Besi
Andrej Lokar
Aporetičnost razmajanih filozofskih izhodišč ter zamegljenost smotrov praktične aplikacije sta pojava, ki znotraj take ali drugačne miselne zgradbe, še posebej v fazi njenega neizogibnega zatona, praviloma porajata pojav, ki skoraj vselej spremlja razkrajanje filozofskih sistemov: novorek. Semantična ohlapnost, besedotvorna neopredeljivost, nekanoničnost uporabe omogočajo namreč najširšo paleto pomenov in raznorodnost aplikacije besedam, ki si šele utirajo pot v enoznačnost označevalske utečenosti (priznanja). Najodločilnejša pri tem je bržkone vloga, ki jo novorečniški neologizmi odigravajo znotraj leksikalnega sistema ali govornega koda, iz katerih izhajajo. Na dušeslovni ravni mislecu omogočijo nekakšen oddih ali strateški korak nazaj v dogmatiko toge pomenske določenosti, ki sleherni strogo zaokroženi miselni okvir slejkoprej privede do dramatičnega soočenja z nekoherentnostjo slepih ulic, z neuskladljivostmi med pojmovnostjo in njenim ubesedenjem kot vodilom vsakega načrtnega miselnega pristopa do realnosti. Iznajdba nove besede prevzame tedaj nase vso negativno energijo, nakopičeno v brezpotjih jalovega kompromisnega prikrajanja delov celoti pri poskusih revitalizacije izgubljene usklajenosti. Najučinkovitejši pripomoček pri družbenem uvajanju novoreka pa je nedvomno personifikacija. Poistovetenje potencialnih pomenov neologizma s preverljivimi lastnostmi prepoznavne osebe v prvi vrsti omogoča nadzorovanje novonastalih besed s strani tistih, ki kodirajo diskurz, mu določajo govorne položaje, obenem pa legitimira manipulativno (zlo)rabo posameznih besed v zunajsistemske namene, ki pa imajo vselej tudi povratni znotrajsistemski učinek. Med procesom personifikacije neologizem sinhrono izstopi iz sistema ter se vanj vrne, da bi mu podelil zunanje pomene, ki preoblikujejo njegov notranji ustroj. Za koliko toliko nazorno predočitev miselnega sistema v fazi krize (duhovne izčrpanosti ali acedie) se mi kljub nekaterim pomanjkljivostim še najučinkovitejša zdi prispodoba pralnostrojniške centrifuge, ki jo lahko s kančkom rezerve uporabimo tudi za diagnozo ter prognozo stanja umetniškega ustvarjanja in refleksije o njem na naših tleh: pred začetkom pranja stoji umetno izvedena rupturistična presekava organskosti, kar neizbežno povzroči zameglitev ter relativizacijo ciljev. V pranje so vključeni različni elementi skupnega izvora, ki jih poenotuje strojna sila, s katero zunanji dejavnik upravlja tako, da ji določa jakost ter po lastni presoji pripomočke za izvedbo: prašek, tablete, mehčalec. Ključno je seveda pri tem procesu dogajanje, razmerje moči med predmeti znotraj valja pralnega stroja, ki nimajo svojega lastnega središča, marveč jim osišče določa delovanje centrifuge. Predmeti so brez medsebojnih povezav, veže jih centripetalna sila, ki jih spaja, ne da bi se zlili, predvsem pa v gibanju onemogoča uvidevanje odsotnosti njihovih korenin. Po svoje podobno stanje vlada v sodobni slovenski kulturi in umetnosti: neka centripetalna sila (bržkone vera ali splošno čustvovanje o nekakšnem napredku) spaja posamezne entitete v zaprtem prostoru, ki dopušča samo posege tistega, ki upravlja stroj. Za ohranjanje kohezivnosti upravljavci nove estetske centrifuge praviloma uporabljajo aksiološko (smo v svetu brez središča) moč novoreka, ki mu vdano služi kopica neologizmov. Z namenom dekonstrukcije brez dvoma najmarkantnejše ovire pri uveljavljanju rupturizma, to se pravi identitete, se pri nas kot izposojenke iz beletrističnega žargona vse bolj pogosto uporabljajo razne izpeljanke samostalnika janšizem, v katerega njihovi uvajalci tlačijo vse, kar je po presoji njihove idejne zaznamovanosti vredno najogorčenejšega prezira. Tako dandanes v intelektualnih krogih in glasilih že poslušamo in beremo besede o janšistični glasbi (kot opis vzdušja, ki ga ustvarja izvajanje alpskih poskočnic ali tradicionalnih slovenskih solzavnic za turiste ob ljubljanskem Tromostovju), o janšistični literaturi (sem sodi pravzaprav že vse, roman, pesem ali drama, kar se toponomastično prepoznavno oprostorja na naših tleh), o janšističnem slikarstvu (s čimer je mišljena vsakršna oblika likovne umetnosti, pri kateri se nedvoumno pojavlja lokalizacija našega prostora), kmalu bomo po vsej priliki poslušali ali brali o janšističnih izletih ali potovanjih, o janšistični arhitekturi, o janšistični filozofiji in znanosti, o janšističnem filmu, pa tudi o janšističnem jeziku, o janšistični pokrajini ali o janšističnem čustvovanju, morda tudi o janšistični ljubezni. Namen vsega tega je kajpada transparenten: prek personificiranega novoreka povsem relativizirati našo istovetnost ter v nas onesposobiti zmožnost odpora zoper dirigistične posege v kulturo in umetnost. Toda, presenetljivo, ravno demonizem tovrstnih posegov ne more povsem prikriti lastne simbiotične vzorčnosti, arhetipske vpetosti v prilično prispodobo, vsebovano v znani zgodbi evangelija po Luku, na katero tudi namiguje naslov te kolumne.
