Umetnik Stane Kregar
(1905 – 1973)
(po obisku Istre)
(II. del)
Eliška Škaler
Barva kot zveneča intonacija slike
“Samo barve je videl, samo o tem je sanjal,”[1] je dejala Kregarjeva sestra Cilka.
Stari zapuščeni kamnolom, 1958, foto. omogočila Galerija S. Kregarja
Marijan Tršar: V rožnato zelenem objemu, 1999, foto. omogočila Galerija S. Kregarja
In do kod seže barva? Ob Kregarjevih platnih se srečamo z njo v tolikih vlogah – barva lahko vabi, diha, utripa, lahko žvenketa ali pa pomirja in nagovarja k tišini … skratka pooseblja, in vsekakor je ena od prvin, ki lahko v določeni kulturi cela stoletja v svojem pomenu nosijo določeni mnemosine. Zgleden primer je npr. ena od slik, ki jih hranijo v Kregarjevi galeriji, pri kateri bi tudi brez naslova (Sokratova smrt) sklepali, da gre za mučeniško tematiko, saj je platno v celoti prebarvano s krvavordečim akrilom.
Ni naključje, da je Kregarja, kot človeka odprtega in zamišljenega značaja, poleg barve zaznamovala tudi glasba. To je najlepše opisano v Kroniki Marjana Pogačnika O zaljubljencih v umetnost, kjer se Pogačnik spominja, kako sta še pred drugo svetovno vojno med poletji obiskovala koncerte dubrovniške filharmonije v tamkajšnji palači Sponza, zjutraj ob limonadi pa razpravljala o svojih vtisih. Med konkretnimi deli, ki so Kregarja takrat posebej prevzela, je Schubertova znamenita “Unvollendete” iz l. 1822, nedokončana simfonija, ki jo je nekoč slišal tudi Božidar Jakac in jo opisal kot “melodijo usode”, poleg te pa je Staneta prevzel tudi romantik Čajkovski, in sicer njegova Ouvretura 1812. Navdahnjen s piktoreskno orkestracijo in sijajnimi stavbami Dubrovnika, je sogovorniku zaupal, da bi na platna rad prenesel predvsem to, kar mu dajeta arhitektura in glasba, s čimer bi ustvaril sintezo dveh umetnosti. Dejal je, da brez glasbe ne bi mogel živeti – največ jo je poslušal prav ob slikanju, iz Francije naj bi enkrat celo prinesel ploščo in jo v atelierju poslušal na toliko, da se je popolnoma obrabila.
Verjetno se je prav zaradi muzikalnega čuta Kregar tako poistovetil s svojo abstrakcijo. To pa postavlja očitno paralelo uradnemu začetniku te slikarske smeri, Vasiliju Kandinskemu in prav tako godalcu. Ta je v svoji knjigi O duhovnosti v umetnosti zapisal, da ima vsaka barva svoje notranje zvenenje, silo, ki povzroča psihične vibracije. Prvoten, osnoven fizičen učinek barve tako služi kot pot, po kateri barva pronikne v dušo.
S Κandinskim se je poglobljeno ukvarjal Marijan Tršar, radoveden pisec in izjemno nadarjen iskalec lepote, ki se je k nefiguralnemu obračal med prvimi pri nas. O tem priča njegov uporniški dnevniški zapis, izpostavljen ob letošnji razstavi v Moderni galeriji: “Stopil sem na pot notranjega realizma, ki je negacija tega, ki ga forsirajo, junij 1950”. Toda tako kot se je njegov vzornik zavedal, da bolj kot postaja svet strašljiv, bolj je tudi umetnost abstraktna, tako tudi povod za Tršarjevo abstraktno slikanje ni bil zgolj želja po intelektualnem razvedrilu, ampak zamolčane grozote slovenskega povojnega stanja na obeh straneh. Pisal je o tem, da s slikami ni želel vsiljevati mrtvaške nelagodnosti, zato je podobe lobanj prikril, pregrnil z listjem, z lišaji, in tako strahoto utišal z zastorom drobirskega rastlinja. Prav tako je o tragiki vedel npr. dramatik Dominik Smole, ki je, poleg posredovanja univerzalnih vrednot in bivanjskih idej, na povojne poboje pokazal s podtekstom svoje reinterpretacije Sofoklejeve Antigone, simbola “kristalne zavesti”[2].
V Kregarjevem osebnem življenju so povojna leta pustila velik pečat, ko so mu v Kočevksem rogu leta 1945 vzela dva mlajša brata, Rafaela in Franceta, vendar je tako kot Marijan Tršar to realnost prikazoval predvsem na simbolni ravni. Siva lisa v spominu se je prenesla na platna, ki so jih spremljali aluzivni naslovi, kot so npr. Žalna obala (Evridika), Nemirna zemlja (Žalostna zemlja), Zid ustreljenih, Uporna zemlja, Stari zapuščeni kamnolom in drugi; vse naslikano okoli šele okrog leta 1960, motivno povezano z obličjem zemlje, z razpokanimi tlemi v različnih letnih časih, delih dneva ter predvsem s posebnim razpoloženjem, ki je vedno v liričnem dialogu s slikarjevim kolorističnim občutjem. Bolečo in zamolčano izkušnjo je Stane prenesel tudi v nekatera sakralna dela; svoje prvo mozaično delo, podobo trnove krone, je posvetil bratoma in jo leta 1948 umestil na družinski grob, ki je na šentviškem pokopališču v Ljubljani.
Po besedah slikarjeve nečakinje, ge. Ane Kamenšek, si je Kregar v abstrakciji pravzaprav našel neko zavetje, zatočišče, v katerega se mu nevedni pogledi niso mogli vmešavati. Τako je v neizrekljivem našel neko vrsto razodetja in v skrivnostnosti svobodo.
“Vloga slike v moderni umetnosti več ni nekaj predstavljati, ampak se ozreti v gledalca in ga vprašati, kaj predstavlja on.” (Wolfgam Paalen)
S sončnim žarkom preboden
“Zlata šestdeseta” so prinesla svobodnejše zahodne ideje, ki so začele prodirati v mnoga področja človeške dejavnosti – Vzhodni blok se je sproščal, cenzure je bilo vse manj tako na kulturni sceni kot v politiki, in ta vpliv je dosegel tudi Cerkev, ki je omejitve, povezane z umetnostjo v sakralnem prostoru, z drugim vatikanskim koncilom znatno demokratizirala, kar pomeni, da so lahko mnogi modernistični in osebno religiozni umetniki začeli ustvarjati na institucionalni ravni. Ta bolj odprti pristop Cerkve se jasno odraža v naslednjem odlomku iz Sporočila umetnikom:
“…/ Svet, v katerem živimo, potrebuje lepoto, da ne bi zapadli v obup. Lepo,
kakor tudi resnica, prinaša veselje v človekovo srce in je tisti dragoceni sadež, ki se upira
obrabi časa; združuje generacije in jim omogoča, da si delijo stvari v
občudovanju.”[3]
V pokoncilskem duhu so ustvarjali npr. Henri Matisse, ki je opremljal kapele in izdeloval liturgična oblačila; Marc Chagall, ki se je v sakralnem namenu proslavil zlasti s presežnimi vitraji; Fernand Léger z mozaiki in še marsikateri vrhunski umetnik. Med odmevnimi je bila tudi druga pariška šola, torej Kregarjevi vzorniki, ki so že pred koncilom bili prvi, ki so v cerkveni prostor želeli vključiti abstraktne podobe. Kot aktualen umetnik je bil Stane v svojem zgodnejšem obdobju za cerkveno skupnost premoderen, po likovnem razcvetu šestdesetih let in s podporo skupine kulturnikov Ponedeljkarjev, ki so doumeli vlogo moderne umetnosti v cerkvah, pa so ga začeli intenzivno ključevati v tovrstne projekte – tako pri prenovah kot tudi za popolnoma nove realizacije – npr. Cerkev v Kosezah, ki jo je Anton Bitenc zasnoval v asociaciji z Noetovo barko, Kregar pa opremil z ogromnimi slikanimi okni, ki z dano svetlobo obarvajo vzdušje celotnega prostora. Med najuspešnejšimi projekti je bila tudi prenova kapele v ljubljanskem semenišču, kjer je izpod slikarjevega čopiča nastalo proslavljeno delo Triptih stvarjenja, odrešenja in poveličanja, ki združuje abstraktno s sakralnim.
