Mauro Ceruti – Čas kompleksnosti
Igor Škamperle
Italijanski filozof znanosti, epistemolog in družbeni mislec Mauro Ceruti (roj. 1953) sodi med tiste sodobne mislece, ki skušajo kritično in relevantno slediti pospešeni dinamiki družbenega razvoja in mentalni preobrazbi, ki smo jima priče. Spada pravzaprav med redke inovativne in angažirane družboslovce, ki nasprotujejo obči ugotovitvi, oziroma jo kot svetla izjema na svoj način tudi sam izpostavlja, namreč ugotovitvi, ki pravi, da prav tista veda, sociologija, ki bi morala o pospešeni dinamiki sodobne družbe in njeni nenehni mobilizaciji največ povedati, o svojem predmetu – družbi – težko kaj pametnega pove in razvidno zaostaja za inovacijami in živo preobrazbo družbenega tkiva. Preprosto rečeno: družbene spremembe se odvijajo hitreje, kakor jim teoretska refleksija lahko sledi. Da je sociologija počasna in vse bolj zaostaja pri stvarnem razumevanju sodobnega razvitega sveta, so posredno krivi stari koncepti in velikokrat zastarele teoretske dispozicije, podedovane iz 19. in 20. stol., ki so danes postale nezadostne ali nasploh neustrezne, da bi z njimi razumeli razmerja moči ter dinamiko upravljanja in obnašanja množic v sodobni družbi. Naj za primer vzamemo le pojem družbenega razreda, pa z njim povezan koncept razredne zavesti, okrog katere so se gradile široke ideološke in strokovne razlage; oziroma »mehkejši« ekvivalent, pogojno rečeno zahodnih družboslovnih ved, ki so, namesto družbenega razreda, raje uporabljale pojem sloja. Čeprav liberalni kapitalizem ohranja svoje »centre« gospostva nad proizvodnjo in vzvode moči in vpliva, sodobnih ljudskih množic ni mogoče opredeliti in razumeti s temi pojmi.
Ko se v sobotnem dopoldnevu prepustimo izložbam in hodnikom nekega večjega trgovinskega centra, ki jih je v Sloveniji kot gob po dežju, kakšne ljudi tam srečujemo? Vseh starosti, to je nedvomno. Jih lahko razvrstimo po slojih in razredih? Nemogoče. Sodobni sociologi, npr. Ulrich Beck, so zato upravičeno predlagali, da bi bilo te nove aktivne množice, ki intenzivno poseljujejo t.i. nekraje (izraz je vpeljal sodobni antropolog Marc Augé), najbolje imenovati – roj. V pomenu, ki ga beseda ima za označevanje roja mrčesa. Saj res: kakšnega statusa so ljudje, ki množično nakupujejo v takšnih centrih? Kako se idejno in nazorsko opredeljuje načeloma anonimna množica, ki lahko ob spretni virtualni mobilizaciji prevzame celo vodilno vlogo, na primer na političnih volitvah (italijansko gibanje 5 Zvezd, že nekaj let običajna praksa pred volitvami v Sloveniji)? Še najbolj ji ustreza trenutno delovna oznaka – roj.
Ceruti sodi med tiste inovativne in prodorne mislece, ki skušajo misliti družbeno preobrazbo obče paradigme in s svojimi pogledi posega v samo jedro razumevanja družbe, znanosti in zgodovine. Njemu ob bok lahko postavimo še nekatere mislece, kot so Edgar Morin, s katerim pogosto sodelujeta (o njem smo pisali zadnjič), Michel Maffesoli, ki preučuje sodobne oblike imaginacije in dinamiko vsakdanjosti, Bruno Latour, ki razvija teorijo znanosti in je znan po predlogu, da bi prej omenjeni pojem razredne zavesti zamenjali z ekološko zavestjo. Tu so antropolog znanosti Yehuda Elkana, Umberto Galimberti, prodorni teoretik nove info sfere Luciano Floridi (ameriški znanstvenik italijanskega porekla), Eva Illouz, z analizo sodobnih čustvenih odnosov in hladne intimnosti, kanadski sociolog in avtor obsežnega dela o sekularni dobi Charles Taylor (o njem v prihodnjem prispevku), zapeljivi avtor Jean Baudrillard, ki nas je skušal zdramiti s svojimi igrivimi deli, hrvaški kolega Žarko Paić (nedavno smo dobili njegovo knjigo Mišljenje in brezno zgodovine. Od metafizike do tehnosfere), INR, 2022), Peter Sloterdijk in prodorni ruski avtor Mihail Epštejn. Pri tem puščam ob strani popularne avtorje, med katerimi bi našli tudi kakšno domače ime.
Ceruti je znan predvsem po aplikaciji pojma kompleksnosti na polje družbe, pa tudi, v obliki koncepta, na razumevanje evolucije, ki prav s tem spreminja svojo fiksno linearno dinamiko, ali kar na oblike bivanja nasploh, ne le ljudi in tudi ne le Zemlje in njenega geološkega in biološkega razvoja, ampak kar vesolja nasploh.
Naloga učenja ni kopičenje podatkov, ampak razumevanje. Zato so takšna besedila zelo navdihujoča, ker omogočijo, da stvari naenkrat vidim in dojamem drugače, celoviteje. Prav to je jedro spoznanja – da stvari, ki jih poznam, vidim na nov način.
