Triptih II: o hipokriziji in homofobiji
Jan Peršič
Pred nekaj leti je ljubljanska Ginekološka klinika – ista ustanova, ki ubija nerojene – izdala hipokritsko zloženko z naslovom Gnezdo brez ptičkov, ki je namenjena staršem, »ki so izgubili otroka med nosečnostjo, pri porodu ali kmalu po porodu«. Njen namen je osveščati javnost, da sta smrt otroka med nosečnostjo ali spontani splav za starše neizmerno žalostna dogodka (zato so tem umrlim v Ljubljani namenili poseben del pokopališča, imenovan Park zvončkov). Ljudje naj bi namreč pogosto bili mnenja, da ta smrt zanju ni tako zelo huda, in ju bodrijo, da imata vendar lahko še enega otroka, vendar se ne zavedajo, nas uči zloženka, da sta si želela in vzljubila prav tega otroka, ki ga je mati mesece nosila pod srcem, zato moramo razumeti njuno žalovanje, kakor vsi razumemo žalovanje za nekoliko starejšim otrokom. Ginekološka klinika nas torej – paradoksno – poučuje, da je bitje v materinem trebuhu izjemno dragoceno. Očitno pa je po njenem mnenju – ki je tudi prevladujoče mnenje naše družbe – njegov status odvisen zgolj od materinih preferenc (oče pri odločanju nima nobene besede, kar vznemirja vsaj Aleksandra Stankovića, če že ne vseh liberalcev), in je tako lahko isto bitje bodisi njen ljubljeni otrok, bodisi odvečno meso, ki se ga ubije in odstrani.
Tudi pri zdravorazumskih privržencih scientizma so zaman vsa sklicevanja na znanstveno dejstvo, da v nobenem trenutku razvoja človeka ne nastopi kvalitativna sprememba, zaradi katere bi ga pred njo še smeli ubiti, pozneje pa ne. Pristaši abortusa se neumorno zapletajo v nove in nove nesmisle in poljubno postavljajo neke roke, očitno pa je, da ima zanje rojstvo nek simbolen pomen, ki se ga z ničimer ne da upravičiti. Najhujšega udarca tej neumnosti pa ne zadajamo nasprotniki abortusa, temveč ta prihaja iz nepričakovane smeri: zadajajo ga nori skrajneži, privrženci »postnatalnega abortusa« (najslavnejši je Peter Singer), katerih objestno drznost, ki se ne meni za mnenja in čustva večine, lahko človek po svoje kar občuduje. Ti so namreč mnenja, da bi se starši lahko odločili, da dajo svojega otroka ubiti tudi po rojstvu, saj je le-to za človekov razvoj povsem irelevantno; predlagajo, da se ga sme »abortirati« do osemindvajsetega dne po rojstvu, pri čemer priznavajo, da je ta meja določena poljubno (najskrajnejši med njimi pa jo premikajo še mnogo dlje). Jezijo se, da je prepoved infanticida krščanski predsodek.
Ta subverzivni ekstremizem pri privržencih (prenatalnega) abortusa povzroča zadrego, ker krasno razgali resnico proabortivne logike in hipokrizijo ter nespamet množic, ki se varajo z nesmiselnim določanjem poljubnih rokov, do katerih je ubitje še dovoljeno (saj je edino konsistentno pojmovanje, da se življenje brani od spočetja dalje). S to skrajnostjo se namreč intuitivno ne strinja velika večina privržencev pravice do umetne prekinitve nosečnosti, ki so ob takih idejah celo (moralno) zgroženi, zato se v odnosu do omenjenih fanatikov – kako zabavno! – znajdejo na drugi strani palice, s katero bijejo po nas. Vendar so za razliko od nas proti malce ostrejši verziji samih sebe povsem brez argumentov (prav zato, ker gre v bistvu za isto) in se lahko sklicujejo samo na »simbolni« pomen rojstva, ki naj bi bilo kriterij temeljnega razlikovanja. Tega argumenta se v nemoči oprimejo, čeprav se na neki ravni zavedajo njegove nesmiselnosti, ki jo povsem pravilno razgaljajo Peter Singer in njegova vesela druščina blaznežev. Sedaj pa je čas za daljši ekskurz o »homofobiji«, ki bo pripeljal do šokantne poante v zvezi z abortusom, ki bi mogla prizadeti čustva »progresivnih« bralcev, zato bi bilo morda bolje, da taki na tem mestu prenehajo z branjem.
