Karantanci se niso imeli za Slovence in njihova zgodovina ne more biti del zgodovine Slovencev
Borut Korun
Dr. Peter Štih, predsednik SAZU, zgodovinar
( Naslov pogovora Mladininega novinarja z zgodovinarjem in predsednikom SAZU, Petrom Štihom 31.7. 2020).
Prva misel, ki normalnega Slovenca lahko prešine ob branju naslova v Mladini, je, da naš, slovenski problem ni, ali smo ali nismo potomci Karantancev, kajti to, da smo, je vedno veljalo za normalno. Nenormalno je, da o tem sploh razpravljamo. Je to samo ena od na videz grotesknih šal, kot tista o več spolih ali kaj več?
Nekaj je gotovo, če v več spolov verjame že velik del progresivne Evrope, je zanikanje lastne zgodovine in s tem lastne identitete gotovo slovenski fenomen. Ali si lahko predstavljamo, da bi kaj takega storil predsednik srbske akademije ali akademije v Zagrebu? Odfrčal bi iz akademije in nikoli več ne bi predaval zgodovine. Pri nas, v Sloveniji, se je zgodilo ravno obratno: zgodovinar Štih – sicer že znan po svojih absurdnih izjavah in po protislovenskih zgodovinskih stališčih, je bil nagrajen s predsedovanjem SAZU.
Štihova stališča imajo več izvorov. Gre za ideološko pogojeno destruktivnost. Uničiti je treba zgodovino slovenskega naroda, da bi ostala samo ideološka preteklost. Vse, s čimer se dr. Peter Štih ukvarja pri svojem zgodovinarskem in predavateljskem delu, je prilagojeno temu »višjemu« cilju. Za to svoje delo je bil nagrajen.
Vendar njegovih tez ni težko spodbijati, ker so skonstruirane in lažne. Tudi v zgodovinopisju ima laž kratke noge.
Tokrat se bom omejil samo na en aspekt njegove trditve, izražene v dveh naslovnih stavkih.
Karantanci se niso imeli za Slovence
To je izjava, ki Petru Štihu že kot intelektualcu ni v čast. Kako pa on ve, za kaj in za koga so se imeli Karantanci? Naši nepismeni predniki pred poldrugim tisočletjem? Ali obstaja en sam zapis, ena sama zapisana izjava kakega Karantanca, ki bi opravičevala tako trditev?
Na svojih potovanjih sem se srečeval z mnogimi predstavniki primitivnih ljudstev, toda nikogar ni bilo, ki ne bi vedel, kam spada, kdo je in bi svoje pleme poimenoval tako, kot ga imenujejo tujci.
Prav zaradi tega je logično, da so se prebivalci vsega slovenskega ozemlja od avstrijsko–bavarske meje pa do Donave, Save in morja imeli za Slovence. To je edino ime – seveda drugače izgovorjeno –, ki je ostalo od tistih časov. Karantanec, Karantanija sta eksonima, ime, ki so ga za prebivalstvo Vzhodnih Alp uporabili tujci – bavarski in frankovski pisci. Ljudstva pa se praviloma ne imenujejo tako, kot jih imenujejo tujci. To je povsem tako kot če bi trdili, da bi se Nemci sami imenovali Nemce in ne »Die Deutschen«.
Celo tujci imena Karantanci niso uporabljali pogosto. Eden od vodilnih dunajskih zgodovinarjev (eden tistih, pred katerimi klečeplazijo naši teoretiki antislovenstva), Herwig Wolfram, je tako v svoji razpravi o spisu Conversio Bagoaorum et Carantanorum na strani 109 zapisal:
Ebenso nahmen di Bayern die Karantanen noch lange Zeit bloß unter dem allgemeinen Slawen – Namen zur Kenntniss.
Bavarci so dojemali Karantance zgolj kot Slovane.
In še naprej: ….Das ungläubige Geschlecht der Slawen – Neverni rod Slovanov.
In tako še nekajkrat.
Von Slawen und nicht von Karantanen sprach man in Salzburg selbst noch nach dem 12. Oktober 821… O Slovanih in ne o Karantancih so govorili v Salzburgu še po 2. oktobru leta 821… (potem ko so ukinili karantansko kneževino in uvedli grofijo). Avstrijski zgodovinar je tu pojasnil, da so, glede na izjave iz takratnih virov, Bavarci karantanske Slovence dojemali kot Slovane in ne kot od drugih slovenskih prebivalcev sosednjih pokrajin različne – Karantance. Moral pa bi seveda namesto »Slovanov« napisati »Slovence«, ker so Bavarci z imenom Sclavi imenovali Slovence, ne pa Moravanov, Čehov ali Hrvatov. Namesto Slawen bi moral Herwig Wolfram pisati Slowenen, saj beseda Slovan takrat še ni obstajala, beseda Sclavi pa je – vsaj v srednjeevropskem prostoru – bila rezervirana samo za prednike Slovencev. Odveč je pripomniti, da pojem »Slovan« kot oznaka za obširno, več ljudstev obsegajočo jezikovno skupnost, še ni mogel obstajati.
Da so bili Karantanci in Slovenci eno in isto je prepričan tudi dr. Igor Grdina, ki je v knjigi Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva napisal:
Karantansko ime je bilo kot etnična oznaka ne glede na deželne meje razširjeno vse do jadranskih obal. Drugo ime, pod katerim se v zgodnjesrednjeveških zgodovinskih pričevanjih pojavljajo predniki današnjih Slovencev, je Sclavi …, medtem ko cesarski notar Burghard leta 1164 pozna celo »Slovenijo« v obsegu Koroške, Kranjske, Istre in dveh mark na Štajerskem. Razen v Karantaniji in na Kranjskem vedo srednjeveški viri za Sclave tudi v Spodnji Panoniji. Karantanija in Spodnja Panonija severno od reke Drave sta v spisu o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev celo označeni s skupnim imenom Sclavinia.
Ali pa profesor Milko Kos v svoji razpravi o spisu Conversio:
Tudi v 7. poglavju je slovenska zemlja označena kot Slovenija (Sclavinia) ter v geografskem oziru omejena na Karantanijo in Spodnjo Panonijo … V stoletju, ko je pisal avtor Konverzije svoj spis, niso šteli k Sloveniji le Karantanijo in Spodnjo Panonijo … marveč tudi druge pokrajine, v katerih so tedaj prebivali Slovenci, tako na primer predele iz predalpskega Podonavja.
Če bi verjeli trditvam Petra Štiha bi nas to nujno privedlo do vprašanja etnične pripadnosti Korošcev, ki govorijo slovenski jezik. Kolikor vemo, znajo ločiti svojo etnično in pokrajinsko pripadnost. Če pa so bili nekoč Karantanci in sedaj Slovenci, bi nam moral Peter Štih razložiti, kdaj in zakaj se je zgodila sprememba Karantancev v koroške Slovence. To bi bila seveda težka naloga, kajti že Brižinski spomeniki, ki so sicer nastali v ožji Karantaniji – verjetno že v 9. stoletju (original iz Münchenske knjižnice izvira s prehoda tisočletja), so po svoji strukturi in besednem zakladu brez dvoma slovenski. To je vedel že Josef Dobrovsky na začetku 19.stoletja. Da so se Korošci vedno imeli za Slovence, je opozoril dr. Grdina s primerom imena Slovenj Gradec. Če bi se Slovenci v Mislinjski dolini imeli za nekake etnične Korošce, bi bilo ime tega mesta Koroški Gradec.
V obeh deželah, na Koroškem in Štajerskem, so živeli tudi nemško govoreči. Ljudje pa so vedno znali ločiti med mi in vi, med nami in tistimi drugimi. Nekoliko drugače je bilo samo na Kranjskem, kjer so se ljudje nekaj časa imeli za Kranjce, vendar so že Trubar in drugi protestantski pisci dokazali, da so imeli vse slovensko govoreče pripadnike avstrijskih dežel za Slovence.
