Ivan Illich
Renesansa epimetejskega človeka
Prevedel Andrej Rot
Naša družba spominja na dokončni stroj, ki sem ga nekoč videl v newyorški trgovini z igračami. Sestavljen je bil iz kovinske skrinjice s stikalom, ki se je, ko si se ga dotaknil, nenadoma odprla in odkrila mehansko roko. Kromirani prsti so se raztegnili proti pokrovu, ga zaprli in zaklenili od znotraj. Upal si, da boš iz škatle kaj vzel, vendar je vsebovala le mehanizem, da jo zapre. Pravo nasprotje od Pandorine skrinjice. Prvotna Pandora, »z vsem obdarjena,« je bila boginja Zemlje v prazgodovinski matriarhalni Grčiji, ki je sprostila vse zlo iz svoje amfore. Vendar jo je zaprla, preden je upanje lahko odšlo. Zgodovina sodobnega človeka se začne z degradacijo mita o Pandori in se konča v krsti, ki se sama zapira. To je zgodovina prometejskega prizadevanja pri oblikovanju ustanov, ki bi zajezile vse osvobojene slabosti in nesreče za človeštvo. To je zgodba o upadanju upanja in naraščanju pričakovanj.
Da bi razumeli, kaj to pomeni, moramo spet odkriti razliko med pričakovanjem in upanjem. Upanje v krepkem pomenu besede pomeni zaupanje v dobroto narave, pričakovanje, kot ga tu uporabljam, pa pomeni zaupanje v rezultate, ki jih načrtuje in nadzoruje človek. Upanje usmeri željo proti človeku, od katerega pričakujemo dar. Pričakovanje obljublja dosego zadovoljstva, ki izhaja iz predvidenega procesa, ki bo pripeljal do tistega, kar po pravici zahtevamo. Prometejski etos pa je danes zasenčil upanje. In sicer preživetje človeške vrste, ki se odkriva kot družbena sila. Prvotna Pandora je bila poslana na Zemljo s posodo, v kateri so bile vse tegobe tega sveta; od dobrega pa le upanje. Primitivni človek je živel v tem svetu upanja. Da bi preživel, se je opiral na plemenitost narave, na darove bogov in na nagone njegovega plemena. Grki klasičnega obdobja so začeli nadomeščati upanje s pričakovanji. V različici, ki so jo podali o Pandori, naj bi ta sprostila tako bolezni in nesreče kot vse dobro. Spominjali naj bi se je predvsem zaradi izpuščenega zla, pozabili pa so, da je ta, »z vsem obdarjena«, hranila tudi upanje.
Grki so pripovedovali zgodbo Prometeja in njegovega brata Epimeteja. Epimetej se je kljub bratovim svarilom zaljubil v Pandoro, se z njo poročil in imel z njo hčer Piro. V klasični Grčiji je beseda Epimetheus, ta, ki pozno sprevidi, dobila pomen lenobnega ali neumnega človeka. V času, ko je pesnik Heziod pripovedoval klasično obliko zgodbe, so Grki že postali moralistični in mizogini patriarhi, ki jih je strašila misel o prvi ženski. Zgradili so racionalno in avtoritarno družbo, ustanovili institucije, s katerimi so načrtovali spopadanje z rojem vseh mogočih bolezni, sovraštev, zavisti in drugih nadlog. Zavedali so se svojih moči, da oblikujejo svet, ki lahko proizvede storitve, in se naučili čakati. Zavzemali so se, da bi njihovi predmeti oblikovali tudi njihove potrebe in bodoče zahteve njihovih sinov. Postali so zakonodajalci, arhitekti in avtorji, snovalci ustav, mest in umetnosti, ki naj bi bili zgled njihovim potomcem.
Primitivni človek se je pri uvajanju posameznika v družbena izročila zanašal na mistično posvečene obrede, a klasični Grki so za prave moške priznavali le tiste državljane, ki so skozi vzgojo vstopali v od starešin postavljene ustanove.
Mitske pripovedi opisujejo prehod iz sveta, v katerem so interpretirali sanje, v svet, v katerem so razvozlavali oraklje. Na pobočju Parnasa, središču in popku sveta, so od nekdaj častili boginjo Zemlje. Tam, v mestu Delfi (delphys pomeni maternica), je spala Gaja, Kaosova in Erosova sestra. Njen sin Piton, zmaj, je varoval njene mesečne in meglene sanje, dokler se Apolon, bog svetlobe in arhitekt Troje, ni vzpel na vzhod, ubil zmaja in prevzel Gajino jamo. Delfi so nato postali Apolonovo svetišče in preročišče. Njegovi svečeniki so iz okolice najeli devico in jo namestili na trinožni stol nad razpoko v zemlji. Zaradi pare, ki se je dvigala iz razpoke, je bila Pitija omamljena in je govorila nepovezane stavke. Govorila je v ekstazi, njene besede so potem svečeniki oblikovali v heksametrih rimane prerokbe, ki so se izpolnjevale v skladu z vplivom samih prerokovanj.
Z vsega Peloponeza so prihajali ljudje po nasvete v Apolonovo svetišče. Spraševali so, kako ukrepati ob primeru lakote, o ustrezni ustavi za Šparto ali o ugodni namestitvi mesta, ki so ga pozneje imenovali Bizanc ali Kaledonija. Puščica, ki nikoli ne zgreši, je postala simbol Apolona. Vse o njem je bilo premišljeno in koristno. Ko Platon v Državi opisuje idealno državo, izključuje popularno glasbo. V mestih bi bili dovoljeni le solo harfa in Apolonova lira, saj edino harmonija teh dveh glasbil dostojanstveno ustvarja napetost nujnosti in svobode, nesreče in sreče, poguma in zmernosti. Meščane sta prestrašili panova piščal in njena moč, ki naj bi prebudila nagone. Samo pastirji lahko igrajo na trstenke in to samo na podeželju.
Človek je postal odgovoren za zakone, po katerih naj bi živel in oblikoval okolje po svoji podobi. Prvotna iniciacija mističnega življenja se je spremenila v izobraževanje državljana. Prej sta svet vodila usoda in nujnost, s krajo ognja pa je Prometej spremenil dejstva v težave, kajti postavil je pod vprašaj nujnost samo in spodbijal usodo. Klasičen človek je zasnoval civilizirano okolje, usklajeno s svojimi obeti. Spoznal je, da na svojo odgovornost lahko kljubuje trojčku usoda–narava–okolje. Sodobni človek gre še dlje – poskuša ustvariti svet po svoji podobi, zgraditi okolje, ki ga sam ustvarja – in odkrije, da lahko to izpelje pod pogojem, da se nenehno preoblikuje in prilagaja. Tako se mora zdaj spopadati z dejstvom, da je v igri človek sam.
Današnje življenje v New Yorku daje vpogled v to, kar je človek in kar bi lahko bil, brez tega pogleda pa ni mogoče živeti v New Yorku. Otrok se po newyorških ulicah nikoli ne dotakne ničesar, česar si ni prej nekdo zamislil in nato razvil, načrtoval in prodal. Celo drevesa so tam, ker je tako odločil urad za parke. Šale, ki jih deček sliši na televiziji, so bile načrtovane s precejšnjimi stroški. Smeti, s katerimi se igra po ulicah Harlema, so odpadne škatle, ki so bile namenjene nekomu drugemu. Celo želje in strahove so oblikovale ustanove. Moč in nasilje sta organizirana in vodena: tolpe proti policiji. Učenje samo je opredeljeno kot uporaba predmeta, ta pa je rezultat načrtovanih, raziskovanih in priporočenih programov. Vse, kar je dobro, je plod specializirane institucije. Neumno bi bilo zahtevati nekaj, česar ne bi mogla ustvariti kaka institucija. Mestni otrok ne more pričakovati ničesar, kar bi presegalo zmogljivosti institucionalnega razvojnega procesa. Celo njegovo fantazijo nagovarja znanstvena fantastika. Nenačrtovano poetično čudenje lahko doživi samo s srečanjem z »umazanijo«, napako ali neuspehom: ob olupku pomaranče v žlebu, ob luži na ulici, ob prekršku zoper javni red, ob kršitvi programa ali napačni uporabi stroja … le to lahko spodbudi njegovo fantazijo. Psihedelično doživetje postane edina dosegljiva poezija. Ker ne obstaja ničesar zaželenega, ki ni bilo načrtovano, otrok kmalu sklene, da vedno lahko oblikujemo institucijo za vsako željo. Predpostavlja moč procesa pri ustvarjanju vrednosti. S tehnično projekcijo je mogoče srečanje z vrstniki, vključitev v mestno četrt ali pridobiti veščino branja.
Človek, ki ve, da za vsako povpraševanje obstaja proizvod, bo kmalu tudi pričakoval, da za vsak proizvod obstaja povpraševanje. Če je mogoče načrtovati lunarno vozilo, potem je mogoče načrtovati povpraševanje po potovanju na Luno. Ne iti, kamor lahko greš, bi bilo prevratniško; kajti razkrinkana in prikazana bi bila kot norost domneva, da vsaka potešena potreba s seboj prinaša drugo, še večjo in neuresničeno potrebo. Tako dojemanje bi namreč ustavilo razvoj. Neizvajanje tega, kar je mogoče, bi razkrinkalo zakon »naraščajočih pričakovanj«, kot evfemizem za frustracije, ki so gonilo družbe, ta pa temelji na skupni proizvodnji storitev in povpraševanju, ki se ves čas povečuje.
Duševno stanje modernega meščana se v mitološki tradiciji pojavlja le v podobi pekla. Po nekem mitu je Sizifu uspelo prelisičiti in vkleniti samega Tanatosa (Smrt). Ko je umrl, so mu bogovi naložili že pregovorno trpljenje v podzemlju: znova in znova je moral v hrib valiti težko skalo, saj se je vsakokrat z vrha skotalila nazaj na vznožje. Tudi Tántal je bil kaznovan z večno pokoro: v podzemlju je moral stati v vodi in trpeti žejo, saj se je voda vsakokrat, ko jo je hotel zajeti, da bi se napil, umaknila, drevo nad njim, ki se je krivilo pod težo sadežev, pa je odtegnilo svoje veje vsakokrat, ko je hotel seči do njih, da bi se najedel. Bogovi pa so mu »Tantalove muke« naložili zato, ker je razkrival njihove skrivnosti ali ker jim je z mize izmaknil ambrozijo, ki vse zdravi.
Človek je razvil neprilagojeno sposobnost terjati kar koli, ker si ne more predstavljati, da bi ne bilo ustanove, ki bi mu ne mogla ustreči. Obdan z vsemogočnimi orodji je človek postal orodje orodij. Vsaka od zamišljenih institucij, ki naj bi izgnala katero izmed prvobitnih nadlog, je postala odporna krsta proti napakam, za človeka samodejno in nepredušno zaprta. Človek je ujet v škatle, ki jih proizvaja, da bi vklenil nadloge, ki jih je izpustila Pandora. Obdaja nas temačnost smoga, ki ga ustvarjajo orodja, znašli smo se v temi svoje lastne pasti.
Od človekove odločitve je odvisna celo stvarnost sama. Ta isti predsednik, ki je ukazal neuspešen vdor v Kambodžo, bi lahko naročil učinkovito uporabo atoma. Stikalo za Hirošimo lahko danes preseka popkovino Zemlje. Človek ima takšno moč, da lahko bog Kaos izniči Erosa in Gajo. Sposobnost presekati popkovino Zemlje ne pomeni samo nenehno svarilo, da lahko ustanove ustvarjajo svoje cilje, ampak da lahko odločijo o njihovem koncu in seveda tudi o našem.
Absurdnost modernih institucij je očitna v primeru vojske. Moderno orožje lahko zaščiti svobodo, civilizacijo in življenje s samouničenjem. V vojaškem besedišču pomeni varnost sposobnost izničenja Zemlje. Prav tako pa je očiten nesmisel pri nevojaških ustanovah. V njih sicer ni stikala, ki bi aktiviralo uničujočo moč, a ga ne potrebujejo. Njihovi prsti že oklepajo pokrov sveta. Ustvarjajo potrebe hitreje kot njihove potešitve, pri tem ravnanju pa izčrpavajo zemljo. To velja za kmetijstvo in proizvodnjo, navsezadnje tudi za medicino in izobraževanje. Sodobno kmetijstvo zastruplja in izčrpava zemljo. »Zelena revolucija« lahko z novimi semeni potroji proizvodnjo enega hektarja, a le s sorazmerno večjim vložkom gnojil, insekticidov, vode in energije. Pretirano ustvarjanje dobrin onesnažuje oceane in ozračje ter uničuje neobnovljive vire. Težko je verjeti, da bo fuzija nadomestila izgorevanje naravnih virov brez enakih ali večjih nevarnosti. Medicinski strokovnjaki nadomeščajo babice in obljubljajo, da bodo človeka spremenili v nekaj drugega: gensko načrtovanega, farmakološko posladkanega in sposobnega za daljše bolezni. Sodobni ideal je panhigienski svet: svet, v katerem so vsi stiki med ljudmi ter med ljudmi in njihovim svetom posledica predvidevanja in manipulacije. Šola je postala načrtovan proces, ki oblikuje človeka za načrtovani svet, postala je zanj glavna past, ki ga bo ujela v človeško past. Predpostavljamo, da ustrezno pripravlja vsakega človeka, da bo odigral vlogo v tej svetovni igri. Neizprosno gojimo, obdelujemo, proizvajamo in izobražujemo ves svet, dokler ga ne bomo uničili. Vojaška institucija je očitno absurdna, a težje se je spopasti z absurdnostjo nevojaških institucij. V nasprotju z vojsko druge institucije delujejo neizprosno in nimajo stikala, ki bi lahko preprečilo okoljsko apokalipso.
V antiki je človek odkril, da je svet mogoče skovati po svoji zamisli, spoznal je tudi, da je to samo po sebi nevarno, dramatično in komično. Začele so nastajati demokratične ustanove, te pa so v svoji zgradbi dajale prednost človeku kot zaupanja vrednemu bitju. Med pričakovanim procesom in naravo so upali, da bo ohranjeno medsebojno ravnovesje. Nastali so tradicionalni poklici in ustrezne ustanove.
Prikrito pa se je zaupanje v ustanove spremenilo v odvisnost od dobre volje. Danes je svet izgubil humano dimenzijo in spet potrebuje, kar je nekoč že potreboval. Necivilizirana ljudstva so kaos urejala v imenu magičnih in antropomorfnih bogov, današnje stanje na svetu pa je rezultat izključno človekovega načrtovanja. Človek je postal igrača znanstvenikov, inženirjev in načrtovalcev.
To logiko odkrivamo v drugih in v nas samih. Poznam mehiško vas, mimo katere vsak dan ne gre več kot šest avtomobilov. Neki Mehičan je igral domino pred svojo hišo ob novi asfaltirani cesti; to je najbrž počel že od mladih nog. Mimo je šel avto z veliko hitrostjo in ga ubil. Izletnika, ki mi je o tem pripovedoval, je dogodek močno pretresel, a vseeno dejal: »To se mu je moralo zgoditi.« Njegova pripomba se na videz ne razlikuje od tiste, ki bi jo lahko dal kak Grmičar, ko pripoveduje o smrti nekoga, ki je treščil ob tabu (prepovedan predmet) in zato umrl. Vendar imata obe izjavi različen pomen. Primitiven človek lahko krivi kako transcendentno, grozljivo in slepo bitje, izletnika pa osupne neizprosna logika stroja. Primitivec ne čuti nobene odgovornosti, izletnik pa, a jo zanika. Tako primitivec kot današnji izletnik ne zaslutita tragedije. Prvotni človek se tega ni zavedal, ker je bil predan in ni zmogel upora, izletnik pa je to logiko izgubil. Grmičarjev mit in mit Američana sestavljajo inertne in nehumane sile. Nihče od njiju ne doživlja tragičnega upora. Za Grmičarja je dogodek podrejen zakonom magije, za Severnoameričana pa znanstvenim zakonom. Dogodek je rezultat uroka mehanskih zakonov, ki nadzorujejo fizikalne, družbene in psihološke pojave.
Prevladujoče razpoloženje leta 1971 je naklonjeno bistveni spremembi v smeri iskanja zaupanja vredne prihodnosti. Institucionalni cilji so nenehno v nasprotju z institucionalnimi proizvodi. Programi, ki naj bi odpravljali revščino, povečujejo število revnih, vojna v Aziji povečuje število vietkongovcev, tehnična pomoč širi nerazvitosti. Klinike za nadzor rojstev povečujejo preživitvene kazalce in povečujejo število prebivalcev; v šolah se povečuje število tistih, ki jo predčasno zapuščajo, spopadanje z eno vrsto onesnaževanja pa navadno povečuje drugo vrsto.
Potrošniki se spopadajo z dejstvom – več kupujejo, bolj so prevarani. Do nedavnega se je zdelo logično, da je za to pandemično inflacijo disfunkcij bilo mogoče kriviti zaostajanje pri znanstvenih odkritjih glede na tehnološke zahteve ali kriviti pokvarjenost etničnih, ideoloških ali družbenih sovražnikov. Upadli so upi v zvezi z nekim znanstvenim obdobjem ali vojno, ki bi končala vse vojne.
Za izkušenega potrošnika ni načina, kako si povrniti naivno zaupanje v čarobne tehnologije. Preveč ljudi je izkusilo nevrotičnost računalnikov, bolnišnične okužbe in zasičenost zraka, cest. Splošna pamet je pred desetimi leti predvidevala boljše življenje, ki bo temeljilo na znanstvenih dosežkih. Zdaj znanstveniki strašijo še otroke. Posnetki z Lune so čudoviti dokaz, da se med upravljavci kompleksnih sistemov človeške napake lahko skoraj odpravijo – vendar to ne blaži strahu pred izgubo nadzora.
Pri ureditvi družbe se ni mogoče vrniti k izhodiščem iz štiridesetih let. Izpuhtelo je upanje, da je mogoče pravično deliti dobrine z bogato proizvodnjo. Strošek minimalne košarice, ki bi zadovoljil sodobne potrebe, se je povzpel v oblake, in kar dela moderne zdajšnje potrebe, je dejstvo, da se zdi njihova potešitev že zastarela, še preden so bile potrebe izpolnjene. Nakazuje pa se že omejenost zemeljskih zalog. Ni je široke ceste v znanosti ali tehnologiji, ki bi lahko razdelila vsakemu človeku tisto, s čimer razpolagajo revni bogatih držav. Za dosego tega cilja bi bilo treba, na primer, črpati stokrat več železa, kositra, bakra in svinca. Poleg tega pa se profesorji, zdravniki in družbeni delavci zavedajo, da imajo vsi strokovni pristopi vsaj eno skupno točko: za nove strokovne postopke ustvarjajo hitreje nove potrebe, hitreje, kot jim lahko odgovarjajo storitvene ustanove. Tako postaja sumljiva sama logika veljavnega znanja. Neprepričljivi se zdijo celo zakoni ekonomije, ko niso vpeti v družbeno in zemljepisno okolje, v katerem je nakopičena večina denarja.
Denar je dejansko najcenejša vrednost v obtoku, vendar le v gospodarstvu, cilj katerega je učinkovitost, merjena v denarju. Tako kapitalistične kot komunistične države merijo učinkovitost v odnosu med stroški in koristmi, izraženimi v dolarjih. Kapitalizem se ponaša z višjo življenjsko ravnjo, da potrdi svojo superiornost. Komunizem se lahko pohvali z višjo stopnjo rasti, ki naj bi bila merilo za njegovo končno zmago. Toda pod obema ideologijama se skupni stroški povečanja učinkovitosti povečujejo geometrično.
Večje institucije se krčevito bojujejo za vire, ki niso shranjeni v inventarjih: zrak, oceani, tišina, sončna svetloba in zdravje. Pred javnostjo opozorijo na primanjkljaj teh virov šele, ko so skoraj nepopravljivo osiromašeni. Narava povsod postaja strupena, družba razčlovečena, kršene so osebne pravice posameznika in zadušena je njegova osebna poklicanost. Družba, ki se posveča institucionalizaciji vrednot, enači proizvodnjo dobrin in storitev s povpraševanjem po njih. V ceni izdelka samega je vključeno izobraževanje, ki spodbuja potrebo po njem. Šola je oglaševalska agencija, zaradi katere verjamemo, da mora biti družba takšna, kakršna je. V tej družbi je mejna vrednost postala nenehno samopresegajoča. Prisili največje potrošnike – teh je malo – v medsebojno tekmovanje, kdo ima večjo moč za izčrpavanje zemlje, kdo bolj napolni svoje napihnjene trebuhe in kdo bolje disciplinira manjše potrošnike in izloči tiste, ki še vedno uživajo v zadovoljstvu, da živijo s tem, kar imajo. Etos nenasitnosti je torej tisti vir fizičnega plenjenja, družbene polarizacije in psihološke pasivnosti. Ko so se vrednote ustalile v načrtovanih in tehnično zgrajenih postopkih, člani sodobne družbe verjamejo, da je lepo življenje v tem, da imajo ustanove, ki opredeljujejo vrednote, za katere menijo, da jih družba in oni sami potrebujejo. Institucionalno vrednost lahko opredelimo kot raven proizvodnje institucije. Ustrezna vrednost človeka se meri s sposobnostjo, da porabi in degradira te institucionalne produkcije in ustvarja nova in še večja povpraševanja. Vrednost institucionaliziranega človeka je odvisna od njegove sposobnosti za sežiganje. Če sem še bolj slikovit, človek je postal vzor svojih artiklov. Sam se zdaj opredeljuje kot peč, v kateri izgorevajo vrednote, ki so jih ustvarila njegova orodja. Za njegove sposobnosti ni omejitev. Njegovo dejanje je Prometejevo dejanje, privedeno v skrajnost.
Izčrpanje in onesnaževanje zemeljskih virov je predvsem posledica popačene podobe, ki jo ima človek o sebi, nazadovanja v njegovi zavesti. Nekateri se nagibajo k prepričanju o spremembi kolektivne zavesti, češ, človek je od narave in ljudi neodvisen organizem, bolj je podrejen institucijam. Ta institucionalizacija bistvenih vrednot, to prepričanje o načrtovanem procesu, ki zagotavlja uspeh, ta potrošniški etos pa je v samem jedru prometejske zmote.
Prizadevanja pri iskanju novega ravnovesja v globalnem okolju so odvisna od deinstitucionalizacije vrednot. Domneva, da je nekaj hudo narobe v predstavi homa fabra, je skupno v rastočih manjšinah v kapitalističnih, komunističnih in »nerazvitih« državah. Ta domneva je skupna značilnost novih elit. V te elite sodijo ljudje vseh razredov, prepričanj in civilizacij. Postali so sumničavi do mitskih predstav večine – od znanstvenih utopij do zlohotnih ideologij in upanja v porazdelitev dobrin in storitev z določeno mero enakosti. Z večino delijo občutek ujetosti. Z drugimi delijo spoznanje, da večina novih smernic, sprejetih s širokim soglasjem, vodi k rezultatom, ki brezobzirno nasprotujejo njihovim zastavljenim ciljem. Pa vendar, čeprav večina prometejsko astronavtskih začetnikov še vedno spregleda zadevo prej omenjene strukture, je manjšina, ki se širi, kritična do znanstvenega deus ex machina, do magičnega eliksirja in do lova na hudiče in čarovnice.
Ta manjšina začenja oblikovati dvom, da nas nenehna razočaranja povezujejo s sodobnimi institucijami, tako kot so verige prikovale Prometeja na skalo. Za razkrinkanje prometejske zmote se je treba zapriseči upanju, zaupanju in klasični ironiji. Pravijo, da Prometej pomeni »predvidevanje«, saj je naučil ljudi graditi hiše, računati in pisati, zdraviti in se ravnati po zvezdah. Spretno je bogovom vzel ogenj in naučil ljudi, kako kovati železo, postal je bog tehnologov in končal prikovan na skalo. Pitijo v svetišču v Delfih je zdaj nadomestil računalnik. Pregled orakljev je prepuščen podatkovnemu vodilu šestnajstbitnih registrov. Krmar je predal določanje smeri kibernetičnemu stroju. Pojavil se izvedbeni stroj, ki bo usmerjal naše usode. Otroci si predstavljajo, kako letijo v svojih vesoljskih strojih, daleč proč od somraka našega planeta. Gledano iz perspektive človeka, ki je prispel na Luno, je Prometej lahko spoznaval Gajo kot planet upanja in kot smer razvojnega loka. Zdaj lahko nov pomen zemeljske končnosti in novo hrepenenje človeku odpreta oči v zvezi z izbiro Prometejevega brata Epimeteja, da se poroči z Zemljo, ko se je poročil s Pandoro. Na tej točki se grški mit spremeni v svetlo prerokbo, ker nam pove, da je Prometejev sin Devkalion, tako kot starozavezni Noe, zgradil leseno barko, jo krmaril in se s Piro, Pandorino in Epimetejevo hčer, rešil sredi poplavljenega sveta ter postal prednik človeštva. Zdaj lahko bolje razumemo. Zevs se je maščeval nad Prometejem, ker je ta ukradel ogenj in ga dal ljudem, zato je Prometejevemu bratu Epimeteju poslal Pandoro, da bi se z njo poročil, njej pa skrinjico, v kateri so bile vse tegobe tega sveta.
Potrebujemo zdaj ime za tiste, ki cenijo bolj upanje kot pričakovanja. Potrebujemo ime za tiste, ki bolj ljubijo ljudi kot njihove proizvode, za tiste, ki verjamejo, kot pravi ruski pesnik Jevgenij Jevtušenko, da
Ni ljudi brez vrednosti.
Njihove usode so kot kronike planetov.
Nič v njih ne neha biti nekaj posebnega
in planeti se med seboj razlikujejo
Potrebujemo ime za tiste, ki ljubijo Zemljo, na kateri se lahko srečujemo.
In če bi človek živel v temi
se spoprijateljeval v temi,
bi tema ne bila brez pomena.
Potrebujemo ime za tiste, ki sodelujejo s svojim bratom Prometejem pri razsvetljevanju z ognjem in oblikovanju železa, a ki to delajo zato, da krepijo sposobnost služenja, negovanja in varovanja bližnjega, vedoč, da
za vsakega je zaseben njegov svet,
in v tistem svetu odlična minuta.
In v tistem svetu tragična minuta.
Te so zasebne.
Te ljudi predlagam, da jih imenujemo epimetejske.