Pred leti je v okviru prepričevanja volilcev pred referendumom o Družinskem zakoniku v časopisu nastopil oče nekega slovenskega aktivista za pravice istospolno usmerjenih. Povedal je, da se je, ko mu je sin povedal za svojo homoseksualnost, počutil kot na dan, ko mu je umrla mati. Nadaljeval je, da se je s časom s tem stanjem sprijaznil in ga zdaj popolnoma sprejema in sina podpira, potem pa je dodal še nekaj splošnih misli o tem, zakaj bi morali glasovati za sprejem novega zakonika. Ta izjava napravi na človeka velik vtis; počutil se je kot takrat, ko mu je umrla mati! Če pa se lotimo raziskovanja, odkrijemo, da je to splošen pojav: celo v zahodnem svetu je velika večina staršev (vključno z ateisti in tistimi, ki so politično opredeljeni kot levičarji ali liberalci) sprva prizadetih, ko jim njihov otrok pove za svojo homoerotično samoidentifikacijo ali katero drugo obliko zavračanja svoje telesne danosti oziroma uspoljenosti, na primer transseksualnost. (Za uspoljenost je namreč bistvena komplementarnost dveh spolov; homoseksualni »spolni odnos« je zato imitacija spolnega odnosa, do česar ima sicer vsakdo vso pravico in se nikogar od nas ne tiče. Prav tako to zavračanje lastne uspoljenosti seveda ne pomeni, da tak človek ne more imeti mnogih kvalitet.) Šele čez nekaj časa se mnogi starši s tem stanjem sprijaznijo oziroma ga sprejmejo. O tem obstaja nešteto pričevanj in v nekem oziru so si vsa podobna, zato obstaja mnogo navodil, ki želijo tem osebam pomagati in jih opozarjajo: »Sprejmite, da prva reakcija vaših staršev morda ne bo takšna, kot bi si želeli! Vi ste imeli mnogo časa, da ste se sprijaznili s svojo spolnostjo, vaši starši pa o stvari morda niso prav mnogo premišljevali, vse dokler niste vi s tem prišli na dan… Novica jih bo verjetno šokirala in bo za njih travmatična. Poskusite se vživeti v njih in si predstavljajte, da vam bližnji prijatelj ali kdo iz družine pove nekaj, kar vas popolnoma preseneti. Dajte jim nekaj časa, da stvar premlevajo, in ne obsojajte jih, če njihov prvi odziv ni takšen, kot ste si ga predstavljali«.
Izraza, ki ju (v vseh jezikih) v tem kontekstu uporabljajo tudi ljudje, ki sicer podpirajo uresničevanje želja, ki izhajajo iz homoerotične ali transseksualne samoidentifikacije – torej ljudje, ki se razumejo kot veliki nasprotniki homofobije – , sta »sprijazniti se z«, in »sprejeti«. Vendar se ta dva izraza nikoli ne uporabljata v povezavi z dobrim ali nevtralnim »popolnim presenečenjem«, temveč se uporabljata izključno v povezavi z nečim (za subjekt izjavljanja) slabim. Prvi pomeni »prenehati imeti odklonilen odnos do nečesa neprijetnega« oziroma »sprejeti novo in boleče ali naporno stanje ali dogodek«, drugi pa pomeni »soglašati s čim, ustvariti pozitiven odnos do česa« oziroma »navaditi se na stanje, ki je težko ali neprijetno, in dojeti, da se ga ne da spremeniti«. Ta dva izraza se v tem kontekstu pojavljata prav zaradi prevladujoče prve reakcije staršev, ki je zavračalna.
Ljudje, ki sicer z mikroskopom vsepovsod iščejo homofobijo, je ne opazijo, ko se pojavi v najčistejši obliki: isti človek, ki je bil trenutek prej ljubljeni sin ali hči ter vir radosti, je v naslednjem razlog za veliko žalost. Tu se da homofobijo izolirati od neskončnega spleta vseh razlogov, ki jih imamo za morebitno slabo zadržanje oziroma negativen odnos do neke konkretne homoseksualne osebe: edino, kar se je v tem trenutku spremenilo, je informacija o spolni usmeritvi. Taka odklonilna reakcija staršev v odnosu do homoseksualnosti pa še zdaleč ni dopuščena vsem ostalim ljudem, pri katerih so že mnogo manjši zadržki do nje razumljeni kot znak podle homofobije. V navodilih, ki opravičujejo reakcijo staršev, lahko tudi zasledimo, da morajo homoseksualne osebe vendar razumeti, da so starši pač živeli v homofobni družbi, tega opravičila pa se ne uporabi za kogarkoli drugega, ki izraža homofobna stališča. Ta človek je razumljen kot aktivni ustvarjalec, starši pa kot pasivne žrtve homofobnega vzdušja, pri čemer ni nobenega razloga za tako razlikovanje.
