Muza na Ponterošu

                                                                                                                         

 

                                                                                                                          Muza na Ponterošu

 

                                                                                                                                Andrej Lokar

                  

                                                                                                    

 Trst

Staro mesto.

Oblaki ležijo v večerni jati starih misli.

Žalostno morje pljuska ob že pozabljeno obalo.

Trst.

Zapuščene duše v še bolj zapuščenih ulicah in trgih.

Na tlakovanih cestah se ulije krvav smeh, ki je takoj zatrt.

V melanholičnem zraku zadonijo streli.

Prvi strel.

Krvave oči se ozrejo po mozaiku starega neba.

Trst, preveč si ljubil svoje ime.

Drugi strel.

Prelomljeni molk spet odpira otrple ustnice.

Trst.

Zakaj rušiš svet, ki ti pripada?

Tretji strel.

Plameni roparske krutosti so se vneli po ulicah in trgih.

Zakaj zatiraš mlada življenja?

Kdo bo danes žrtev?

Te samo ta uganka razveseljuje?

Trst.

Pozabljeno mesto?

 

Nadja Švara

 

 

 

Kolikor nas je nekoliko bolj v letih, dobro vemo, kaj je obakraj italijansko-jugoslovanske meje v sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja pomenila beseda Ponteroš; pravzaprav še toliko bolj kot beseda, splet pojmov in predstav ter vzgibov, ki so se okrog nje vrtele, se ob njej sprožale in ob njej porajale; pri narodnostno ali družbeno bolj ali manj neopredeljenem srednjeslojstvu na italijanski (tržaški) strani je pomenila v prvi vrsti strogo neobiskovano ter pogosto prezirano (dasiravno ne-prezrto), neugledno oprostorjenje nenadzorovane preprodaje cenenih artiklov in izdelkov, karikaturo nekdanjega blišča svobodnoluškega vrveža, neutajljivi kraj uprizorjene balkanizacije, od katerega si kot spodobni (licemerski) mimoidoči, kot polnopravni prebivalec mesta, ki utemeljuje svojo drugačnost na utajevanju drugačnosti, če te je že pot morala voditi skozi mnogobarvnost njegovega vzhodnjaškega branjarskega kaosa in nisi mogel zadnji hip preusmeriti svojega koraka v kakšno sosednjo, manj obljudeno ulico, lahko le zadregoma in hinavsko odvrnil pogled; da te že ne bi slučajno kdo videl ali srečal na Ponterošu; na jugoslovanski strani meje je bila beseda Ponteroš predvsem šifra in sinonim za nizkocenovno nabavljeno šaro, ki jo je bilo mogoče rokohitrsko prevnovčiti z nadaljnjo preprodajo, obenem pa tudi za sumljive, a donosne nezakonite denarne transakcije ter zdaj rentabilni, zdaj nerentabilni (neogibni faktor tveganja!), najširše razumljeni – šverc; pri tem je bila kajpada kramarsko jugoslovanska semantizacija neprimerno uspešnejša od malomeščansko tržaške, saj je po njeni zaslugi pojem Ponteroša (lahko bi si omislili tudi izpeljanko ponterošenje) preniknil skozi neprodušne meje železne zavese in se razplazil domala po vsem tedanjem vzhodnem bloku razdeljene evropske celine (to sem tudi sam doživel nekoč tam na začetku osemdesetih let v Krakovu, ko je nekdo odgovor na vprašanje, odkod prihajam, pospremil z opazko: ”Trst? Saj res: tam je Ponteroš …”) ter postal sopomenka in neke vrste magični zarotitveni obrazec za to, v kar se je v državah realnega socializma pretvorilo zatrtje svobodne izmenjave valut in blaga: v s strani uradne državne ideologije sicer demonizirano, a zavoljo funkcionalnosti ne le tolerirano, pač pa še celo spodbujevano in podprto, tako imenovano paralelno polkriminalno ekonomijo ali, bolj pogovorno, črni trg; v nekem smislu bi lahko dejali, da je odigraval tedanji Ponteroš vlogo nekakšne neuradne ambasade vzhodnega mafijskega prestopniškega poslovanja onkraj zahodne meje; bil je okuževalni tur vzhoda na zahodu, hkrati pa bolezenska klica utopične pozahodenosti v deželah policijsko represivnega nadzora; toda ob številnih drugih (fragmentarna razdrobljenost in neskončna zrcalna odbojnost ne glede na vsebino in pomen sta temeljni potezi tega vselej nedopolnjenega mesta) poseduje topos, ki ga tule opisujem, še eno, poknjiženo in nalepotičeno, pravljičarsko lokalno inačico, ki je globoko zakoreninjena v našem, tržaškoslovenskem imaginariju: v mislih imam znameniti Rusi most (nastopa v delih obeh naši klasikov, Borisa Pahorja in Alojza Rebule, četudi pri zadnjem s pridihom rahle odtujenosti), katerega pojava je v skladu z vsem tem primerno idealizirana in (v popolnem sozvočju z našim nacionalnim značajem) solzavo posentimentaljena: tržaški Slovenec poskuša iz nje izriniti vsakršno neprimerno in neplemenito konotacijo (ki sta jo prinesla predhodni ali poznejši čas) ter jo tako pokrčiti na rahločutno podobo kraških rožmanic (cvetličark) ali istrskih zelenjadark in sadjark, ki se vsak dan s plodovi slovenske zemlje (tržaškega zaledja, brez katerega v skladu z ideologijo, odkoder ta predstava izrašča, mesto ne bi moglo preživeti), peš (to se pravi potrjujoč neodtujenost lastne zemlje s svojimi podplati) zgrinjajo v mestno središče, da bi z duhovno bioenergetiko na svojih stojnicah (štantna mistika – svojim sovražnikom prinašamo marelice in rože) razstavile na ogled in prodale svoje pridelke ter tako pojile spakljivost tržaškega pomeščanjenega prezira (sestoječega pretežno iz janičarskih neuravnovešencev) z neposrednimi izrastki lastnih korenin; vse po vzorcu: kajžarsko (četudi nastanjeno v tihožitnost apnenčastih belih hišic ali v sivo starožitnost istrskih kažunov), a pristno in garaško ter pošteno zaledje s svojim vsakdanjim križevim potom (čeprav dobrodušno nergaje in z vrojeno robatostjo – Trieste ha una scontrosa grazia, Umberto Saba) požrtvovalno prehranjuje izprijeno mestno zalego, ki se mu je iz udobnosti in oportunizma odtujila ter s tem zatajila svoj izvor (nikakor ne pa svojega, zdaj nekoliko hedonistično obarvanega, okusa ter potrebe po prehrani); naposled pa je med mnogimi drugimi na voljo še ena (za posiljevanje mestne identitete) ključna podoba Ponteroša: podoba tržaškoitalijanske visoke buržoazije (ki je v očeh Slovencev zaradi pridobitniške socialne mobilnosti vselej nizkega izvora – Pasquale Revoltella, nekdanji sin beneškega mesarja, Alojz Rebula) ter njene instrumentalne dolge roke, vnetljivega podrepniškega lumpenproletariata, ničkolikokrat osladno reproducirana na cenenih razglednicah, spominkih, na naslovnicah knjig ter turističnih vodičev – češ: seveda je Trst italijanski, kaj italijanski: hiperitalijanski (citta’ italianissima), ko pa premore to očividno in nespregledljivo sorodnost, malodane istost s popularnimi vedutami beneške kanalistike (v Trstu je zgodovina predmet nenehnih retušaž v eni ali v drugi smeri), ki se impozantno (Trst vselej rad poudarja svojo himerično neizpolnjenost) zaključuje z megalomanskim neoklasičnim pročeljem cerkvenega mastodonta; in tu se podoba že takoj samodejno izrodi v sekularno izkrivljenost imanentističnega simbola: Trst nastopa v njej kot poslednji okop omike (grško-rimske, seveda – katere druge pa?), ki se z misijonarsko blagovoljnostjo v žaru humanističnega apostolata steguje proti jugovzhodu in Jadranu ter velikodušno vabi (kanal) v svoje naročje (trg z golobi in cerkev) vsakogar, ki je pripravljen verjeti konstruktu njegovega bajeslovja in se mu poslušno podrediti ter se s tem (njemu in njegovi civilizacijski fantazmatiki na ljubo) odpovedati svojemu osebnemu bistvu (ter tako postati degradirana ne-oseba, dejansko ne-človek).

Priznam, da mi je ob branju članka gospoda Sturmana, ki je z naslovom Nepredstavljivi luksuz jezika pred časom izšel na odmevni spletni strani LUD Literatura, in ob bežnem preletu dogajanja na letošnjem SLOfestu, vse tole zaplesalo pred očmi; saj se čisto topografsko gledano prireditev odvija le lučaj (beri: nekaj ulic) stran od nekdanjega konkretnega dogajališča (zdaj žalobno opustelega in urejeno praznega) poprej omenjenega ponteroškega imaginarija; ob vseh teh podobah iz preteklosti in iz sedanjosti (Trst je vselej kalejdoskop sočasnih nečasij, vrtinec razbrzdanih podob – Miroslav Košuta) pa še neodjenljivi in nadležni vtis, da so se navedene entitete: sramežljivo zadregarsko brezbrižništvo, potuhnjena balkanska švercomanija, domorodna pubertetniška idilika in megalomanski kramarsko buržujski italijanski civilizacijski imperializem združile ravno v prireditvi SLOfest (katere eden od namenov je uvajati sožitje in dobrososedske odnose med narodi s poudarjanjem mnogoobraznosti mestne identitete), ki je s tem dosegla svoj namen: najti sintezo med raznosmernimi idejnimi silnicami urbanega podpodja, ki pa zavoljo suma o bolj ali manj prikritih demagoških ozadjih samih pobudnikov in njihovega ideološkega substrata bolj spominja na eklektični sinkretizem, tako značilen za večno pubertetništvo (Umberto Saba) ter nedoraslost tega neusojenega velemesta.

Vendar pojdimo lepo po vrsti in se zatorej vprašajmo: kaj je SLOfest in kakšen je interpretativni ključ prireditve, ki nam ga v svojem sestavku ponuja gospod Sturman? In še prej se vprašajmo: kakšen je najneposrednejši milje, v katerem je bila prireditev spočeta in v katerem se prireditev odvija? Če naj se omejim na dve konkretnejši vprašanji (o interpretaciji gospoda Sturmana bom v nadaljevanju), je odgovor na prvo bolj, na drugo bistveno manj – preprost: SLOfest je nekakšen večnamenski in multimedialni kulturni dogodek slovenske manjšine v Italiji, ki ga kot glavni nosilec organizira Zveza slovenskih kulturnih društev (odslej s kratico ZSKD) v Trstu; kar zadeva sam kraj umestitve dogodka: Trst je srednjeveliko mesto na skoraj neplovnem skrajnem severnem robu Jadranskega morja, nekdanja svobodna avstroogrska luka z ogromnim zaledjem, ki so jo od le-tega odrezala tako njegova lastna nagnjenja kakor sama širša konjunktura v najnovejši zgodovini; zategadelj pa je tudi domala popolnoma zakrnel v upokojeniško in starikavo, neprevetreno gnezdo, ki povsem parazitsko životari znotraj države, geomorfološkem polotoku, izproženem v samo osrčje Sredozemskega morja, ki ravno zaradi preobilice obal ne potrebuje (za razliko od prejšnje, celinske, v kateri pa Trst ni hotel ostati) nikakršnih dodatnih pristanišč ali luk; z zdaj bolj, zdaj manj travmatičnimi prestopi v to državo (ki se je resda tudi sama vseskozi spreminjala) je Trst sčasoma popolnoma izgubil svoj pomen, svoj smisel in svoje poslanstvo; še enkrat: kot mesto z 200 do 300 tisoč prebivalci, postavljeno v nekakšno pomorsko slepo črevo sredi nepretočnih plitvin in pripadajoč državi z dobesedno inflacijo pristanišč, nima nikakršnega smisla; je naselitveni absurd, za katerega je popolnoma vseeno, ali obstaja ali ne obstaja – v tem pa tudi tiči njegova največja tragika in obenem največji čar, kajti ravno tale zloglasna odvečnost ga je v očeh njegovih prebivalcev in režiserjev njegove usode ter nazadnje akterjev lokalne in nelokalne politike pretvorila v simbol (katerega lastnost je, da ga ne poraja naravna potreba, pač pa nenehno nanovo poustvarjani pohlep); in vendarle tudi ta prikaz, kakor vselej, ne more in namenoma noče biti tako enostranski in črnobel; Trst je ob vsem omenjenem tudi arhitekturno in urbanistično prikupno (čeprav neprefinjeno in nekam ”štorasto”) mesto z lepo svojevrstno in protislovno okolico, kar vse vpliva na občutje sveta (boljšega izraza za to ne najdem, saj ne gre niti za svetovni nazor, niti za konkretno vizijo o svoji namembnosti, pač pa za nekakšno dramatično zmes čustvovanja in patetike, ki neprestano poraja nove in nove, izkrivljene in neizkrivljene, domišljijske ustroje) njegovih prebivalcev in na vzdušje v njem; vse to je morda najnazorneje opredelil tržaškoitalijanski (z mnogo zadržkoma in siloma, zavoljo priimkovne evidentnosti in neutajljivosti, priznane slovenske krvi v žilah) pisatelj Mauro Covacich, ko je v nekem svojem delu zapisal, da tržaško vzdušje, življenjski slog njegovih prebivalcev, pišmevuharstvo in obešenjaštvo, kljub neogibnim razlikam še najbolj spominja na nekakšen ”kalifornijski easy-going” (uno stile di vita carioca che ricorda un po’ l’ easy going californiano); kar vsekakor drži kot pribito, pravzaprav še več: prepričan sem (ali vsaj kolikor je meni znano), da nihče doslej ni našel boljše in pronicljivejše in verodostojnejše oznake za ”fenomen” Trst; toda ob vsem tem nikakor ne smemo prezreti in pozabiti, da se to priljudno razpoloženje, kakor vselej v krajih rizično zaostrenih kontrastov in v osnovi nespravljivih nasprotij, v tem ravnodušniško lagodnem in plitko hedonističnem mestu ob najneznatnejšem sprožilnem premiku (prav tako kakor pri nekaterih motenih osebah na individualni ravni) bliskoma lahko zaobrne v radikalno nasprotno smer: takrat Trst z vso razvidnostjo pokaže svoje mračnejše lice, demonično plat svoje utesnjene in neizživete narave: pokaže se kot kraj zločinske šovinistične nestrpnosti, kot kraj krvavega nasilnega obračunavanja, kot kraj toge in okrutne doktrinarnosti, kot kraj heterogenega součinkovanja in konfliktnosti najraznorodneje nametanih vzgibov brez korenin, kot kraj neprebojne zaprtosti, ohole nekomunikativnosti, maščevalnosti in zlobe.

