Pesnik Brane Senegačnik
Igor Grdina
Slovenski literarni sistem, ki vsemu, kar zaobseže, določi funkcijo, nima težav s prevajalcem Branetom Senegačnikom. Meril ga je z dosežki drugih in ga nagradil. Celo tako zelo, da bi ga komajda mogel še bolj. Senegačnikov prevod Senekove tragedije o tebanskem kralju Ojdipu je bil nedolgo po objavi spoznan za prevajalski dosežek leta 2012 na Slovenskem.
Zato pa je vse drugače v coni literarne tvornosti. Funkcionalistična in fenomenska polresnica, ki jo konstruira slovenski literarni sistem, za katerega je v dobi na karizmatičnost teorije prisegajočih profesorjev značilen političnoideološki slovar – »produkcija«, »pozni kapitalizem«, »preknarodne korporacije« in »neoliberalizem« so v njem najmarkatnejši toposi –, pesnika Braneta Senegačnika ne pozna. Nahaja se v mrtvem kotu njegovega selekcijsko-eliminacionističnega radarja. Kritika, ki je v času literarnega sistema zelo pomembna, saj nadomešča neobvladljivo splošno bralstvo z žargon aktualne pravšnjosti poznavajočim kvalificiranim, se je po nekaj sekvencah glasnega zavračanja v njegovem primeru odločila za totalni suspenz. Takšna izbira je do konca dosledna: ker je ustvarjalec kot pesnik samotni jezdec, nobena plast teoretizirajočega micelija ne s hvaljenjem in ne z zavračanjem njegovega dela ne doseže nič funkcionalnega. Preprosto ne obstaja razlog, zakaj bi literarni sistem takšnega avtorja – pa naj je še tako bistven – zaznal, saj ni primer za kar koli. Nič obč(ansk)ega ni za njim. Nobenega pravila ne izraža, nobenega modela ne uteleša, nobene drže ne upravičuje.
Ker je polresnica, kakor je večkrat poudaril nedavno preminuli ameriški zgodovinar John Lukacs, hujša kot laž, saj v njej ni polovice tega, kar drži, in enakega deleža onega, kar ne, temveč gre za nerazdružno zmes stotih odstotkov obojega – z videzom prvega in posledicami drugega –, je literarni sistem pri premislekih o bistvenih avtorjih najbolje dati v oklepaj. Ne za ustvarjalce ne za njihove opuse ne bo tako nič izgubljenega. Avtorji, ki jih sistem ne more obvladati in jih umestiti v svoje koordinate, pač niso zgolj tvorci gradiva za postuliranje in dokazovanje modelov, na katerih slonijo teorije. Ne da se jih ne razvrstiti ne izmeriti brez preostanka. Njihove besede ne opisujejo ali markirajo, temveč poimenujejo in evocirajo. S tem ne oblikujejo drže, ki je nekakšen algoritem za akcionistično poseganje v svet in za reagiranje v najrazličnejših situacijah, temveč neponovljivo življenje iz misli, besed in dejanj. Takšnih pesnikov ni mogoče vključiti v nikakršen sistem, ki se je razvil v prostoru, zaznamovanim s strukturalistično ukinitvijo človeka. Slednji je bil spričo nepredvidljivosti v vseh na funkcionalizmu slonečih sestavih, mrežah in poljih tako ali tako najšibkejši člen. Dokler se ga ni reduciralo na skupek podob, ki naj bi zaznamovale vse njegove možnosti, za sistem sploh ni bil uporaben.
Bistveni pesniki pa niso posebno hvaležni niti za njim in njihovim opusom prilegajoče se komentiranje, ki je po zatonu najrazličnejših strategij interpretacije spet – kakor je bilo na samem začetku hermenevtičnih opravil in veščin – tolerirana, čeprav v vsakem pogledu obrobna zunajsistemska strategija približevanja tekstom. Pri branju del ustvarjalcev te vrste se namreč človek vedno sooči z nepovzemljivimi preostanki, ki jih ni mogoče izraziti drugače kot s citiranjem. Določene stvari oziroma konstelacije se pač ne da niti približno adekvatno uzavestiti drugače kakor z edinstveno avtorsko formulacijo.