Seveda obstajajo tudi navodila za starše (kako naj sprejmejo to novico), v katerih se pojavlja kot samoumevno izhodišče, da sprva z njo niso zadovoljni; da se najbrž sprašujejo, če so oni kaj naredili narobe in da morda upajo, da je to samo prehodna faza, ter da bodo verjetno potrebovali nekaj časa, da jo sprejmejo, nekateri pa bodo na začetku morda celo imeli občutek izgube svojega otroka in bodo žalovali! Posebej moramo poudariti, da so vsi ti napotki nastali v sferah, ki izrazito podpirajo življenje v skladu z željami, ki izhajajo iz takega zavračanja lastne uspoljenosti kot komplementarnosti dveh spolov. Zanimivo je, da skoraj nikoli ne boste slišali, da so takšna čustva, mnenja in reakcije staršev »homofobni«! V povezavi s starši se beseda »homofobija« včasih pojavlja samo v primerih, ko tega stanja ne sprejmejo niti po dolgem času, in še v teh primerih se mnogokrat uporablja kakšen milejši izraz. Vsaj na začetku imajo torej samo starši – po mnenju večine borcev proti homofobiji, ki je nočejo opaziti, ko se pojavlja v osrčju njihovega pojmovanja – »pravico« do opisanega zadržanja. Prav tu pa je na delu strašna hipokrizija.
Zdi se, da obstajata samo dve razlagi tega dejstva. Pri njiju verjetno večinoma ne gre za alternativo, temveč za dinamiko hkratnega delovanja obeh momentov na različnih ravneh. Prva razlaga je, da gre za dvojna merila in hipokrizijo, kjer smatramo, da so take reakcije staršev slabe in homofobne, vendar niso pri materi in očetu poimenovane s pravim imenom in so dopuščene, pri vseh drugih pa ne. Druga razlaga pa je še bolj škandalozna: to prizanesljivo zadržanje v odnosu do prve reakcije matere in očeta je posledica tega, da je na neki ravni razumljena, imamo jo za smiselno in staršem implicitno dajemo prav: kot da bi borci proti homofobiji v svoji globini bili mnenja, da je zavračanje danosti lastnega spola (kot komplementarnega nasprotnemu) inherentno problematično, vendar na družbeni ravni, torej od vseh drugih ljudi (razen ožje družine) pričakujejo, da se pretvarjajo, da ni, ker je to pretvarjanje za njih lažje in so lahko brezbrižni, saj niso osebno in čustveno vpleteni. To mnenje o problematičnosti pa striktno ostaja neizrečeno in nereflektirano eksplicitno, vendar je implicitno ves čas navzoče v takem načinu pojmovanja. (Razlog za to zahtevo po pretvarjanju na družbeni ravni pa je morda v tem, da je temeljna pozicija, s pomočjo katere se nekateri želijo »bojevati za pravice«, dejansko pa rušiti (duhovno) tradicijo in s tem kvariti družbo – dogmatično zatrjevanje neproblematičnosti vseh oblik zavračanja lastne uspoljenosti (zatrjevanje, ki temelji v samoljubju: »Moja trenutna temeljna želja ne more biti napačna; karkoli sem, mora biti dobro. Višjega kriterija ni«). S tem zavračanjem tradicije pa se še zdaleč ne strinjajo vse osebe s homoseksualnim nagnjenjem. Koliko takih je na primer kristjanov in tudi resnično dobrih duhovnikov, ki zagotovo verjamejo v višji kriterij. Razmislek o problemu te nenavadne hipokrizije – ki je globalno vseprisoten, vendar se mi zdi, da ga do sedaj še nihče ni identificiral – prepuščam ljudem, ki jih ta stvar zadeva. Sedaj je čas, da ta dejstva povežemo z vprašanjem abortusa.
Že več let potekajo znanstvene raziskave, ki poskušajo dognati, ali je homoseksualnost genetsko pogojena. Ta prizadevanja se še niso nedvoumno iztekla v eno ali v drugo smer (in se verjetno tudi ne bodo, saj je zavračanje svoje uspoljenosti globlji problem). Poskusimo pa si predstavljati, kaj bi pomenilo, če bi le odkrili, da obstajajo »homoseksualni geni«, ki bi jih bilo mogoče odkriti že z prenatalno diagnostiko. Poigrajmo se s to mislijo! V času nosečnosti je mogoče izvajati razne preiskave, predvsem prenatalno genetsko diagnostiko, s pomočjo katerih pri otroku v materinem trebuhu odkrijejo morebitne »nepravilnosti in napake« ter zdravstvene težave, cilj teh preiskav pa je »rojstvo zdravega otroka«. Neizmerno žalostno je, da se starši pogosto zaradi odkritja kakšnih težav odločijo za abortus. Te težave so včasih zelo hude, mnogokrat pa tudi blage, kot je na primer Downov sindrom, ki je zelo pogosto razlog, da je oseba, ki ga ima, pred rojstvom umorjena, saj starša nočeta takega otroka.
