebej pa z dobo romantike. Prav ta ideal želje po tem, da smo pristni, v resnici spodjeda vrednost izbire in nastopa kot pretanjeni vzgib obnašanja sodobnih ljudi, ki se pospešeno odmikajo od etičnih našel solidarnosti in kolektivne (narodne, krajevne) identitete.
Antropološki obrat moderne je človeka postavil na isto ravnino kot svet. Prevladala je horizontalna shema realnosti, oziroma njena relativizacija, vertikalna smer, ki človeka dviguje k presežnemu in zmore priklicati vrednote in smisel, ki nas presegajo (»za katere je vredno tudi umreti«), pa konstantno zgublja na relevantnosti in se kot premična streha prilagaja svetnim kriterijem. V tem pogledu bi lahko razvili tudi določeno kritiko, ali vsaj refleksijo religiozne zavesti danes, kjer se velikokrat zdi, da je smisel religije etično moralno obnašanje, ne pa odrešenje in poveličanje človeka v transcendenci. Ampak: Kristus ni bil le moralni učitelj; bil je in ostaja ključ za človekovo poveličanje in vstop v večnost. Če v to več ne verjamemo, ali smo še verni?
Še kratka pojasnitev, zakaj avtor piše o »nelagodni« sodobnosti. Ideal pristnosti je seveda nekaj, čemur se zahodni človek težko odpove. Ne nazadnje nas ti ideali spremljajo od nekdaj, naj rečemo, od prvih puščavnikov, ki so v nekdanji egiptovski Tebaidi, pa potem po samostanih in v mnogih osebnih oblikah poklicanosti, želeli uveljaviti svojo človeško naravo in njeno duhovnost, z namenom udejanjanja višjega smisla in lastnega pomena. (Naj omenim imenitno knjigo, ki jo je napisal Hans Conrad Zander, Ko vera še ni bila dolgočasna. Zgodovina puščavnikov, Mohorjeva družba, 2004). Toda takšne izbire, naj gre za posvečeno življenje, za umetniško ustvarjalnost, za vrhunski šport, za življenje v gozdu in hojo po gorah, kot je dolgo bil moj ideal; za odpoved karieri in raznim marginalijam, z namenom posvetitve življenja otrokom in družini, vse te žlahtne izbire imajo težo in vrednosti, če v družbi obstaja hierarhija in so nekatere izbire višje in več vredne, od drugih, običajnih. Toda naša sodobna družba te hierarhije ne priznava, vsakršne izbire bolj ali manj relativno ocenjuje, z izjemo denarja in tehnične učinkovitosti.
Prav zato so izbire, ki so po svoji teži in vrednosti vendarle neobičajne in nad povprečne, kot je duhovniški poklic, ali pa življenje, posvečeno umetnosti ali filozofiji, v našem času priče žalostnemu ideološkemu razvrednotenju. V takšni ali drugačni osebni obliki pa se to dotika nas vseh. Vsakdo bi rad bil vsaj v osnovi pristen, a tega zaradi povedanega ne moremo doseči in smo, vsi, vse bolj podobni roju; čredni enakosti.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
