Eksistenca in zgodovina III

 

 

Eksistenca in zgodovina

Poskus orisa vprašanja

 

Sergej Valijev

 

 

Trenutek

 

VI.

 

Radikalna oziroma radikalizirana eksistencialna analiza pokaže naslednje: posameznik kot »tu« biti, ki sebe vselej razumeva iz biti v skrbi za lastno bit, kar pomeni nenehno razumevanje sebe iz prihodnosti v sedanjost, nenehno zadajanje samega sebe oziroma po-sebljanje prihodnosti v sedanjost, prav v razumevanju sebe iz biti trči na nerazumljivo oziroma onkrajrazumljivo v biti. To onkrajrazumljivo se skriva v končnosti posameznikove biti, v nemožnosti do konca po-sebiti svojo smrt v sedanjost kot sedanjost. To onkrajrazumljivo je – mišljeno do skrajnosti svoje možnosti – dano kot možnost neskončnosti prav kot neskončnosti sredi končnosti. Ta neskončnost je neizpeljiva iz končnosti, in ni le preprosto zanikan sedanjostni časovni modus. To onkrajrazumljivo je radikalno Drugo, saj ni izpeljivo iz strukture razumevanja kot negativni modus razumevanja; neskončnost oziroma možnost neskončnosti, na katero pokaže radikalna eksistencialna analiza, ni izpeljiva iz časovnosti tubiti, ni negativni sedanjostni časovni modus, temveč je ta neskončnost dana kot radikalno Drugo, kot onkrajčasovno oziroma nezajemljivo s strukturo časovnosti in neizpeljivo iz nje. Posameznikovo razumevanje sebe iz biti, vselej že dano v njegovi skrbi za lastno bit, v svoji skrajni točki, to je v končnosti, privedeni do njene skrajne možnosti, je, vsaj v tej možnosti, tudi razumevanje sebe iz onkrajbiti, razumevanje sebe iz onkrajrazumljivega prav kot onkrajrazumljivega. Razumevanje je tu seveda mišljeno analogno s fundamentalnoontološkim in eksistencialnoanalitičnim pomenom, se pravi kot eksistencialna drža, kot posameznikov način biti v »tu« biti, v njenem »tu«, ki je on sam.

Posameznikovo razumevanje sebe iz biti je – v radikaliziranem smislu tega razumevanja, ta radikalizirani smisel pa je sama možnost radikalizacije razumevanja – razumevanje sebe iz Drugega v biti, to je iz onkrajbiti v biti, iz neskočnosti v končnosti (uporaba predloga »v« tu seveda ne kaže na zaobseženost neskončnosti v končnosti, temveč na prisotnost neskončnosti v končnosti, ne da bi bila zaradi tega neskončnost zvedena na končnostni modus razumevanja). Namreč, nerazumljivost ni le meja razumljivosti, je prisotnost – in sicer prav takšna prisotnost, ki se izogne izpeljavi iz časovnosti, to je razumevanju iz časovnosti – nerazumljivega v razumljivem prav kot nerazumljivega oziroma onkrajrazumljivega. Če je bilo torej z eksistencialno analizo dognano, da je posameznikova bit razumevanje sebe iz biti, razumevanje, ki ima, kot rečeno, časovno strukturo, potem radikalna oziroma radikalizirana eksistencialna analiza, ki jo podajamo tukaj, ne trdi drugega kot to, da posameznikovo razumevanje sebe iz biti vključuje, vsaj kot možnost, tudi razumevanje sebe iz onkrajbiti, se pravi, da posameznik razumeva sebe iz onkrajrazumljivega v smislu prisotnosti tega onkrajrazumljivega v razumljivem. Onkrajrazumljivo tako ni le zanikanje razumljivega kot preprosto nerazumljivega, ampak je sama prisotnost radikalno Drugega v posameznikovem razumevanju sebe iz biti. Sámo posameznikovo razumevanje sebe iz biti, se pravi njegovo radikalizirano razumevanje sebe iz biti, daje možnost razumevanja sebe iz onkrajbiti, ne da bi to že pomenilo zožitev razumevanja biti na sedanjostni časovni modus. Prav nasprotno: posamezniku je možnost razumevanja sebe iz onkrajbiti dana zgolj in samo v izvorni odprtosti biti, to je v radikalno vzeti izvorni odprtosti biti oziroma v izvorni časovnosti tubiti, to je v radikalno vzeti izvorni časovnosti tubiti. Posamezniku je kot posamezniku v njegovi posamezniškosti dana možnost, da razume sebe iz onkrajbiti, ki mu je – prav kot onkrajbit – dana v izvorni odprtosti biti.

 

VII.

 

Da je ta onkrajbit (da ne bi prišlo do posamostaljenja in izgube dogodkovnosti, bi jo bilo morda bolje imenovati onkraj-biti) pristna onkrajbit (skrajno merilo »resničnost« v eksistencialnem smislu je »pristnost« eksistence, gre torej za eksistencialno adaequatio, in ne za adaequatio teoretične zavesti), se posamezniku ne more razkriti drugače kot v vprašanju o pristnosti oziroma nepristnosti lastne eksistence. Če govorimo o razumevanju kot eksistencialni kategoriji, se pravi o razumevanju kot o posameznikovi biti sami, ki razume sebe iz biti, ki si je dana kot razumevanje sebe iz biti, potem niti ne more biti nikakršnega drugega kriterija za vrednotenje pristnosti onkrajbiti, kot je pristnost posameznikove eksistence. To pristnost pojmujemo kot ostajanje, zadrževanje v odprtosti biti – in onkrajbit, če je res onkrajbit, te odprtosti ne sme zastreti, se pravi zožiti s sedanjostnim načinom razumevanja (v negativnem modusu), temveč jo mora radikalizirati v razkrivanje onkrajbiti v odprtosti biti, in sicer razkrivanje onkrajbiti prav kot radikalne odprtosti biti.

Radikalna eksistencialna analiza je pokazala razumevanje posameznika v njegovi skrajni zadanosti, to je iz njegove smrti v njegovo »sedanjost«, iz skrajne prihodnosti v sedanjost, kot razumevanje iz onkrajrazumljivega prav kot onkrajrazumljivega oziroma kot prisotnost onkrajrazumljivega, ki je neizpeljivo iz časovnosti in radikalno Drugo, v (eksistencialno pojmovanem) razumevanju.

Razumevanje posameznika iz onkrajrazumljivega, iz onkrajbiti v bit, iz radikalno Drugega v sebe najdeva radikalna eksistencialna analiza prek radikaliziranega razumevanja končnosti, se pravi z razprtjem nerazumljivega v smrti, ki se razstira na življenje kot njegova končnost. Nerazumljivo v smrti ne pomeni le, da je smrt nedoumljiva, ampak to, da smrt ne more biti zvedena na strukturo časovnega razumevanja in da torej posameznikovo razumevanje sebe iz svoje skrajne prihodnosti pomeni razumevanje iz tistega, kar ni zvedljivo na časovno strukturo tega razumevanja. V onkrajrazumljivosti smrti je dana onkrajrazumljivost končne eksistence, in radikalna možnost onkrajrazumljivosti končnosti končne eksistence je neskočnost. Pri takšnem razumevanju gre za razumevanje iz onkrajrazumljivega, ki je onkrajčasovno. Razumevanje kot temeljna eksistencialna kategorija torej ni omejeno samo na razumevanje iz časovnosti, ampak je mogoče tudi razumevanje iz onkrajrazumljivega kot onkrajrazumljivega, ki se daje kot – »nerazložena« in »nerazložljiva« – prisotnost v razumevanju.

 

VII.

 

Onkrajrazumljivo – tisto, kar ne more biti razumljeno iz časovnosti – je kot onkrajbit torej prisotno v posameznikovi zadanosti iz skrajne prihodnosti v sedanjost, iz smrti semkaj. Onkrajrazumljivost se torej pojavi kot radikalizacija razumevanja iz časovnosti.

To odkritje napeljuje k naslednjemu. Če smo prej govorili o radikalizaciji zadanosti, se moramo zdaj posvetiti nenehni danosti (nenehnemu dajanju) posameznikove eksistence kot »tu« biti. Heidegger je kot trenutek (Augenblick) pojmoval tisto »sedanjost«, ki se zadržuje oziroma je zadržana v pristni časovnosti.[1] Trenutek ni sedanjost kot »zdaj«, kot vselej že pretekla prihodnost, temveč je tisto, kar pride pred vsakršnim zdaj. Trenutek je stik z izvorno časovnostjo v izvorni odprtosti biti. Posameznik si je dan v trenutku, v trenutku si je posameznik dan v svoji časovnosti. Posameznik si zadaja samega sebe iz prihodnosti v sedanjost, kraj tega zadajanja – a pred zadanim – pa je trenutek. Posameznik z najglobljim pogledom v izvorno odprtost biti, v kateri si je on sam dan, »vidi« trenutek kot vselej vnaprejšnje dajanje biti v izvorni odprtosti biti. Trenutek je dajanje biti pred prihodnostjo, sedanjostjo in preteklostjo, trenutek je »sedanjost« (ne v smislu »sedanjega časa«, torej ne v smislu »zdaj«) v njeni pristnosti oziroma pristna sedanjost.

