Abortus in neumnost
Tretji del: o otrocih, materah in prihodnosti
Jan Peršič
Ena največkrat slišanih neumnih fraz je, da mora imeti ženska »pravico do odločanja o svojem telesu«. Človeku je kar malo nerodno, da mora brezupno ponavljati najevidentnejše dejstvo, da pri abortusu ne odstranijo dela njenega telesa, temveč drugo telo, ki je v njenem telesu. Tej frazi pa tako glede neumnosti kot glede števila pojavitev dela konkurenco druga, namreč da gre pri prepovedi abortusa za (patriarhalno) represijo nad ženskami. O tem obstaja neskončna količina kvaziznanstvenih razprav, ki so tako nesmiselne, da se s tem nima smisla ukvarjati. Zdi se, da so taki razmisleki obtičali v nekih preteklih časih. Kot da bi nasprotniki abortusa danes želeli zatirati ženske! Polemika je smiselna, samo če obe strani poznata in razumeta stališča in argumente nasprotnika. Če se zaščitnikom življenja pripisuje želja po represiji in kontroli nad ženskami kot glavni razlog nasprotovanja abortusu (kar človek kdaj sliši tudi od kakšnega sicer inteligentnega človeka), je to tako neizmerno neumno, da s tem sploh nima smisla polemizirati. Le zakaj bi človek želel izvajati represijo nad ženskami, če je (duhovna) svoboda vendar bistvena za vsako resnično erotiko? Le zakaj bi jih hotel kontrolirati?
Gre nam vendar za varovanje nerojenih ljudi. Ne gre nam za moško dominacijo. Ne gre nam za željo po retradicionalizaciji ženske ali zakonskega življenja. Ne gre nam za podrejanje ženske ali uravnavanje njene spolnosti. Ne gre nam za vsiljevanje spolne morale. Ne gre nam za primat krščanske antropologije. Ne gre nam za religijo ali (strankarsko) politiko. Ne gre nam za demografsko vprašanje in nataliteto naroda. S svojim nasprotovanjem umetni prekinitvi nosečnosti bi radi zgolj vsako konkretno bitje v materinem trebuhu obvarovali pred kruto usmrtitvijo. To je vse. Ne gre nam za »princip«, temveč za konkretna bitja, ki bi jih radi zaščitili in obvarovali pred nasiljem. Smiseln pogovor je možen samo z nekom, ki je zmožen to razumeti, sprejeti in se znebiti vsega balasta feminističnih neumnosti o patriarhatu, represiji, kontroli in moški dominaciji. Naši nasprotniki pa se sistematično, vendar nervozno izogibajo bistvenemu.
Kadarkoli človek v pogovoru omeni, da nam gre zgolj za zaščito nemočnih bitij, s strani privržencev abortusa naleti na neumno reakcijo, ki je mešanica nervoznosti, negotovosti, jeze, posmeha in nejevere: iz zagate se lahko rešujejo samo tako, da podvomijo o našem namenu (s čimer naredijo pogovor nesmiseln, saj ne priznavajo naših izhodiščnih pozicij). O trpljenju žrtve abortusa ne želijo govoriti. Razlog za to živčnost je v tem, da v družbi, ki je vse manj tolerantna do vseh oblik fizičnega nasilja – v družbi, ki se na srečo počasi vedno boj zaveda tudi problematičnosti živalskega trpljenja –, naša argumentacija vedno bolj ruši trdnost njihovih pozicij, ki so v bolj grobih časih, pred dobrega pol stoletja, bile sprejemljivejše, sedaj pa postajajo vedno bolj problematične in arhaične. O žrtvi abortusa v gorah proabortivne literature ne boste našli skoraj ničesar. O tem se ne spodobi govoriti. Tudi v strokovni literaturi se uporabljajo zgolj evfemizmi. Abortus namreč ni evtanazija, temveč je mesarski posel.
V času interneta se vsakdo lahko hitro pouči o grozljivih načinih, na katere ga izvajajo. Prav tako si vsakdo lahko ogleda pričevanja »medicinskega« osebja, ki ga je pomagalo izvajati. Še posebej pretresljive so pripovedi o abortusih v visoki nosečnosti (ki jih v redkih primerih izvajajo tudi pri nas) in o »ponesrečenih« primerih le-teh, ko je otrok postopek nekako preživel, na kar se je osebje odzvalo na različne načine… Poleg »fizičnega« vidika te strahote je neizmerno žalostna tudi misel, da je na tako brutalen način umorjeno krotko in nemočno bitje, ki nežno biva v maternici (in na svoj način dojema totaliteto (svoje) biti, ki se je – kot vsaka hipostaza – (predjezikovno) zaveda ne glede na stopnjo svojega razvoja. (Še ena neumnost je, da človek »nastane« šele z vznikom zavesti, ki je »zarodek« ali »plod« še nista zmožna, saj so zanjo potrebni dovolj razviti možgani. Za prikaz filozofske naivnosti takega pojmovanja na tem mestu seveda ni prostora.) Bitje, obdano z materjo, ki je ves njegov svet, ki ga hrani in mu v sebi omogoča mehko bivanje, je v absurdni tragiki iz varnega zavetja iztrgano prav na njeno zahtevo (mnogokrat pa v nasprotju z njeno resnično željo). To pa pri materi težko mine brez strašnih posledic.