Ker je bil eden redkih Slovencev, ki so se v antiteističnem času ukvarjali s cerkvenim, je ustvaril neverjetno količino del – od preprostih oprem in ilustracij zvezkov za pedagoške potrebe do razsežnih mozaikov, fresk, sgrafitov in vitrajev, s čimer je razmahnil svoj umetniški potencial v tudi v tistih tehnikah, ki se jih prej ni loteval. Njegovo prvo večje freskantno delo je nastalo že pred koncilom, in sicer v poznih petdesetih, ko je poslikal presbiterij župnijske cerkve v Pivki, največje freske pa je naslikal v Prekmurju, v Odrancih, kjer naj bi po navodilih tamkajšnjega župnika nekatere svetopisemske motive prikazal ločeno od sicer ustaljenih upodabljanj. Bogat pečat je pustil tudi v majhni brežiški cerkvi sv. Lovrenca, kjer je v celoti začrtal steno presbiterija in delo uresničil poletja 1966 v zgolj šestih dneh. Likovno polje je razdelil na okvirje toplih odtenkov, ki se zmerno prekrivajo, in tako sestavljajo harmonično ter umirjeno ozadje za zgodbe, s katerimi nas nagovarjajo figure v svoji pripovednosti. V enem izmed prizorov vidimo Kristusa z učencema pri Večerji v Emavsu. Čeprav se je pri risanju bližal realistični upodobitvi, je ohranjal poteze stilizacije – poenostavljanja in poudarjanja idealov. To še danes v sebi nosi nek transcendentalen element, podčrtan tudi z odsotnostjo gibanja; gibanje je namreč že od nekdaj vnašanje začasnosti in zemljeskosti. Če konkretno primerjam, se to pojavlja npr. v umetniških vrednotah pozne gotike, v njeni dinamiki in stilu flamboyant, ter čustveni izraznosti, s katero so želeli prikazano prizemljiti in približati človeku, medtem ko je npr. pri Staroegipčanih statičnost tista, ki poudarja nadčasovno in vzvišeno avtoriteto.
Za brežiško župnijo je kasneje slikar ustvaril tudi Križev pot, ki pa so ga zaradi modernosti kmalu odmaknili, vendar ga bo brž spet mogoče videti, saj bo od letošnjega 6. marca dalje začasno razstavljen v Zavodu sv. Stanislava.
Prizor Večerje v Emavsu, cerkev sv. Lovrenca v Brežicah, 1966, foto: Davor Lipej
S svojimi slikanimi okni, o katerih bo več zapisanega v prihodnjem prispevku, se je Kregar zapisal v kolektivni kulturni spomin našega naroda ne samo na likovnem in duhovnem področju, ampak tudi na področju slovenskega izrazoslovja, kajti sama beseda vitraj je bila v SSKJ sprejeta zahvaljujoč pobudi slikarke Veselke Šorli Puc, ki je to poslovenjeno istopomenko francoske besede vitrail slovenistom predlagala ravno v času, ko je pripravljala besedilo o Kregarjevih vitrajih.
Kregarjev bratranec po materini strani, pesnik Anton Vodnik, je v neki svoji pesmi zapisal, da v rahlem lesku / že pošumeva / valovanje stobarvne luči, / ki se bo zdaj zdaj / razlilo čez svet / in leglo / predte. K odličnosti Kregarjevih vitrajev je namreč izjemno prispevala ravno njegova “stobarvna” občutljivost in ta se je, presenetljivo, s starostjo krepila.
S preobražanjem likovne scene so v njegovo posvetno motiviko začeli zopet naseljevati zametki figure, zato so zadnje odbobje njegovega ustvarjanja poimenovali nova figuralika. Ta je bila tedaj priljubljena predvsem pri mlajših kolegih, pojavila pa se je s sočasnimi tokovi, kot je so bili konceptualni umetniki OHO-ja ter znamenita Ljubljanska grafična šola. Splošna nova (včasih tudi ekspresivna) figuralika na slovenskem se je od zahodnih vplivov razlikovala v večjem poudarku na krajini in ne le prikazovanju banalnega sveta, v kasnejših obravnavah slovenske umetnostne zgodovine pa so njeno predstavitev nekoliko zapostavili.
Kregarjevo pojmovanje te smeri je hitro prepoznavno, teme, ki so jih tedaj premlevali, pa je pojasnil slikar Gabrijel Stupica:
“Zdi se mi da je za današnji trenutek slikarstva karakteristično, da se želi znova angažirati, dobiti kontakt z obdajajočim življenjem, gorečimi problemi družbe in posameznika v njej.
v svoj izrazni register ta nova figuracija vključuje vsa dognanja abstraktnega slikarstva, kar se tiče pojmovanja prostora in uporabe izraznih sredstev.”
Paleta Kregarjevega vsakdanjika
Iz resnic in utvar sodobnega življenja je torej črpali motive, Kregar pa jih je ob tem poskrivnostil v rebusne oblike in v namige, ki vabijo gledalca zadržati pogled, da poglobi vprašanje. Nekatere podobe razpoznamo šele po daljšem opazovanju, npr. ko iz razsežnih in zavitih črt razberemo, da pravzaprav gledamo odtise velikanskih podplatov, ki so kot nekakšna vrata slik – dobesedni vstop. Tako se ob iskanju podob vedno znova prepričamo o lastni nevednosti ter o moči izmuzljivih detajlov vsakdana. Retoričnost se nadaljuje tudi v postavah, zazrtih v daljavo, ob čemer pa bi bilo vredno omeniti tudi slikarjev pristop k delu. Iz njegovega dnevnega reda je namreč razbrati precej discipliniranega umetnika, ki se je že navsezgodaj zjutraj s tramvajem odpeljal v mesto, da je lahko ustvarjal v svojem ateljeju, ki ga je imel od leta 1959 v neposredni bližini parka Tivoli. Na kosilo se je vračal domov, kjer so ga pričakali bodisi ocvrti piščanec s šparglji bodisi žabji kraki ali pa kaj drugega, kar mu je pripravila gospa mati. Po kosilu se je zopet vrnil v atelje, ki mu je omogočal zbranost misli. Barve je nanašal s samozavestnimi potezami, kot da bi izslikaval že vnaprej določene predstave, kadar pa je barvo želel zbrisati, pa ni uporabljal klasične radirke, ampak kruh, ki jo je vpil prav tako učinkovito. Poleg pripomočkov mu je prostor kdaj krasila tudi kakšna sončnica – o tem, da sta bila Stanetu veselje in smeh vedno blizu, pripoveduje njegova nečakinja, ki se rada spominja prvoaprilskih šal, s katerimi sta svoje sorodnike vsakoletno presenečala z bratovo ženo Ano.
(Neznani naslov), 1966, foto. omogočila Galerija S. Kregarja
Popoldne se je za sprostitev sprehodil do svoje priljubljene kavarne Evropa, kjer je prebiral časopise, informiral pa se je tudi pri svojih prijateljih, Mihi Malešu, Ivanu Sedeju, Francetu Pavlovcu in drugih umetnikih, s katerimi se je srečeval ob večerih, če takrat ni imel v načrtu obiska Slovenske filharmonije, kamor izmed likovnikov njegove generacije (razen Preglja) sicer ni zahajal skoraj nihče. Po koncertih se je vračal domov pozno, vendar pa po njegovih slikah sodeč venomer kulturno obogaten. Tako ni slikal samo zase, temveč tudi kot izraz hvaležnosti; pripetilo se je namreč, da je kiparja Stojana Batiča nekoč, ko je izvedel, da se ta odpravlja v Pariz, prosil za ultramarinsko modro, ki mu v Jugoslaviji ni bila dostopna, in ko mu jo je Batič prinesel, je bil Kregar tako navdušen, da mu je posvetil posebno, z upanjem razsijano sliko Sonce v skalovju, ki je danes na ogled v Batičevi galeriji v Tivoliju.[4]
Oba umetnika sta imela atelier na Svetčevi ulici, v stavbi, ki stoji še danes, in v njej umetniki, kot sta Drago Tršar in Sara Križaj, še naprej uresničujejo polete svojega ustvarjalnega duha. Če je Kregar je slikal v bližini ulice Večna pot, bi lahko bi dejali, da ta ulica lepo pospremi utrip njegovega ustvarjanja tudi po smrti, tik pred katero je prijatelju dejal: “Veš, kakšne barve zdaj vidim. Ko bom ozdravel, bom izbiral samo take barve.”