Kljub svojemu trgov(in)skemu pragmatičnemu izvoru poseduje Trst bogato (toda resnici na ljubo nekoliko samonapihnjeno) humanistično, kulturniško, predvsem pa literarno tradicijo, ki je seveda uglašena na čas rojstva in samozavedenja njegovega prebivalstva (Domenico Rossetti) ter potem še razcveta (predvsem začetek XX. stoletja) tega mesta; še zlasti zadnja je nadvse pomembna, v prvi vrsti zaradi (duhovno)zgodovinskega dejstva, da je materialni vzpon (beri: blagostanje in utrjevanje mestne buržoazije) bolj ali manj sovpadel z vzponom modernega izrazito porazsvetljenskega razumevanja nacionalnosti kot nove kolektivne identitete (na italijansko govorečih ozemljih etatistično obarvani pojem nation prevlada nad plemenitejšim, a kočljivejšim pojmom Volk), katere temeljni določevalni element je bil jezik; od tod ob sočasnih duhovnozgodovinskih smernicah bržkone tudi odločilna vloga literature kot ustvarjanja v jeziku, ki ustvarja in določa nacionalno pripadnost miljeja, v katerem se godi ustvarjanje samo, kot temeljne šifre za (samo)razumevanje duše mesta; tržaška književnost, tako avtohtona kakor neavtohtona (tržaška literarna veda v hlastanju po velemestnosti in kozmopolitskosti – ki vseskozi spremlja vsakršen poskus unilateralne homogenizacije – si polaščevalno prisvaja karkoli že je z najtanjšimi možnimi vezmi spojeno s samim mestom), je nastajala v domala vseh evropskih jezikih (Stendhal, Joyce), vendar sta se sčasoma med njimi (ob uradniški ali poluradniški nemščini – Julius Kugy) izluščila predvsem dva, katerih lastnost je bila predvsem, da sta si lastila celotno dušo mesta (in sta zato naposled na začetku XX. stoletja tudi prevladala nad ostalimi): slovenščina in italijanščina; zgodovina tržaškega duha ali vsaj razrvane duševnosti (kolikor ju ta neobvladljivi preplet hibridnosti sploh premore) je bila torej istovetna z bojem med tema dvema jezikoma, katerega zmagovalec je bil slednji; italijanščina je (uradno) popolnoma prevladala nad slovenščino, jo brutalno in brezobzirno izrinila iz javnega dogajanja (zgodovina tržaških Slovencev je vsakdanje nazorno izpričevanje te izrinjenosti, je ustoličenje izrinjenosti kot take) ter z represivnimi potezami in nasilnimi ukrepi najrazličnejših režimov (ne le totalitarnih, pač pa tudi – za italijansko politično in siceršnjo zahrbtnost tako značilnih – navidezno demokratičnih) poskusila izbrisati za njo vsakršno sled; na pogorišču, nastalem po tem kulturocidnem pohodu, je najprej razglasila, zatem pa s pripomočki tipično italijanskega leporečniškega praznega estetiziranja na tej krtini (Marko Kravos) na robu Balkana uprizorila svoj veličastni triumf; tržaškoitalijanska literatura je bila pri tem malodane vselej hote ali nehote, vede ali ponevedoma, s privolitvijo ali brez privolitve posameznih avtorjev, poglavitno orožje za izvojevanje omenjene zmage.

Toda po doseženi nacionalni eksploataciji in zatrtju ali izbrisu vsega neitalijanskega ter po homogenizaciji vnanjega videza (podtalje brez korenin je v Trstu ostalo vselej neobvladljivo kaotično) prebivalstva ter po približno stoletju z nekaj zanemarljivimi karamboli (druga svetovna vojna, železna zavesa tik pred pragom in hladna vojna) se je pri delu (večinske) tržaške kulture začela dramiti neka vrojena in neiztrebljiva lastnost kameleonske narave tega pitijskega in nespoznavnega urbanega konglomerata: puntarska trma in želja ali vsaj potreba po drugačnosti, po neodvisnosti in ”svobodi”; z eno besedo: na dan je spet izbruhnila njegova neozdravljiva uporniška nastrojenost: po dobrem stoletju hlepenja in hlastanja po romanskosti, po dionizičnosti in po blagoglasjih Mediterana, se je Trst v prizadevanjih nekaterih od svojih najodličnejših intelektualcev pričel zavedati neutajljive avtohtonosti, endemičnosti svojih srednjeevropskih korenin, ki jih je zaman poskusila iztrebiti ali vsaj zamegliti gostobesedna dramatizacija iredentistične demagogije; bilo je kakor strela z jasnega: mestno zavedanje se je nenadoma predramilo ter pričelo polagoma odkrivati, da želja po nečem še ni povsem istovetna z dejanskim posedovanjem zaželjenega; tržaška javnost in kultura sta se tedaj zaprepaščeno soočili z vrsto svojih sinov, ki so, za razliko od iredentističnih junakov, študirajočih v Papinijevih in Prezzolinijevih (revija La Voce) Firencah ter padlih na Soški fronti (Scipio Slataper – bodite pozorni na protiutežnost visokoletečega hiperlatinskega osebnega imena z nizkoslojnostjo sicer spačenega slovenskega priimka in pomislite na notranjo nacionalno dramo poskusa zradiranja evidentnosti nad dojenčkovo nebogljenostjo ob krstilnem kamnu ali – bolj v skladu s tržaškim frajgajstarstvom – na matičnem uradu) v italijanski armadi in čigar imena ter odlikovanja s tržaških ulic in spomenikov še vedno rjovejo v mestnega sprehajalca, drgnili šolske ter visokošolske klopi na Dunaju, v Salzburgu ali v Gradcu, se uveljavljali širom po svetu kot izraz bolj ali manj kompaktne avstroogrske kulture in predvsem kot živi dokaz o obstojnosti in nefiktivnosti avstroogrskega sveta, ki ga je italijanska populistična pamfletistika (Angelo Vivante) poskušala demonizirati kot izraz sadistične dunajske propagande (s tem v zvezi se v zadnjih desetletjih pojavlja zgodovinska revizija tega stanja v delih tržaškega pisatelja in publicista Paola Rumiza); iz porodnega krča v tržaškem drobovju je privekal na svet nov mit; Trst je ponovno našel samega sebe v prividni drugačnosti glede na lastno istost; nov zarotitveni obrazec se je pričel z neizmerno naglico širiti prek celotnga diapazona mestnega prebivalstva: za označevanje česarkoli že, oprijemljivega ali neoprijemljivega, se je med politiki, redarji, sprevodniki, razumniki, delavci in gostilniškimi pretepači pričela celo v pogovorni tržaščini uveljavljati beseda Weltanschauung; tako Trst kakor njegovi intelektualci so začeli spoznavati, da duhovnega naboja in raznosmernih idejnih strujenj v eminentnih findesieclovskih vzdušjih literarnih salonov visoke pridobitniške buržoazije niso navdihovali samo Jacopone da Todi, sv. Frančišek Asiški, Dante, Guido Cavalcanti, Petrarka, Boccaccio, Giordano Bruno, Savonarola, Tasso, Ariosto, Leopardi, Foscolo in Manzoni in Verga, Verdi, Puccini, nekoliko pozneje še Carducci in Pascoli, pač pa da so se v njih, prepoznavne ali tiholazne, sukale tudi sence drugih imen: Freuda, Adlerja, Grillparzerja, Krausa, Rotha, Kafke, Musila, Straussa, Wagnerja, Mahlerja, Rilkeja, Nietzscheja in Canettija; bilo je, kot da bi bil Trst odkril neko novo, doslej še nepoznano dušo ter odtlej je tržaškoitalijanska kultura (in posledično seveda trudi literatura) pridobila dva predznaka: eden si je prizadeval, da bi poistil (nespregledljivo) drugačnost, drugi pa se je poskušal podrugačiti z odvrnitvijo od poistenja in posledično torej prek nekakšnega (resnici na ljubo izkrivljenega in dokaj neverodostojnega) priznavanja drugačnosti; šlo je za dve sili, ki sta začeli vzpostavljati svoje dihotomično razmerje do stvarnosti; vse se je razklalo na dve nezdružljivi hermenevtični polovici; razmerje do (domnevno) tržaškega zaledja: italijansko-beneška Istra (Pier Antonio Quarantotti Gambini), kompleksnost za naličjem v notranji Istri (Fulvio Tomizza), zatiralsko doživljeno habsburžanstvo (Attilio Tamaro), Podonavje kot geografgsko razprtostranjenje in kot sinonim za srečevanje (ali tudi za neprisilno in prostovoljno spajanje) kultur (Claudio Magris), obmejnost Trsta in njegovega neposrednega zaledja (Angelo Ara), urbana družbena struktura na prepihu zahodne civilizacije (Stelio Mattioni, Renzo Rosso), izpostavljenost judovstva na meji dveh svetov (deloma Umberto Saba, predvsem pa Giorgio Voghera in Ferruccio Foelkl), konfliktni, a nezanikani odnos z neposrednim mestnim zaledjem (že omenjeni Scipio Slataper), meščanska modernistična odmaknjenost (Italo Svevo, a tudi naš Vladimir Bartol), dunajska visokokavarniška umetniška in kulturniška prestolniškost (Bobi Bazlen), zatrapanost v porazredeno boljševiškost vzhodnega emancipatoričnega mita (Vittorio Vidali in capljajoča četica naših epigonskih tržaškoslovenskih komunistov); obe vodilni smeri in tudi vse ostale druge, večinske in manjšinske, so imele svoj zaokroženi imaginarij in svoja shajališča ter pribežališča: avstroogrsko strogost in širokogrudnost kavarne San Marco, modno paradništvo iredentističnega Tergesteja; in tole priznavanje ter prepoznavanje dveh mestnih obrazov naj bi predstavljalo novi spreobrnjeni, razsvetljeni, razideologizirani in nepropagandistični Trst pristne nekdanjosti in prihodnosti, ne pa tikprednedavni, šovinistično hujskaški, starčevsko nergaški, manihejsko ujeti in zakleti ter prekleti Trst; saj ravno to je tisto – naj bi: pogojnik v tem primeru uporabljam namenoma, zavestno in v vsem njegovem pomenskem razponu, kajti tega fantazmatično utopičnega, oniričnega Trsta kozmopolitskih srečevanj in širokogrudne humanistične izmenjave (kot je nekje zapisal Alojz Rebula: Wienckelmannov umor v Trstu nikakor ni naključje in v tej prikazenski mnogoznačnosti zadobiva simbolični pomen) med popolnoma enakovrednimi raznorodnimi kulturami ter med enakopravnimi posamezniki, tega mesta srečevanja in medsebojnega oplajanja in nesebičnega vzajemnega bogatenja ni, ga nikdar ni bilo in ga nikdar ne bo (čeprav v isti sapi v nekem pogledu vseskozi tudi je); kajti zasenčene sanje in uvidi razumnikov nikdar niso prodrli v grobo tkivo mestnih množic, ki so vselej strumno vzpostavljale in mukoma iz brezštevilnih raznoterih drobcev poskušale graditi svojo majavo identiteto ravno na deklamatorsko zadirčnem zanikanju drugačnosti, pa najsi bodi narodne, ideološke, verske (tu je Trst praviloma še najbolj strpen, toda nikakor ne iz ekumenskih nagibov, pač pa iz prostaške ravnodušnosti do vsakršne duhovne razsežnosti) ali (še zlasti v poslednjem, multikulturniško migrantskem času) rasne; Trst vselej obstaja le kot nasprotovanje, nikdar kot afirmacija; najbolj drugačen od drugačnosti, je v svojem zavračanju drugačnosti; zakaj to in samo to je njegov praustroj in iz tega črpa patologijo svoje perverzne energije; Trst je prazni vitalizem, ki povsem paradoksno zanika življenje; obenem pa je seveda tudi sindrom, ki črpa svoje življenjske sokove iz kirurških posegov tistih, katerih namen je razgalitev njegovega pravega obraza; in ravno iz te večne nedonošene sanje nekega vselej drugega, nezadrtega in velikodušnega, očakovskega in zaščitniškega Trsta izraščajo prireditve, kakršna je SLOfest, predvsem pa čustvena pričakovanja, ki jih vzbujajo; na časovno prostorski, na vsebinsko pregnantni in mnogopomenski simboličnosti ponteroša zgraditi novo, neholistično in netotalitarno, pomensko odprto in duhovno hranljivo mesto srečevanja; osnovano na prividni srednjeevropski alternativnosti (vsaj glede na še vedno dominantno ali vsaj prevladujočo tržaško ideologijo), pri čemer naj bi glavno povezovalno vlogo odigravala, magični ključ za odprtje zatesnjenih vrat predstavljala in bila – naša sublimacija: slovenska poezija; odtod kajpada tudi naslov: Muza na Ponterošu.