Poleg neolepšanega opisovanja abortivnih metod je to še ena stvar, o kateri pristaši pravice do abortusa ne govorijo radi. Obstajajo namreč nešteta pričevanja nesrečnih žensk, ki hudo trpijo, ker se v njih prej ali slej zbudi zavedanje, da so – to so njihove besede – »umorile svojega otroka«. Vsakdo se lahko pouči o simptomih »postabortivnega sindroma«: depresija, obžalovanje svoje odločitve, sram, jeza in občutek izgube, samoobtoževanje in občutek krivde, obupna samopodoba ali celo sovraštvo do samega sebe, nezmožnost ljubezenskega odnosa in nezainteresiranost zanj, nespečnost ali nočne more ter obsesivno podoživljanje tragičnega dogodka. Za mnoge življenje izgubi smisel. Včasih beremo, da kakšna nesrečnica ponoči v polbudnem, polsanjskem stanju išče luknje v času, da bi se lahko vrnila v preteklost in spremenila svojo odločitev. Mnoge premišljujejo o tem, kakšen bi bil njihov otrok sedaj in sanjarijo, kako bi ga imele rade. Nekatere obhajajo suicidalne misli. Mnoge ženske breme abortusa nosijo celo življenje. Pri tem njihova religioznost oziroma svetovni nazor večinoma ne igrata nobene vloge. Abortus je namreč v nasprotju s temeljnim instinktom človeške narave, kar verjetno ženske občutijo še siloviteje, saj so bistveno zaznamovane z zmožnostjo materinstva. Prav zato bi morali biti vsi, ki jim gre za dobrobit žensk, proti umetni prekinitvi nosečnosti.
Prevladujoča sekularna terapija za postabortivni sindrom so svetovanja in psihoterapevtski pogovori ter seveda predpisovanje antidepresivov in uspavalnih tablet. Tragikomično je, da pacientke poiščejo pomoč zaradi svojega smiselnega občutka krivde, sočutni in prizadevni proabortivni terapevti pa izhajajo iz stališča, da je njihov sicer zelo pogosti občutek nepotreben. Seveda ostane neodgovorjeno, zakaj so te težave tako pogoste, če naj bi z abortusom ne bilo nič narobe. Minili so namreč časi, ko so tudi pristaši »pravice do izbire« bili mnenja, da gre za tragično, vendar včasih nujno stvar, ki ne sme postati metoda kontracepcije, kot je pri nas menila na primer Vida Tomšič. V zadnjih letih se vedno bolj uveljavlja mnenje, da je umetna prekinitev nosečnosti nekaj banalnega. Prizadete matere proabortivni psihoterapevti z malo uspeha poskušajo pomiriti z dejstvom, da je abortus normalen in izjemno pogost, ter jim dopovedujejo, da so njihovi občutki nesmiselni, saj je umetna prekinitev nosečnosti običajen del reproduktivnega življenja ženske. Vendar trpljenje teh žensk ni psihična motnja, temveč je smiselno stanje, ki je lahko odrešujoče in vodi k ozdravitvi. Ta se lahko zgodi s pomočjo terapije, ki je zakoreninjena v duhovnosti. Za ozdravitev se mora ženska zavedati teže dejanja, da lahko prek kesanja pride do odpuščanja in vzpostavitve duhovnega odnosa s svojim mrtvim otrokom. Tako mati končno doseže pomiritev.
