Poet

261

 

                                                                                                                                    Poet

 

                                                                                                                           Anica Perpar

 

 

Za večno mizo so igrali karte

Matija in Andrej in Ribičev France

najbolj nemiren, z gubami na čelu,

z rokama v laseh, ko s tihim stokom

nenadoma izpljune slino z lokom,

da pocedi se po fasadi lepe hiše,

ki da je dom kulture, kakor piše

in takrat reče mu Matija blago:

No, no, France! Saj si zapustil zgago

tam doli. Kaj te tre?

 

France je butnil karte vkup in vstal

in hodil gor in dol in je dejal:

Lahko je tebi, ko krilati

so nagoritniki te mokrega pobrali

in zvlekli na poljane Paradiža,

da zdaj si srečno slep in gluh!

A če ti smrtni dan pokvari viža

na tvojo pesem  prav hinavsko peta

in zraven kup besed, imeli smo poeta

et cetera, et cetera…

Pocukrane od vsepovsod letijo

iz ust, ki rade zamolčijo

vse dneve leta svojo pravo misel.

Kaj sem jim storil?

Kaj sem jim vendar storil?

 

Na štrik, na krila si se metal,

sam veš. S čim hujšim bi prislužil

si večni ogenj, tako pa v vicah švicaš

in slišiš vse, nad čemer pritožuješ se na glas,

se mu reži Andrej.

 

Umolkni, bratec! Kar umolkni!

Lahko je tebi!

Od znotraj si prežgan,

da ti hudičev plamen dobro dene,

odvrne mu France.

 

Tedaj odpro se vrata vic

in vstopi Bog,

vsi trije sklonijo glavo.

France zasliši svoje ime

in božja roka ga mehko

pod dvojno brado prime.

Zasliši jasni božji glas,

zasliši milostni ukaz:

Tvoj purgatorij se izteka!

Z menoj si bil pošten,

sam s sabo tudi.

Z Matijem greš lahko,

z Andrejem, če želiš,

a če nazaj bi hotel,

srce ti živo dam v iste grudi,

da spet zapoješ kot nekoč si pel

in spet živiš kot si nekoč živel,

če med Slovence hočeš, reci!

 

Osuplo zajeclja France:

Nazaj naj grem, moj ljubi Bog,

kaj ni bilo zadosti šale z mano?

Nazaj med svoje,

ko pa preteklo je veliko vode, morje časa,

a vse je isto, zloba, nevoščljivost,

ni sloge, ni ljubezni med rojaki,

samo za mošnjo in za vamp skrbijo!

Naj grem nazaj,

se znova dajem v zobe

in znova pohujšujem jagnjeta, ovce,

da bodo spet na kupe knjig spisali,

kako sem bil ženskar, zapit one,

ki da sem le pijan napisal pesem?

Pa sem svetniško čist k peresu sedal

in bil vesel, ko so mi stihi vreli

in rajski ptiči milozvočno peli,

a demoni zaspali onemeli,

saj  pesem vre iz duše čiste vere,

bil sem otrok, ko strune sladke lire

so spremljale vesoljno dušo pesmi.

 

Nazaj naj grem,

ker stiska je velika, slišim,

in matere beseda že zamira?

Vse dal sem, kar premoglo je srce,

ljubezen in besedo, um, veselje,

a čas je, ki nas v sipko moko zmelje

za kruh, za peko novo, nove želje.

Izvolim raje si, Bog moj, dobrotne karte

in večnost, ki združuje nas, prijatle.