Prihodnost je stvar preteklosrti
Marjan Frankovič
Vrečko za bruhanje, prosim!
“Mi se vozimo v kozmos” – Srečko Kosovel
Res je: mladim pripada prihodnost. Toda spomini nanjo pripadajo nam. Prihodnost je stvar preteklosti.
Dobili smo MINISTRSTVO ZA SOLIDARNO PRIHODNOST. In te dni je o njej že marsikaj znanega. Od desettisoče novih stanovanj se bomo v prihodnosti pridobili za »naše« mlade le toliko, kolikor jih bomo na ta ali oni način zaplenili pridnežem v preteklosti. Neskončno pomembnejši pa je ministrov donedavni in najbrže kar permanentni angažma na področju »enakosti spolov«, »nebinarnih spolnih praks« in preventivnih ter drugih priročniških nasvetov pri tozadevnih »praksah«. Ne le da se razkriva kot ustanovitelj smejalnega kluba I8m, smejalnega, kajti tudi sam in njegov ministrski kabinet spominjata predvsem na nesrečneža iz Hugojevega romana L’homme qui rit, je torej tudi urednik priročnika za perverzne spolne užitke tistih, ki jim pravkar v veljavo stopivša družinska zakonodaja na široko odpira najbizarnejša vrata zaznave, če si nekoliko sposodimo A. Huxleya (The Doors of Perception). Prav ste prebrali, Huxleya, kajti gre tudi za opojne substance, ki jih za popolnejše doživetje priporoča zgoraj omenjeni priročnik. In gre za pedofilijo, kateri so z novo zakonodajo odprli glavna vrata v svet že tako dovolj maligne nebinarnosti.
Iz istih skrajnolevičarskih logov pa smo dobili tudi za vsesplošno »depolitizacijo« zadolženo ministrstvo za kulturo. MINISTRSTVO Z VREČKO NA GLAVI. Samo nadejati se je, da tudi to izda priročnik za svojo prevratno dejavnost, kajti za zdaj še opleta s frazami o kulturi in umetnosti za vsakogar, za nas in za zanamce (čigave že, ko smo tako učinkovito udarili po demografskem skladu?); o tisti iz preteklosti, ki izvira tako rekoč iz ljudstva, kot tudi o oni na moč progresivni, transhumanistični, ki ima končno svoj domicil, kot smo nekoč že zapisali, na pravšnjem kraju, na ljubljanskem, danes urbanem Friškovcu, saj je bil ta nekoč mestno morišče, vendar fuori le mura, za razliko od današnjega, ki je ne le formalno, ampak tudi geografsko del urbanega središča Ljubljane. Metelkova – mesto. Iz njegovega početja bomo razpoznali ves njegov smisel, saj prav to ministrstvo tudi samo že dalj časa »naslavlja« našo solidarno prihodnost. Kajti ministrstvo za kulturo se trudi na vrat na nos ukrojiti po svoje vso našo prihodnost, kolikor je je še preostalo. Zato za začetek intenzivno »naslavlja« našo herojsko preteklost. »Naslavlja« pa jo na tak način, da se po njej zgleduje, se z njo identificira in jo, kolikor je mogoče hitro za vse nas ponovno vrača v življenje. Po-vrača?! Po-vrača jo in jo sproti sprevrača. Vrečko, prosim! Spreminja ustanovne listine in zakonodajo s področja kulturnih institucij in medijev, da bi za nazaj diskreditiralo vse tisto, kar še ni dovolj depolitizirano, z namenom pač, da vse nenaše do kraja pasivizira in izključi iz prihodnosti. Natanko tako, kot izključuje nenaše iz skupne preteklosti. Kajti diferencirati se je treba in distancirati za vnaprej in za nazaj od sovražnih sil ter nato urejanje resorja prepustiti stroki. Že sam začetni impulz je prejkone rezultat vključevanja pravšnje stroke. Saj je opaziti zaporedje: prvo depolitizirati, nato prepustiti stroki. Najprej politična čistka in prevrat, nato naj se zažene še naša stroka. Kolektiv tega ministrstva je časovni stroj, modri vlak, rdeča raketa, ki nas popelje v preteklost, pardon ̶ popelje v kozmos. In preteklost je stvar prihodnosti. Ter obratno: kajti »v kozmosu ne izgine nič, še najmanj ideje« (S. Kosovel). Ministrstvo za solidarno prihodnost je le ritna stran tega, kar počne ministrica in ministrstvo za kulturo, in obratno: oba resorja sta konstitutivni del farse o prihodnosti, kajti v resnici nam vsem trasirata rakovo pot, pot v preteklost. Vi, ki vstopate v ta vlak, v »rdečo raketo«, bi dejal pesnik s Krasa, opremite se z vrečko za bruhanje ̶ in z vegetarijansko malico. Kajti »meso je žalostno«, post coitum triste in po orgijah z radiatorji in šampanjcem slejkoprej pride čas za naš zeleni prehod, za svojevrstno askezo, za čisto umetnost. Ah seveda, tudi zelenjavo prihranite! Prihranite zelenjavo za inovativno, danes že tradicionalno umetniško atrakcijo: fotopub-ikebano. Oh, kako se smejimo ̶ in plešemo! L’homme qui rit. »Mi se vozimo v kozmos« (S. K.). Kdo pravi, da sprevračamo zgodovino, ali da rušimo našo tradicijo? Le racionaliziramo in depolitiziramo jo ter jo skupaj s prihodnostjo umeščamo pod isto kapo, pod našo, kajpak; dokler tudi te v celoti ne »naslovimo« po svoje, dotlej bo vaša le še neskončna sedanjost. Da. Vrečko za bruhanje, prosim!
»Nasloviti« — odložiti?