Iz vseh teh razlogov preidimo zdaj na samo prireditev: kaj pomeni nastop in kakšen je pomen muz na Ponterošu? Že samo ime vodilnega organizatorja, ZSKD, zgovorno in brez slehernega dvoma priča o izrazito (vetero)politični obarvanosti pobude; ZSKD je namreč nekakšna krovna zveza organizacij, ki naj bi se (in nekatere tudi se) ukvarjale s kulturo, vendar je v vsej svoji zgodovini nepretrgano bila in še vedno je (kljub neprimerno bolj omiljeni obliki, značilni za nekoliko ”razredčeni” italijanski postideološki politični milje) bolj ali manj neposredni odraz najprej totalitarne in policijske jugoslovanske, nato pa slovenske kontinuitetniške (tajkunske in malverzacijske) politične (zdaj strankarske ali strankokratske) garniture, v isti sapi pa organizacijski okvir in javni prostor za uveljavljanje slovenskih zagovornikov in podpornikov mimikrijske italijanske politične levice; to nam omogoča tudi ustreznejše dojemanje večine njenih vsebinskih potez: štuljenje internacionalizma pod krinko nadnacionalnosti, strpnosti ter odprtosti do drugih (ki so vseskozi zaprti do nas in jim je zelo malo mar za našo odprtost ali zaprtost), prvenstvo ideologizma nad primarno življenjsko empirijo, prevladovanje (prikrite in zakrinkane) vsiljene razredne logike nad naravno etnično organskostjo; tule pa se po mojem ponuja tudi prvi odgovor na vprašanje gospoda Sturmana glede nastopajočih na vrhuncu kolektivnega recitala slovenskega praznika v mestnem središču; pri nepovabljenih lahko brez nadaljnjih težav izluščimo njihovo svetovnonazorsko neustreznost glede na (proto)politično naravnanost glavnega pobudnika prireditve; če zatorej premotrimo SLOfest z gledišča organizatorjev, se nam izriše podoba tipičnega levičarskega ali levosredinskega (levičarji + bolj ali manj koristnostno naravnani simpatizerji ter zasvojenci s sodobnimi kulturniškimi zdravorazumarstvi) tržaškoslovenskega (ob)strankarskega dogodka, všečnega ljubljanskim kontinuitetniškim konformističnim krogom (se pravi neskončni večini ”uradne” slovenske kulture), in blagoslovljenega od italijanske kriptokomunistične ter levokatoliške inteligence in znotrajstrankarske  (italijanska demokratska stranka kot stric iz ozadja) nomenklature (o čemer med drugim zgovorno pričajo nekatera imena med slavnostno predstavljenimi tržaškimi Slovenkami); nikakor ne gre torej za anagrafiko, pač pa za čisto navadno (čeravno vsaj deloma resda anagrafsko pogojeno) temu notranje dezorientiranemu in protiizročilniško nastrojenemu mestu gensko prirojeno – ideologijo.

