Dva transhumanistična “topološka” projekta

 

                      Dva transhumanistična “topološka” projekta(s konca XVII. stoletja)

                                              

Marjan Frankovič

 

 

Robert Mandrou je v svoji knjigi Posséssion et sorcellerie au XVIIe siècle (Librairie Arthȇme Fayard, Pariz, 1979) objavil med drugimi prvič objavljenimi starimi dokumenti tudi daljše policijsko poročilo iz leta 1702, ki govori o številnih prevarantskih čarovniških združbah, ki so živele in delovale na račun lahkovernežev in sicer tako, da so prizivale in nagovarjale duhove, bile v zameno za trajno vdanost Zlodeju deležne te ali one vražje usluge, uprizarjale različne vdanostne in iniciacijske rituale, posredovale s čarnimi postopki, zagovori in mažami v medsebojnih odnosih in ljubezenskih rečeh naivnih žrtev, si od s krvjo podpisanih pogodb z hudičem obetale čudežnih koristi, zaslužkov, odkritij zakladov ipd. Posebej zanimivi so nekateri opisi postopkov, ki močno spominjajo na današnje instalacije ali performanse. Dva od njih bom navedel. Pri prvem ne bo težko uganiti, na kaj nas spominja. Kajpak na kvaziumetniški (in hkrati kvaziznanstveni) eksperiment-prevaro K-9 topologija “umetnice” Maje Smrekar. Ker smo ta fenomen pred časom že nekoliko obdelali (gl. naš članek Kultura, umetnost in avtodestrukcija, KUD KDO), je treba ob nakazani vzporednici iz zgodnjega novega veka reči le še to, da so omenjene baročne prevarante oblasti preganjale po službeni dolžnosti in z vsemi sredstvi, današnjo, njihovi sorodno dejavnost na polju umetniškega pa pač nihče ne preganja, še komentirati si je ne upa. Le kako bi bilo, če bi se junaki iz Mandroujeve knjige pravočasno razglasili za umetnike? Kolikim od njih bi se na ta način uspelo izogniti Bastilji, grmadi ali rabljevi sekiri? Poglejmo si dvoje teh predrazsvetljenskih performansov v izvedbi ali po recepturi iznajdljivih “čarovnikov” (v Istri bi jim rekli štrigoni), ki jim ni zmanjkalo ne drznosti ne idej in tudi ne žrtev.
Tako nek lažni čudodelnik med njimi prodaja svojo skrivnost, ki ji pravi Lutka. Zanjo potrebuje sveže jajce, na vrhu mu predre lupino in izvleče skozi luknjico nekaj jajčnega beljaka, ki ga potem nadomesti s človeškim semenom (spermo), nato jajce zamaši s smolo in koščkom cunjice ter ga položi pod drugo kokoš. Kar se čez čas prikljuje in izvali iz tega jajca, precej spominja na človeški lik, čeprav stoji na piščančjih nogah in je tudi sicer podobno piščancu. Zdaj je treba to onè postaviti na bel robec in ob tem paziti, da ni pod mizo ali v neposredni bližini ne psa ne mačke, verjame se namreč, da bi bilo kaj takega za tistega, ki drži reč v rokah, v trenutku usodno. Ko je torej to nenavadno bitje na robcu, te vpraša, kaj od njega pričakuješ. Odgovoriti je treba: zlato ali srebro. In znova te vpraša: kako hitro in kaj dobim za jesti? Takoj mu je treba obljubiti kaj sladkega, ga položiti v zabojček, postlan z bombažem, in ga nato imeti vedno pri sebi. Ta skrivnost ti zagotavlja dnevno po štiri zlatnike, ki se vsak dan znajdejo v škatli z živalico, vendar ob tem prihodku ni dovoljeno še v kakšnem drugem smislu pogodbeno služiti Duhu, ker sicer ne bo Lutka služila ničemur več.
Nek drug misterij pa je take vrste:
“Vzeti je treba tri do pet dlak kobile, ki še ni bila breja, jih izpuliti na dvakrat ali trikrat in pri tem početju izgovarjati skrivnostne besede. Nato je treba dlake posaditi v nov lonec, jih zaliti z vodo iz vodnjaka, pokriti in zapreti v prostor, v katerega devet dni ne bo vstopil nihče.  Devetega dne naj vstopi tisti, ki je lonec prinesel, ob istem času. In znova naj izgovori skrivnostne besede. Zdaj bo našel v loncu živalico: včasih gosenico, drugič rjavega hrošča ali ptico; včasih ta živalica veka kakor otrok. Ne smeš se je dotakniti, izpod trebuha ji je treba napeljati rdečo svileno nit in jo z njeno pomočjo dvigniti ter položiti v škatlo z otrobi. Po štiriindvajsetih urah položiš v škatlo denar in jo dve uri prenašaš s sabo, v prvi minuti naslednje ure se v škatli znajde podvojena vsota vanjo položenega denarja, ki pa ne sme preseči dvanajst zlatnikov. Samo do tod zmore namreč ta živalica.”