Njihova zgodovina ne more biti del zgodovine Slovencev
S tem stavkom smo prišli do bistva Štihove trditve. Gre za ukinitev slovenske zgodovine.
In komu bi to, poleg Štihovih ideoloških botrov, koristilo?
Štihova izjava je obliž na rano avstrijskega zgodovinopisja, tistega, ki se ukvarja z zgodnjim srednjim vekom. Osnovna, že kar obsesivna vsebina njihovih pisanj, razprav in doktoratov, je, kako izbrisati Slovence iz avstrijske zgodovine. Štih jim pri tem pomaga. Obstajajo teksti, knjige, zgodovinske razprave, v katerih se beseda Slovenec z vsemi izvedenkami vred sploh ne pojavi, čeprav imamo Slovenci in avstrijski Bavarci velik del skupne preteklosti. Natančneje povedano – brez slovenske kneževine Karantanije, Avstrije ne bi bilo. Zgodovinska kontinuiteta dežel Koroške in Štajerske izhaja naravnost iz kneževine Karantanije. Tega se Avstrijci dobro zavedajo.
Naj spet citiram Woframa Herwiga, ki ga je nekje zaneslo, da je preveč prostodušno zapisal to resnico:
Das polyetnische Fürstentum der Karantanen ist für die österreichische Geschichte von enormen Bedeutung gewesen, handelte es sich doch dabei um eine in unseren Raum enstandene staatliche Ordnung, die Zeitlich weit an der Spitze stand (stran 301).
V prevodu: »Večnacionalna kneževina Karantancev je bila za avstrijsko zgodovino izredno pomembna, saj je šlo pri tem za v našem prostoru nastalo državno ureditev, ki je bila v časovnem oziru najzgodnejša.«
Slovenska državna tvorba, ki so ji oni rekli Karantanija, je bila torej tisto, kar Avstrijce žuli. To, da se za svojo, od Bavarcev neodvisno državnost, morajo zahvaliti Slovencem. Zaradi tega so poiskali »recept« za to svojo težavo.
Najprej so si omislili ime Alpski Slovani. Umislil si ga je avstrijski jezikoslovec in zgodovinar Kronsteiner, naši pisci pa so to poniževalno oznako pohlevno sprejeli. To je tako, kot če bi Hrvati svoje prednike imenovali Dinarski Slovani, Čehi bi jim rekli Beskidski Slovani, Bolgari Rodopski Slovani in tako naprej.
Na zgodovinski ravni so potem »ustvarili« Karantance tudi od Slovencev drugačno, čeprav slovansko ljudstvo. (Spominja na ne tako staro tezo o Vindišarjih. Vindišarji naj bi bili »pridni«, napol ponemčeni in Avstrijcem zvesti slovenski Korošci.)
Bistvo te poteze je nekakšna zgodovinska čarovnija, ki spominja na trik z zajcem, ki je in ga spet ni pod klobukom. Ustvariš Karantance, ki jim pripadajo Brižinski spomeniki, ustoličevanje knezov, o katerem so pisali francoski humanisti, mejo med Karantanijo in Slovenci postaviš tja, kjer je sedaj meja med Slovenijo in Avstrijo, potem pa Karantanci v teku stoletij nekako izginejo, njihova državniška in kulturna dediščina preide na nemško govoreče Korošce, Slovenci pa ostanejo praznih rok. Nekaki pritepenci. Brez zgodovine.
Vsega obsojanja vredno je seveda, da take teze podpirajo in jih širijo med študenti naši, slovenski zgodovinarji. Še več, kar nekaj knjig v nemškem jeziku in s tako usmerjeno zgodovinsko tematiko je financirala slovenska SAZU. To je očitno cena za članstvo v avstrijski akademiji, za trepljanje avstrijskih kolegov (Ja, Herr Doktor, Sie sind ja ein hervorragender Wissenschaftler!), za možnost objavljanja v avstrijskih in nemških zgodovinskih revijah, za srečevanja na simpozijih. Biti nekaj v velikem evropskem prostoru!