Tu bi se rad za hip pomudil ob namenih SLOfesta ter ob interakciji teh namenov z okviri, v katerih se prireditev odvija; prvenstveni in deklarirani namen SLOfesta je promocija slovenske kulture; glede tega izhajam iz prepričanja, da je slovenska kultura v Trstu konstitutivna avtohtona mestna kultura, ki mesto nenehno soustvarja in zatorej ne le, da ne potrebuje, pač pa da je zanjo žaljivo in ponižujoče, če jo sami na lastnem domu predstavimo kot nekakšno pošotorjeno muzejsko kurioziteto, kot neke vrste zabaviščno ali cirkusantsko eksotiko, ki naj bi za hip pritegnila pozornost bolj ali manj naključnih, bolj ali manj brezbrižnih, bolj ali manj tipično tržaško polagodenih in zdolgočasenih mimoidočih; tak pristop in taka plašljiva skromnost še najbolj spominjata na samoponiževalnost, kakršna je bila tista v času bojev za pridobitev državljanskih pravic na ameriškem Jugu, na svojevrstni poskus captatio benevolentiae pri večinskem narodu, vsebovanem v geslu black is beautiful (v katerem je že vnaprej zaobjeta podreditev lastne samopodobe sodbi drugega – nadrejenega in obsojajočega); ob vsem omenjenem pa prav tako ne kaže zamolčati dejstva, da slovenska kultura v Trstu kljub vsem svojim manjšinskim pomanjkljivostim ni le neodtujljivi del mestne identitete, ampak da (ob totalni atrofizaciji in odmrlosti, apatičnosti in estetizirajoči klišejskosti italijanske kulture) nedvomno predstavlja njen malodane edini vitalni izraz (bolj ali manj kvaliteten, a vendarle otipljivo živ in nespregledljiv – sem uvrščam tudi pripovedno prozo gospoda Sturmana); slovenska kultura v Trstu ni in ne sme biti kratkočasje za take ali drugačne ”marketinške poteze” in če bi bila primorana izbirati med poturistenjem in izgnanstvom, bi bilo zanjo nemara neprimerno bolj častno in avtentično, da bi se odločila za prostovoljni eksil; spričo tega mi srce nikakor ne dopušča, da bi si ne privoščil krajše evokativne zastranitve; neke vrste čustveni ekskurz; kot izraz in del slovenske kulture je slovenska literatura namreč pisana v slovenščini, enem od uradnih jezikov okvirnega mednarodnopolitičnega sestava, v katerem sta vključeni obe državi, katerih jezika vseskozi krojita usodo tega obmejnega mesta – Evropske unije; v poslednjih nekaj mesecih me je tako družinska kakor administrativna nuja po dolgi odsotnosti znova popeljala v moje rojstno mesto; pot me je vodila od enega urada do drugega, od ene ustanove do druge ustanove, od enega državnega ali občinskega uslužbenca do drugega – in priznati  moram, da kakšnega epohalnega (in tolikokrat medijsko promoviranega) izboljšanja v primerjavi s strupenim šovinističnim vzdušjem polzločinskega Trsta sedemdesetih in osemdesetih let nisem zaznal; zapešačil sem skozi Terezijansko četrt, od Trga Oberdan do cerkve Sv. Antona pa vse do Borznega trga; po Velikem trgu so stopicljale jate golobov; šel sem do pomola Audace ter zavil do opečnatega poslopja tržaškega akvarija in nekdanjega Ribjega trga ter v njem odkril muzej; v avgustovski sončni pripeki sem si odpočival v senci črnik (ki so kot ”mediteranska” drevesa nadomestile nekdanje posekane ”avstroogrske” lipe brž po priključitvi mesta Italiji) in iz razdalje opazoval preigravanje jugovzhodnika po valovih v tržaški luki; stal sem na razbeljenem opoldanskem pločniku pred grško pravoslavno cerkvijo Sv. Nikolaja ali pa v mlačnem zabuhlem zraku poznega popoldneva pred mogočnim poslopjem srbske pravoslavne cerkve Sv. Spiridiona; po sončnem zatonu sem se podal na sprehod po ulici Battisti ter potem do Bošketa in do milega ”tihožitnega” gostilniškega dvorišča pri Sv. Ivanu; v temnih tržaških nočeh sem se napotil po dolgih promenadah sredi študentskega živžava pred pivnicami na Drevoredu XX. septembra; z mestnim avtobusom sem se zapeljal v Rocol in na Katinaro ter postal na ploščadi pred kardiološkim oddelkom, odkoder se odpira razgled čez zaliv prek Brega in Glinščice do Ospa ter vse do Piranskega zaliva in Savudrije v daljavi; pod menoj so ležale meglene Žavlje, natlačeni mestni bloki pod Škednjem, pri Sv. Andreju in Sv. Ani; gledal sem na beli nerazločni poprh Milj in potem Semedele na zeleni gmoti vzhodne obale; pomešal sem se v nočni glosolalijski vrvež okrog anglikanske cerkve in pred železniško postajo, kjer sem prisluhnil romunščini, arabščini in kitajščini; med strankami in policijskimi avtomobili so postopale našminkane prostitutke z vseh celin; sedel sem na klopi v malem parku s cesaričinim kipom sredi obračališča pred železniško postajo; pod triumfalnimi liktorskimi arkadami, ki vodijo proti sodni palači, so postavali afriški poulični preprodajalci in obračali v mimoidoče globoke beločnice svojih praznih pogledov; vse je preveval presunljivi vonj po nevidnem morju; brezciljno sem se potikal po vseh mestnih četrteh, vzpenjal sem se v strmi klanec proti Sv. Jakobu ali jo blago ubral do škedenjske cerkve; izza drevesnih krošenj na dvoriščih in vrtovih je buhnil sopuh iz železarniškega plavža; lovil sem glasove in vonjave, srkal barve in se izgubljal v brezbarvja migotajočih senc: … jedki duh politega vina iz temačne beznice … obešenjaško izzivalni pogled plečateža za točilnico … grleni glasovi domorodščine v zgoščajočih se večerih … prvi nadih jeseni v listju kostanjev in platan … trstje in peščene potke in ribniki v Ljudskem vrtu … brezizrazni obraz karabinjerja na ulici ob Prefekturi … krvavkasti slapovi divje trte in temnovijolični drenovci ter plamenice ruja sredi kraških gmajn … ohlapni zamahi mlačnega vetra na Opčinah pri obelisku in sivi zvonik openske cerkve, zavit v jutranjo tančico … polslišna rumenkasta svetloba septembrskega popoldneva … slastni hrustljavi vonj iz jutranje pekarne … visoki stropi starega stanovanja v neoklasični stavbi … radoživa italijanska zgovornost dveh najstnic na zadnjem sedežu stoječega avtobusa … prijazna opustelost arhitekturne domišljavosti sredi slovenskega knjižnega centra … grape in škarpe na Škorklji in brezizhodni labirinti ulic v Kavani … zadah po ribjem cvrtju iz oštarije v ulici Starega Lazareta …; stal sem v umiranju rahlega večernega sonca na široki cesti pod škedenjskim gričem; stal ob oknu na mestnem avtobusu med vožnjo nekega meglenega popoldneva skozi gornje Barkovlje (moje rojstne Barkovlje) s pogledom od rjavkastega portiča do belega Miramara nad svinčenim predjesenskim morjem, nad zapleveljenimi razvali paštnov, ki se v terasasti somernosti spuščajo proti obali; spet sem bil v Rojanu in na Greti, obstal sem sredi nadvoza Ulice Udine, na Furlanski cesti, z očmi lovil lahne vijuge Judovca, ki izginja med bohotnim robidovjem; toda kjerkoli sem se znašel, kjerkoli sem že bil, med strogimi uniformiranci v uradnih stavbah ali med delavci na ulici, med priletnimi tržaškimi upokojenci ali med sprehajalci psov na vrvici, v občinski palači, na matičnem uradu ali na Kvesturi – nikjer nisem v javnosti naletel na eno samo samcato javno zapisano ali izgovorjeno slovensko besedo; kjerkoli sem že spregovoril, kogarkoli sem nagovoril, karkoli sem že rekel – sem v odgovor na svoj slovenski stavek prejel v najboljšem primeru izbuljen in nejeveren pogled; zakaj to so realna tla, na katerih se je razprostrlo krilo šotora, pod katerim se je udomila muza na Ponterošu; in tega ne spremeni, ne predrugači, ne preokrene, ne ublaži niti tisoč pesnikov, niti mirijada poezij; Trst je pošastni demon, ki žre svoje otroke, je neulovljivi živi pesek, ki spodjeda lastne temelje; edina avtohtona besedna umetnost, ki je še živa v tem senilnem priletniškem brlogu, nima pravice, da bi javno spregovorila v svojem jeziku, in se je primorana samoplačniško in moledovalno v svojem lastnem domu predstaviti kot atrakcija za izvotljene, naveličane, pogizdalinjene mehkovestne epikurejce, ki prodajajo svoj poletni dolgčas po odtujenih mestnih ulicah; takšen pa je tudi pomen SLOfesta: gre za zmago defetizma in nedostojanstva ter za brezprizvno kolektivno duhovno kapitulacijo pred neizprosnim ocenjevalnim pogledom tujega valpta (čigar ocenjevalne kriterije smo že tako ponotranjili, da se že sami sodimo in brž zatem tudi kaznujemo po njegovih merilih); SLOfest je samokaznovanje, ki tudi v naših srcih ustoličuje Sodnika; SLOfest je vulgarna merkantilizacija slovenske kulture, poponterošenje in branjarsko poštantenje (tako všečno tržaškemu čevapčičevskemu progresizmu), razpečevanje spominkov iz izgubljenega časa, da bi se prikupili tistemu, ki smo ga zdaj tako ponotranjili, da smo svojo všečnost že oddavna zamenjali za njegovo in samih sebe že ne moremo videti drugače kakor skozi njegove oči; SLOfest je velik dogodek, ki na lastne stroške in brez slehernega dobička razprodaja našo majhnost, našo poniglavost, ki jo seveda spretno zavijamo v lepotilne tančice splošnouveljavljenih civilizacijskih meril sodobnega razduhovljenega imanentizma.

