Poet
Anica Perpar
Za večno mizo so igrali karte
Matija in Andrej in Ribičev France
najbolj nemiren, z gubami na čelu,
z rokama v laseh, ko s tihim stokom
nenadoma izpljune slino z lokom,
da pocedi se po fasadi lepe hiše,
ki da je dom kulture, kakor piše
in takrat reče mu Matija blago:
No, no, France! Saj si zapustil zgago
tam doli. Kaj te tre?
France je butnil karte vkup in vstal
in hodil gor in dol in je dejal:
Lahko je tebi, ko krilati
so nagoritniki te mokrega pobrali
in zvlekli na poljane Paradiža,
da zdaj si srečno slep in gluh!
A če ti smrtni dan pokvari viža
na tvojo pesem prav hinavsko peta
in zraven kup besed, imeli smo poeta
et cetera, et cetera…
Pocukrane od vsepovsod letijo
iz ust, ki rade zamolčijo
vse dneve leta svojo pravo misel.
Kaj sem jim storil?
Kaj sem jim vendar storil?
Na štrik, na krila si se metal,
sam veš. S čim hujšim bi prislužil
si večni ogenj, tako pa v vicah švicaš
in slišiš vse, nad čemer pritožuješ se na glas,
se mu reži Andrej.
Umolkni, bratec! Kar umolkni!
Lahko je tebi!
Od znotraj si prežgan,
da ti hudičev plamen dobro dene,
odvrne mu France.
Tedaj odpro se vrata vic
in vstopi Bog,
vsi trije sklonijo glavo.
France zasliši svoje ime
in božja roka ga mehko
pod dvojno brado prime.
Zasliši jasni božji glas,
zasliši milostni ukaz:
Tvoj purgatorij se izteka!
Z menoj si bil pošten,
sam s sabo tudi.
Z Matijem greš lahko,
z Andrejem, če želiš,
a če nazaj bi hotel,
srce ti živo dam v iste grudi,
da spet zapoješ kot nekoč si pel
in spet živiš kot si nekoč živel,
če med Slovence hočeš, reci!
Osuplo zajeclja France:
Nazaj naj grem, moj ljubi Bog,
kaj ni bilo zadosti šale z mano?
Nazaj med svoje,
ko pa preteklo je veliko vode, morje časa,
a vse je isto, zloba, nevoščljivost,
ni sloge, ni ljubezni med rojaki,
samo za mošnjo in za vamp skrbijo!
Naj grem nazaj,
se znova dajem v zobe
in znova pohujšujem jagnjeta, ovce,
da bodo spet na kupe knjig spisali,
kako sem bil ženskar, zapit one,
ki da sem le pijan napisal pesem?
Pa sem svetniško čist k peresu sedal
in bil vesel, ko so mi stihi vreli
in rajski ptiči milozvočno peli,
a demoni zaspali onemeli,
saj pesem vre iz duše čiste vere,
bil sem otrok, ko strune sladke lire
so spremljale vesoljno dušo pesmi.
Nazaj naj grem,
ker stiska je velika, slišim,
in matere beseda že zamira?
Vse dal sem, kar premoglo je srce,
ljubezen in besedo, um, veselje,
a čas je, ki nas v sipko moko zmelje
za kruh, za peko novo, nove želje.
Izvolim raje si, Bog moj, dobrotne karte
in večnost, ki združuje nas, prijatle.