Temu pojavu lahko mirno rečemo »zgodovinska kolaboracija«. Gre za prodajo slovenske zgodovine za lastno promocijo.
Ob zaključku 9. stoletja, tega zame najpomembnejšega obdobja naše stare zgodovine, je s slovenskimi pokrajinami upravljal Arnulf, ki je bil zadnji potomec Karla Velikega. Njegova »država«, ki je bila v veliki meri neodvisna od frankovskega kraljestva, je obsegala Karantanijo v ožjem pomenu te besede, torej s Slovenci naseljene Vzhodne Alpe, Kranjsko (Carniolo), današnjo Štajersko in vso s Slovenci naseljeno Panonijo vse do Donave. Ves ta prostor, v katerem je bila Karantanija samo manjši del, pa se je (neuradno) imenoval Regnum Karantanum, Karantansko kraljestvo. Pojma Karantancev, od Slovencev različnega ljudstva, tudi v bavarskih glavah nikoli ni bilo. Kajti če kdo, bi to razliko opazili in jo poimenovali sosedi Bavarci, tako pa so za vse Slovence uporabljali včasih eno, drugič drugo ime. Karantanec in Slovenec sta bila sinonima, oba sta označevala naše prednike, Slovence.
Avstrijcem je treba ponavljati zanje trpko zgodovinsko resnico. Pokazati jim je treba vire, ki jih sami navajajo, izjave njihovih zgodovinarjev. Zgodnjesrednjeveška zgodovina Koroške pripada nam, Slovencem. Knežji kamen kot predmet, kot kamen z vsemi svojimi fizičnimi lastnostmi, je sedaj sicer last koroške dežele in države Avstrije, toda pomembna je njegova simbolična pripadnost. Tu pa ni dvomov. Knežji kamen je v simbolnem pomenu lahko samo slovenski, kajti simbolna vrednost se ne meri po tem, kdo si je kamen fizično prilastil, oziroma, v katerem muzeju sedaj leži. Imajo antični predmeti, ki so sedaj v Britanskem muzeju ali v Louvru, karkoli opraviti z Angleži ali Francozi? Ima cerkev svete Modrosti v Carigradu, ki so jo sedaj spet spremenili v mošejo, kaj opraviti s Turki? Zgraditi jo je velel bizantinski cesar Justinijan. Hagia Sofia je in bo večno ostala simbol bizantinsko–grške civilizacije. Tudi Dioklecijanova palača v Splitu nima ničesar opraviti s Hrvati, čeprav leži na sedaj hrvaškem ozemlju.
Podobno kot z Hagio Sofio ali z Dioklecijanovo palačo je s knežjim kamnom. Njegove simbolne vrednosti si ne morejo lastiti potomci Bavarcev in Frankov. Navsezadnje so bili njihovi vladarji tisti, ki so se branili opraviti obred ustoličevanja. Če so to storili, so storili zato, ker jih je v ta prastari obred sililo koroško plemstvo, ki je bilo očitno v veliki meri slovenskega izvora. Ne morejo spremeniti dejstva, da je bila Karantanija prva slovenska država, da se je obred ustoličevanja ohranjal zaradi njenega slovenskega značaja, da se je od začetka do konca odvijal v slovenskem jeziku, da je lahko nastal in obstal samo zaradi Slovencev. Slovenski je po svojem izvoru, po svoji demokratični naravnanosti in po jezikovni pripadnosti. Simbolika knežjega kamna je vezana samo na nas, Slovence, na našo preteklost, na našo prvo državnost. Simbolnost je plod človekovih predstavnih zmožnosti, zato je njena vsebina lahko vezana samo na ljudi, na posameznika ali na celo ljudstvo. Simbolnost ni geografska kategorija. Simbolika knežjega kamna zato ne more biti vezana na neko pokrajino, na prostor v tem primeru na Koroško, ampak je povezana samo z zgodovinsko tradicijo slovenskega naroda. Tej resnici se ne smemo odpovedati.