Vsekakor gre gospodu Sturmanu priznanje, da je tudi širšo slovensko javnost opozoril na ta epohalni dogodek, na tole prelomnico, ki ravno zavoljo svoje nečimrne spogledljivosti, zavoljo svoje prilagodljive neznačajnosti, zaradi svoje komedijantske zakmašnosti, zaradi površne povnanjenosti svojega nastopaštva res povsem verodostojno odraža duhovno stanje naše tržaške narodne skupnosti, ki se po kratkem slovenskoosamosvojitvenem predahu in po nepreklicnem bankrotu italijanskega partijskega kulturniškega terorja, znova pričenja prepoznavati v modnosti novolevičarskih italijanskih intelektualnih puhlic in v univerzitetno neživljenjskih multikulturniških trendih; ob vsem tem pa je SLOfest po mojem mnenju odraz še nečesa globljega in neprimerno bolj usodnega: našega tradicionalnega nizkoslojskega prastrahu, sociofobne nekozmopolitskosti naše narave, ki se zna podružbiti samo tako, da se brez zadržkov upogne pred Tujcem; SLOfest je rezultanta razsrediščenosti naših bivanj in posledično tudi nezmožnosti, da bi se iskreno zazrli vase, prepoznali svoj čas in ga s kreativno prasilo v nas projicirali v prostor, ki nam pripada in ga nam nihče ne more odvzeti, če se mu sami ne odpovemo; to pa lahko dosežemo le z zavezujočim ustvarjanjem in s preudarnostjo pretehtane politične akcije, ne pa z javnim (zasebno plačanim) prostituiranjem verznih blagoglasij z ideološko zanesljivimi, preverjeno pravovernimi, pričevanjsko nenevarnimi kvalitetnimi ali nekvalitetnimi (v tem kontekstu kvaliteta ne odigrava odločilne vloge) pesniki in ustvarjalci, ki večinoma zdravorazumsko pristajajo na čustveno vkalupljenost sodobnih lepodušniških prepričanj o sožitju ali multikulturnem stapljanju narodov in drugih družbenih skupin v homogene razosebljene gmote (zelo uporabne v manipulativne volilne namene).