Birokratski neologizem »nasloviti« sem pred časom že obravnaval v vrsti z drugimi aktualnimi izrazi, ki kažejo na pojav, kakršen bi sodil, če bi jezikoslovci kaj takega zaznali (»naslovili«?) kot svoj problem, v območje sociopatije jezika, medtem ko bi se veja lingvistike ali pač psihologije, ki bi se s takšnimi fenomeni ukvarjala, morala poimenovati lingvosociopatologija. S tem izrazom sem torej v pravem smislu naslovil svoj članek o sodobnem slovenskem politbirokratskem in novinarskem novoreku. Vsebine tega članka, objavljenega kakšno poldrugo leto nazaj na portalu KUD KDO, nima smisla ponavljati, vendar se ob vsem že povedanem odpirajo nekateri novi vidiki. Razširila se je namreč fronta zavračanja, polemika na medmrežju in medijih se je »razredno« stratificirala. Nekomu, ki zagovarja sprenevedavo, izpraznjeno in zideologizirano logorejo sedanjih oblastnikov, ko »naslavljajo« svoje prioritete, se dozdeva, da ima takšno govorenje videz dovršnosti, nemara celo dovršenosti (najbrž v smislu rekla: rečeno ̶ storjeno), za nas, nekoliko bolj skeptične to seveda pomeni: nasloviti = odložiti. Če že omenjamo razredno stratifikacijo družbe, ki se odraža skozi to polemiko, bi lahko še dodali: karkoli bi bilo v prid vladanim, vladajoči neumorno »naslavljajo« in odlagajo, karkoli pa je v interesu vladajočih na škodo vladanih, se rešuje s spreminjanjem zakonodaje po pospešenem postopku in z vladnimi dekreti. Podkupovanja sodnikov in tožilcev se oblastniki ne bodo lotili z »naslavljanjem« samega problema ali plačnega sistema nasploh, pač pa s kriznim zakonodajnim postopkom, ki bi omogočil takojšnjo »donacijo« 600$ mesečno per capita. In problema Muzeja slovenske osamosvojitve prav tako ni bilo treba »nasloviti«, preprosto so ga ukinili. Itn., itn. …
Za povratek k prvotnemu pomenu slovenske besede nasloviti se je treba preprosto napotiti v SSKJ, kjer je pomen besede naveden dovolj na kratko in strokovno utemeljeno. Glagol nasloviti je povezan bodisi z naslovom, ki ga komu ali čemu podelimo, določimo ali preprosto damo, bodisi z naslovnikom, na katerega se kaj naslovi in se mu odpošlje (sporočilo nasploh, denimo pismo, zahtevo, prošnjo, zahvalo ipd.). Naslovnik je torej v večini primerov, razen če je komunikacija z njim prekinjena, hkrati tudi prejemnik sporočila.
Denimo, da v novodobnem ključu »naslavljamo« svobodo, kakšen cilj smo si pri tem zastavili? Gre kajpak za tavtologijo: svoboda je pač svoboda. Kajti nasloviti koga ali kaj pomeni podeliti ime: naslov, naziv, titulo. Ali pa je svoboda ̶ kolikor »naslavljanje« (drugače od trenutnih oblastnikov) razumemo predvsem kot tematizacijo, obravnavo, lotevanje česa, razglabljanje o čem ̶ tudi v konkretnem svetu zaznavna? Ali ne gre za konkretno, vendar težko opredeljivo relacijo med ljudmi, ki jo je treba opredeljevati in vzpostavljati vedno znova? In ali je kot taka zgolj naš predmet, nekaj, kar subjektu pripada samo zaradi tega, da jo v interakciji z drugimi zdaj onemogoča in drugič spet dopušča? Kaj torej je svoboda, če in kolikor ne more biti zgolj relacija in hkrati ne nekaj, kar bi bilo označeno s svojo konstantno, če že ne sublimno naravo?
Svoboda je človekov ideal, ki se mu v praksi komaj kdaj približamo. Svoboda za vse in vsakogar se udejanja s prostim pretokom blaga, ljudi in idej, s spoštovanjem do nazorov in stališč drugačnih, z znanstvenotehničnim razvojem, ki omogoča zadovoljitev vseh temeljnih naravnih in civilizacijskih potreb v mejah razuma, vsesplošne enakopravnosti in tolerance. Vse to pa je daleč od Svobode, ki nam v državi vlada. Dokler nam vlada Svoboda, resnične svobode oblastniki ne bodo »naslavljali«, kajti to bi pomenilo reči bobu bob: svobodo bomo še malce odložili.
Umetnost v pogrezu morale
Prebrati in citirati je mogoče misli ideologov in udeležencev revolucije, da je imela NOB poleg osvobodilnega tudi visoko kulturno poslanstvo. Najsi se s tem strinjamo ali ne, treba je priznati, da je narodnoosvobodilno gibanje, pa karkoli že to pomeni, spremljal pravi roj kulturnikov: pesnikov, slikarjev, glasbenikov in gledališčnikov; celo glavnina filmarjev je leta 1945 prišla naravnost iz hoste. Zato ne bo odveč dodati, da je tudi vrh OF pogosto razpravljal o vprašanjih umetnosti in kulture, njen (beri: partijski) agitprop pa je partizanske kulturnike dnevno zaposloval z vsem mogočim. Kajti kulturni molk je tako kot še danes, veljal le za tiste »druge«, tedaj pač za potencialne ali resnične kolaborante, ki so iz teh ali onih razlogov ostali zunaj NOB. Za ilustracijo tega, kako je sam vrh OF premleval o umetnosti in kulturi, bomo v nadaljevanju navedli vzorec iz spominskih utrinkov ene osrednjih figur OF, Josipa Vidmarja -Saše. Gre za utrinke iz Obrazov, natančneje ̶ iz Vidmarjevega improviziranega spominskega dialoga z Borisom Kidričem. V luči današnjih dilem, o katerih bomo morda spregovorili ob koncu tega sestavka, morda kdaj drugič, je še posebej zanimiv tisti del njunega pogovora, kjer Kidrič načenja vprašanje odnosa med umetnostjo, umetništvom ter moralo. Vidmarjeva siceršnja načelna stališča o tem vprašanju se tu v premišljeni repliki le ponovijo, medtem ko Kidrič, znan po pogosto citirani izjavi, da je komunist tudi tedaj, ko je prisiljen biti neusmiljen in krut (kadar pobija »izdajalce«, se pravi svoje razredne in politične nasprotnike), v svojem bistvu dober človek, njegovo početje je humanizem v polnem pomenu besede: podobna, pravzaprav še bolj grozljiva pa je njegova izjava, češ da bo, četudi ostane po njej živih le še pet Slovencev, pa bodo ti komunisti, zmaga revolucije popolna; medtem torej ta isti revolucionar tenkočutno razpreda o nezdružljivosti umetnikovega etosa in nemorale. Za povrh pa ga Vidmar predstavi tudi kot poznavalca, izvirnega in rahločutnega razsodnika v rečeh umetnosti nasploh ter hkrati kot človeka, ki se namerava po uspešno končani revoluciji še sam posvetiti umetnosti. »Ali more biti pokvarjen ali celo podel človek umetnik, pisatelj?« je menda zanimalo Kidriča (nemara se je samokritično vpraševal o tem že kot eventualni bodoči umetnik, toda tega v Obrazih ne izvemo). Vidmar se trudi pojasniti: »Jasno je, da je umetnost, ki je sad človekovih moralnih moči, vendarle zmeraj tudi izraz moralnega reda, ki je navzoč v vsem našem življenju«. Z Vidmarjevimi pojasnjevalnimi distinkcijami in ekskurzi do vseh mogočih, tudi dvomljivih pričevanj iz zgodovine literature in umetnosti pa Kidrič ni bil zadovoljen. »Ampak vendar,« ugovarja, »podlost in umetništvo? Kako to spraviti v sklad?« Vidmar je to, kakor je sam vedel in znal, kdaj hotel, kdaj ne, spravljal v sklad natanko tako, da je sicer zagovarjal načelno razločevanje med svetom umetnine in umetnikovim življenjem, kdaj drugič, ko je začutil takšno potrebo, pa so mu podrobnosti iz umetnikovega življenja prišle še kako prav za dodatno, zvečine negativno karakterizacijo in s tem oceno obravnavane umetnine. To je dokazal večkrat, še posebej v svojem kritiškem odnosu do Kocbeka, ki ga za razliko od ostale tovarišije iz Roga greh bratomorne vojne ni bremenil povsem neposredno, pač pa tem bolj posredno, saj se revolucijskemu terorju, čeprav je zanj moral vedeti, ni znal, mogel ali hotel pravočasno upreti in se je od njega javno distanciral pravzaprav šele v znamenitem intervjuju (Edvard Kocbek, pričevalec našega časa) iz spomladi leta 1975. Njegovi tovariši pa so glede na ideološko razhajanje neizogibni politični razhod z njim načrtovali in izpeljali že mnogo prej.