Kaj bi storili tisti, ki so se ob informaciji o otrokovi homoseksualnosti »počutili kot takrat, ko jim je umrla mati«, če bi v okviru prenatalne diagnostike pri plodu odkrili »homoseksualne gene«? Kaj bi storili milijoni staršev, ki tudi v zahodnem liberalnem svetu sprva reagirajo, kot je bilo opisano? Najverjetneje bi v premnogih primerih odkritje homoseksualnih genov pomenilo »umetno prekinitev nosečnosti« in namero staršev, da pač zaplodita novega otroka, ki bo brez te nevšečnosti. Če naredimo veliko posplošitev, ki pa vendar velja v večini primerov, da namreč konservativni in religiozni ljudje večinoma nasprotujejo abortusu, ljudje z levičarskimi in liberalnimi prepričanji (ki jih, kot rečeno, vsaj na začetku ravno tako prizadene informacija o otrokovi homoseksualnosti) pa ga sprejemajo, pridemo do šokantnega sklepa, da bi se homoseksualne osebe rojevale predvsem konservativnim in religioznim staršem, liberalni in levičarski pa bi jih verjetno v precejšnji meri dali pred rojstvom umoriti. Homoseksualne in transseksualne osebe bi lahko samo upale, da so njihovi starši »nazadnjaški klerofašisti«!
Naj o tem razmišljajo osebe s homoseksualno in transseksualno samoidentifikacijo (ter ljudje z vsemi drugimi dejanskimi in namišljenimi oblikami zavračanja svoje uspoljenosti, ki se hitro množijo, in jih bo v kratici, ki jih želi zaobjeti, kmalu za celo abecedo, nekatere črke pa se bodo še podvajale)! Naj o tem razmišljajo vsi pobesneli levičarski in liberalni bojevniki proti konservativizmu in homofobiji (ter vsem drugim fobijam, ki odgovarjajo črkam v omenjeni kratici)! Res se na Zahodu razpoloženje v odnosu do oseb s problemi na področju spolne samoidentifikacije zadnje čase hitro spreminja, zato se bo v skladu s tem morda tudi začetna reakcija staršev pri nekaterih nekoliko omilila; vendar naj na ta hipotetični levičarsko-liberalni evgenični prenatalni homo(trans)cid pomislijo vse take osebe, ki so rojene v času, ko je bila družba do njihovega stanja še precej bolj zavračalna. Naj na to pomislijo vse homoseksualne osebe, rojene v »naprednih« ateističnih družinah v resnično zelo homofobnem ozračju v času jugoslovanskega socializma! Koliko njih bi bilo danes tu in koliko bi jih njihovi starši dali ubiti pred rojstvom, če bi vnaprej vedeli za njihovo spolno usmerjenost?
Ko smo soočeni s pristaši pravice do abortusa, smo vselej soočeni z neko neumnostjo in hipokrizijo. Tako se na primer dogaja, da isti ljudje, ki strastno promovirajo to žalostno pravico in so mnenja, da je Downov sindrom vsekakor smiseln in zadosten razlog za umor človeka v maternici, hkrati besno iščejo kakršnokoli »diskriminacijo«, ki bi ji morebiti bili podvrženi najrazličnejši »drugačni«, tudi ljudje s tem sindromom, ki so se izognili umoru v materinem telesu in so imeli srečo, da so se rodili. Isti ljudje, ki govorijo o »vključevanju drugačnosti« in omedlevajo od zgroženosti, če slišijo izraz mongoloid, mirno dopuščajo, da se nekoga zaradi mongoloidnosti ubije. Prav enaka logika pa bi bila na delu, če bi obstajala možnost prenatalne diagnostike raznih problemov s spolno samoidentifikacijo. Največji bojevniki proti homofobiji bi dopuščali, da se mati svobodno odloča o umetni prekinitvi nosečnosti, potem ko bi otroku diagnosticirali tovrstne težave. Nasprotniki abortusa pa smo mnenja, da se enakopravnost začne v maternici in zavračamo evgeniko. Za nas je vsako življenje enakovredno in ga je treba ščititi od spočetja dalje, zagotovo tudi življenja oseb, ki na kakršenkoli način zavračajo svojo uspoljenost.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
