Kolumna: Antigona proti Agamemnonu

 

Antigona proti Agamemnonu

 

Andrej Lokar

 

Da nepotizem in negativna selekcija kot totalitarna dediščina ter poglavitno orožje družbenopolitične (iz dneva v dan postaja vse bolj razvidno, da tudi gospodarske) restavracije nista ekskluziva le vodstva Javne agencije za knjigo, Frankfurtskega knjižnega sejma in Ministrstva za kulturo, dokazuje tudi vodstvo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, s katerim smo si imeli priložnost pred nedavnim izmenjati nekaj mnenj (kolikor lahko z osebami takega moralnega »formata« kaj sploh izmenjaš).

V bistvu gre za patološko histerični odziv, tako značilen za oblastniško abstinenčno krizo, ki je nastal spričo kvalitetnega padca in splošne neprivlačnosti publikacij Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kar ni posledica le njegove neselektivne, tipično subvencijsko napihnjene založniške politike, pač pa tudi in predvsem njegovega povsem očitno nedoraslega ter marsikdaj (če ocenjujemo njegove javne nastope) groteskno komičnega vodstva in na katerega nas je v krajšem besedilu opozoril dr. Damjan Prelovšek.

Vse navedeno seveda sodi v že neštetokrat omenjeno in kdaj pa kdaj vsaj v glavnih obrisih tudi razčlenjeno stanje globoke pohabljenosti slovenske kulture, ki se kaže na vseh področjih – od umetniškega ustvarjanja do znanstvenoraziskovalnega dela in ki ima nedvomno več vzrokov, čeprav je poglavitni med njimi kajpada prevladovanje predstavnikov »kulturne« levice (slovenska strankarska desnica bi temu rekla kulturni marksizem), politično/nepotističnih nastavljencev na vodilna mesta ustanov, ki bi morale varovati, vrednotiti in usmerjati slovensko kulturno delovanje.

Na tem mestu je bržkone potrebna digresija, katere namen je, če se hočemo izogniti nepotrebnim nesporazumom, pojasniti, kateri je temeljni pravzorec teoretične ali čustveno emocionalne leve »inteligence« na naših tleh. V mislih imam dejstvo, ki v bistvu opozarja na nepremostljivo ločnico med relativno civilizirano zahodno in brutalno barbarsko slovensko levo »inteligenco«, se pravi ločnico, ki jo tvorita dva elementa naše »levičarske specifike«: a) umetno sprožena krvava državljanska vojna in še bolj krvava revolucija; b)polstoletna oblast, utemeljena na represiji policijske države. Posledica obeh zgodovinskih specifik je, da slovenski levičarski »intelektualec« ni priljudni in očarljivi marksistični sodebater, nekakšen salonski lev francoskega televizijskega studia. Kljub vsemu govoričenju slovenski levi »razumnik« namreč nikoli ni pretrgal popkovine s svojo revolucionarno zapuščino. To iz njega dela v prvi vrsti moralno iznakaženo bitje, katerega nravstveni namen ni služiti dobremu, marveč z uporabo laži spreminjati v dobro zlo, ki ga je zagrešilo skupno revolucionarno izročilo, kateremu pripada. Ob revolucionarni kaže pri izgradnji notranje podobe slovenskega naprednega »intelektualca« omeniti še balkansko navezo slovenske revolucije, ki je v lastno delovanje vnesla še značilno pomanjkanje civilne odgovornosti. Celotno sodobno ali tikpredsodobno prevzemanje zahodnih neomarksističnih in pozneje tudi prebujenskih vzorcev je pri naši levi »inteligenci« potekalo v znamenju cepljenja na omenjeno bazično revolucionarno in oblastniško prakso. To se kaže v totalni nesposobnosti slovenskega levičarskega »intelektualca« za dialog, saj le-ta izražanje svojih idej ne razume kot (pa čeprav agonalno) čiščenje in urejanje osebnih stališč, pač pa zgolj kot samogovorno orožje (revolucija), ki ga uporabi za likvidacijo nasprotnika (državljanska vojna) in za poznejšo neusmiljeno represijo (dominacija). V bistvu se pri slovenskem levem »intelektualcu« uveljavlja svojevrstna dinamika paranoidne oblastniške obsesije, ta pa podeljuje svojo specifiko tudi našemu prostoru, ki postaja vse bolj zastrupljeno kotišče civilnih frustracij. Nadaljnja posledica revolucijske objesti (ki jo posamezniku podeljuje malodane božanska moč odločanja o življenju in smrti drugih) ter oblastniškega napuha je strahovita intelektualna inferiornost slovenskega progresivnega intelektualca v primerjavi z njegovim zahodnim somišljenikom.

Z eno besedo: če temu dodamo vse ostale spremljevalne pojave, značilne za tovrstne tiranije: že omenjena nepotizem in negativno selekcijo, nemoralo izvajalcev sistema, v katerega sami nič več ne verjamejo, neprestano prakticiranje družbene laži, tudi fizično likvidacijo nasprotnikov, nagnjenost k dehumanizaciji in sadizmu, se nam na kraju zasvitajo tudi razlogi, ki onemogočajo Znanstvenoraziskovalnemu centru SAZU razvoj omikane in civilizacijsko konsistentne založniške politike. Kar nas brez nadaljnjega spominja na upor Antigone proti Agamemnonu.

 

 

Prejšnji prispevekZnanost na političnem nakovalu
Naslednji prispevekReplika dr. Lutharju