Brane Senegačnik se je že zgodaj – dejansko že na samem začetku pesniške poti, ki je pri njem amalgam občutenja, mišljenja in izraza – izkazal za ustvarjalca, ki ni goden za to, da bi postal zobnik v kolesju literarnega sistema. V njegovih verzih je bilo že na prvi pogled preveč nestandardiziranih reminiscenčnih zvez, da bi mu tvorci modelov mogli odkazati mesto med ustvarjalci artističnih aktualitet ali med tradicionalisti. Tistim vernikom v karizmatičnost teorije, ki so se sprva nekoliko le skušali ukvarjati s Senegačnikom, se je zdel zasut z literarno nekdanjostjo, vendar slednje niso mogli zadovoljivo definirati. Ne v klasiki, ne v romantiki in ne v simbolizmu, ki so se bodisi v samostojni obliki bodisi kot medsebojno spojeni omenjali kot henotikon njegove poezije, ga ni bilo mogoče odkriti v celoti. Čeprav drži, da bi človek, čigar oko bi se v Senegačnikovih zbirkah – doslej jih je bilo natisnjenih sedem, od Srčnega grba (1991) do Pogovorov z nikomer (2019) – zapičilo zgolj v kazala, pesnikovo domovanje zlahka postavljal v večno včerajšnjost, je še bolj res, da se njegovi teksti bralcu, ki se ne zadovoljuje z instantno recepcijo, nikakor ne morejo razkriti kot le na novo preloženi in pološčeni kamenčki starodavnih mozaikov. Ne oblikovne in ne pojmovne reminiscence namreč niso njihovo izrazno jedro, četudi so bile vsaj nekatere med njimi še vtkane v verze v dneh, ko je postmoderno teoretsko in (pre)oblikovalsko stanje v slovenskem prostoru terjalo konceptualizacijo literature v obliki poniranja v že obstoječo književnost oziroma rudarjenja iz nje. Dejansko samo opozarjajo, da se avtor ne giblje v ekskluzivističnem, zgolj svojem prostoru. Senegačnik ni ustvarjalec, ki bi moral biti sam, da bi bil pesnik. Njegovi verzi prav tako ne potrebujejo nobenih posebnih okoliščin ali pogojev za svojo razpoznavnost. Senegačnik zmore biti pesnik v situacijah, v kakršnih je bilo pred njim že mnogo ustvarjalcev, pri čemer pa njegova beseda ni ne podvojevalna, ne odvečna, ne variacijska in ne izraz bodisi eklektične bodisi sintetizirajoče postpozicije, iz katere so razberljivi tudi poprejšnji pogledi iz določenega položaja. Ni ponovitev – z večjo ali manjšo izrazno posebnostjo –, temveč prvotno občutenje življenja in dejanskosti. Brane Senegačnik je pesnik, ki se brez kakršnih koli avtopoetskih deklaracij in gest zanese nase. Če govorimo v schellingovskem slovarju: še tako pomembna esenca, ki se praviloma lahko pohvali z dolgo in izrazito tradicijsko senco, v njegovem opusu ne zastre eksistence.
Dejanskost v Senegačnikovih verzih potemtakem ne more biti nepersonalna. Avtor, ki se kot vrhunski klasični filolog nenehno srečuje s teksti, skozi katerih dojemanje so se oblikovali ne samo temelji evropske civilizacije, temveč tudi človeškosti, pa prav tako ne more biti naiven. Na dlani je torej vprašanje, iz česa lahko rase nepodvojevalnost verzov pri avtorju, ki intenzivno živi s tradicijo, katere viri so tudi v tlorisu njegovega ustvarjanja. Pesem Poezija je glede tega zelo jasna: nič ni samo to, kar je. Tavtologija pri Branetu Senegačniku preprosto ni koncept – ne v mislih, ne v besedah, ne v predmetnosti. Bralci njegove poezije se morejo zatekati k citiranju, k ponovitvam, sam pesnik pa ne. Tudi ko je z besedo priklicana znana dejanskost, katere pomensko polje ni kdove kako široko niti v asociacijah – to velja tako za materialno stvarnost mnogih generacij kakor za slehernikovo smrt naznanjajoče lorcovske stolpe samotne in daljne Cordobe –, njegovo izrekanje ni zgolj navajanje in potemtakem ni ne alegorijsko preimenovanje ne novo kontekstualiziranje pojavov. Pesnik je vsekakor popotoval skozi simbolistično galaksijo; na to opozarja skrb za izraznost zvena besede in njene vizualne imaginativnosti. Toda zanj obstoječa poezija ni zgodovina ali tradicija, temveč izkušnja. Zanj literatura ni štoparski vodnik po kapilarah duha in izraza, ampak enciklopedija njunih že znanih možnosti. Kot taka pa je do kraja osebna.
