Človek dobre volje Valentin Cundrič

 

Človek dobre volje Valentin Cundrič

 

Lev Detela

 

(Nekaj misli o Cundričevi zbirki aforizmov ČLOVEK DOBRE VOLJE, Kulturni center Maribor / zbirka Frontier, 2023, 194 strani)

 

V Poljščici pri Gorjah na Gorenjskem leta 1938 rojeni Valentin Cundrič je človek s posebno usodo. Zaradi prirojene očesne bolezni se že v otroških letih ni mogel na veliko družiti z vrstniki. Iz zunanjega sveta se je odmikal v notranji svet, v svet močno podoživetih ponotranjenih besed in poetičnih miselnih svetov. Pesmi je začel pisati zelo zgodaj. Že v gimnazijskih letih je oblikoval prvi sonetni venec, za kar je potrebna velika delovna disciplina, ki pa mora biti povezana s subtilnim umetniškim navdihom. V literarno življenje se je vključeval z veliko vnemo.

Z njegovimi zgodnjimi novoromantičnimi pesmimi in tudi z avtorjem Cundričem osebno sem se srečal v študentskih letih 1958 – 1960 na slavističnem oddelku ljubljanske univerze, kjer je Cundrič leta 1962 tudi diplomiral. Pesmi, v katerih se iz osamljenosti  in osebnih stisk z mehkimi metaforami približuje lepotam narave in na pol zatajeno izpoveduje ljubezenska čustva, sem tedaj prebiral v nekdanji ljubljanski mladinski reviji Mlada pota, v kateri je objavil veliko število literarnih besedil.

Leta 1961 se je v javnosti oglasil s kar dvema pesniškima zbirkama. Pojoči grm je izšel pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani, Krotko jutro pa pri Obzorjih v Mariboru. S tema pesniškima prvencema, ki sta izraz njegove mladostne ustvarjalne energije, pa očitno ni imel prave sreče. Kritika mu je očitala klišejskost, istočasno pa je izšlo več zbirk že uveljavljenih pesnikov, ki so pritegnili pozornost javnosti. Čeprav se je hotel prebiti v sam vrh slovenske pesniške ustvarjalnosti, je iz različnih razlogov ostal osamljeno na robu. Kljub temu, da je bil velikokrat po krivici prezrt, njegova ljubezen do besedne ustvarjalnosti ni popustila. Čeprav kvantiteta besedil in število publikacij ni odločujoč dejavnik na literarnem področju, je potrebno vseeno poudariti, da je izredno plodovit pesnik z največjim številom pesniških zbirk in drugih publikacij na slovenskem literarnem prostoru. Ker za svoj izredni zagon ni našel založb, ki bi mu sproti tiskala hitro nastajajoča dela, se je odločil za samozaložništvo. Zdi se, da sta permanetni ciklični pesniški utrip in to sprotno aktivnost spremljajoče samozaložništvo postali osrednji determinanti njegove literarne ustvarjalnosti.

Po začetni več ali manj novoromantični pesniški fazi se je Cundrič v naslednjih zbirkah vsaj delno odprl vedno bolj prevladujočemu modernizmu, vendar se je vztrajno vračal k trdnejšim ali celo klasičnim pesniškim oblikam. Napisal je veliko število sonetnih vencev, ob tem pa se ni ustrašil ustvariti celo več „sonetnih vencev sonetnih vencev“, kar je artificielna drznost posebne vrste.

Njegova lirika in proza je občasno izhajala tudi pri raznih založbah. Pri mariborskih Obzorjih so na prime objavili pesniški zbirki Gorgona, 1971, in Pesemsol, 1983, pri založbi Amalietti & Amalietti 2020 poetično avtobiografsko prozo Temna stran zemlje, pri Kulturnem centru Maribor 2021 pa kratke fantastično – realne zgodbe Štimnice, zanimivi so tudi njegovi eseji iz leta 2016 Preteklost bo prihodnost. Večino knjig pa je izdal v samozaložbi na Jesenicah. Sonetne vence in liriko je objavljal tudi v revijah.

Cundrič je pesnik, ki prestopa bregove realnega. Velikokrat se poigrava z besedami, išče njihove praoblike, oblikuje nove besede. Zahaja v miselno in besedno fantastiko. Celo v enem od aforizmov pravi, da je „beseda gora, on pa v njej duša nora“.

Cundričev literarni opus je presenetljiv in skorajda nepregleden. Izdal je okrog stoštirideset knjižnih del, med temi šestindevetdeset pesniških zbirk, osemnajst proznih del, dve drami, štiri knjige otroških pesmi, sedem knjig o jeziku, šest tekstov za razmislek in štiri zbirke aforizmov. Z veliko vnemo se je poleg tega posvečal, kot sem že omenil, ustvarjanju ene najzahtevnejših klasičnih pesniških oblik, oblikovanju sonetnega venca sonetnih vencev. Izšlo je kar osem njegovih sonetnih vencev sonetnih vencev.

Da se ukvarja tudi s pisanjem aforizmov kot popolnoma drugačne literarne vrste, ki zahteva jedrnato in kratko zgoščenost, ki je pika na i zminimaliziranega vsebinskega sporočila, zaradi njegove literarne večsmernosti  niti ne preseneča. Saj ga že od nekdaj zanimajo eksistencialna in esencialna vprašanja, ki jih je velikokrat mogoče oblikovati na kratek lapidaren način kar v enem samem stavku. Ti Cundričevi aforizmi so nekaj posebnega.  Življenske modrosti in samostojne, včasih tudi polemične misli, se mu vedno znova strnejo v „pojoči grm“ iz lepo oblikovanih besed. Cundričevi aforizmi so namreč velikokrat poetični oziroma jezikovno domiselni izreki v  najkrajši možni obliki.

Naslov nove Cundričeve leposlovne publikacije Človek dobre volje, ki je nedavno izšla pri Kulturnem centru Maribor, je pravzaprav paradokson in – z ozirom na vsebino knjige – aforizem, ki v dopolnilni celotni obliki z vprašanjem Človek dobre volje, kdaj bo bolje, odpira vrata v naš človeški svet nepopolnosti, ki pa ga je kljub temu, kot meni avtor, vredno živeti.

Takoj na začetku našteje Cundrič velikanski kup nesreč, neumnosti, stalnega nasilja, grozot in ujm, izvirajočih iz nepravilnega človeškega vedenja, saj, kot pove v enem teh kritičnih aforizmov: „Glede na zagledanost vase, je človek prase“.

Cundrič na subtilen način v kritični odmaknjenosti prisluškuje utripu sveta v sebi ter dejanjem in nehanjem po lastni neumnosti in zaradi lastne sebičnosti samega sebe ogrožajočega človeštva. Kljub tej skeptični distanci se mu med raznimi vsebinskimi sklopi utrne tudi kak groteskno humoristični filozofski bonmot, tudi z ozirom na zapovedano politično korektnost,  ko na primer zapiše „Ali je kaj narobe iti po gobe“  in „Ciganov ni, a vsi smo za nekaj ociganjeni“.

Celo slovnične zakonitosti, mu, pesniku in slavistu, ponudijo snov za oblikovanje aforizma o problematičnem človeškem vedenju in podarijo možnost za ironično politično – družbeno kritiko : „Sužnji velelnikov ne poznajo želelnikov“. Ali na primer: „ Gadja zalega nas sklanja in sprega.“

Vedno znova se v kompleksnosti vsebinsko različnih aforizmov oglasi resignacija zaradi osebne odrinjenosti iz centralnega slovenskega literarnega zagona in občutek izgube zaradi lastne pesniške usode, ki jo je pogojila tudi izredna težava z očmi: „Iz mraka v mrak gre pesnikov korak“ ali „Jaz v izgradnji. Učim se biti zadnji“.

Je tudi borivec z Bogom, videc in istočasno dvomljivec (Sladka imena bogov so čudežna prasnov; Vesolje ni okolje. Je iz božje volje; Jakobova lestev do vseh občestev; Dolg je božji prst, nedopovedljivo čvrst; Vera in postava, ista sveta krava).

Tu in tam se iz množice takih ali drugačnih sporočil in svaril oglasi celo pristna gorenjska kmečka domačnost (Vse je srenjsko, če že ni gorenjsko / Poleg zeta, sina zdrava živina. To je kmečka milina), ki pa jo zna zasukati v vsebinsko povedno življensko modrost: „Zemlja, moj grunt, je v vesolju šund“.

Človek dobre volje je velikokrat resignirano nejevoljen: “Naj mi pete ne odreže, kdor čevelj mi zaveže.“ In: „Življenje je laž. Križkraž. Mišmaš.“ Ali: „Pred sabo ves svet imam, za hrbtom sem sam.“ Ter: „Eni v angelskem cehu, drugi v počenem mehu.“ Oziroma politično narodno kritično: „Lubi Slovenci, v izgubi in v senci.“

Cundrič je mojster besede. Ne le s pomočjo velikih pesniških oblik, temveč tudi s skopimi, na osnovni smisel skrčenimi aforizmi oziroma sentencami, maksimami in bonmoti išče sredi kaotičnih bivanjskih nedonošenosti življenjski smisel, ki nam ponuja upanje za naprej.

V učinkovitih aforističnih miniaturah pripoveduje Valentin Cundrič zgodbo sveta. Vedno znova jo poveže s svojimi osebnimi občutki. S pomočjo obširnega prepleta najrazličnejših aforizmov gradi visoko literarno stavbo človeškega življenja. Nič več in nič manj. Iz posameznih misli in ugotovitev zaslišimo avtorjev občutljivi glas, ki noče nič drugega, kot mir med ljudmi in stvarmi z dobro voljo, ki omogoča razumno sobivanje človeka s sočlovekom.

 

Prispevek je sofinancirala Javna agencija za knjigo.