U božju mater
Andrej Lokar
Bržkone bi morali za jezik, ki ga v svojih kolumnah za portal MMC (med drugim: s svojimi davki jih plačujemo prekarci v kulturi, izobčeni iz kroga politkomisarske funkcije samozaposlenosti) uporablja Anja Golob, poiskati nov izraz. Tako zavoljo njegovega asociativno sporočilnega učinka kakor zaradi odvajalne funkcije, ki jo (vsaj pri meni) odigrava, predlagam izraz straniščna slovenščina ali, bolj urbanoslengovsko, da bo tudi gospe Golobovi bolj razumljiv: sekretščina. Samoumevno – gre za globalni proces, ki se ne omejuje zgolj na jezikovno raven, ampak sodi v splošno nagnjenje postpostmodernističnega slovenskega pisanja v prizadevanju, da bi slovensko literaturo spustilo na straniščno raven in od tod kajpada vzvratno opravilo revizijo celotnega kanoniziranega izročila, ga iztrebkovno izpolnilo ter ga s tem spravilo na raven današnje občeveljavne recepcije.
S tem v zvezi pravzaprav že lahko govorimo o novi postpostmodernistični literarni smeri (ki ima svoj družbenokritični in aktivistični pendant v od nas že obravnavanem kobanizmu): sekretizmu. Publicistično pisanje gospe Anje Golob potemtakem sodi v novo slovensko literarnozgodovinsko smer sekretizma, ki se sproti kobanizira in kot povratni učinek kobanizira okolje, v katerem nastaja. Nikakor namreč ne smemo pozabiti, da je namen sekretističnega kobanizma ali kobaniziranega sekretizma – spremeniti svet.
Prvi korak v smeri sekretistične kobanizacije slovenske kulture je nedvomno temeljna poanta zadnje kolumne Anje Golob z naslovom Na ti. Če namreč lahko razumemo vikanje (predvsem pa onikanje, seveda) kot odraz drže, ki se zdi odločilna pri tvorjenju duhovnega stanja sublimnosti kot osnove pri izgradnji kakršnegakoli kanona, pomeni vulgarizacija, ki jo v (straho)spoštljivo receptivno distanco vnaša tikanje, predvsem popritlehnjenje v enorazsežnost naravnega (tudi estetskega) ustroja sveta. Iz vsega omenjenega lahko potemtakem povzamemo, da v svoji pretenzij po publicističnem pisanju gospa Golobova ravna proti naravi (kar je sicer značilno za vse ekstremizacije samozazrtega novoveškega humanizma – kakršna je tudi ideologija, ki jo zagovarja gospa Golobova).
V skladu s tem (in v skladu z ustvarjalno impotenco kobanističnega sekretizma na naših tleh) je mogoče kajpada razumeti vznesenost, ki prežarja pesniško notrino gospe Golobove spričo posvetne trojice zanemarjencev, ki je na večer (domnevno) najsublimnejšega praznika slovenskega naroda prikrevsala na oder Cankarjevega doma. V zrežiranem škandalčku potentatov (beri: ministrica Vrečkova + paradržavne desantne jedinice na RTV SLO), ki si represivno prizadevajo pohlapčiti slovensko kulturo, gospa Golobova vidi seveda enkraten umetniški performans in dejanje, ki je tako vredno občludovanja, da lahko v naši sekretizirani materinščini revolucionarno zamenja vikanje (onikanje) s tikanjem.
Vse to seveda v vrhunski kulturološki viziji gospe Golobove pomeni predvsem tole: zmagoslavje zahodnjaške kulture zradiranja nad poslednjimi prežitki tradicije kot vselejaktualnega nagovora sublimnosti.
Ravno to zradiranje pa je za kobanistični sekretizem nujno, saj omogoča nerazgaljenje in nerazkritje tega, kar pisanje in ustvarjanje kobanističnega sekretizma pravzaprav je: tipična provincialna, neurbana povprečnost, ki s svojo tavtologijo že postaja nova slovenska folklora. To se pravi vsebinski nadomestek, polnilo za vulgarno raven kolektivnega čustvovanja, ki predstavlja kohezivno sociogenetsko gonilo našega naroda. Pozor: ne gre za obliko, ampak za raven čustvovanja. Ne glede na to, ali jih napolnjujemo z alpskoposkočniškimi vižami ali z neizvirnimi domislicami kobanističnega sekretizma, so vrsta ter intenzivnost, predvsem pa čredniški pripadnostni čut, ki ga predstavlja omenjeno čustvovanje, odraz naše nepresežene provincialnosti in neprebolelega izgona iz rajske utvare naše solzave podeželske idile. Zato pa tudi slovenska inačica tujerodne kulture zradiranja v bistvu ne potrjuje ničesar drugega mimo dejstva, da splokošnokulturna, drugorazredna raven slovenskega folklorizma naposled le ne more načeti visokokulturnega kanona, ki se je vzpostavil ravno na osnovi sublimirane selekcije folklornih prvin. Čemur smo vseskozi vikali, ne moremo reči: ti. Še posebej tega ne zmore trojica zanemarjencev na odru Cankarjevega doma in publicistika Anje Golob. Zategadelj bi rad svoje razmišljanje sklenil z besedami, ki stojijo na začetku kolumne gospe Golobove: čeravno so sile zradiranja zaradi svoje intelektualne nekonsistentnosti dolgoročno obsojene na poraz, se moramo vsi, ki ljubimo slovensko kulturo, temu postaviti po robu, da bi se kratkoročno genij našega izročila ne naveličal, se od nas poslovil in poklapano odhlamudral »u božju mater«.