 

Stari Dionizij in nova mistika

V petnajstem stoletju je umiral srednji vek. V našem umira novi vek. In vračamo se nazaj. Precej daleč smo že. Dionizij Kartuzijan iz Spodnjih dežel (Pays Bas, Nederland) se vrača med nas. Iz ust mu lezejo črvi. Oh, ne tisti, ki te post mortem oberejo do kosti, podoba, tako zlovešča in hkrati vsakdanja v njegovi dobi (ki jo kulturna zgodovina, še posebej t. i. zgodovina mentalitet označuje kot makabristično in jo umešča med leti 1350 in 1550). Ta mistik z “bakrenim želodcem” je namreč bolj od vsega cenil gnilo in pokvarjeno hrano ter v njej zarejen mrčes in črve. Kako je to strast in slast usklajeval s sočasno makabristično mentalitetno nastrojenostjo preprostega ljudstva, med katerim se je gibal, še prej pa z njej namenjeno cerkveno doktrino in pedagogiko ter navsezadnje, če že ne na prvem mestu, z visoko kulturo cerkvenih in posvetnih vladajočih krogov, ki mu enako ni bila tuja, je nemara  mogoče razbrati iz njegove obsežne pisne zapuščine (45 zvezkov v kvart-formatu!); ta pa je morala biti kar zelo brana, kajti med teologi 16. stoletja je veljalo: qui Dyonisium non legit, nihil legit (kdor ne bere Dionizija, ne bere ničesar). Kartuzijanova mistična izkušnja in z njo meditativnoalegorična ter teološka in avtorefleksivna zapuščina nedvomno v več pogledih osvetljujeta in utemeljujeta njegovo bizarno prehranjevalno razvado. Toda o njej spregovori tudi neposredno. Takole pravi: »Imam železno glavo in bakren želodec.« Brez odpora in zadržkov, kot navaja Huizinga (Jesen srednjega veka), celo s slastjo je jedel pokvarjeno hrano: maslo, polno črvov, črvive češnje in drugo. Trdil je, da v tej hrani, polni nesnage in golazni, ni strupov, mirno jo lahko jemo. Preslane slanike je obešal na zraku in tako izpostavil plesni, trohnenju in gnitju: »Rajši jem smrdljivo kakor slano hrano.«
Tedanja simbolna duhovna in miselna zgradba sveta je bila že močno načeta; hipertrofirano, v vse smeri razpredeno alegorično in slikovno podoživljanje univerzuma zapisanih resnic je celo za Cerkev postajalo moteče kontraproduktivno, saj je načenjalo živo vero. In prav tu je treba iskati vzporednico z današnjim časom. Kajti tudi ta počasi dozoreva v znamenju prezasičenosti s svetimi podobami dveh zanj značilnih milenarizmov  ̶  socialnorevolucionarne utopije ter iluzije nenehnega znanstvenotehnološkega in s tem družbenega napredka. Prav od njiju se namreč odvrača moderna devotio moderna, neokonservativna družbena misel in praksa. Ali bo slednjič prevladala? Zgodovinska vzporednica temu ne pritegne, in tudi do resnejšega preloma je še daleč. Za enkrat lahko kostatiramo le, da poplava slik in znakov ideološke prezasičenosti in pojmovne akcidence duší naravni in družbeni potek našega življenja. Podobno je srednjeveška alegorizirana simbolizacija vsega, sledeč sholastičnemu realizmu in s tem idejni ter pojmovni dobesednosti, sleherno akcidenco upodobila in s tem opredmetila ter posledično zatrla živo vero. Od tod do prehranjevalnih navad, celo diktata, da bi se morali znova mastiti z insekti in črvi zategadelj nikakor nismo daleč. Kajti beremo lahko, da so tamkaj v Pays Bas ponekod že na šolskem jedilniku; še malo pa jih bomo jedli vsi, ne le zapozneli Dioniziji, tokrat po diktatu iz vsem nam dragega Bruslja.