V Senegačnikovem opusu to seveda ne velja samo za simbolizem. A takoj je treba pristaviti, da se pesnik v nobenem pramenu poezije ni zagozdil. Ni ne obtičal ne obstal, ker ni hotel postati enostranski oziroma redukcionističen. Kar zadeva simbolizem se, denimo, ni zadovoljil z amalgamiranjem podob in zvena ter odpiranjem oken v najrazličnejše smeri pomenov, temveč je ob tem zmerom razkrival transcendentalno nit v mnogorazsežnih semantičnih grozdih in labirintih. Pesmi so zato miljniki v itinerarju njegovega duha – tako tedaj, ko se ustavi v spominu (denimo v Korakih), kakor ob sedanjiškem soočanju s sugestivnimi podobami oziroma trenutki (o čemer pričujejo Mistični pejsaži). Če bi bila pred časi često ponavljana misel, da bo 21. stoletje duhovno, ali pa ga ne bo, izrečena kot ugotovitev, bi imela na Slovenskem svojega pesnika prav v Branetu Senegačniku. Vendar se je hitro izkazalo, da gre v primeru omenjene krilatice za le eno od številnih medijski nemir povzročajočih prerokb – podobno je o humanistiki izrekel že Claude Lévi-Strauss – in ne za ultimativno izrečeno spoznanje. Zato ostaja Senegačnik na Slovenskem bolj ali manj poudarjeno sam v območju najgloblje transcendentalnosti, ki je sicer vedno vsaj povezovalo, če že ne tudi zedinjalo. V dobi omejenosti nase je tudi odprtost v to cono zgolj sposobnost prehajanja pregrad, zapor in okvirov. Toda če na drugi strani ni nič razen imanence, prihaja lahko do pogovorov z nikomer. Dejanski dialog se preobraža v potencialno dialoškost. In natanko tak je položaj Braneta Senegačnika med drugimi – tako ustvarjalci kot bralci. Slednje njegova poezija, v kateri so zaupno bližino in sopripadnost izražajoče slovnične kategorije (edninska druga in množinska prva oseba) zelo izpostavljene, sicer intenzivno nagovarja. Pesnik se položaja enega med vsemi v polni meri zaveda in ga sprejema nase. Brez kakršne koli antitetične romantične mizerabilizacije ali heroizacije ter klasične monumentalizacije. Tako ali tako je poezija tudi kot dejanje zmerom pred vsem drugim ustvarjanje možnosti.
Dokler se je slovenski literarni sistem v svoji kritiški orodjarni – reči je treba, da pretežno z iskreno sovražnostjo, ki spričo toge doktrinarnosti ni zmogla niti sčepca wildovske prisrčnosti – še trudil ukvarjati s Senegačnikovimi verzi, je imel težave prav z globoko transcendentalno razsežnostjo njihove semantike. Slednje je bilo čisto preprosto preveč za čas, ki ga je prepričevalo literarjenje vsakdanjosti, filozofije, zasebne in javne zgodovine, meteorologije, zrenj, bolščanj, slutenj, blodenj, življenjskih slogov, drž, vaj in drugih situacijskih ali uprizorjenih imanentizmov. Ti zaradi svoje neogibne kontingentnosti ne pridejo do izraza ali celo ne obstajajo, če poprej ne izpraznijo mize. Poezija, ki jo čisla slovenski literarni sistem, ni po naključju zaznamovana s tovrstnimi eliminacijskimi oziroma ekskluzivističnimi gestami. Značilno je bil že med obema vojnama, ki sta v historiografiji dobili ime svetovni, veliki pesnik na sončni strani Alp dojeman kot ustvarjalec, ki bi pisal verze, tudi če ni vedel, da so jih pred njim že drugi. Modernistični neoavantgardizem v drugi polovici 20. stoletja je samo še okrepil predstavo o potrebi bodisi zamišljene bodisi stvarne prazne mize pred kakršnim koli ustvarjanjem. In celo dejanjem.
Brane Senegačnik je drugačen avtor. V vsaki situacijski danosti je lahko pesnik. Tako med mnogimi kakor sam. Za lastno ustvarjanje mu, kakor smo že poudarili, ni potrebna nikakršna naklonjenost okoliščin – kar pomeni, da so mu tudi vprašanja o prvenstvu nebistvena. Edini resni kriterij je poetičnost. Vsestranska. Zaznavana od koder koli. Nekontingentna. Kot prevajalec Pindarja, ki se je kot nihče drug v literaturi posvetil zmagovalcem – prvim med prvimi za ljudi, bogove, elemente in naravo –, Senegačnik ve, kako so tekme in prvenstva prej ali slej samo spomin. Kot poznavalcu Aristotelove misli mu pač ni neznano, kako je s takšnimi ali drugačnimi pozicijskimi enkratnostmi: so podatek za kronologije, anale in prozopografije. Z njim se hrani zgodovina. Ne poezija.
Kot esejist je Senegačnik napisal zbirko esejev z naslovom V iskanju izgubljene mere (1998). Nemara je to tudi najpregnantnejša oznaka njegovih pesniških prizadevanj. Vendar je treba nemudoma dodati, da ne gre za iskanje nečesa, kar je že bilo najdeno v kakšni davni situaciji – in kar bi lahko bilo znano literarnemu sistemu –, temveč za nekaj, kar je treba šele odkriti. V vsakem hipu. Pesnik Brane Senegačnik seveda ne more iskati drugače kot v ustvarjanju. Edninsko. Personalno. Španski pregovor pač ne pravi zaman: nobenih poti ni – steze se utrejo šele s hojo. Ne glede na to, kolikokrat se križajo s sledovi stopinj drugih.