Zavoljo vsega tega imam SLOfest za prelepo preobleko naše zdaj bržkone že neozdravljive notranje pohabljenosti; in v tem prepričanju me potrjuje tudi prikaz gospoda Sturmana, ki po eni strani kritično, po drugi strani priznavalno poroča o tem poponterošenju našega duha; z marsikaterim izvajanjem gospoda Sturmana namreč nikakor ne morem soglašati; denimo z besedami o ” … Slovencih kot edini narodni skupnosti, ki si privošči tak luksuz … ”, v katerih se mi zdi sporno predvsem dvoje: kot prvo se mi ne zdi izraz kakšnega posebnega luksuza, da si samoplačniško najameš nek trg v svojem lastnem mestu, ki bi ti tako ali tako moral po vseh utečenih civilizacijskih normah brez nadaljnjega pripadati; pri čemer je druga kočljivost tovrstnega izvajanja vsebovana že v sami besedi – luksuz: kot tak je namreč razumljen vsak izraz nevečinske (beri: neitalijanske) kulture v tem nestrpnem mestu (še vedno v njem obstaja in prosperira spletni portal S’ciavi de merda), medtem ko je vsakršna oblika večinske kulture razumljena kot samoumevna, naravno neizjemna, nesamoplačniška in zastonjska (v nekem pogledu je videti, kot da bi morala biti slovenska kultura v Trstu tiho ali pa, če že hoče spregovoriti, plačevati stanarino v lastnem stanovanju); poraja se tudi vprašanje, katere druge relevantne narodne skupnosti sploh obstajajo v Trstu, če seveda odmislimo celotni diapazon multikulturniških utopij, ali pa če ne pristajamo na poenotitvene težnje totalne subjektivne opcionalnosti, na doktrino sodobnega individualizma, po kateri lahko razumemo vsakega posameznika, ki se proglasi za karkoli, kot sklenjeno in avtohtono narodno skupnost (to sem že poprej omenil in o tem sem že kdaj pisal: če nam je všeč ali ne, so polnopravne narodne skupnosti v nekem miljeju le tiste, ki si taisti milje v celoti lastijo, pri čemer kajpada ni nujno, da ga tudi posedujejo – v našem primeru gre torej razen nemškoavstrijske administrativne skupnosti v času Habsburžanov, samo za italijansko in za slovensko narodno skupnost); prav tako neprepričljivo in nerealno zvenijo besede gospoda Sturmana o vzdušju, ki naj bi se ” … bilo v zadnjih desetih, petnajstih letih spremenilo … ”, saj nam že krajši sprehod po ožjem mestnem središču zgovorno dokaže, da je edino, kar se je v resnici spremenilo, naša nastrojenost: dokončno smo pristali na vlogo popolne podrejenosti, spustili v svojo dušo demona asimilacije, s tem priznali svoj poraz ter postali še najbolj podobni ameriškim domorodcem, ki amorfno životarijo v umetelnosti rezervatske lažne samozadostnosti (z bistveno razliko, da si mi pravico do rezervata, kamor so nas brutalno stlačili naši zatiralci, še pridno in lojalno plačujemo); Slovenci smo v Trstu pleme, etnografska naplavina in razstavni eksponat; povsem naivno zvenijo tudi besede gospoda Sturmana o tem, da bo italijansko ministrstvo za izobraževanje, visoko šolstvo in raziskovanje (le koliko pridevkov si lahko še obesi neka italijanska ustanova?) ” … začelo uvajati slovenščino kot drugi evropski tuji jezik …”, kar zveni vsekakor hvalevredno, vendar ob razčlembi konkretne stvarnosti dokaj utopično in sanjaško; saj bi bilo bržkone mnogo bolje, ko bi mi sami poskrbeli za ponovno poslovenjenje slovenskih šol v Italiji, za katere je na dlani, da v velikanski večini primerov sploh niso več slovenske šole, pač pa italijanske šole, prevedene v kvazislovensko spakedranščino (znanje slovenščine je pri učnem osebju iz generacije v generacijo slabše), ki postajajo iz leta v leto (ne le zavoljo vpisovanja neslovenskih otrok) vse bolj podobne (polasimilacijskemu) zasilnemu dvojezičnemu šolstvu na Koroškem, kjer zaradi poplebiscitarne identitetne razmesarjenosti (dobro bi bilo, ko bi se kdaj pa kdaj zamislili nad sabo in ne iskali vseskozi krivde zgolj pri drugih) ustanova ne vzgaja več dijakov v pristnem slovenskem duhu, marveč ga vedno bolj približuje skoroda vindišarski pokvečeni inačici slovensko govorečega Avstrijca, ki zadobiva zdaj tudi svojo tržaško vzporednico: spakedransko (slovensko sklanjane italijanske besede + slovenski pomožni glagoli) govorečega Italijana (politalijana pravzaprav, saj povprečni tržaški Slovenec ne obvlada knjižne italijanščine, pač pa skonstruirano in neendemično vulgarno tržaško narečje); gre skratka za lepo potezo ministrstva, ki pa se žal (kakor vse v Trstu sicer) razprhne v nič, kakor hitro trči ob kruto realnost; za nadvse problematično se pokaže tudi ocena gospoda Sturmana o političnem stanju znotraj države, v kateri so tržaški Slovenci primorani živeti, če le hočejo ostati tržaški (lahko se seveda poskusijo odtržačiti, kakor sem se z večjo ali manjšo mero uspeha poskusil tudi sam), zaobsežena v njegovem upanju, da bo ” … parlamentarna večina (tista, ki naj bi vpeljala pouk slovenščine v italijanske šole) po spomladanskih volitvah v Italiji ostala enaka ali vsaj podobna sedanji … ”, ko je pa žal vsem na očeh, da obstaja prepadni razkorak med politiko omenjene vlade na državni in med ukrepi njenih predstavnikov na lokalni ravni, ki so zvečine avtokratski in izrazito protislovenski in zato postavljajo pod vprašaj zaželjivost njene izvolitve; sem sodijo tudi prepričanja o ” … Italijanih, naklonjenih Slovencem … ”, iz katerih ponovno bije na dan poprej omenjena totalna razosebljenost našega človeka, ki pričakuje potrditev in izgradnjo lastne samopodobe v naklonjenosti (kriterije smo že spustili: enakopravnega obravnavanja in razumevanja ne zahtevamo in ne pričakujemo več, zdaj nam je naklonjenost dovolj) drugega, vsemogočnega demiurga, ki nam edini lahko podeli naše sebstvo, nikdar samoniklo in vselej odtujeno, saj si odtlej vseskozi lahko le odsev samega sebe v njem; morda bi kazalo tudi podrobneje obravnavati omembo ” … retrospektivnega kolaža o znanih Slovenkah, ki so zaznamovale življenjski utrip Trsta … ” (za katerimi se utegne skrivati ginekokratska miselnost, tako značilna za gramscijevsko postrevolucionarno poburžujeno levico), elemente anagrafske poetike gospoda Sturmana in njegovo priljubljeno temo doktorjev literarnih ved … ”, ki pa sem ju obširneje obravnaval že drugje (predvsem glede zadnjega sem prepričan, da bi bilo po vsej priliki najbolje poseči po izkušnjah ustvarjalcev samih); zato pa bi se na koncu tem raje zadržal ob pravem skandalonu letošnjega SLOfesta: prisotnosti italijansko pišoče in domnevno (po katerih kriterijih?) slovenske pesnice na predstavitvi slovenske poezije (pri čemer seveda tu nikakor ne gre za sodbo o njenem pisanju, pač pa določitev konteksta – nagrada Vilenica gospe Bukovaz je popolnoma upravičena in bi jo tudi sam podprl ravno zaradi  drugačnosti konteksta!); vse to se (upam, da gre za prefinjeno obliko literarnega sarkazma) gospodu Sturmanu zdi ”revolucionarni dogodek” in ob tem še upapolni ” … precedens, ko Slovenca/Slovenko, ki ne piše v materinščini (v zamejstvu je ta dejansko sopomenka za nekakšno svetinjo) prištejejo za slovenskega ustvarjalca/ustvarjalko, dal novega zagona dodatnim spremembam, ki jih spričo zgoraj navedenih dejstev krvavo potrebujemo … ”, saj nas ” … v nasprotnem primeru čaka počasna literarna agonija … ”; ko bi namreč v teh besedah ne bilo pretanjenega sarkazma (ampak: ali ga je res kaj?), bi se nemudoma izkazalo, da je v njih z neoporečno sintetičnostjo zaobjeta celotna samopoškodovalna polomijada slovenstva v Italiji; kolikor je meni znano, ni doslej še nihče tako jasno in nepreklicno opredelil (uspelega?) poskusa umora in samomora slovenske kulture v Trstu, predvsem pa vseh morbidnih samoopravičevalnih moralizatorskih utemeljitev njegovega ”resničnega” pomena v smislu dosežene višje ravni osveščenosti; zato se mi zdi tudi nujno, da se ob tej trditvi nekoliko dlje pomudim in poskusim razčleniti njeno substanco (da se tako izrazim) in njene morebitne posledice; prvi izraz, ki ga gospod Sturman uporabi za ponazoritev te nezaslišanosti, je ” … revolucionarni dogodek … ”, pri čemer si vsekakor velja priklicati v spomin, kakšen je pomen in predvsem kakšni so postopki revolucionarnih posegov v stvarnost; revolucija je radikalni rez s preteklostjo in hkrati vzpostavitev nekega novega stanja, kar bi že samo po sebi pomenilo popolno prekinitev s preteklostjo in onemogočenje njenega ponovnega vzpostavljenja v sedanjosti; kakor hitro pa preidemo na samo vsebino ”revolucionarnega dogodka”, ki ga gospod Sturman omenja, brž ugotovimo, da gre za revolucijo, odvijajočo se v kontekstu vabil na predstavitev slovenske poezije sredi neslovenskega okolja in posledično za (revolucionarno) uvrstitev med slovenske pesnike, katerih razpoznavni znak in identitetni vzorec naj bi (pred revolucionarnim dogodkom) bilo njihovo pisanje v slovenščini (kar naj bi obenem opredeljevalo tudi bit omenjene poezije), nekoga, ki naj bi po nekih dodanih (izvenpesniških) kriterijih bil slovenskega rodu, vendar je obenem povsem v neskladju z identitetno podobo, ki jo poezija kot duhovni izraz taistega rodu vzpostavlja; v bistvu torej gre, če nekoliko posplošimo, po vsej priliki za uvajanje nekega nekulturološkega in zgolj biološkega pripadnostnega kriterija v samo osrčje slovenske poezije; iz tega pa lahko povzamemo, če le sledimo logiki gospoda Sturmana, da pomeni revolucionarnost omenjenega dogodka (če seveda razumemo revolucionarni dogodek kot radikalno prekinitev prejšnjega in vzpostavitev nečesa novega, ki ravno zavoljo omenjene prekinitve ne omogoča ponovni povratek prejšnjega): uvedbo ”porevolucionarne” prihodnosti slovenske literature v Italiji kot prekinitev pisanja v slovenščini ter prevzem italijanščine kot ustvarjalnega jezika, ob golem biološkem determinizmu pri določanju avtorjevega porekla; bržkone ni potrebno, da bi bralce opozarjal na sorodnost pogledov gospoda Sturmana z neko politično teorijo, ki je v znamenju podobnih vrednot (kulturnega izbrisa manj močnih in biološkega determinizma) globoko zaznamovala zadnje stoletje minulega tisočletja; povsem v skladu s temi pogledi so tudi nadaljnje (sicer že omenjene) trditve gospoda Sturmana o upanju, da tale precedens nekoga, ki ne piše v materinščini, ki je žal v zamejstvu (menda – vsaj po mnenju gospoda Sturmana – povsem anahronistično) še vedno sopomenka za nekakšno svetinjo, prištejejo slovenskega ustvarjalca/ustvarjalko, kjer imamo opraviti s svojevrstno perverzijo tradicionalnega slovenskega presežnostno obarvanega hrepenenja in za njegovo ponižanje ne le na sekularizirano eshatološko raven linearno razumljenega napredka, pač pa za uvajanje neke vrste suicidalne teleologije, ki upanje na prihodnost razume kot samoukinitev; skratka: izginotje, razpršitev ali razblinjenje manjšinskega jezika v večinskem naj bi po (sarkastičnem?) mnenju gospoda Sturmana dalo novega zagona spremembam, ki jih potrebujemo, da ne bi pristali v počasni literarni agoniji; na tej točki pa doseže (resnični?) sarkazem gospoda Sturmana po mojem skromnem mnenju svoj vrhunec, saj če pravilno razumem njegove besede, naj bi v tej viziji svetle prihodnosti samega mesta in slovenskega literarnega ustvarjanja v njem novi zagon, ki bi preprečil počasno literarno agonijo, prinesel pristanek na totalno asimilatorično pisanje v italijanščini in torej na popolno zatajitev vse naše duhovne dediščine in prizadevanj naših prednikov za ohranitev materinščine na eni ter na zatajitev samih kozmopolitskih izhodišč mesta samega na drugi strani; priznam, da mi je tovrstna logika dokaj nerazumljiva, čeprav je povsem v skladu z običajno (po svoje nadvse simpatično!) shizofreno naravnanostjo tega čudaškega mesta; po mnenju organizatorjev SLOfesta in po vsem sodeč tudi po mnenju gospoda Sturmana naj bi Trst uveljavil svoj kozmopolitizem tako, da bi vse različnosti v njem brezpogojno pristale na eno samo dominantno, predvsem pa oktroirano – istost; ali drugače povedano: kozmopolitizem bi se uveljavil skozi zanikanje lastnih postavk; kozmopolitizem bi bil kozmopolitizem, v kolikor to ni; s tem bi morda tudi gospod Sturman razvozlal zagonetko lastne anagrafske stiske: slovenski uredniki ne bi več zavračali njegove generacije, ker bi se ta morala obrniti na italijanske; vse kaže, da je pospeševanju tega procesa, ki naj da zagona svetli prihodnosti in s tem prepreči našo počasno agonijo namenjen tudi sam vrhunec prireditve SLOfest; kar po mojem nedvomno tudi drži: najboljši način, da zgradiš kulturniški most, da vzpostaviš dialog, da se dopustiš spoznati Italijanu, ki se v milem septembrskem večeru sprehaja po Korzu in po Borznem trgu, je ta, da ga nagovoriš v italijanščini, še boljši pa ta, da sploh ne znaš nič drugega kot italijansko in si postal tudi sam Italijan, ker je to še najmanj konfliktno; navsezadnje gre za dobro utečen kulturniški vzorec v vsej zgodovini takoimenovane Julijske Krajine, ki ga je (z ne veliko uspeha sicer) zagovarjal že uveljavljeni novinar, urednik in socialist Benito Mussolini.

