Pomladni koncert v vili Milena v Lescah
Ljubljanska Nova Schola Labacensis na Schubertiadi s Schubertovo glasbo
Franc Križnar
Po dolgem času sem spet slišal eno od Schubertiad in to pri nas, kjer pravzaprav tovrstna tradicija ni ne bogata in ne pogosta. Gre za neke vrste splošna, neformalna in nerazglašena srečanja. Prvič so se odvijala v zasebnih domovih (na Dunaju) v začetku 19. stol. ali natančneje v času življenja in delovanja slovitega Franza Schuberta (1797-1828). Običajno so jih sponzorirali premožni prijatelji in ljubitelji Schubertove glasbe. Na Dunaju pa so jih organizirali od 1815 v stanovanju avstrijskega pravnika in mecen Ignaza von Sonnleithnerja v Gundelhofu v ulici Brandstsätte 5 na Dunaju. Organiziral je koncerte, pozneje pa so se mu v tem pridružili še Schober, Bauernfeld idr. Morda pa je bilo kaj v tem tudi na koncertu v Lescah, v Vili Milena (23. apr.), ko je tam v prostorni in akustični največji sobi gostoval consort, ena od zasedb ansambla Nova Schola Labacensis, ki ga vodi in je v njem tokrat igral (romantično) kitaro Boris Šinigoj. Umetniški vodja tudi tega večera je bil mdr. ves čas na sceni: igral (solistično) in spremljal. Pele so kar tri sopranistke, razen v sklepni in eni od najbolj popularnih Ave Marij F. Schuberta, posamič: Urša Kastelic, Ana Novak in Tadeja Pance. V inštrumentalnem triu pa sta poleg B. Šinigoja nastopila še flavtistka Jurka Zoroja in violinist Tomaž Šinigoj.
Odlična akustika, polno prisotno občinstvo so tudi navzven prikazali eno od tovrstnih izvedbenih možnosti pa četudi ni bila na sporedu izključno Schubertova glasba. Je pa prednjačila. Nagovor je pripravil očitno domačin-gostitelj. Omenil je 12-letno prisotnost le-teh in stole pandemijsko pavzo. Po uvodnih Dveh (inštrumentalnih) valčkih v izvedbi trojice inštrumentalistov je U. Kastelic odpela ob kitarski spremljavi dvoje samospevov F. Schuberta: Podoknica in Hvalnica solza. Sicer praviloma in največ spremljav teh skladb veje iz klavirskih priredb, četudi so prav kitarske mnogo bolj logične; zlasti še zato, ker so tudi kitarske prav tako obogatene s preludiji, predigrami, medigrami in poigrami. Subtilen in mladodramski glas solistke pa je obenem kar najbolj podčrtal odpeto poezijo, kajti samospevi kot tipične vokalno inštrumentalne oblike so kar najbolj intimne in tovrstne zasedbe. Po Glasbenem trenutku v priredbi za flavto, violino in kitaro je A. Novak odpela drugi par Schubertovih miniatur Noč in (drugo) Podoknico; spet seveda s kitaro, ki je zdaj postala na tej Schubertiadi že prava in prva nosilka spremljav. Kot inštrument je malce manjša in akustično manj slišna, sicer pa ravno pravšnja za salonsko upodobitev samospevov: bolj intimna v spregi pesnika in skladatelja, kar ta (glasbena) oblika pravzaprav tudi je. Tista z mnogo več notranjega naboja in intimne poetike, ki sem jo pred tem že slišal na marsikateri od podobnih prireditev ob Bodenskem jezeru na vorarlberškem (Hohenems, Schwarzenberg idr.). Te je pred skoraj pol stoletja uvedel nemški baritonist Hermann Prey. Po (štirih) Schubertovih inštrumentalnih Valčkih za trio je sledil še zadnji splet Schubertovih samospevov: Glasbi in Ob morju, tokrat s sopransko solistko T. Pance in kitaristom B. Šinigojem. Ta je izkoristil svojo nenehno prisotnost v avditoriju tudi za marsikateri komentar: ne preveč in ne premalo, ravno toliko, da je izvajalce in skladatelje ter skladbe umestil v pravi čas in prostor. Nastopil pa je tudi kot edini in res pravi solist v edinem, ne Schubertovem delu, Bagateli alla Podoknici Heinricha Marschnerja (1795-1861, skoraj Schubertovega sodobnika). Tehtno in vredno, najmanj kar je, enakovredno delo Schubertovemu večinsko predstavljenem opusu pa je sklenila še ena priredba najbolj popularne skladateljeve Ave Marija za (vse) tri pevke in inštrumentalni trio, vokalno-inštrumentalni sekstet; po »uradnem« delu pa še bis (= dodatek), ki pa ni bil nič več kot pa ponovitev ene od že slišanih Schubertovih skladb za flavto, violino in kitaro.
Lepo izzveneli koncert, Schubertova vokalno inštrumentalna »serenada, podoknica,« Schubertiada je izzvenela v vsej svoji vsebinski in oblikovni podobi: vse tri pevske solistke, dokaj izenačene in z odlično dikcijo izvirnih nemških besedil, poezije, trdno postavljeni inštrumentalni trio s prav tako izenačenimi inštrumentalisti, trdno in vrhunsko izpeljano vodstvo prvega med njimi – B. Šinigoja, – trden in prepričljivi koncept, kar mnogo več kot zgolj prepriča. Vsa predstavljena muzika je imela en skupen imenovalec: podobnost ali skoraj sličnost, izenačenost in različnost; skratka gre za kontraste, ki smo jih marsikdaj doživeli in podoživeli z izvajalci. Bežno pa seveda tudi v temle primeru ne morem mimo strokovne in še kakšne druge ignorance, odsotnosti največjih slovenskih medijev, ki te in take, podobne in drugačne, predvsem pa vredne slovenske (glasbene) dogodke enostavno obidejo; njih samih ni na prireditvah, o teh potem ne poročajo, ne pišejo, drugi spet ne objavljajo, da ne zaključim kar precej črnogledo: če bi bila omenjena scena žurnalistično precej bolj »rumena,« potem pa ja; škoda!