Kompleksno ni enako zapletenemu. Prva beseda izhaja iz latinske zasnove plectere (plesti) in plexus (prepleteno), skupaj s predlogom cum (»z«). Kar pomeni: skupaj prepleteno. Sam izraz torej zajema pluralnost in enovitost (unitas multiplex). Zapleteno nastopa malo drugače, ker v večini primerov, z večjim ali manjšim naporom, njegove sestavine lahko razgradimo na neko skupno polje razmerij ali povezanosti (primer zapletenega stroja, družbenega kolektiva). Ko gre za kompleksne sisteme, pa sestavni deli niso enoznačno ali sorazmerno povezani. Takšni sistemi so zaradi tega zelo občutljivi, bodisi v odnosu do začetnih pogojev, kakor v reakcijah na motnje, ki se pojavijo. Razmeroma mala motnja lahko sproži nesorazmerno velik odziv in drastične posledice. Pomislimo na primer Jugoslavije, ki ni bila le zapletena državna tvorba, ampak v pravem pomenu kompleksna. Spomnim se, da se je konec ’80 let, kot o predlogu, govorilo o asimetrični federaciji. Te stvari sicer poznamo iz vsakdanjega življenja, tudi na osebni ravni: nekateri odnosi so zapleteni, a imajo skupno sorazmerno osnovo. Drugi, lahko tudi v družini, so kompleksni; njeni osebki sobivajo, vendar…! Treba je paziti, ker se vedno lahko sproži motnja, ob kateri ne vemo, kako se bodo odvijale reakcije.
Ceruti je ta, na kratko predstavljeni koncept, zelo učinkovito prenesel na vse ravni bivanja. Razumevanje dinamike kompleksnosti pomeni, da se vzročna veriga, znamenito načelo cognitio causarum, s katerim se je začela filozofija in z njo racionalna misel, ob poskusih razlage sveta, ki dejansko tudi v novem veku spremlja znanstveno misel, ob predpostavki, da je moč vse stvari s primernim znanjem enovito razložiti, ker je vse vesolje podrejeno isti logiki naravnih zakonov, da se ta vzročna veriga postavlja pod vprašaj! Ceruti v svoji knjigi, Il tempo della complessità (Cortina Editore, 2018), trdi, da sta razvojno, pri tem misli na biološko evolucijo, funkcionalnost in prilagodljivost primarni, naravni zakon pa se – sčasoma – postavi in utrdi, kot odgovor na učinkovito vpeljani prej omenjeni gesti. Takšen pogled do neke mere spreminja darwinistično smer razvoja, ki ostaja linearna. Evolucija naj bi bila, po Cerutiju, odgovor organizmov na pogoje okolja.
Aplicirano na sodobnost pa to prinaša kar zanimive premisleke. Tehnološki razvoj je danes, po analogiji, podoben biološkemu. Narava je vstopila v polje človekove odgovornosti; to se mi zdi eno temeljnih načel, ki radikalno spreminja obliko doslejšnjega človekovega mišljenja in tudi načela etične odgovornosti, ki se je doslej naslanjala pretežno na odnos do drugega človeka, do kolektiva in do sebe. S tem se torej spreminja tudi narava človeškega delovanja. Danes so odgovori na »okolje« v veliki meri – morda je bilo vedno tako – funkcionalnost, iznajdljivost, uporabnost, ter se tem povezana prilagodljivost.
Pri tem avtor opozarja, gledano evolucijsko, na celotno dinamiko biološkega razvoja, kako lokalne adaptacije nikakor niso tista »prebojna« izbira, ampak se lahko izkažejo za slepo ulico. Razvojno moč pa imajo raznolikost, fleksibilnost, prilagodljivost. To se danes sliši skoraj blasfemično, ker smo v stanju, ko se večina ljudi tako obnaša, ali vsaj v tem duhu, kot bi bili vsi »korozivni« osebki, kakor se je izrazil sociolog Richard Sennet.
Po Cerutiju se dejansko nahajamo v paradigmi, kjer čas in prostor nista več postavljena kot nevtralni in fiksni kategoriji (fizikalnega polja), ampak se nam podira še vedno samoumevno sprejeta linearnost in optimalnost razvoja. V klasični znanosti je možnost podrejena nujnosti. »Ne glede na to, kakšne možnosti imaš, se bo zgodilo to, kar določa naravna nujnost (naravni zakon).« Dragi ljudje: sodobna misel pravi, da to ni res, oziroma ni vedno tako. To pa odpira povsem nove oblike razumevanja, tako sodobnega sveta kakor pretekle zgodovine. Razvojna optimalnost se postavlja pod vprašaj!
Nekaj o tem v prihodnjih prispevkih.
Za konec in za šalo, ki seveda nikakor ni šala, v potrditev Cerutijevega branja človeškega razvoja: ni zakon tisti, ki določa, ampak mu predhodijo iznajdljive geste, prilagajanje, spretna umestitev. Pomislimo na državno mejo med Slovenijo in Hrvaško v Piranskem zalivu. Pa na naivno slovensko vero, da je zakon temelj. Ljubi Bog!
Mislim, da je tudi dobri Bog, ko je ustvarjal svet, imel rad svobodo, iznajdljivost, spretnost. In ljubezen, za katero je vedel (očak Jakob docet), da je ni moč zakonsko opredeliti.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