Nekako v času, ko je na slovenskem knjižnem trgu kraljevala zajetna prevodna serija šund romanov o Angeliki, je iz domačih logov vzklil in zrastel drug zajeten šund ̶ Ukana Toneta Svetine. Šund z elementi zgodovinske resnice. Kot nekaj samoumevnega se v Ukani omenjajo tudi masovni povojni poboji, ki jih bojda iz maščevanja nad »izdajalci« izvedejo zmagovite partizanske enote. Da je ta samoumevnost in ne molk ter pozaba ustrojila splošno slovensko zavest o bratomoru, ni dvoma. Toda pomudimo se še za hip pri pisatelju Tonetu Svetini. Njegov masivni umotvor je bil kljub »razkritju« te tabu teme deležen precejšne medijske promocije. V enih tedanjih televizijskih Kulturnih diagonal (jeseni leta 1971?) na nacionalni televiziji je nastopil tudi avtor Ukane. S seboj v studio je prinesel usnjeno oficirsko torbico in pištolo walter v »futroli«, oboje naj bi, tako je Svetina povedal voditelju oddaje pa tudi vsem ostalim, ki smo bili po naključju v bližini, pripadalo nekemu nemškemu častniku. Tega je namreč v nekem partizanskem spopadu z Nemci on, poznejši avtor Ukane, »lastnoročno počil«.
Svetinova Ukana je nedvoumno priznanje njegovega udeleženca, da je bil t. i. narodnoosvobodilni boj predvsem komunistična revolucija. Partizanske enote so si v celoti podredili komunisti, elitni borci so bili skojevci, dnevno so sprejemali v članstvo partije in SKOJ-a nove in nove borce. Indoktrinacija teh je potekala tako po vojaški kot po politični liniji, tako v prostem času kot med pohodi in spopadi z okupatorjem ali z »domačimi izdajalci«. Slednji so kajpak bela garda, tako kot je bila v ruski revoluciji nasprotnik rdečegardejcev tamkajšnja bela garda. Če bi šlo pri nas zgolj za okupatorjeve kolaborante, za kvizlinge ̶ torej za oborožene nasprotnike odpora proti okupatorju, bi jim pač tako rekli, toda dediči revolucije jim striktno pravijo bela garda. Seveda jim rečejo tudi domobranci, kakor so se po kapitulaciji Italije s podreditvijo Nemcem reorganizirali ter poimenovali sami, toda dejstvo je in ostaja, da je šlo za kontrarevolucionarne formacije. Kajti tudi Svetinovi partijsko pravoverni komisarji, komandirji in komandanti ne dovolj poučene pogosto podučijo: partizanska vojska je politična vojska, ki bije razredni boj. Boj z nemškim okupatorjem je potemtakem zgolj do kraja razvita metafora. O tem priča tudi relativno malo mrtvih okupatorjev, saj ti niso bili glavne tarče »narodnoosvobodilnega boja« (narodno – je v tej povezavi mišljeno v srhrv. pomenu, torej ljudsko; gre za partijsko-propagandno zamišljeno ljudsko osvobodilno gibanje). Partizan ubija zato, da v bodočnosti ̶ v s krvjo izborjeni »svobodi« ̶ ne bo več treba ubijati; sovraži zato, da v bodočnosti ne bo več sovraštva med ljudmi; laže, krade, si prisvaja in poneverja (Ukana!?) tudi zato, da tega ne bo več treba, ko bo revolucija mimo. Revolucionarne sile uvajajo najstrožjo disciplino in odrekajo ter odvzemajo ljudem svobodo in življenja zato, da nam vsem (ki preživimo?) v bodočnosti zagotovijo tisto pravo življenje in pravo svobodo. Poboji, teror in nasilje ̶ tudi vse to je zgolj do kraja razvita metaforika, drastično uresničena parabola o skorajšnji svobodi. Ni kaj, eshatologija non plus ultra… Vprašanje, ki se zastavlja bralcu, je torej naslednje: ali sme podleči pisateljevi iluziji (kajti Ukana je spretno napisan roman), če pa nedvomno ve, da gre za grozljivo zgodovinsko poneverbo. V romanu nastopajo nekateri prepoznavni »herojski« liki partizanskega revolucionarnega gibanja, eni s pravimi, drugi s svojimi partizanskimi imeni, tretji pod izmišljenimi nazivi in pridevki. Tudi esesovci, gestapovci in domobranci imajo prava ali izmišljena imena, pod katerimi se skrivajo bolj ali manj poneverjene biografske podrobnosti resničnih oseb.
Avtobiografska figura je mlad partizan in skojevec Vojko. Ne le da je podobno kakor avtor Svetina prebegnil iz Wehrmachta k partizanom, v nekem prizoru, medtem ko se z ožjo grupo soborcev razgleduje z roba Jelovice iznad Babjega zoba po domačem blejskem koncu, na vprašanje od kod pravzaprav je, pokaže in opiše položaj svoje rojstne hiše, ki da je pod »tistim hribom«, nedaleč od jezerske obale; pokaže torej natančno tisto lokacijo pod hribom Straža, kjer stoji Svetinova hiša. Gre še za množico drugih podobnosti med tem junakom in osebo, za kakršno se je trudil predstavljati javnosti partizan in pisatelj Tone Svetina. Tudi znamenito uplenjeno oficirsko pištolo in torbico, ki da jo je odvzel lastnoročno ubitemu mrtvemu nemškemu oficirju, Svetina v Ukani večkrat upraviči. Prvič, ko to omenja, zaslužno dejanje pripiše kar Vojkovemu soborcu in prijatelju mitraljezcu Primožu. Toda prav Vojko se kot ostrostrelec (z domačo lovsko predizobrazbo) odlikuje po tem, da mu uspe na veliki razdalji podreti kakšnega Nemca ali izdajalca, vmes tudi »švabskega« oficirja. Ni hudič, da mu ni kdaj uspelo kakšnemu takemu ustreljencu sneti tudi oficirski pas s pištolo in torbico ter ju kot trofeji obdržati zase … Ukana je v samem bistvu propagandna literatura, ki bo težko preživela svojo generacijo. Ta se zdaj že krepko poslavlja in odhaja »v večna lovišča«, kot bi dejali lovci kakšnemu svojemu sodrugu v pogrebnem nagovoru. Že danes te literature nihče več ne bere resno.
Zatorej Ukana in njen avtor pač nista primer, ob katerem bi mogli izostriti vprašanje, ki ga je davnega dne v Rogu Vidmarju in sebi zastavil Boris Kidrič, poznan pod partizanskim imenom Peter. Morda pa bi primer njegovega novozaveznega in hkrati bojnega tovariša Pavla, Edvarda Kocbeka, lažje ilustriral ta pereči problem. Kajti to že vemo: Kidrič za seboj ni zapustil nikakršnega umetniškega dela, še najmanj pa kakšne pomembnejše literarne umetnine. Mogoče se s tem ne bi strinjal pokojni Taras Kermauner, ki se je nekoč v tržaškem Mostu nostalgično razpisal o svojem mladeniškem navdušenju ob Kidričevih bravuroznih retorskih spretnostih v maju leta 1945, o žaru in zanosu, ki da ga ni bilo mogoče pozabiti. Toda četudi bi šlo za visoko performativno vrednost Kidričevih govorniških bravur, taki nastopi v kontekstu krvavega prevrata ne morejo veljati za kaj več od perfidnega hujskanja. Nikakršne presežne vrednosti ni moči videti v takem nastopaštvu ali govoru. Kajti njegovo življenjsko delo je prejkone zgolj revolucija na Slovenskem in z njo povezani zločini ter njegovo in njegovih capolavoro iz leta 1945: poboji kontrarevolucionarnih vojnih ujetnikov in številnih civilnih žrtev. Če smo še bolj določni: četudi bi njegov govor iz maja leta 1945 po doživljajsko-emocionalni plati presegel in zasenčil znameniti nagovor vojakov pred bitko na dan sv. Krišpina leta 1415, ki ga poznamo iz drame o Henriku V., ali govor Marka Antonija (poznan iz istega avtorja drame Julij Cezar), ko ta nahujska rimski plebs na Bruta in ostale zarotnike proti samodržcu Cezarju, bi nič od tega ne odtehtalo zla, ki ga je naš govornik s svojim govorom opravičeval in tudi povzročil.
Res, da je v posledici teh (v Shakespearovih dramah literariziranih) govorov šlo za precejšnjo podobnost z našim dogajanjem v letu 1945: v starem Rimu je nahujskana drhal obračunala z vsemi, na katere je padel sum, da so pomagali pri zaroti in jim ni uspelo pobegniti, uporni pravičniki z Brutom in Kasijem ter njuno vojsko pa so bili potolčeni v bitkah pri Filipih (3. in 23. oktobra 42. pr. Kr.); po zmagi Henrika V. nad francosko plemiško vojsko 25. 8. 1415 pri Azincourtu pa je njegova oborožena meščanska drhal, iz katere pretežno je sestavil svoje enote, mimo vseh fevdalnih oz. viteških pravil vojskovanja zmasakrirala na tisoče francoskih ujetnikov. Naropanega blaga pa je bilo toliko, da ga ni bilo mogoče spraviti čez Kanal.
Shakespeare kot avtor obeh dram in torej tudi omenjenih slavnih govorov seveda ni bil na enak način zapleten v moralno zanko, v kakršni se je znašel stoletja pozneje naš pesnik Kocbek. Tega namreč ̶ kot politika in človeka ̶ še tako visoka literarnoumetniška vrednost njegove ustvarjalnosti težko opere dejanske sokrivde (»blažene«, kot jo poimenuje sam) in s tem globoko sporne moralne drže, kakršno je zavzemal s svojim pristajanjem na tovarišijske rabote. Njegovo literarno delo pa je treba vendarle ocenjevati ločeno od tega, tako rekoč sub specie aeternitatis, podobno kakor Shakespearovo. Vemo namreč, da Angleži še dandanes brskajo za sledmi pravega avtorja »Shakespearovih« dram, to pa prav nič ne vpliva na vrednost in umevanje katere od njih. In čas bo, kolikor ga ohrani, tudi Kocbekovo delo postopno odvezal od njegove osebne vpletenosti, od prvotnega socialnorevolucionarnega zanosa kakor tudi od padca v »pogrez zgodovine«, v katerem se je, kakor je sam zapisal, takorekoč nenadejano znašel, marsikdo pa trdi, da tudi po svoji volji.
Dvojna merila, dvojni »vaflji«
V časih, ko nam vlada paradržava in njeni izvoljeni podaljški, ki so se na položaje zavihteli s pomočjo »glasu ljudstva«, torej pouličnih škvader in najbolj pritlehne, zmerjaške alter-kulture, (kakršna je, ponovno poudarjamo, doma v danes urbanem, nekoč predmestnem Friškovcu, pravzaprav na Metelkovi, torej le par raztežajev stran od nekdanjega mestnega morišča); ko je zakonodajna in izvršna sla prostakov dokončno uzakonila, da je črno belo in obratno, potem je seveda tudi vatel vafelj, kakor je neki »svobodnjakinji« ušlo v parlamentu, in obratno. In iz vseh teh pritlehnosti se je kaj težavno izviti s pomočjo vzvišenih misli in prefinjenih literarnih navedb ter logičnih distinkcij, tudi drugačna misel je prisiljena svojo argumentacijo pobrati kje na ulici. Ne ravno granitnih kock, pa vendar, če kljub vsemu navedemo literarno (Krpanovo ali Levstikovo) napotilo: ali naj tistega, ki me z orožjem napade, sam »s pogačo pitam?«. In orožje oblastne nadutosti ropota iz dneva v dan: že davno je podlegla zdrava pamet.
V začetku devetdesetih je nekdo napisal na fasado šišenske pošte: »Ovde je Srbija!«. Nekdo drug pa je spodaj pripisal: »Budalo, to je pošta!« Kdo od njiju je nacionalist? Tisti, ki meni, da je v Šiški (»a i šire«) Srbija ali oni, ki si upa opozoriti, da temu vendarle ni tako!? Za slovenskega naprednega levičarja prav gotovo oni drugi, medtem ko je za normalno raščenega slovenskega patriota oni prvi vsekakor velikosrbski nacionalist. Seveda je v isti sapi tudi provokator, saj sam menda vendarle ni verjel tega, kar je napisal. Naj je verjel ali ne, s takim napisom je bržkone izzval jezno reakcijo vsakega slovenskega patriota, še posebej v tedanjem občutljivem času, ko so še močno kipela osamosvojitvena čustva. Danes bi tak napis lahko še kar krasil šišensko pošto, njegov avtor bi se lahko javno hvalil s svojim avtorstvom, za njegove potencialno ogrožene pravice bi se zavzela pravna mreža za zavarovanje demokracije, ali PEN klub et consortes; na ministrstvu za kulturo bi za ta in podobne umetniške podvige dobil ustrezen status in stalno materialno podporo, pri stanovanjskem skladu bi bil na vrhu seznama dobitnikov neprofitnih najemnih stanovanj; svobodnjaška vlada bi ga izbrala in imenovala v svoj strateški svet za prepoznavanje in pregon sovražnega govora itn. Tedaj pa je bila reakcija tedanjim »vafljem« primerna. Napisa sicer niso nemudoma odstranili, toda tega niso storili prav zaradi ironične, kvazididaktične opazke, s katero ga je neznanec komentiral. Morda pa je bil provokator celo kakšen Hrvat, Albanec ali Slovenec, ki pa mu ni bilo prav nič več do tega, da bi se v času krvavega osamosvajanja balkanskih narodov izpod t. i. Srboslavije ter po njem ti narodi med seboj še nadalje »bratili«. In je torej napis bil pravzaprav protisrbski…
1 vatel = 0,778 metra ali 1,13 metra. 1 vatel = 1 laket. Ko se drenjajo v množici ali se v skupini pehajo k istemu cilju, si prenekateri ljudje pomagajo z lakti. Toda ko skušamo koga zavesti ali prelisičiti, se za iste reči poslužujemo različnih vatlov. Tako za odmero svoje posesti uporabimo vatel dolžine 1,13 metra, za sosedovo posest, ki mejimo nanjo, pa vatel dolžine 0,778 m. Ko uporabljamo različne vatle, gre za prevaro v kvantiteti, ki je vsekakor izmerljiva. In odškodnina zanjo iztožljiva. Kadar pa uporabimo pregovorne dvojne vatle, tedaj gre za vrednostne ali moralne sodbe, kajpak zavržne, zato je tem manj upravičena primerjava oz. njih zamenjava z dvojnimi vaflji. Kajti slednji so praviloma dvoplastni. In tu se ni mogoče zmotiti, tu ni ničesar zavržnega, ničesar takega, kar bi bilo treba a priori zavreči.
Pa poglejmo kakšen primer, ki je bil »izmerjen« z dvojnimi vatli. Poulični nemiri v Ljubljani in njihov odmev ter moralnopolitična teža v dveh različnih obdobjih: v času pandemije in tedanje vlade ter v času sedanje vlade, vladavine golobjesive Svobode torej in brutalne paradržave, ki jo perpetuira. V času »koronafašizma« (napis na fasadi neke hiše v Trnovem) so bile človekove pravice zastopane na ulici, nasilni izgredniki na praviloma nelegalnih protestih pa zgolj »po krivici preganjani nedolžni bralci ustave«, današnji protestniki na prijavljenih shodih pa so znova barbari in prestopniki, kajti oblast se je medtem spremenila v ustaveboječega varuha zakonitosti, še več ̶ v zastopnika in predstavnika edino pravega ljudstva. Pirotehnika na protestih nenadoma ni več zaželena, kritika oblasti, ministrov ipd. še tem manj. Kar naenkrat so v bližini tudi šole in nedolžni otroci; dim, s katerim je koronafašizem »zaplinjal« Ljubljančane, zdaj onemogoča dialog protestirajočih gasilcev z ministrico, ker so ga uporabili slednji; slišali so se menda tudi streli, tako trdi obrambni minister, ki sleherno pokanje prepoznava in razločuje že po službeni dolžnosti; padale so tudi razne grožnje… Toda tudi oblast je že pred meseci preventivno zagrozila ̶ z visokimi kaznimi ̶ medtem ko je protestnikom iz časov pandemije oberoč in množično razveljavljala tedaj izdane kazni za različna kazniva dejanja in prestopke.
Petarde na protestih, petarde pred novim letom, ubogi psi, ubogi otroci. Priznajmo, res je. Toda zopet so na delu dvojni vatli. Kaj pa praznični ognjemeti? In vojaški ter policijski poligoni? Strelišče ob Dolenjski cesti, ali nikogar od občanov ne moti celodnevno pokanje, ali jih ne skrbijo domači štirinožci pa starci in otroci, da mimoidočih in bližnje šole ter otroških vrtcev niti ne omenjam? Kaj če bi obrambni minister poskrbel da zvočno izolacijo strelišča, morda pa tudi za dušilce zvoka (ne spoznam se na streljanje). Kaj če bi v prid pasjih štirinožcev prepovedal lovske puške na pogonih in dovolil samo še loke, kopja, pasti in samostrele?
Rundfunk je naš!
»Der Rundfunk gehört uns! Keine andere außer der nationalsozialistischen Idee dürfe im Rundfunk zu Wort kommen – und wenn, dann nur, um den Unterschied zur eigenen zu verdeutlichen.« (Joseph Goebbels: “Der Rundfunk gehört uns!”, 25.3.1933 – SWR2 – SWR.de)
Ali v prevodu: »Radio pripada nam. Nobena druga ideja /miselnost/ razen nacionalsocialistične ne sme priti do besede na radiu — če pa že, potem le v smislu razjasnitve razlike do lastne …«
»Televizija pripada nam!«, »Televizija bo/je naša!«, so kričali transparenti in spačeni obrazi protestnic in protestnikov izpred sivega doma na Kolodvorski. Ta pa je pravzaprav že od nekdaj povsem njihova. Nikoli ni pripadala nikomur drugemu kot bivšemu totalitarnemu režimu in njegovim poznejšim dedičem, za kakršne se imajo ti protestniki. Če torej RTVS že od nekdaj pripada »nam«, ali naj »nam« v prihodnje pripada še bolj? Nam-nam!? Pripada-pripada!? Še bolj-še bolj!? Da, rundfunk je vaš. Zatorej šalo na stran. Kritizirali smo RTVS in zdaj nam ta info-utrdba vrača udarec.
»Ampak kdo sem jaz, ki bi ščuvala ljudi«
Medtem ko gledamo hujskaške nastope zdaj ministrice, zdaj stavkajočih novinarjev in novinark pred »sivim domom« na Kolodvorski, ni mogla neopazno mimo nas izjava prve dame sovražnega govora – Svetlane Makarovič. »Ampak kdo sem jaz, ki bi ščuvala ljudi, da naj to počnejo?« Tako nekako se sprašuje »pas mater« pesnica, ko ji uide, kaj bi pravzaprav morala storiti stavkajoča falanga novinarjev pred RTVS, da bi njihova stavka postala zares stavka: porezati bi morali kable in zatemniti naše ekrane, kot bi to storila sama, če bi bila zaposlena na nacionalki in bi pač slučajno želela stavkati.
Najprej se zaustavimo ob izrazu ščuvala, ščuvati, ki ga uporablja. Jezikovna norma predpisuje izraz (na)ščuvati uporabljati le v povezavi s psi ali psom. »Nanje so gestapovci, oznovci, stražarji, graničarji idr. naščuvali pse«. Seveda se ga uporablja tudi v povezavi z ljudmi, vendar v izrazito slabšalnem pomenu, normalno bi ga nadomestil izraz nahujskati. Oboje ima sicer lahko za posledico spopad z ljudmi, vendar naščuvaš lahko le takega človeka, ki ga za ta namen izenačiš s psom. Pesnica »pas mater« svojih novinarskih somišljenikov z RTV-ja pač ne obravnava kot pse, prej oz. vsekakor pa njihove j…no redke nasprotnike, ki so »sovražno« prevzeli RTVS. Seveda je njen zadržek glede (na)ščuvanja za pravo stvar, ki bi jo morali stavkajoči narediti, le retoričen, v resnici jih »ščuva« prav k temu: porezati morajo kable in zatemniti ekran, v temi, ki bo zavladala, pa je najbrže treba brutalno (»necivilno« kot bi rekel PV Golob) obračunati s sovražnimi »psi«, dokler le-te, kolikor že preživijo, nemudoma ne odpokliče njihov »gospodar« (kakor ga je k temu že pred časom pozivala ena od »voditeljic« novinarskega upora). Prav zategadelj me prikriti nagovor pas-mater-pesnice k sabotaži in destrukciji RTV hiše nekoliko spominja na dogodke iz njene (in naše, kajpak) preteklosti, kaj bi okolišili ̶ na njeno neslavno epizodo v Jurkloštru. (Mimogrede: tam naj bi naša pesnica na mimoidoče tudi v resnici, kot so trdili njeni tožniki, pogosto naščuvala svojega psa.) Tedaj (sredi osemdesetih let 20. stoletja) je po dokončnem razhodu in spopadu s svojimi gostitelji iz Celja in Laškega, ki so zašpilili njen aranžma s kulturno skupnostjo občine Laško, da namreč vzajemno obnovijo zapuščeni grajski stolp v razpadajoči kartuziji Jurklošter in ga uredijo za pesničino bivanje, dala stolp znova razdreti (»porezati je dala vse kable«, razdreti instalacije, na njen ukaz so razdrli in izpulili okenske okvire in razbili vsa vrata s podboji vred, uničili ploščice in parket ter za nameček grdo popacali vso notranjost z ogabnimi grafiti). Toda to je kljub vsemu povsem drugačna zgodba. Tudi njeni nasprotniki so bili namreč svojega denarja vredni. Na koncu se je pesnica lahko zatekla le še k šolski kuharici, k župniku na Planino, k priseljenemu Makedoncu ikonopiscu in k enemu od šoferjev lokalnega avtobusa. Ja, za dokumentarec nam je uspelo pridobiti še eno pozitivno mnenje o njej, mnenje grobarja, ki jo je pogosto videval sloneti ob »grajski« lini, medtem ko je sam imel spodaj na pokopališču pod stolpom opravka z grobovi. No, mene samega so tožniki z Laškega po predvajanju dokumentarca in doseženi prepovedi nadaljnjega predvajanja želeli spraviti še ob službo ter me vreči iz organizacij, v katerih me seveda ni bilo (ZK, DNS). Toda o vsem tem pišem obširneje drugod, tu bi le še dodal, da dokumentarca Jurklošter po premiernem predvajanju ni bilo nikoli več na ekranih, odgovorni urednik (T.T.), ki se je prvi kot namestnik direktorja programa odločal o tem, pa se je po letu 1991 (prav tako med prvimi) znašel na spisku tistih, ki so bili pod starim režimom žrtve cenzure (spisek je nastajal menda na pobudo tedanjega direktorja RTVS dr. Janeza Jerovška; tudi na tem spisku me nikoli ni bilo). Seveda so me kritiki ravno tako besno napadli, zajedljiva gospa J. M., ki je imela s pesnico neporavnane račune, me je razglasila kar za njeno ubogljivo orodje; pokojna V. M. pa je stvar edina nedvoumno pohvalila in jo tudi razumela nekoliko drugače, saj je svoj kritični sestavek zaključila z ugotovitvijo: »gospa /mislila je pač pesnico/ pa je tudi dobila svoje«. Pozneje sem izvedel, da so se v prostorih kletne projekcijske dvoranice teden dni vrstile projekcije Jurkloštra, manj zagretim v precejšnjo zabavo, ad hoc ideološki komisiji pa so gotovo vzbujale skušnjavo po sankcijah, vendar pa je nekdo dosegel kompromis: kazni ne bo, pač pa zarota molka. Kaj če bi zdaj vendarle kdo od »je..no več nas je« sprožil vprašanje o Jurkloštru, ej, magari v čast in slavo prosluli pesnici? Dokler še vemo, kdo lahko kakor pse naščuva sebi zveste stavkajoče novinarje?! Magari tik pred mrkom na ekranih in preden porežejo prav vse kable?!
»Naredite si lep večer, nekateri moramo pač še delati«
In še kar štrajkajo ̶ in fajtajo za nas: za normalno, politično stabilno in svobodno družbo. Delajo za nas. To počno pravzaprav že od nekdaj, vendar je tv-voditeljstvo dalo te zagnanosti precejšen emocionalni pospešek. V starem režimu tega, da tako požrtvovalno delajo za nas, še nismo vedeli, kajti delovnemu ljudstvu je smel brez očitkov pripadati tudi njegov dopolavoro. Nikakršen tv-voditelj ni imel pravice in ne toliko drznosti, da bi delovnemu človeku očital njegov prosti čas, vikend ali bognedaj blagoslovljene partijskodržavne praznike. Po osamosvojitvi pa je bil tak očitek s strani kakšnega tv-voditelja ali voditeljice pogosto izrečen, češ: le privoščite si lepe praznike ali konec tedna, »naredite si še naprej lep večer« ipd., »nekateri pa moramo pač tudi delati«. In pomenljiv, obtožujoč pogled, ki je poudaril: »delati za vas, se razume…«. Tega nam že nekaj časa ne govorijo več, pa tudi če, kdo jih sliši. Zdaj imajo svoj rundfunk in ne delajo več za nas. Zdaj samo še mi delamo zanje.
Delovnim, raziskovalnim, posvetovalnim in podobnim skupinam načeljujejo vodje, vlakovno kompozicijo pelje vlakovodja, le tv-novice nam predstavljajo, predvajajo, komentirajo in »vodijo« voditelji. Le kako lahko vodiš novice? Toda to pretenciozno samopoimenovanje je zgovorna posledica njihovega samorazumevanja, šole in vzgoje skozi učno pedagoške prijeme FDV. Družbenopolitični delavec, ki je proizvod te mentalitete in šole, se suvereno sprehaja med mediji in politiko in prej ali slej postane tudi politični »voditelj«. Tako se je tudi vodstvo stranke SD pred nekaj leti odločilo in ima namesto svoje(ga) vodje pač voditeljico. Česar ta ni dosegla kot novinarka, je postala z vodenjem svoje stranke. Žurnalizacija celotne RTVS, ki nekoč ni bila prvenstveno hiša novinarjev, je paradigma za vsestransko žurnalizacijo slovenske družbe …
Težko se odločim, ali naj svoj tokratni (bojda že x-ti) razmislek o RTVS, ki naj bi izzvenel kot prispevek k aktualni in hkrati že post festum javni razpravi o vlogi in funkciji tega nacionalnega zavoda (iz teh izhodišč naj bi se namreč osvetlilo smiselnost in tehtnost trenutno še zadržane nove RTV zakonodaje) napišem v imenu povprečnega gledalca, kakor se je nekoč reklo uradnemu javnomnenjskemu konstruktu, ali kot mnenje naključnega gledalca, kar dandanes pravzaprav sem, ali kot stališče (samozvanega) medijskega eksperta za tisti del tv produkcije, ki se mi zdi za nacionalko posebej pomemben (to pa vsekakor ni informativni program), in kjer ima svoj domicil tudi ves moj minuli opus.
Kot povprečni gledalec bi lahko spregovoril o tolikanj omenjani uravnoteženosti v politideološkem pa tudi formalnoestetskem in žanrskem oziru. Preprosto, kot se rado reče: naj bo za vsakogar nekaj. Toda ali je res mogoče uravnotežiti laži in klevete z resnico, agresivno izključevanje s toleranco, palico s korenčkom in še bi se našlo teh nemogočih dvojic. Ali je pač bolj naravno (najbrž pa ne tudi bolj razumno) nestrpnost, laži in obrekovanje odtehtati z enako ali še večjo merico nestrpnosti, laži in obrekovanja? Toda ta zapletena dilema se tiče predvsem informativnega programa. In o njem nikoli ni odločal nek fiktivni povprečni gledalec. Nikoli se ni mogel ne kritik in ne novinar informativnih vsebin ali urednik sklicevati le nanj. O informativnih programih je, kot navsezadnje o vsem, odločala politična premoč v zavodu in družbi.
Fiktivni »povprečni gledalec« je bil rezerviran in vpoklican bodisi v zagovor ali kot tožnik le tedaj, ko je šlo za dokumentarne, poljudnoznanstvene in fikcijske (igrane, humorističnosatirične, otroške ali mladinske igrane ter ostale) vsebine in žanre televizijske produkcije. Enako velja za radio. Iz tega sledi, da v informativne žanre ne sodi nikakršna fikcija in da tudi informativnopolitična laž, o kateri smo že pisali, še zdaleč ni fikcija.
Laži in sprevračanja resnice v javnem sredstvu obveščanja ne sme in ne more ščititi nikakršno načelo splošne svobode govora. V zlaganem svetu, ki nas obdaja, pa je povodov in izgovorov za to na pretek. Sklicujoč se na uredniška, zakonodajna in profesionalna merila bi morali torej informativnopolitično laž in propagando preprosto sankcionirati, v perspektivi: izkoreniniti. Toda priznajmo kar takoj, da s politično močjo, kaj šele premočjo v družbi in zavodu, za kaj takega nikoli ni razpolagala t. i. desnica, četudi se je po osamosvojitvi že nekajkrat zgodilo, da je navidez prevzela vodenje RTVS. Enako je danes.
In kaj naj spregovorim kot bolj ali manj naključni gledalec (enako seveda poslušalec radia)? Naključnost je zgolj posledica dolgoletne odurne agitprop anarholevičarske gonje proti drugače mislečim, čutečim, hrepenečim ipd. Sam se počutim v prenekaterem pomenu teh besed pristaš nazorske pluralnosti, kot drugače misleči pa za enega, predpostavljam, od mnogih, ki niso banalno političnogrupaško, ideološko in klanovsko opredeljeni. Kot tak pogledam tudi to in ono iz celovite ponudbe RTVS in ne le tisto, kar je s strani anarholevice proskribirano kot neprofesionalno, sovražno, pritlehno, populistično ali kar fašistoidno in je že zategadelj treba videti. Nikakor pa seveda ne gledam nobenega politinformativnega agitpropa te iste novinarsko agitatorske anarholevice.
Ali naj kot samooklicani ekspert (s kar nekaj referencami) sploh še spregovorim kaj več, kot da konstatiram, da proslulemu RTV zavodu z načinom »revolucionarne« prenove, ki ga nakazuje anarholevičarska »reformna« zakonodaja (v zavetju Svobode, kajpak), ne kaže nič dobrega. Osvoboditev in depolitizacija, o čemer je govor, se nanaša na nekaj imen, ki so že dlje časa tarče in trn v peti paradržave in »borbenih zvez« radikalne tranzicijske levice (delujočih, kot sem že pisal drugod, po vzoru predvojnih nemških Kampfbünde für Kultur iz zgodnjih tridesetih letih dvajsetega stoletja), torej raznih profesionalnih in polprofesionalnih društev (NVO-jev) in zvez kot so novinarska, pisateljska, filmska; združenja slovenskih znanstvenih in kvaziznanstvenih akademij in inštitutov, združenje PEN ipd.
Bolj kot njihove izrecne tarče pa bi bil zanimiv seznam tistih, ki to niso, ki se torej tako pod eno kakor pod drugo nadvlado obdržijo na položajih, ki se izogibajo golemu nastopaštvu in rušijo drugačnost drugače mislečih ter zastopajo interese t. i. povprečnega gledalca na veliko bolj rafiniran način. Ali je njihova nedotakljivost znak tega, da so tako zelo neoporečni in dobri, ali morda pokazatelj enake slepote tako na levi kot na desni, ko gre za vsebinska in vitalna vprašanja tega zavoda, vprašanja, ki se tičejo utemeljenosti in smiselnosti programske politike, kakršno zastopajo s svojim (ne)delom?
Res je sicer, da nova zakonodajna platforma omogoča v nadaljevanju (po prevzemu vodilnih položajev, PS in NS) tudi čiščenje navzdol po piramidi, poseg v t. i. srednji management, ki slovi po svojih preživetvenih nagonih Toda ta navzven ne kaže nikakršnega vznemirjenja, torej tudi nikakršnih radikalnejših posegov še ni za pričakovati. Kar z drugimi besedami pomeni, da je za prihajajočo levičarsko diktaturo obstoječi srednji vodstveni kader s svojim brezbrežnim oportunizmom pravzaprav čisto sprejemljiv. Doslej se je že dovolj kompromitiral in nova vodilna garnitura ga bo prav zategadelj z lahkoto obvladala. To pa je tisto, kar kritična javnost tako zlahka spregleda.
»Opolnomočenje«
Z nedavnim razpisom trenutna vlada dodeljuje poleg že dodeljenih 40 še dodatnih 10 mio evrov sredstev provladnim NVO-jem. Sredstva so namenjena »za krepitev aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenje nevladnih organizacij«. Na kak način in čigave »aktivne državljanske pravice« bodo ti NVO-ji »krepili«, lahko za zdaj le ugibamo (in vendar se ne bomo zmotili!). Gre za okrepitev državljanskih pravic prav teh istih organizacij ̶ in gre za njihovo opolnomočenje. Formulacija je namreč zavajajoča in na prvi pogled se zdi, da so sredstva po eni strani namenjena dejavnosti teh NVO-jev, kolikor se bodo aktivno zavzemali za državljanske pravice drugih (in kajpak ̶ drugačnih), po drugi strani pa za njihovo nevesekakšno opolnomočenje. Toda ta oblast hoče okrepiti pravice prav teh organizacij, »inštitutov«, zavodov itn., s tem, da jih opolnomoči. Legalizirala bo torej njihovo polno moč, s katero pravzaprav že leto dni posegajo tako v izvršno in zakonodajno politiko kot v vse preostale sfere družbenega, javnega in osebnega življenja naših državljanov. Opolnomočenje NVO-jev ni nikakršna floskula, prazen ništrc, to je ena v vrsti protiustavnih domislic te vlade, ki krepijo totalitarne vzvode paradržave.
Kako bo opolnomočenje NVO-jev delovalo v praksi, tega si ni težko zamisliti. Kako bo krepitev njihovih aktivnih državljanskih pravic vplivala na vaše aktivne državljanske pravice, tudi za to imamo zadnje čase dovolj zgledov: od nelegalne predvolilne agitacije in gonje, prek atake na medije in če že hočete, na pravico do objektivnega poročanja. Že dalj časa trpimo to, da se resnico razglaša za »sovražni govor«, naravne biološke zakone za izmišljeno in nestrpno reakcionarno ideologijo, za nevaren predsodek; zgodovinski spomin, kolikor ni ustrezno prirejen, za nepotrebno mitologizacijo in poneverbo skupne preteklosti. Opolnomočiti provladne NVO-je pomeni povabiti jih uradno in z vladnim dekretom ter pooblastili k urejanju razmer v šolstvu, medijih, znanosti in kulturi; v gospodarstvu, zdravstvu in represivnih aparatih države. NVO-ji bodo odslej povsem legalno sprožali pregon ali celo odrejali sankcije v primeru t. i. sovražnega govora, pošiljali položnice za domnevne prekrškarje, izdajali bodo potrdila o vaši moralnopolitični (ne)oporečnosti, podpisovali ali odrekali svoja soglasja za to ali ono delovno mesto, funkcijo, častno priznanje, višino plače, pokojnine, honorarja itn. itn.. Da, boste rekli, vse to se v praksi že davno dogaja in kakih zaostritev glede tega tudi v bodoče ni za pričakovati. Da le res je?! Z legalizacijo dosedanje prakse se širi tudi prostor nelegalnega delovanja, apetitov, ki nenasitno urejevalsko slo modernih totalitarcev vodijo mimo pooblastil, mimo opolnomočenja, v nadaljnjo urejevalsko samovoljo in zlorabe …