Ena največjih neumnosti, ki jih obravnavamo v celem Triptihu, pa je proabortivna strategija, ki zatrjuje, da postabortivni sindrom sploh ne obstaja, temveč si ga naj bi izmislile (krščanske) organizacije, ki ženskam želijo kratiti svobodo do odločanja o umetni prekinitvi nosečnosti. Ta nesmisel se utemeljuje z dejstvom, da psihiatrična stroka oceana ženskega trpljenja, ki je posledica abortusa, bojda ni okarakterizirala s tem konkretnim imenom, ter s pričevanjem katere od tistih žensk, ki teh težav pač nimajo. Vendar ta ocean buči tako silovito, da ga je povsem nesmiselno dokazovati, posebej pa naj omenimo, da o njem sploh ne dvomijo mnoge izrazito proabortivne in sekularne psihoterapevtske ustanove, ki se ravno tako trudijo pomagati prizadetim ženskam, zato o tej neumnosti sploh nima smisla izgubljati besed. Raje se posvetimo naslednji.
Pri govorjenju o ubijanju nerojenih njegovi podporniki varajo sami sebe in se zatekajo k hipohriziji v razmišljanju, čeprav se mnogi vsaj na globlji ravni dobro zavedajo problematičnosti svojih stališč. Ljudje imajo občutek krivde. Prav zato resnica o abortusu in neolepšane besede pri njih večkrat povzročijo silno prizadetost. Neizmerno jih motijo molitve pred klinikami, pohodi za življenje in vsako javno izražanje protiabortivih stališč. Zopet jih popade neumnost: očitajo nam, da smo pasivno agresivni, da vršimo pritisk, ter da zbujamo slabo vest. To rečejo, kakor da bi s tem razkrinkali kakšno slabo dejanje. Seveda vršimo pritisk in zbujamo slabo vest! In kaj potem? Kakor da bi obstajal konsenz, da je vršenje pritiska v okviru svobode demokratičnih kriterijev prepovedano. Kakor da je zbujanje slabe vesti v vsakem primeru nekaj podlega. Tovrstni pritisk in zbujanje slabe vesti sta v demokratični družbi najbolj ustaljena načina prizadevanj za spreminjanje nečesa slabega. Ko gre za karkoli drugega, na primer za »podnebne spremembe«, vojne, atomsko oboroževanje, ko gre za najrazličnejše trpljenje živali, ko gre za kakršnekoli druge krivice, neenakosti in težave, ko gre za revne, zapostavljene, migrante in tako dalje, sta pritisk v obliki javne demonstracije nekega mnenja in zbujanje slabe vesti najnormalnejši in splošno razširjeni (nenasilni) sredstvi za izboljšanje slabega stanja! Ampak prav pri prizadevanju za pravico do življenja ju ne bi smeli uporabljati!
Le zakaj? Neumneži so zgroženi in pravijo, da je ustvarjanje »čustvene obremenitve za medicinsko osebje in nosečnice« nekaj skrajno podlega. Kleč je v tem, da so ljudje prav na tem področju še posebno dojemljivi za slabo vest, saj se večinoma vsaj na neki ravni zavedajo problematičnosti abortusa. Privrženci »pravice do izbire« vejo, da so tu šibki. Le kdo bi bil prizadet, če bi nekateri trdili, da je odstranitev slepiča ali zoba njun umor, in demonstrirali ter molili za slepiče in zobe pred klinikami? Komu bi s tem zbujali slabo vest? Kdo bi se razburjal in jih resno jemal? Človek bi se nasmehnil in jih imel za prismuknjene. Ko pa si prizadevamo za življenja nerojenih, se pri premnogih nasprotnikih dotaknemo neke občutljive točke, v kateri se na nek način zavedajo svoje zmote. Iz istega razloga pa tudi besedila, kakršno je tole, nekatere spravljajo v hud bes, saj jim zbujajo slutnje o resničnosti napisanega.
Sprejetje upravičenosti naših pritožb pa nikakor ni odvisno od posameznikove religioznosti. Problem abortusa ni versko vprašanje. Obstajajo nešteti neverujoči, ki so proti njemu. Do tega stališča se lahko pride tudi striktno s pozicije nenasilja. Dragoceni Jure Detela – recimo temu »vegan« – ki ni bil ne katoličan ne pripadnik katerekoli druge religije, je pisal pisma katoliškim duhovnikom in jih spodbujal, naj odločneje nasprotujejo ubijanju nerojenih ljudi in vplivajo na vernike. Zato je toliko težje razumljivo – s tem prehajamo k naslednji neumnosti – da danes obstajajo množice veganov, ki abortus podpirajo, saj svoje veganstvo – ki je sicer nadvse plemenito in smiselno odrekanje – razumejo kot del globalnega novolevičarstva, za katero je »svoboda izbire« ena temeljnih svetinj. Pri obrambi tega kontradiktornega stališča se zapletajo v najneumnejše nesmisle. Na te prav tako niso imuni nešteti kristjani, ki podpirajo »pravico do izbire«. Hinavsko pravijo, da je abortus tragičen, vendar mora ostati dovoljen, saj bi sicer nosečnice abortirale na skrivnem in s tem ogrožale svoja življenja. Pri tem pa življenje matere nadrejajo življenju otroka, kar je v nasprotju s temelji krščanske antropologije (saj v skladu z njo nobeno človeško življenje ni nadrejeno drugemu). Tega se zavedajo, vendar jih prav nič ne vznemirja (čeprav verjamejo, da bodo abortirane ljudi nekoč srečali). O tej neumnosti bi človek lahko še precej pisal kdaj drugič in kje drugje. V veliki meri je prav zaradi te neumnosti kristjanov v zahodnem svetu v zadnjih petdesetih letih prevladalo proabortivno stališče.