Ko je avgusta leta 1973 umrl za rakom v ljubljanskem kliničnem centru, so se bližnji od njega poslovili na žalnem odru v novem prizidku teološke fakultete, kjer je ležal pod svojim mozaikom.
In se z negibnimi nogami odpravil “slikat večne barve”[5].
(Neznani naslov), 1971, foto: dr. Andrej Doblehar
Zahvaljujem se ge. Ani Kamenšek, ki je z menoj delila svoje spomine na stričevo življenje, dr. Andreju Dobleharju, za mnoge odgovore pri raziskovanju, ter Galeriji Staneta Kregarja, kjer se letos odpira istoimensko leto, ob čemer se širi dostop do vsebin in pripravljajo razstave na to temo.
Dodatni viri in literatura, ostalo navedeno pod besedilom prvega članka Vivimus virtute spiritus:
Jure Mikuž: Kregarjeva abstrakcija in mladi slikarji francoske tradicije, in: Slovensko moderno slikarstvo in zahodna umetnost, Moderna galerija Ljubljana: 1995, Ljubljana
Marijan Tršar in drugi avtorji: Likovna pričevanja: Gonars, Teharje, Moj holokavst; Zavod sv. Stanislava: 2007, Ljubljana
Lojze Štrubelj: Spomin na rajnega profesorja S. K., in: (konkretnejši vir nezabeležen)
spletni viri:
Virtualni ogled stalne zbirke Kregarjeve galerija: https://www.stanislav.si/galerija/virtualni-ogled-stalne-zbirke-kregarjevih-del/
dr. Alenka Černelič Krošelj: Umetnostnozgodovinski pogled: Oltarna freska v farni cerkvi sv. Lovrenca v Brežicah: https://drustvo1824.si/2020/05/28/umetnostno-zgodovinski-pogled-oltarna-freska-staneta-kregarja/
http://deartibussequanis.fr/xx/morel.php (januar 2023)
http://mesvitrauxfavoris.fr/galerie0.htm
Petja Grafenauer o novi figuraliki: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-XVAAJIFT/582a397a-b4c4-4a87-bd78-f2e3f930216f/PDF
Kritika Josipa Vidmarja – J. Vidmar: Po novi modi, in Slovenski poročevalec; Kulturni razgledi: http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-8IHYRMGY/4/index.html
Umetnost v parku Tivoli; Skrivno življenje Spominskega atelierja Stojana Batiča, MGLC, Ljubljana 2021
Taras Kermauner: Antigona in smrt (umor): https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/6479/6134
Ziherl 1954, Kritika Kregarjevega uspeha v članku izr. prof. dr. Barbare Murovec:
http://uifs1.zrc-sazu.si/files/AHAS_19_1_MUROVEC.pdf
[1] Kregarjeva sestra Cilka v oddaji o Kregarju, Podoba podobe iz 2005
[2] Taras Kermauner, Antigona in smrt; Dvakrat po enajst tez in ilustracije, in: Primerjalna književnost, Letn. 4, št. 1, Ljubljana 1981
[3] SECOND ECUMENICAL VATICAN COUNCIL (8th December 1965), Message
to artists
[4] (Umetnost v parku Tivoli; Skrivno življenje Spominskega atelierja Stojana Batiča, MGLC, Ljubljana 2021)
[5] Začetna misel pesmi Jožeta Udoviča ob slikarjevi smrti.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
