Okcident sreča Orient

Okcident sreča Orient-Nova plošča vokalno inštrumentalnega ansambla, okteta Nova Schola Labacensis

Dr. Franc Križnar

Z letnico 2018 je v Ljubljani izšla cedejka s pomenljivim naslovom Okcident sreča Orient/Zahod sreča Vzhod, ki jo je ansambel Nova Schola Labacensis (NSL) posnel na relacijah: od Londona, Pariza, Rima in Benetk do Carigrada, Alepa, Širaza in Kabula  (umetniški vodja Boris Šinigoj) izdal ob svoji 10-letnici delovanja. Globalni pogled nam daje na znanje, da gre za preplet zahodnoevropske umetniške, klasične glasbe in pa ljudske; slednja je še najbolj poudarjena v zadnjem, orientalskem glasbenem svetu.

Ploščo je posnela in izdala osmerica (oktet) omenjenega ansambla in za katero je značilna njihova poliinštrumentalnost: Tadeja Pance, sopran, indijska tanpura, tamburin in činele, Blažka Gaberc, kljunaste flavte, Tomaž Šinigoj, viola d’amore (= ljubezenska viola) in baročna violina, Miha Šinigoj, viola da gamba, baročni violončelo, kontrabas in afganistanska sarinda, Vasja Štukelj, turške pavke, indijska tabla, okvirni boben, arabski riq in perzijski daf, Žiga Kroflič, renesančna kitara in turški saz, Marko Angelski, teorba in mandolina in že omenjeni umetniški vodja B. Šinigoj, ki igra kar največ in to različnih inštrumentov: arhilutnja in baročna kitara, arabska lutnja in afganistanski rubab; je edini, ki igra in sodeluje v vseh 18.-ih točkah predstavljenega sporeda. Ansambel je omenjeni repertoar posnel v ž. c. sv. Pavla na Vrhniki v sep. 2017. Glasbeni producent je bil kar B. Šinigoj sam, snemanje in zvočno obdelavo posnetkov pa je opravil Andrej Rode. Besedilo je na lično oblikovani plošči (Lucijan Bratuš; fotografija Ž. Kroflič) prispeval spet »spiritus agens« ansambla B. Šinigoj, lekturo sta opravili Breda Sivec in Nina Šinigoj. Založnik projekta je bil Deminox, d.o.o., izdelava plošče etc. pa je bila v rokah Silveca, d.o.o. Optimistično število izvodovo (prve) izdaje znaša kar 500. Vse skupaj je avtorsko zaščiteno pri NSL, kar najdete na naslovih www.nsl.si, boris.sinigoj@nsl.si in bojana.zarnik@nsl.si. Toliko o formalnostih: izvajalcih, kolofonu, …

Vsebinsko pa je plošča oz. tokratni repertoar ansambla NSL avtorski v prvem delu, ko je na sporedu zahodnoevropska glasba in dela skladateljev: Jean-Baptiste Lully, Henry Purcell, Girolamo Frescobaldi, Claudio Monteverdi in Giovanni Girolamo Kapsberger. V tem delu so predstavljene le tri inštrumentalne skladbe in šest vokalno inštrumentalnih del; od uvodnega Lullyjevega Turškega marša in njegove Španske arije iz Molierjeve komedije-baleta Žlahtni meščan. Sloviti angleški baročni skladatelj Purcell je predstavljen s kar tremi deli: vokalno inštrumentalni Glasba za nekaj časa prežene skrbi in Lepota, ti podoba ljubezni iz Ode sv. Ceciliji, vmes pa še inštrumentalna in svečana Chaconna. G. Frescobaldi je predstavljen z ljubezensko arijo Ko nežen vetrič pihlja, od C. Monteverdija pa sledi še spev Tako sladko je trpljenje. Dvoje del iz tega »evropskega« predela pa sta v avtorstvu komaj kaj znanega skladatelja, pač pa večjega virtuoza na lutnji in teorbi, avstrijskega Italijana G. G. Kapsbergerja: živahen inštrumentalni ples Canario in vokalno inštrumentalni radostni spev Srečne urice. V drugem, Orientovem, Vzhodnem delu sporeda pa je predstavljenih še devet tovrstnih del. Od njih sta komaj dve avtorski deli (Dimitrie Cantemir, Makam rast »Murass’a« s pomenljivim solističnim deležem viole d’amore-ljubezenske viole-viole de More-mavrske viole-sinekemani; in predzadnja skladba avtorja Ulija Ufkija Beya/Wojcieha Bobowskega, Nikriz Pesrev, tesno povezanega s sultanovim dvorom v Istanbulu); vmes pa še afganistanska in iranska ljubezenske pesem, dvoje arabskih del, glasb: arabski Doulab/Kolo inmuwašahat/klasična arabska poezija iz mavrske Andaluzije o lepoti ženske in narave in v kateri se zrcali večna lepota nebes, uglasbena verjetno v 18. stol. na območju Alepa v Siriji. Pa to še ni vse. Muzika zdaj v bolj povsem drugem duhu se še kar odvija, kajti med devetimi tovrstnimi deli so spet štiri povsem inštrumentalna, plesna, posvetna dela in še pet vokalno inštrumentalnih skladb. Prav zadnja med njimi, sefardska pesem pa z besedili v turškem, arabskem, hebrejskem in srbskem jeziku. Izvedba te pesmi simbolično povzema medkulturni pristop-dialog celotnega programa, pri čemer pa inštrumentalna glasba ves čas in sproti zrcali geografski izvor njenih različic. Tudi pri vokalno inštrumentalnih pesmi je s predigrami, medigrami in poigrami še dodaten poudarek izbranemu inštrumentariju. To riše celotno zahodno in vzhodno glasbeno podobo zelo realistično.

Ansambel kot njihova glasba, umetniški vodja in še kdo v vseh tehle več kot 70 min. odlične glasbe in njihovih izvedb pokaže na vse bogastvo slednje. Saj v predstavitvi NSL opozori na določen pedigre tovrstne, slovenske (glasbene re-) produkcije. Tako kljub edinstvenosti omenjenega ansambla, ki ohranja in nadaljuje izročilo nekdanje ali kar prvotneSchola Labacensis (ust. 1964), prvega tovrstnega slovenskega sestava za zgodnjo glasbo, vsaj potrdi le-to. V repertoarju srednjeveških cantigas de Santa Maria, motetov, renesančnih šansonov, plesov in diferencias, baročnih arij, madrigalov, šakon in folij do afriških cumbées, latinoameriških milong in orientalske glasbe Afganistana, Irana, Indije, Turčije, različnih arabskih dežel, Romunije, Grčije in Balkana pa je najti najmanj kar je: stično nadaljevanje NSL s prvim tovrstnim ansamblom pri nas in vse do posameznikov: G. G. Gorzanisa,, J. B. Höfferja, P. Šraja, J. Höflerja, A. Čareta, P. Sobana, T. Šegule, I. Magherinija in še koga. Zato navkljub zaključeni tovrstni diskografski enoti cedejke NSL Okcident sreča Orient/Zahod sreča Vzhod še zdaleč ne moremo zaključiti tele njihove prestavitve z Amen.