Pristaši abortusa – in z njimi ocean neumnosti – torej krepko prevladujejo; celo med mladimi kristjani je – vsaj v Evropi – več kot polovica na zmagoviti strani. Klub močni prevladi pa nasprotniki od nas pričakujemo, da molčimo, oziroma da se naših stališč ne sliši v javnosti, še posebno, če so dobro argumentirana. Teh se bojijo zato, ker inteligentnejši med njimi menijo, da so najnevarnejši argumenti tisti, ki so »abstraktno pravilni«, zato »koristijo nasprotniku«; s tem pa izkazujejo intuitivno prepričanje v pravilnost lastnih stališč, tudi kadar jih z argumenti ne morejo ubraniti. Videti je, da v bližnji prihodnosti prav nič ne more ogroziti plime proabortivne neumnosti. Vendar nas že zadnja desetletja lahko naučijo, da je skoraj nemogoče predvideti razvoj dogodkov. Kot se je zahodna civilizacija v zadnjem času pred našimi očmi v marsikaterem oziru poslabšala, tako se lahko radikalno spremeni tudi prihodnosti. Prav verjetno je, da se spremeni še na slabše. Moderno pojmovanje svobode prinaša vulgarni egoizem, zato ni izključena možnost brutalne univerzalizirajoče diktature znanosti v službi kontrole, zaslužka in hedonizma v družbi, ki bo malikovala predvsem učinkovitost in vulgarno zabavo, ki v resnici prek samoljubja povsem obvladujeta tudi novolevičarske kvaziasketske bojevnike za razne vrste »pravičnosti«.
Kot so nas presenetile nagle spremembe na slabše, pa se teoretično lahko v času ene generacije pojavijo tudi spremembe v drugo smer. Seveda nikakor ne mislim, da je to kdovekako verjetno. Povsem upravičeno se nam to zdi zelo malo verjetno. Možno pa je. Veter se lahko tudi hitro obrne. Pri zmagoslavju proabortivne misli je svojo vlogo odigrala tudi popularna kultura. Množice hitro prevzamejo identitetne vzorce, ki potem niso več predmet samorefleksije. Lahko pa jih relativno hitro nadomesti nova vrsta identitetnih vzorcev. Kot so pristaši »pravice do izbire« triumfirali tudi s pomočjo popularne kulture, jih lahko prav ta kdaj v prihodnosti tudi pomete. Možno je na primer, da varovanje človeškega življenja od spočetja dalje hitro postane popularno, če ga bodo promovirali občudovani ljudje, ki bodo množili energijo v mladih, saj si ti od nekdaj želijo izboljševati svet in se radi združujejo v skupnem prizadevanju. Množica zelo hitro prevzema stališča in gre s tokom. Poleg tega je v konceptualnem smislu potrebno samo malo, in bo protiabortivna misel kot edina konsistentna prevladala tudi v globalnem veganstvu, ki se bo lahko pridružilo. Vse spremembe zadnjih desetletij nikakor niso slabe. Ljudje so čedalje bolj občutljivi za fizično nasilje, kar je dobro. Gibanje za »pravico do izbire« lahko postane zastarelo. Pri takem napredujočem razodevanju resnice pa se lahko povezujejo svetovnonazorsko precej različne skupine, pri katerih lahko kolektivno občutje in skupna imaginacija sprožata vulkane energije. Morda pa bi bilo dovolj že, če se pojavi glasbena skupina lepih mladih fantov, ki bodo aktivno nasprotovali abortusu in ustvarjali pesmi na ravni Beatlesov, ter s svojo glasbo in lepoto začarali svet. Pristaši »svobodne izbire« bi bili brez moči. Seveda sedaj hudo fantaziramo. Vendar nikakor ne smemo podcenjevati moči apokatastatičnih odbleskov Lepote, ki bo v vsakem primeru nekoč odrešila svet.
Objavo je momogočila Javna agencija za knjigo
