(De)Lirično pisanje Anje Golob
Andrej Lokar
Spričo cirkusantske uprizoritve gospoda Jenulla, gospe Makarovičeve in gospoda Novaka na letošnji groteskni podelitvi Prešernove nagrade (če se sploh v čem, se z gospo Makarovičevo strinjam, da bi bilo najdostojneje to parodijo kulture, ki postaja vse bolj podobna neokusnemu mimohodu petičnih manekenov in politično/finančnih košatolasih povzpetnikov, za katere se zdi, da niso v življenju prebrali ene same knjige, čimprej ukiniti) ni šlo brez tega, da bi svoje golidice postane provincialne agrarne gnojnice ne izlila tudi urbana »pesnica« in »kulturnica« Anja Golob. Bržkone bi pisanje gospe Golobove lahko opredelili takole: ščuvanje k družbenemu nasilju pod krinko retoričnega mirovništva. To je gospa Golobova storila v svoji zadnji »kolumni« na portalu MMC z naslovom Ljudje.
Ob siceršnji ad nauseam reciklirani trivialni protikapitalistični retoriki, ob demagoškem spajanju nespojljivega, ob vsej osnovnošolski progresistični blebetavščini vsebuje tokratna kolumna gospe Golobove še nekaj prvin, ki kažejo v smeri ozadjarskih tektonskih premikov »sistemskih« sprememb ministrice Aste Vrečko in njenega prizadevanja po brezobzirni cetungizaciji slovenske kulture. Vse omenjeno tudi jasno, nedvoumno in zgovorno izpričuje, kako sistem podeljevanja statusov samozaposlenega v kulturi ni nič drugega kot kadrsko oblikovanje politične vojske, ki bo danes in tudi v prihodnosti z nasiljem zacementirala kulturnoumetniški sistem kot najučinkovitejši agitprop pri učvrščevanju javne podobe slovenske paradržave.
V propagandne oddelke kulturne revolucije tovarišice Aste Vrečko sodi seveda tudi tovarišica Anja Golob. Če namreč odmislimo smrkljasto nesramno retoriko, s katero gospa Golobova kot avtorica ene izmed najbolj medlih (poskušam se izražati milo) poezij v slovenski literarni zgodovini nagovarja predsednika UO Prešernovega sklada, vrhunskega slikarja, najbolj pronicljivega slovenskega likovnega teoretika, prodornega in inovativnega filozofa, izvrstnega poznavalca vseh umetniških zvrsti, ki mu gospa Golobova s svojim brezzobim, jecljavim začetniškim verzificiranjem in z neizživeto puberteniškostjo svojega aktivizma ne sega niti do kolen, se za tančico vsega njenega nepovezanega besedičenja kažejo obrisi resničnih nečednih nagibov njenega pisanja: po navodilih nove »sistematizatorke« slovenske kulture, »strokovnjakinje« Aste Vrečko razdvajati slovensko umetnost in kulturo ter s pomočjo kriterijev izključevalnosti izločiti iz slovenske kulture, ki je izpričano na pravi strani zgodovine, vse tisto, kar predstavlja oviro pri uresničitvi tega načrta. To in nič drugega je namreč simulakersko prepleskana farsa »sistemske« ureditve slovenske kulture, ki jo snuje in vehementno razglaša ministrica Asta Vrečko, pri čemer ni njeno tako vzneseno opevanje »stroke« (prepričan sem, da ministrica Vrečkova o tem, kaj je resnična stroka, nima najmanjšega pojma, saj njen mentalni horizont težko sega onkraj idejnega štaba v ljubljanskih Murglah) nič drugega kot četa capljajočih povprečnežev, subvencioniranih za kulturni boj kot udarno fazo pri postavljanju tako imenovanega mehkega totalitarizma (vzor: današnja Kitajska, denimo).
Vse ostalo pisanje gospe Golobove: moške oblike samostalnikov, nujnost umetnosti v življenju Ljudi, finančni dobiček, solzava patetika ob eksistenčnem položaju slovenskih umetnikov, obvezno monetiziranje (zanimivo: gospa Golobova brez kančka pomislekov monetizira svoje kolumne na račun davkoplačevalcev in obdavčenih delavcev v kulturi), Kajuh in upor, položaj žensk, nevarnost repatriarhalizacije, skrb za prekarce v kulturi (pripadniki kulturne desnice smo edini resnični, eksistenčni in eksistencialni prekarci v slovenski kulturi), sklicevanje na Prešerna kot antikapitalističnega jurišnika, demagoške krilatice o kulturi in umetnosti, ki se borita za boljši svet, v katerem bosta tekla mleko in med, saj mu bodo vladale same tovarišice Golobove, sklicevanje na slovesnost kulturnega praznika, kovanje v zvezde smešnih klovnov, ki so 7. februarja ščurkoma prilezli na oder Cankarjevega doma – vse to, tudi samooklicanost gospe Golobove v kulturniško srenjo, je čisti pesek v oči in mlatenje prazne slame in čista in nizkotna laž:resnica vseh bolj ali manj odkritih, bolj ali manj retorično spretnih ali nebogljenih prizadevanj, ki smo jih omenili, je nasilno, protipravno, proticivilizacijsko, brutalno utrjevanje oblasti s pomočjo represije, ustrahovanja in zdaj bolj zdaj manj odkritega nasilja. In to je tudi edina resnica in namen »sistemskih« rešitev ministrice Aste Vrečko in vročekrvne četice njenih plačanih valptov.