Na kraju tega alternativnega (s strani najglasnejših medijev seveda namenoma prezrtega) pogleda na dogajanje na Borznem trgu bi rad (po vsej priliki nekoliko domišljavo) namignil na to, kar bi po mojem prepričanju položaju slovenske kulture v Trstu bilo najverjetneje v mnogo večjo pomoč od nehasnih in jalovih spektaklov, kakršen je SLOfest; trdno verjamem, da bi se morali tržaški Slovenci namesto naslajanja nad temi povnanjenimi izrazi svojih domnevnih vsebin predvsem najprej asketsko (tako na individualni kakor na kolektivni ravni) potopiti vase in nekako podoživeti prepadnost lastne duhovne večplastnosti ter – onkraj plehkih ter površinskih nacionalističnih krilatic – dojeti svoje slovenstvo kot stanje duha; že to razbitje zdravorazumske pozitivistične predstave o lastni biti, že ta relativizacija časa in prostora v vsakem posamezniku ter v celotnem občestvu bi pomenila uvajanje ekstatike v vsakdanje življenje (in posledično seveda v njegovo razvsakdanjenje) tako posameznika kakor skupnosti; nikdar najdeno, izmuzljivo dinamično, vselej iskano sebstvo bi slejkoprej privedlo do utrditve notranje samopodobe, ki bi omogočila zaris tudi notranje meje, ki bi nadomestil samomorilsko brisanje zunanjih; brez oklevanja torej: spopasti bi se morali s svojim individualnim in kolektivnim sindromom, z demonom promiskuitete, ki nenehno tvori v duši prostore, kjer se udomljata in delujeta neopredeljenost in hibridnost, zakrinkani v himeričnost dialoškosti in humanosti; z vsem tem pa dojeti, da je resnično mogoč dialog le med dovršenimi in povsem izgrajenimi entitetami: najprej se moram pojaziti sam, šele nato se z ostalimi jazi pogovarjam in srečujem (ter tako postanem oseba); ker bi v nasprotnem primeru to ne bilo srečevanje jazov, ampak okrnjenih nejazov; pravzaprav: le kot pojazeni jaz (nedušeslovno pragmatično, najširše razumljeno) lahko dojamem, da drugi jazi, da drugačnost vobče sploh obstaja; le kot pojazeni jaz lahko presežem lastno jazovstvo; brez neposredne izkušnje identitete je povsem nemogoče prepoznati in priznati identiteto drugih; to pa slovenski posameznik in slovenska skupnost vsaj v prvem stadiju osebne rasti lahko dosežeta le prek kulture (mistične sovpadnosti z izročilom); obenem pa bi se morali, kakor sem že prej omenil, tako posamezniki kakor skupnost zavedati, da gre v izpostavljenih eksistencialnih položajih, kakršen je naš, za vseskozi dinamičen proces, za nikdar izvojevano bitko, ampak da ravno v tej nedokončnosti, v tej nedorečenosti vselej tiči tudi najgloblji vir našega ustvarjalnega navdiha; bolj kot povnanjene ali objektivirane revolucionarne ali kvazirevolucionarne dogodke potrebujemo tržaški Slovenci notranjo revolucijo, ki naj nas vzpostavi kot primarno občestveno sebstvo in nam s tem omogoči popolno samozadostnost ter šele nato vzpostavi našo univerzalnost ter nas kreativno odpre drugemu; najti drugega skozi preobrazbo sebe, ne pa tako, da se koketno prilizuješ tujemu; v ta namen bi morali tržaški Slovenci osnovati ustrezno duhovno disciplino, ki bo zmožna ustvariti svoj kozmos in svoj sistem; samo to nam bo namreč podelilo novega zagona (vse novo korenini v starem), ker nas v nasprotnem primeru čaka ne le literarna, pač pa siceršnja agonija; le ko si bomo želeli poiskati in najti sebe, se bodo naše muze ponovno vrnile k ustvarjanju in bodo prenehale z vulgarnim foteljaškim posedanjem na Ponterošu.