V trenutku si je posameznik nenehno dajan kot »tu« biti. Posameznik se nenehno dogaja v »tu« biti, je nenehno dogajanje biti v njenem vselej posamezniškem »tu«. To dogajanje v izvorni odprtosti biti oziroma to dogajanje kot izvorna odprtost biti, ki je posameznik sam, je vznikanje biti v odprtosti njenih možnosti v posamezniku, kot posameznik. In ko pravimo »v odprtosti možnosti«, mislimo na razumevanje biti, izhajajoče iz časovne strukture, to je iz same časovnosti posameznika.

Vendar trenutek ni razložljiv s časovnostjo, ni izpeljiv iz nje ali zvedljiv nanjo. Trenutek je odprtost možnosti časovnosti v izvorni odprtosti biti. Trenutek je tisti vselejšnji vnaprej posameznikove eksistence, v katerem si je posameznik nenehno dajan v biti kot njen tu. Trenutek je ostajanje, zadrževanje (»prisostvovanje«) v dogajanju biti v njenem »tu«, kot njen »tu«, se pravi kot posameznik. V trenutku si je posameznik dajan kot »tu« biti, še preden lahko zada samega sebe iz prihodnosti v sedanjost.

Zato trenutek ni možnost v časovnosti, ampak možnost časovnosti same, možnost časovnosti kot časovnosti, odprta v pristni sedanjosti (ki ni vselej že pretekli »zdaj«). Trenutek kot pristna sedanjost je pristen kraj srečanja posameznika s samim seboj, s tem, kar je, se pravi s seboj kot s »tu« biti v odprtosti biti. Ta kraj je posameznikov vselejšnji vnaprej, tu si je posameznik dajan kot svoja časovnost. V trenutku je posameznik priča svojemu lastnemu vznikanju, priča je nenehnemu v-tu-jenju tubiti.

Tega posameznikovega nenehnega vznikanja, nenehnega dogajanja njega samega kot biti v njenem posamezniškem »tu« ni mogoče izpeljati iz razumevanja s časovnostno strukturo. To vznikanje je pred časovnostjo, kolikor se časovnost daje šele z vznikanjem samim, se pravi kot to vznikanje. Posameznikovo dogajanje kot dogajanje biti v njenem posamezniškem »tu« je vznikanje iz onkrajbiti v bit, in sicer iz onkrajbiti, ki ni pojmovana kot tisto, kar je zunaj biti, temveč prav kot bit sama v svojem vznikanju. Posameznikova izvorna odprtost biti, ki je dana kot dogajanje biti v posamezniškem »tu« biti oziroma prav kot ta »tu«, ki je posameznik sam, je dana kot dogajanje biti, kot nenehno, vselej vnaprejšnje vznikanje biti. Onkrajbit zato ni nekaj, kar je preprosto »zunaj« biti in kar torej lahko »stopi v nasprotje« biti ali jo omeji kot sedanjostni modus razumevanja, temveč gre prav za to nenehno in vselej vnaprejšnje vznikanje biti kot odprtosti biti, in ta odprtost je dana kot posameznik, to je kot »tu« biti.

Onkrajbit je vznikanje biti; onkrajbit je bit v svojem vznikanju; onkrajbit ni nasprotje biti, temveč njena kipeča polnost, ki se iz sebe nenehno razliva kot bit. Onkrajbit je radikalno Drugo, ki biti ne omejuje v posedanjenem modusu razumevanja, temveč je pristna svoboda biti v njenem vznikanju. Kraj tega vznikanja, kraj prelivanja onkrajbiti v bit je – z ozirom na posameznikovo časovnost oziroma z ozirom na vselejšnjo použitost časovnosti v njem vnaprej trenutek. V trenutku si je posameznik dajan v svoji časovnosti, ne da bi bil trenutek izpeljiv iz te časovnosti same. Trenutek je onkrajčasovno razkritje časovnosti kot časovnosti in onkrajbitno razkritje biti kot biti. Onkrajbit se daje kot bit v njenem izvornem vznikanju v odprtosti biti, to je v trenutku.

 

 

[1] Sein und Zeit, §68, Tübingen, 1967, str. 338: »Die in der eigentlichen Zeitlichkeit gehaltene, mithin eigentliche Gegenwart nennen wir den Augenblick. Dieser Terminus muß im aktiven Sinne als Ekstase verstanden werden. Er meint die entschlossene, aber in der Entschlossenheit gehaltene Entrückung des Daseins an das, was in der Situation an besorgbaren Möglichkeiten, Umständen begegnet. Das Phänomen des Augenblicks kann grundsätzlich nicht aus dem Jetzt aufgeklärt werden. Das Jetzt ist ein zeitliches Phänomen, das der Zeit als Innerzeitigkeit zugehört: das Jetzt, »in dem« etwas entsteht, vergeht oder vorhanden ist. »Im Augenblick« kann nichts vorkommen, sondern als eigentliche Gegen-wart läßt er erst begegnen, was als Zuhandenes oder Vorhandenes »in einer Zeit« sein kann«

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo