Današnja kriza – kreacija in recepcija

Delo Ortege y Gasseta – Meditacija o tehniki bo kmalu izšlo pri založbi Kulturno umetniškega društva KUD KDO.

 

 

Današnja kriza – kreacija in recepcija

 

José Ortega y Gasset

 

prevod Andrej Lokar

 

 

 

Kakor sem že omenil, je tema te študije posredovati bralcu podobo največje peripetije v zgodovini človeškega mišljenja, radikalni obrat, do katerega je prišlo okoli leta 1600. Vprašanje je nadvse pomembno, saj živimo v času izjemne krize, v katerem bo človek hočeš nočeš primoran vnovič storiti nov obrat. Zakaj? Mar ni samoumevna domneva, da sodobna kriza izhaja iz tega, da je nova »drža«, ki jo je človek zavzel leta 1600 – moderna »drža« –, izčrpala vse svoje možnosti, prispela do svojih najskrajnejših meja in zatorej tudi odkrila svoje lastne meje, svoja protislovja, svojo nepopolnost? Ena izmed stvari, ki nam lahko najbolj pomagajo pri »izstopu iz krize«, pri določanju novih smotrov in pri izgradnji nove drže, je, da se ozremo na čas, v katerem se je človek znašel v podobnem, hkrati pa nasprotnem položaju. Položaj je bil podoben, ker je bilo tudi takrat zanj nujno »izstopiti iz krize« ter zapustiti iztrošen in odmrl položaj. Nasproten pa je bil zato, ker moramo dandanes zapustiti ravno položaj, v katerega smo bili tedaj izstopili.

Takrat se je rodil novi človek, »različica« naše vrste, ki je bila dotlej nepoznana in ki se ne bo nikoli več ponovila: to je »moderni« človek, ki se začenja s kartezijanskim človekom. Zanimivo je pri tem ugotoviti, da se je ta kartezijanski človek popolnoma zavedal svoje novosti, da je človek, ki se je rojeval, ali bolje: človek, ki se je pre-rojeval. Skratka: preden je sploh v vsej polnosti obstajal, je ta novi človek predobčutil samega sebe in si celo poiskal ustrezno ime. Proti koncu 14. stoletja in skozi vse 15. stoletje se že govori o »modernosti«. V teologiji in v filozofiji na univerzah že ločujejo med »antičnim življenjem« in »modernim življenjem« ter tradicionalnim oblikam religioznega življenja že postavljajo nasproti tako imenovano devotio moderna, ki doseže svoj vrhunec okoli leta 1500.

Ta slutnja, da se bodo stvari radikalno spremenile, preden so se sploh dejansko spremenile, nas ne sme pretirano presenečati, kajti to se je dogajalo z vsemi velikimi zgodovinskimi spremembami, obenem pa je to dokaz, da taiste spremembe niso vsiljene človeštvu od zunaj, zaradi naključnosti zunanjega dogajanja, ampak izvirajo iz notranjih premikov, ki so zoreli v nevidnem jedru njegove duše. Pred petindvajsetimi leti sem vsevprek vpil, da je bila naša zgodovinska faza na tem, da se spremeni: to sem slutil ravno tako, kot naslutevamo podnebne spremembe. Ta napoved pa ni bila nekaj splošnega in nejasnega, pač pa se je zjedrila v konkretno pričakovanje nekaterih idej in ocen. Leta 1911 sem na Univerzi v Madridu imel predavanje o matematični misli.[1] To je bil čas absolutnega zmagoslavja »sosledičnosti« in »evolucionizma« v matematiki, fiziki, biologiji ter zgodovini. Kljub temu pa sem tedaj napovedal, da se bo kmalu v vseh teh disciplinah pojavila težnja po »nesosledičnosti«. O samem sebi na tem mestu govorim kot o morskem prašičku, nad katerim je bil izveden poizkus. Prav tako bi lahko govoril o kom drugem. Veliko preden je Einstein odkril svojo prvo obliko relativizma in z njo novo mehaniko, so že vsi napovedovali fiziko štirih dimenzij.

Etapa gole predslutnje, ki je predhajala dejanski nastop novega človeka okoli leta 1600, je doba, ki je bila zatem poimenovana z zavajajočim imenom: renesansa. Prepričan sem, da je treba nanovo določiti in ovrednotiti to znamenito renesanso. Naše poznavanje zgodovinske stvarnosti je od Burckhardtovega časa v mnogočem napredovalo, tako da moramo dandanes preseči njegove prve približke.

Resnica pa je v tem, da se človek do Galileja in Descartesa ne rodi nanovo. Vse, kar je pred njima, je golo »hlepenje« in upanje v novo rojstvo. Resnična galilejevska in kartezijanska renesansa pomeni predvsem pre-roditev v jasnost, pri čemer je nujno treba poudariti, da je bil čas, ki se uradno imenuje renesansa, obdobje nedopovedljive zmede, kakršne so vse dobe »hlepenja« – na primer tudi naša.

Vsakemu kriznemu obdobju je pridružena zmeda. Kajti to, kar imenujemo krizo, ni nič drugega kakor človekov prehod iz življenja, priklenjenega in naslonjenega na nekatere stvari, v življenje, priklenjeno in naslonjeno na nekatere druge. Prehod potemtakem sestoji iz dveh surovih dejstev: najprej osvoboditi se seska, ki je dojil naše življenje – nikakor ne smemo pozabiti, da naše življenje vselej živi iz neke interpretacije vesolja –, nato pa pripraviti svoj um na nove seske, to se pravi privaditi se na novo življenjsko perspektivo, na pogled na nove stvari, na priklenjenost nanje. Ti dve grobi nalogi so izpolnile generacije od leta 1350 do leta 1550. V teh dveh stoletjih se zdi, da je evropski človek živel »iz popolne izgube«. Seveda v resnici ni bilo tako. V teh dveh stoletjih so se nanovo polarizale podtalne sile zahodnega uma, ki so omogočile novo zgradbo. Ko je bila podtalna prerazporeditev opravljena – do leta 1550 –, je zgodovina že krenila po novi premici, dan za dnem napredovala brez izgub in že leta 1650, ko je umrl Descartes, lahko zatrdimo, da je bilo novo bivališče že postavljeno, da je bila zgrajena kulturna stavba v skladu z novo »modaliteto«. Ta zavest pripadanja novi »modaliteti« v nasprotju drugo zastarelo in tradicionalno, pa je vsebovana v besedi »moderen«.

Tako imenovana renesansa je potemtakem poskus, da bi se osvobodili tradicionalne kulture, ki se je bila oblikovala v srednjem veku in je odrevenela ter je dušila človekovo spontanost. Dejstvo, da se je ta pojav že nekajkrat ponovil v zgodovini, nikakor ne sme zmanjšati našega začudenja spričo ugotovitve, da se mora človek od časa do časa otresti svoje kulture in ostati gol, kakor lisica, ki se potopi v vodo, da bi zbrala vse bolhe na svoj gobec in se jih z naglo potopitvijo otrese.

Razlago tega nenavadnega pojava – pri čemer je najbolj nenavadno njegovo periodično ponavljanje v teku zgodovinskega procesa – je mogoče shematično ponazoriti takole: kultura ni nič drugega kot človekova interpretacija lastnega življenja, niz bolj ali manj zadovoljivih rešitev, ki jih človek iznajde, da bi se lahko spopadel z nujnostjo. Pri čemer gre za materialno in za duhovno nujnost. Ker so omenjene rešitve bile iznajdene za reševanje avtentičnih nujnosti, so avtomatično tudi same bile avtentične rešitve, ideje, ocene, navdušenja, slogi mišljenja, umetnosti, prava, ki so pristno izvirale iz radikalnega dna človeka, saj se je ta resnično bil tisti hip znašel na začetku nekega kulturnega obdobja. Vendar izgradnja repertoarja kulturnih načel in norm uvaja neko konstitutivno in praviloma nepopravljivo neugodnost. Ravno ker smo ustvarili neko dejansko rešitev, ravno ker je ta »na dosegu roke«, je naslednjim generacijam »ni« potrebno ustvariti, ampak je dovolj, da jo sprejmejo in razvijejo. To se pravi, da recepcija, ki prihrani napor stvaritve, vsebuje pomanjkljivost, ki vodi v življenjsko inercijo. Kdor prevzame neko idejo, se nagiblje k temu, da bi se izognil naporu, da bi jo domislil in poustvaril v »samem sebi«. To poustvarjanje ni potemtakem nič drugega kot ponavljanje naloge tistega, ki jo je ustvaril, to se pravi njeno prevzetje v skladu z nesporno očitnostjo, s katero je je porodila. Kdor ustvari neko idejo, si ne domišlja, da gre za njegovo misel, ampak zdi se mu, da vidi samo realnost v neposrednem stiku s samim sabo. Tako človek kakor narava sta potemtakem popolnoma razgaljena, stojita drug nasproti drugemu, brez posrednika in brez zaslombe. Naslovnik pa je že med stvarmi s svojo lastno osebo z izoblikovano idejo, ki kakor recept pospešuje njihov medsebojni odnos. Zato se bo nagibal k temu, da »se ne bo spraševal o stvareh«, da ne bo občutil pristnih nuj, saj razpolaga z repertoarjem rešitev, preden se mu bodo sploh porodile nuje, ki so pravzaprav taiste rešitve izoblikovale. Zategadelj pa se človek, ki je dedič nekega kulturnega sistema, postopoma, od generacije do generacije, privaja na položaj, v katerem se mu ni treba soočiti z radikalnimi vprašanji, občutevati nujnosti, ki gradijo njegovo življenje, po drugi strani pa uporabljati miselne vzorce – ideje, vrednotenja, navdušenja –, ki mu niso razvidni, saj se niso porodili z dna njegove lastne avtentičnosti. Deluje in živi potemtakem nad slojem kulturnih vsebin, ki je vanj prodrl od zunaj, nad sistemom tujih mnenj, nad drugim jazom, ki lebdi v splošnem vzdušju, v »dobi«, v »duhu časa«, skratka deluje in živi iz nekega kolektivnega, konvencionalnega, neodgovornega jaza, ki ne ve, zakaj misli, kar misli, niti zakaj si želi, kar si želi. Vsaka kultura, ko doseže svoj vrhunec in se dovrši, se sprevrže v topos. Topos pa je ideja, ki je ne uporabljamo, »ker« je razvidna, ampak zato, ker tako pravijo »ljudje«. Ko pa iščemo posledice teh toposov, se s tem razvijajo njihove notranje možnosti, kultura pa, ki je bila v izhodišču avtentična in preprosta, se začne zapletati. Ta zaplet privzete kulture zgolj poglablja prepad med »vsamovsebitvijo« vsakega človeka in »bistvom« stvari, ki ga obdajajo. Človekovo življenje postaja čedalje manj »njegovo«, on sam pa je čedalje bolj kolektiven. Njegov individualni, dejanski in vselej primarni jaz nadomesti jaz »ljudi«, konvencionalni, zapleteni in »kultivirani« jaz. Tako imenovani »kultivirani« človek se vselej pojavlja v obdobjih najrazvitejše kulture, ki praviloma sestoji iz sami toposov.

Gre potemtakem za neodvrnljiv proces. Kultura, najvišji produkt življenjske avtentičnosti, saj izhaja iz človekovega občutka nedopovedljive tesnobe in gorečega zanosa glede neizogibnih nujnosti, ki tvorijo preplet njegovega življenja, na koncu postane ponaredek življenja. Njegov avtentični jaz potone v »kultiviranem«, konvencionalnem, »družbenem« jazu. Vsaka kultura ali vsako veliko kulturno obdobje se zaključi s »podružbljenjem« človeka in, če stvar zaokrenemo, vsako podružbljenje človeka pomeni ponaredek njegovega življenja. (Videli bomo, kako sta največja ponaredka našega časa, ki še najbolj pripadata preteklosti, ravno fašizem in komunizem, čeprav ju povsem razumljiva optična iluzija poskuša prikazati kot »najnovejša« pojava. Komunizem in fašizem sta ekstremni in vročični utelešenji »ljudi«, sta »ljudje«, človek-množica, ki deluje v skladu s to svojo pogojenostjo).

In vendar se je tale »kultivirani« človek znašel v okviru neke kulture, pri čemer je njegov položaj enakovreden tistemu, v katerem se je človek, kulturni iznajditelj, znašel v okviru svojega spontanega življenja. Tone v kulturno okolje, kakor je prvobitni človek tonil v svoje kozmično okolje. Podobnost položaja pa ga primora v podobno reševalno reakcijo. Pretirano »kultivirani« in »podružbljeni« človek, ki živi v ponarejeni kulturi, nujno potrebuje … drugo, se pravi avtentično kulturo. Vendar ta se lahko poraja le z iskrenega in razgaljenega dna lastnega osebnega jaza. Zato pa mora spet vzpostaviti stik s samim sabo. Toda njegov kultivirani jaz, privzeta, otrpla in nerazvidna kultura mu to onemogočata. Kar je na videz tako preprosto – biti ti sam –, se sprevrže v strahovit problem. Človek se je zaradi kulture oddaljil in ločil od samega sebe: kultura postane ovira, ki ločuje resnični svet od resnične osebe. Zato mu ne preostane nič drugega, kot da se spopade s to kulturo, da se je otrese, da jo odloži, da bi lahko spet živ stal pred vesoljem in da bi spet živel od resnice. Od tod tudi obdobja »vračanja k naravi«, to se pravi vračanja k avtohtonosti v človeku zoper vse kultivirano v njem. To se je dogajalo na primer v renesansi, pri Rousseauju in v romantiki in …  v vsej naši dobi. (Kar je v komunizmu in fašizmu res aktualno in kar ne sodi v preteklost, je njuna negativna razsežnost, njun nihilizem, njun brezup. Ne da bi to vedela, »se vračata k naravi« in pripravljata nasprotje tistega, kar si želita: novo – se pravi: relativno in determinirano – raz-družbljenje človeka).

Podprti s to razpredelnico, se lahko vrnemo h »krizi« med letoma 1350 in 1650, s te krize pa lahko preidemo na renesanso kot njen osiščni pojav. Zdaj razumemo, da se je tedanji človek počutil, kot da bi se ponovno rojeval. Šlo pa je za to, da je ponovno iskal stik s samim sabo. Vendar naše razumevanje tistega obdobja ovira zunanja oblika tistega povratka k samemu sebi in k naravi, ki se je na prvi pogled kazala kot povratek h klasikom.

 

La Nación, 26. marca 1933

 

 

[1] [Omenjeno predavanje je bilo održano 31. januarja 1914, njegov naslov pa je bil: »Matematika kot funkcija kulture«].

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo