Za levico je umetnost podaljšana roka politike
intervju s prof. Denisom Ponižem
Polno dojetje čim večjega števila vidikov sedanje slovenske intelektualne krize zahteva po mojem izhodiščno zastranitev v sociologijo kulture: v eseju Pesnik Brane Senegačnik je dr. Igor Grdina okvirno zakoličil pojem literarnega sistema, ki ga je bržkone mogoče raztegniti na pojem kulturnoumetniškega sistema: na družbeni organizem, ki ga tvori preplet finančno/subvencijskih, vsebinskih, moralnih in političnih interesov, ki omogočajo slovenski kulturi preživetje, a obenem zahtevajo od nje angažma pri perpetuaciji samega sistema in izvenkulturnih virov, ki ga omogočajo. Zanima me, ali s to analizo soglašate in kako sami gledate na ta pojav?
Kolega Grdina ima povsem prav, ko v eseju o Senegačnikovi poeziji razgalja bistvo kulturno-umetniških sistemov – pravzaprav samo tistega, ki ga obvladuje leva kulturnopolitična scena. Umetnost za levi pol slovenskega javnega življenja nikoli ni bila samo umetnost z imanentnimi pravili, smotri in učinki, ampak podaljšana roka in dodatno orodje tiste politike, ki se je uspešno pretihotapila iz enopartijskega v večstrankarski sistem in v tem sistemu igra odločilno vlogo. Nič posebej novega ne bom zapisal, če omenim dejstvo, da je tudi del umetnikov in »umetnikov« orodje, ki pomaga nekdanjim revolucionarjem, njihovim otrokom in vnukom še vedno krojiti javno življenje v Sloveniji. In če je moto desnih razumnikov znana Voltairova maksima »ne strinjam se z vami, a bom do poslednjega diha branil vašo pravico do drugačnega mnenja«, potem levičarji uporabljajo marksistično-leninistično geslo: »kdor ni z nami, je proti nam« in vsakega »nasprotnika« je zato treba onemogočiti, najbolje pa kar uničiti. In to tudi delajo, seveda skriti za neštetokrat ponovljena gesla o enakosti, pravici do dela, strpnosti, solidarnosti in še bi lahko našteval. V resnici pa bi, kolikor bi se dalo, vladali s trdo roko in restavrirali znane prijeme enopartijskega enoumja, dodali pa bi zagotovo še kakšnega novega, saj spremenjeni načini komuniciranja, virtualni odvodi od njihove »resnice« omogočajo uveljavljanje tudi drugačnih metod, na prvi pogled povsem »neškodljivih«, a v bistvu enako radikalnih, kot so stare in preizkušene.
Pri literarnem sistemu, ki deluje kot podsistem kulturnoumetniškega sistema, se mi zdita ključna dva momenta: selektivni ekskluzivizem in izključevalnost. Prvi literaturi izbira vsebine in oblike, kompatibilne z ideologijo virov, ki vzdržujejo sistem, ter jih nato proglasi za literarni kanon; temu sledita izločitev in segregacija ne le posameznikov, pač pa tudi oblik, vsebin, motivov, smeri, literarnozgodovinskih obdobij; zadnja faza pa je kulturni apartheid, ki vlada denimo v slovenskih založbah. Ali se s to analizo strinjate in kako gledate na ta pojav in predvsem: v čem vidite njegov izvor?
Knjigo bi lahko napisali o tem, kako deluje literarni sistem in kdo v njem igra ključne vloge. In še eno o tem, kako je mogoče tistega, ki ga vidiš kot »nasprotnika«, onemogočiti, potisniti na rob, utišati ali s pomočjo podkupljenih, nemoralnih novinarjev, javno očrniti. Modeli, ki še vedno uspešno delujejo in delijo literate na »naše« in »druge«, so v temelju modeli iz prejšnjega političnega sistema, kapitalizem so predvsem radikalni levičarji umno uporabili za to, da so prijeme »trde partijske roke« prilagodili današnjim časom. Dogajanje ne samo v založbah, ampak tudi v stanovskih organizacijah, javni agenciji za knjigo, pa še kje, spremljam samo od strani, saj sem od nekdaj »obstranec«, ki ni posvečen v liturgijo levega odločanja o tem, kdo in kdaj bo doživel beatifikacijo, kdo se bo bolj okoristil z denarjem, hkrati pa na ves glas vpil, kako mu otroci umirajo od gladu, kdo bo držal v rokah vse niti in se obnašal tako, kot so se obnašali tisti, ki so se v prejšnjem režimu udinjali tajnim policijam, vojaški obveščevalni službi in svojo kariero ter literarni image gradili na ovajanju svojih kolegov, sodelavcev in prijateljev. Kdor je samo malo pogledal v ohranjene udbine arhive, sam sem to počel v okviru raziskave o cenzuri v slovenski dramatiki in gledališču, je lahko samo zgrožen nad obsegom, zapletenostjo in ne nazadnje tudi učinkovitostjo sistema nadzora, socialnega onemogočanja, diskreditacije in tudi javnega linča drugače mislečih. Danes ni nič drugače, le nekaj nekdanjih akterjev je odšlo na drugi svet, a nadomestili so jih novi, prav tako zagreti in fanatični. In slovenska literatura, njen »osrednji tok« je tak, kakršen je: ta literatura je po pravilu nedomiselna, papagajska, dolgočasna in v službi neumetniških zahtev. Seveda so tudi izjeme, a o njih komajda kaj slišimo; javni diskurz je namenjen slavljenju povprečnih in nenadarjenih.
Eden od »stranskih učinkov« tega položaja je alienacija avtorja od lastnega umetniškega izdelka. Glasniki kulturnoumetniškega sistema pripisujejo alienacijo tržnim zakonitostim. Ker je pri nas trg irelevanten, se dogaja ravno nasprotno: alienacijo povzroča sistem, ki smo ga ustvarili, da bi literaturo obvarovali pred tržnimi zakoni. Avtor se mora prilagoditi formalnemu in vsebinskemu kanonu, ki ga diktira sistem, temelječ na dejavnikih, ki so zunanji kulturi in kulturo zlorabljajo, najčešče v propagandne namene. Posledično avtor ne ustvarja več iz notranje nuje, ampak iz potrebe po prilagajanju. Kaj mislite o sodobnem literarnem ustvarjanju in o njegovi družbeni razsežnosti?
Pravzaprav ste vse bistveno povedali že v vprašanju. Tisti, ki se jim kar naprej tiska knjige, ki hodijo po svetu in berejo trem poslušalcem, večino časa so pa vinjeni ali v šopingu, se najbolj pritožujejo, kako jim »država« ne da dovolj denarja, kako morajo živeti v bedi, pomanjkanju, pa še žrtve desnega posmeha so. Tako nekako je ne dolgo nazaj razpredal govorec na Prešernovi proslavi. Resnica je drugačna. Njihove literature, če jo tako sploh lahko imenujemo, nihče ne ocenjuje z literarno-estetskimi merili, kajti kritika je na Slovenskem že dolgo mrtva ali vsaj v komatoznem stanju. Tisti, ki sami sebe imenujejo literarni kritiki, so v resnici predvsem propagandisti, ali za založbe ali za avtorja; njihovi (pol)izdelki pa se dotikajo vsega, samo literarnih vprašanj in problemov ne. Za kritičen pogled, ki literaturo »prebere« kot globinsko izpovedno ali pripovedno strukturo, imajo dosti premalo znanja, niso razgledani, vse, česar so sposobni, je bolj ali manj uspešna kompilacija tujih misli, navajanje iz del, ki so v tem trenutku najbolj razglašena. Znajo le tisto, česar so se naučili od svojih učiteljev, ki prav tako niso več osebnosti s svojimi stališči, ampak zbiralci tujih mnenj, konceptov in literarno-teoretičnih strategij. Nimajo pojma o tradiciji in njenem vplivu na sodobnost, slovensko literaturo vidijo kot nekakšen poligon, na katerem je od nekdaj potekal kulturni boj. Če dodamo še prefinjene poteze ljudi, ki imajo v založbah v rokah nit in platno, to pa pomeni, da izdelke svojih avtorjev spreminjajo v obvezno maturitetno čtivo, čtivo za bralne značke in tudi v pomožno gradivo za različna ideološka pranja možganov najstnikov, je kristalno jasno, da bomo nekateri vedno obstranci, drugi pa »elita« in »privilegiranci«.
Pojav, ki ga obravnavava, je najbrž nerazdružljivo povezan z realnostjo nedopolnjene tranzicijske družbe. Filozof Roger Scruton je pokazal, kako se demokratični sistemi, če jih apliciramo na družbe, ki nimajo razvejanega političnega življenja, kaj zlahka spremenijo v lastno nasprotje. Ali lahko potemtakem zatrdimo, da je simbioza kulturnoumetniškega sistema s centri moči mogoča ravno zaradi nedovršene demokratizacije pri nas in si zato tudi na vse kriplje prizadeva, da bi se tisti proces ne dovršil? In: kako gledate na proces tranzicije iz izčrpanega totalitarizma v hibridni sistem, v katerem živimo danes?
Odgovor na to vprašanje je lahko zelo kratek: če bi leta 1991 uspeli izpeljati lustracijo, kakršno so uspešno izvedle nekatere srednje in vzhodno evropske države, ki jih je na podoben način davil totalitarni režim, danes ne bi imeli sektorjev v sodstvu, šolstvu, kulturi, znanosti in ekonomiji, ki so slaba karikatura nekdanjih časov, vključno s totalitaristično ikonografijo. A zadrti levičarji, z Bučarjem na čelu, so bili dovolj glasni in nasilni s tezami o »revanšizmu«, da se vlada, v kateri je imel večino Demos, ni upala lotiti lustracije. In smo tam, kjer smo …
Nikakor ne kaže spregledati, da je stanje pri nas v sozvočju z razmerami v takoimenovani »zahodni kulturi«, s tem pa seveda s stanjem krize zahodnih kapitalistično liberalnih ali socialdemokratskih, kdaj pa kdaj angloameriško konservativnih družb. Tudi na zahodu v intelektualnih krogih prevladuje radikalizem intelektualnega progresizma. Ali se Vam ne zdi, da je slovensko gorjačarstvo našlo zaveznika v zahodnem intelektualnem izogibništvu, ki je projiciralo svoje frustracije (izhajajoče iz neposedovanja neke učinkovite teorije za spremembo družbenih razmer) v skupnega sovražnika, domnevni fašizem/populizem, Veliko Zlo in grešni kozel historiografije? Kaj mislite o vplivu zahodnih trendov na našo kulturo?
Spraševal sem se, v tej nemara kar blagodejni osami, ki jo je povzročila pandemija, zakaj na zahodu nimajo prave slike, kaj se dogaja pri nas, kdo je žrtev in kdo eksekutor, komu se delajo krivice in kdo je tisti, ki krivice zavestno povzroča, pa zraven vpije, da je preganjan, zasmehovan in ogrožen, celo življenjsko. Mislim da je za tako stanje kriv fenomen tako imenovanega »lažnega disidentstva«, ki je v tranziciji nadomestil fenomen pravega disidentstva. Do padca berlinskega zidu so bili zahodni razumniki in tudi mnoge politične strukture zelo pozorni na to, kaj se je dogajalo na vzhodu resničnim disidentom, ki so bili žrtve totalitarizma. Marsikdaj so zahodni razumniki s pomočjo medijev in javnosti dosegli, da so ti pravi disidenti doživeli manj kruto usodo, kot bi jo, če se ne bi oglasili, pri tem je pomembno vlogo odigral del politike. V tranziciji se je pojem disidentstva zabrisal, čeprav so disidenti, nemara manj izpostavljeni, ostali. Ostal je tudi refleks pri zahodnih razumnikih, ki takoj zastrižejo z ušesi, ko do njih pride glas, da nekje na vzhodu nekoga »preganjajo«. Niti najmanj se pa ti zahodni razumniki ne potrudijo, to je temelj intelektualne poštenosti do samega sebe in drugih, da bi glasove o preganjanju nekakšnih samooklicanih »disidentov« preverili in se prepričali, da poročila, ki prihajajo k njim, tudi držijo. Četudi dobijo neizpodbitne dokaze, da njihov »disident« ni disident, da se mu v domovini nič hudega ne dogaja in ga nihče ne ogroža, vztrajno ponavljajo svoje fantazme, saj je res hudo, če moraš pred celim svetom priznati, da te je neki psihotik, motena osebnost, človek, ki hlepi po slavi in publiciteti, dobesedno »nategnil« in te osmešil, tako v domovini navideznega »disidenta«, kot tudi v tvojem domačem okolju. Saj je znano, da v resnični demokraciji nikomur, ki se zlaže, ki širi nepreverjene polresnice (ali pollaži) ni prizaneseno in dobi, kar je iskal. Pri nas pa režimski mediji razglašajo za najbolj verodostojne tiste, ki so vešči kompleksnega laganja; tudi ko jih ljudje na družabnih omrežjih in nerežimski mediji razkrinkajo, se jim nič ne zgodi, največkrat samo napredujejo in naprej opravljajo svojo raboto.
Temeljni potezi zahodne kulture sta scientizem na epistemološki ravni in sociologizem na hermenevtični ravni. Oba temeljita na veliki redukciji novoveškosti, ki je celotna področja človekovega duhovnega življenja izločila iz svojega obzorja. Od sociologizma do instrumentalne zlorabe umetniškega diskurza in umetnin pa je le korak. Vse to se tudi vpisuje v temeljno potezo novoveške zahodne kulture: metafizični nihilizem. Kako gledate na ta pojav v naši civilizaciji in kako vse to vpliva na eklektičnost naše kulture?
Če bi scientizem in sociologizem imela trdne temelje in se držala svojih metodoloških osnov, bi bil z njima mogoč dialog, polemika, izmenjava mnenj. Pri nas pa vladata še vedno marksistični (humanistični) scientizem in sociologizem, ki se posebej dobro počutita na nekaterih fakultetah ljubljanske univerze, od koder prihaja cvet tiste inteligence, ki vsako drugačno mnenje in poglede izključuje, zanika, smeši. »Moč« te inteligence se skriva v dejstvu, da zelo dobro in zvesto služijo delu leve politike, za katerega se zdi, da je aboniran na oblast in bonitete, ki jih prinaša taka oblast. Politika jih nagrajuje z mastnimi sinekurami in možnostjo vsesplošne indoktrinacije, ki je značilna za naš šolski sistem. Da je vse skupaj votel nič vedo tako tisti, ki ga vzdržujejo, kot tudi tisti, ki si želimo, da bi zavladala resnična pluralnost pogledov, kar je temeljna značilnost vsakega znanstvenega diskurza, posebej tistega, ki govori o človeku in njegovem svetu. Ampak dokler bo šolski sistem v rokah levičarjev in dokler bo produciral samo eno resnico, bo vse ostalo , kakor je bilo v enoumju. Lep primer je maturitetni esej iz slovenščine, kjer morajo dijaki pisati natančno tako, kot jim predpišejo njihovi eksaminatorji, drugačno mišljenje, polemika s tistim, kar je nedotakljiva »resnica«, pa je kaznovana z nižjo oceno. Tako je enoumje od svojega nastanka naprej zatiralo svobodno individualno mišljenje in gojilo princip čredne zavesti, vgrajen v mišljenje mnogih, ki se ne morejo otresti »občudovanja« preteklosti, v kateri nam je vladal diktator, ki so ga pesmi primerjale z »belo vijolico«, v resnici pa je bil hladnokrven trinog, ki je kriv za smrti sto tisočev, tudi svojih najbližjih kameradov. Tudi marsikje na visokošolski stopnji ni drugače, tudi ne more biti, če poučujejo ozkogledi, nestrpni in izključevalni predavatelji.
Ob omenjanju novoveške redukcije kar ne morem mimo nekega njenega podprodukta, ki je nam Slovencem takorekoč pisan na kožo: moralizma, ki se zaradi svojih korenin v metafizičnem nihilizmu oddaljuje od avtentičnega soočenja z resnico. Tudi vrednostno presojanje slovenskega kulturnoumetniškega sistema vodi prevladujoči moralizem, ki peha njegove glasnike v družbeni in tudi umetniškoustvarjalni konformizem. Kako gledate na moralo, ki ni utemeljena na metafiziki, ampak predvsem humanistična zavezanost?
Morala je seveda mnogopomenski pojem, ki pokriva marsikaj, predvsem pa daje »moralnemu« človeku, torej tistemu, ki misli, da je boljši, pametnejši in krepostnejši od drugih, v roke nevarno orožje. Ker sem »moralen«, lahko obsojam druge, lahko jih celo razglasim za nemoralne in s tem stigmatiziram. Večina tistih, ki danes na Slovenskem operirajo z »moralo«, je v bistvu amoralnih (ne samo v Gidovem pomenu besede, ampak širše, so živa metafora za zanikanje človekove sposobnosti, da se podredi določenim metafizičnim normam, kot so pravičnost, sočutje, razsodnost in ponižnost), njihova amoralnost pa se napaja v tem, da še v poznih zrelih letih sesajo mleko preživelih ideologij. Če ne bilo tako, potem ti »moralneži, ne bi pridigali vode, sami pa se opijali z vinom. Kako pomenljivo je bilo, ko so družabna omrežja in redki neodvisno novinarji odkrili, da ena največjih zagovornic »demokratičnega socializma«, med drugim tudi predavateljica na eni od javnih fakultet, v svoji restavraciji tik ob ljubljanski mestni hiši zaposluje za bedne honorarje svoje – študente. Iz njenih zapisov na socialnih omrežjih pa je mogoče razbrati, da se ima za visoko moralno osebo. In ta tip »moralnosti« se širi kot metastaze na druga področja našega življenja. Koliko tovrstnih moralnih »vzpodbud« in »žuganj« drugače mislečim je v velikem delu režimsko protežirane beletristike ali dramskih predstav, pa lahko presodi vsakdo sam.
S tem sva se vrnila na naša tla. Slovenske pisatelje lahko imamo za dobesedne tvorce slovenskega naroda. Čeravno zdaj ne odigravajo več narodotvorne vloge, so odločilni pri tvorjenju javnega mnenja. Ponovno sva se torej znašla pred pojavom literarnega sistema družbe v tranziciji. Zaradi neomejenega dostopa do medijev ta sistem lahko ustvari vzdušje obsednega stanja, ki doseže svoj vrh v množični mobilizaciji. Kako gledate na ta pojav in predvsem kako in v čem je povezan s tradicionalno vlogo pisateljev v naši duhovni preteklosti?
Leto 1991 in še nekaj naslednjih let je bilo obdobje literarno-kulturnega šoka. Samostojna država, ki so jo sanjali rodovi literatov (ob vseh drugih Slovencih, da ne bo pomote!), ki so ji ustavo napisali pisatelji, bili med soustanovitelji novih, demokratičnih strank in zvez, nenadoma ni več potrebovala pisateljev. To je bilo normalno in pričakovano stanje, ki pa so ga nekateri pisatelji le stežka sprejeli. Saj ni šlo samo za slavo, ampak predvsem za bonitete, za ohranjanje izjemnega mesta v družbi, za status »bolj enakih med enakimi«. Večina pisateljev je kmalu spoznala, da so, če so res pisatelji, zavezani resnici in lepoti, ki jo je mogoče artikulirati skozi jezik, da je to njihovo poslanstvo in naloga. Nekaj malega tistih, ki so že prej bili bolj enaki od enakih, pa se s tem novim položajem ni mogla sprijazniti. Če pustim vse drugo ob strani, potem moram jasno in glasno izpostaviti dejstvo, da so stanovske organizacije pisateljev spremenili v podružnice določenih političnih nazorov, opcij in celo delovali kot nekakšne franšize levih političnih strank. Strašen pretres se zgodi, če neki obskurni novinarček urbi et orbi razglaša, da mu strežejo po življenju, nihče pa ni niti trznil, ko sta zaradi znanih dogodkov iz PENa protestno izstopila Boris Pahor in Drago Jančar. Tudi nobena mednarodna dušebrižniška pisateljska organizacija se ni pozanimala, kaj se v resnici dogaja, kaj šele da bi protestirala. Sistem »naših« je tako trden in tako dobro zasidran v miceliju nekdanje udbovsko-partijske nomenklature, da ga nič ne more omajati in prej omenjeni »moralizem« dovoljuje vse, posebej pa diskreditacijo tistih, ki mislijo drugače in to tudi hočejo povedati. Kakor koli se čudno sliši, pisatelj je manipulator in pisatelj zapeljuje. A eno je, če to počne znotraj literarne umetnine, njene fiktivnosti, drugo pa, ko stopi v prostor političnega in javnega, ko ni več pisatelj, ampak vojščak nikoli končane revolucije. In takih »vojščakov« in »vojščakinj« ne manjka, kar naprej »stari kadri« novačijo mlade sile in jih pripravljajo na boj z nadležnimi tradicionalisti.
Eksplozivnost simbioze parapolitičnega sistema in kulturnoumetniškega sistema se je pokazala v primeru sedanje zdravstvene krize , ki je sovpadla (kar je odločilno!) z zamenjavo vladne koalicije. Če bi te zamenjave ne bilo, bi vse potekalo v znamenju normalnega državljanskega negodovanja. Histerična reakcija kulturnoumetniškega sistema govori o tem, da živimo v latentnem obsednem stanju. Kako ocenjujete to dogajanje? In predvsem: kje so vzroki, da je zamenjava neke politične garniture povzročila tako nesorazmerno reakcijo s strani kulturnoumetniškega sistema?
Pisatelji, pesniki in dramatiki naj bi bili duša naroda, narod pa ni samo nekaj skupin, združenj, organizacij in militantnih posameznikov, ki bivajo po Ljubljani (no, nekaj jih je tudi drugje, da ne bom razglašen za zadrtega centralista). Posebej naj bi se angažirali v kriznih trenutkih, kot jih doživljamo v tem času, ko smrtonosni virus ne ločuje med »našimi« in »vašimi«. Njihov angažma naj bi bil pozitiven, pa naj še tako sovražijo tiste, ki so na oblasti ali tiste, ki so odšli z oblasti. Namesto sodelovanja pa smo lahko opazovali neverjetno eksplozijo nezadržnega sovraštva do vseh tistih (poudarjam: do vseh), ki so zadnja dva meseca vodili državo in, tu ni treba biti posebej pameten, le suhe matematične vrednosti je treba pogledati, rešili kdo ve koliko življenj. Seveda so oblastniki, vlada, ministri, državni sekretarji in drugi, naredili tudi kaj napačnega, ampak še vedno velja pravilo, da je v sili treba presoditi, kaj je manjše in kaj večje zlo. Predvsem pa v demokratičnih državah velja nepisano pravilo, da ima nova vlada, kakršna koli že je, sto dni miru, da se konstituira. Slovenski kulturbundovci, drugače jih ne morem imenovati, pa so začeli z napadi na novo vlado že pred njenim formalnim nastopom, nato so se stvari samo stopnjevale, nekaj travmatiziranih posameznikov je kar naprej prilivalo bencin na ogenj, kar koli je bilo sprejeto kot ukrep zaščite ali pomoči prebivalstvu, so razglasili za zaroto, omejevanje svoboščin, teror. Neka profesorica, spet z javne fakultete, je celo izjavila, da smo doživeli državni udar. To bitje, ki se ponaša z doktoratom znanosti in poučuje mlade ljudi, ne ve, kaj je državni udar! Ali z drugimi besedami, če si iz pravih politično-ideoloških logov, lahko izjaviš tudi, da je Zemlja plošča, ki jo nosi na hrbtu riba Faronika. Kdor misli drugače, je deležen obilnega dežja najrazličnejših zmerjavk, slabšalnih izrazov, posmehljivega karikiranja, groženj, celo s smrtjo. Spet v duhu razsvetljenskega Voltaira ne bi imel nič proti, če bi ti ljudje take ideje razširjali za svoj denar in v privatno financiranih medijih. Ko pa njihove norosti in nebuloze na prvih straneh in v najbolj gledanem času razširjajo tiskani in elektronski mediji, ki jih tako ali drugače neprostovoljno, prisilno podpiramo vsi davkoplačevalci, to ni več niti najmanj zabavno: to je načrtno ideološko pranje možganov celotne populacije, ki bi se moralo nehati 1991 leta! Pa se ni! In nič čudnega ni, da ti ljudje, ki nimajo drugega dela, kot da se ukvarjajo z razširjanjem alarmantnih, po večini neresničnih, ali prirejenih novic, pri marsikaterem človeku, razrvanem od osebnih problemov, najdejo zvestega poslušalca in sledilca. Pa smo na biciklih!
Prvi adut so bili takoimenovani pritiski na medije in svoboda informiranja. Kulturnoumetniški sistem pri tem na zelo nenavaden način dokazuje svojo nesvobodo tako, da zlorablja svobodo, s katero svobodno razpolaga, da bi dokazal svojo nesvobodo. Domnevne žrtve pritiskov spregledujejo, da so pritiski sestavni del vsakega javnega delovanja, zato je že samo njihovo presenečenje nad »nenadnimi« pritiski dokaz o njihovi disfunkcionalnosti. Zanima me, kako sami gledate na našo medijsko pokrajino in na vprašanje svobode medijev?
Če predsednik vlade ali ministri ali drugi izpostavljeni člani vladnega aparata uporabljajo družbena omrežja za sporočanje tistega, kar bi drugače prišlo k ljudem z zamudo (ali pa določeni mediji sploh ne bi objavili), je to realnost post post informacijske družbe. Seveda je vprašanje ali so vse reakcije, vsi načini komuniciranja, vsa dikcija in še kaj primerni, stvar komunikologov, pa ne tistih s ljubljanske FDV. Če je javna polemika, kjer se nekdo oglasi in piše s polnim imenom in priimkom, »pritisk na medij«, katerega novinarji in novinarke zavestno in načrtno prirejajo resnico, kaj je potem enoglasni medijski linč, ki se zruši na posameznika (avtorji teh mnogokrat zelo primitivnih in pritlehnih zapisov pa se skrivajo v anonimnosti), tudi »pritisk na tega posameznika«? Zakaj so levičarji vseh rdečih odtenkov, od rožnate do karminsko rdeče, tako neznansko občutljivi na vsako kritiko in obenem tudi povsem brez smisla za humor? Odgovor ni niti najmanj preprost. Ko misliš, da poseduješ »resnico« in ko nisi pripravljen na dialog (tako ljuba beseda predsednika države!), te seveda zmoti vsak drugačen in posebej nasprotujoči glas. Kako si nekdo upa podvomiti v našo »resnico«?! Kaj pa sploh vedo ti klerotalibani, te umazane živali, ti zaplankani kmetavzarji, ki živijo zabubljeni v preteklosti? Kako si upajo sploh odpreti usta! In potem se zgodi, primer je res samo primer, saj je njegov subjekt nevreden kakršne koli resne debate, da debelušni igralec, ki paradira v maršalski uniformi, na javni televiziji mirno izjavi, da bo spet treba ljudi (ne ljudi, ampak »nasprotnike«) metat v hude jame, pa to ni levičarjem ta ljub »sovražni govor«, ampak nedolžna šala, ki se ji voditeljica ljubko nasmeje. In debelušnega imitatorja maršala ne doleti nobena sankcija, nasprotno, v določenih medijih postane junak, po balkansko »car«! Da ne bomo ostali pri že obrabljenih primerjavah s tem, kaj bi se zgodilo, če bi nekdo, oblečen v naci uniformo, na nemški državni televiziji izjavil, da je spet treba v Oswiencimu zaplinjat Jude, si predstavljajmo tole: nekdo v frankistični uniformi na španski javni televiziji izjavi, da bo spet treba pobijat komuniste, anarhiste in republikance? To se ne bi nikdar zgodilo, to je znanstvena fantastika! Pri nas pa levi kulturbund kar naprej udejanja najbolj črno znanstveno fantastiko, v kateri je stalnica želja po likvidiranju nasprotnikov, policija in justica pa ob teh ekscesih molčita. Kako ne bi, če pa sodnice svoje zabave prirejajo našemljene v pionirske uniforme, sodniki pa se napijajo in nažirajo na piknikih leve stranke, ki jo trenutno vodi človek s prašičjerejskim znanjem! In tudi policist, ki se na demonstracijah, kjer naj bi predstavljal policijo, prelevi v demonstranta, potem pa se pojavi njegova slika s pionirsko čepico in rdečo zvezdo, je karikatura represivnega organa, ki bi moral skrbeti za varstvo zakonitosti! Ni čudno da večina medijev, ki to v resnici niso, le trobilo teh ali onih strank in ideologij, ob takih ekscesih molči ali se celo postavi v bran takim sodnim in policijskim osebkom.
Ogorčenju spričo medijske nesvobode je sledilo omenjanje življenjske ogroženosti pripadnikov in glasnikov kulturnoumetniškega sistema, pri čemer naj bi bila vlada s tonom nekaterih svojih izjav soodgovorna za grožnje, ki naj bi jih prejemali. V tem se po mojem v vsej jasnosti pokaže intelektualna nepoštenost teh izjav. Če bi to držalo, bi morali tisti, ki so bili žrtve groženj, to prijaviti ustreznim organom. Medijsko objavljanje tovrstnih vesti pa ima povsem očitno drug namen: v kolektivnem nezavednem vzbujati vzdušje za medsebojno obračunavanje. Kaj mislite o tovrstnih zlorabah informiranja?
Zdaj bom malce ciničen. Če se tistim, ki konzumirajo predolgo prevelike količine etanola, pričnejo prikazovati bele miške, kaj šele vidijo tisti, ki na veliko konzumirajo prepovedane substance. In če ste brali študijo, Ljubljana je mesto, v katerem je potrošnja kokaina in heroina (o travi ne bi izgubljali besed) velikanska, vsaj tako govorijo analize odpadnih voda, je jasno, da marsikatero ravnanje vodijo te substance. In tako rekoč spodobi se, da levi razumniki, povečini živeči v prestolnici, uživajo v svobodi (in prikaznih), ki jih pričarajo alkohol in prepovedane opojne substance. Slikovna metafora je posnetek poslanca skrajno leve stranke, ki leži v lastnih izbljuvkih. Njihovi novinarski pajdaši pa z največjim veseljem pograbijo najbolj neumne in fantastične »novice« in jih ponujajo kot dokaze, kako nevarni so »ekstremni« desničarji. Kot da bi bral sovjetsko stalinistično časopisje iz tridesetih let prejšnjega stoletja!
Naslednji korak so bili članki, medijski in drugi razglasi, v katerih se po mojem še najbolj pokaže intelektualna nepoštenost glasnikov kulturnoumetniškega sistema. Tako je denimo prisporejanje današnje Slovenije z Weimarsko republiko, ki nima nobene osnove, hoče pa subliminalno in izven konteksta »plasirati« idejo, da se nek diktator lahko povzpne na oblast po demokratični poti. Tule se po mojem dotikava bistva problema – namreč: intelektualne poštenosti. Kaj menite o lažnem izkrivljanju zgodovinskih dejstev v propagandistične namene?
Verniki demokratičnega socializma (samo ekstremni levičarji vedo, kaj to je!) se zelo bojijo, da bi, skupaj s svojim početjem, v kriznih časih, ko ima večina ljudi drugačne probleme, padli v pozabo, predvsem pa izgubili proračunski denar, se pravi tisto, kar prispevamo v državno blagajno državljani. Kaj je primernejše kot občasno pisanje peticij, razglasov, pozivov in tako naprej. Dolgočasno, prazno, predvidljivo, pisci in podpisovalci se zgolj smešijo in dokazujejo, kako malo posluha za realnost imajo, a kako opojen je vonj denarja in moči, ki jo prinaša.
Rad bi se pomudil tudi ob jeziku in izrazju, ki se pojavlja v nekaterih izjavah, ki so objavljene na uradnih straneh pisateljskih organizacij. Na tem mestu bi se najprej osredotočil na učinek teh besedil, katerih namen je polarizacija, diferenciacija in razkol v slovenskem narodu, saj s takimi žalitvami ne diskreditiramo samo neke vlade, ampak tudi volivce, ki so jo izvolili, se pravi eno tretjino ali več slovenskega naroda. Kaj menite: ali je to prvič v naši zgodovini, da neka pisateljska organizacija obklada z žaljivkami pripadnike lastnega naroda?
Mislim, da sem na to odgovoril, kolikor se sploh odgovoriti da, v prejšnjih točkah. Ti gospodje in gospe (pravzaprav tovariši in tovarišice) lahko uporabljajo vse besednjake in vse ekspresivne lege, tudi tiste najbolj nespodobne, hujskaške, sovražne in izključevalne. Sami so pa neznansko občutljivi na vsako besedo, ki jih postavlja v kakšen zanje problematičen kontekst. Seveda jim je najljubša beseda, ki jo sami kar naprej mečejo v obtok, fašist, to je najhujši izraz za desničarja, pri tem pa se ne zavedajo, da je bila Mussolinijeva fašistična stranka v resnici leva, kar je med drugim pokazal eksperiment, ko je pred časom neka slovenska ultra leva poslanka na Prešernovem trgu podpisala (ne da bi vedela, za kakšen dokument v resnici gre!) kopijo fašističnega manifesta.
Ko sva že pri intelektualni nepoštenosti: vprašujem se in tudi Vas vprašujem, kako je z namernim neupoštevanjem razmer, v katerih so Slovenci živeli. Iz razgretih in neobvladanih izbruhov glasnikov kulturnoumetniškega sistema je videti, kot da bi v zadnjih 30 letih živeli v popolni harmoniji, dokler se ni pojavila nova vlada. Le kje je bila kritična ost glasnikov kulturnoumetniškega sistema v zadnjih 30 letih? Ali niso opazili tridesetletne medijske enostranskosti, zamolčevanja, dezinformacije, predvsem pa nesvobode medijskega prostora in onemogočanja ustanovitve neodvisnih samostojnih medijev, ki bi bili lahko konkurenčni dominantnemu informiranju?
O tem je veliko pisal pokojni Taras Kermauner. Kljub svoji nedvomni kontroverznosti in ambivalentnosti pa je vedno poudarjal, da si lahko neprizanesljiv do drugih, da lahko ocenjuješ njihova dejanja in besede samo, če si sposoben takega odnosa tudi do lastne biti in ustvarjalnosti. Če dodam: kdor ni sposoben kritičnega odnosa do lastnega dela, nima nobene pravice soditi drugih in njihovih del. In ker ne manjka kulturnikov, ki jim manjka ta »gen«, seveda ni mogoče, da bi bila pokrajina javnega komuniciranja, ocenjevanja institucij, posameznikov, organizacij, političnih strank, strokovnih združenj, univerze, parlamenta, vlade in tako naprej, zavezana poštenju in resnici. Spet smo pri kompenzaciji osebnih problemov, poškodb, zamer, razrvanosti, ki jih je najlaže spremeniti v popadljivo apostrofiranje vseh in vsega, kar nismo »mi« in kar ni »naše«. Ne samo desnosredinska vlada, tudi krizne razmere globalnih razsežnosti so pripomogle k temu, da so se mnogi »razumniki« zavedli, da je konec njihove udobne brezdelnosti in neštetih vidnih in nevidnih beneficijev. Od tod žolčne in sovražne reakcije, peticije in grožnje, instrumentarij, s katerim levičarji »urejajo« svet. Pri tem pa jih zelo moti, da tisti, ki mislijo drugače, želijo, to so temeljne demokratične norme in postulati, svoja mnenja prav tako javno objaviti. Ne, glas ima le (ekstremna) levica, desnica naj bo tiho in naj bo vesela, da že ni v novih hudih jamah, čeprav še tiste iz let 1945 in 1946 niso izpraznjene, nepokopani mrtveci pa so največja sramota slovenskega naroda!
Tako sva prispela do vrhunca v stopnjevanju napetosti: do pouličnih protestov. Glasniki kulturnoumetniškega sistema so skoraj enodušno podprli proteste, ki bi lahko v prvi vrsti ogrozili zdravje ljudi in morda tudi njihova življenja. Vsakdo ima seveda pravico demonstrirati tudi na ulici, zato bi Vam tule zastavil vprašanje o idejni vodenosti teh protestov: protesti vsepovsod po svetu so bili protesti proti ukrepom, pri nas pa so se razrasli najprej v proteste proti vladi, nato pa še v proteste proti nacifašistični grožnji, ki naj bi jo po tej logiki sodeč predstavljali tisti, ki se jih ne udeležujejo. Se Vam ne zdi to simptomatično za naš položaj?
Počasi prihaja na dan, ker posebej v post post informacijski družbi nič ne more ostati skrito in ničesar, kar se je zgodilo in je tako ali drugače dokumentirano, ni mogoče uničiti, da so bili tako imenovani protesti ali kar ljudska vstaja 2012, zelo dobro načrtovani, vodeni in logistično podprti iz centrov, ki jih obvladujejo še živeči potentati prejšnjega režima; pridružili pa so se jim sinovi in vnuki, ki nikakor nočejo izgubiti tega, kar so jim obljubili očetje in dedje: denar, privilegije, udobno, brezdelno življenje. Zato so tudi »spontane« demonstracije 2020 del načrta, kako znova prevzeti oblast, posebej zdaj, ko se zdi, da je najhujša pandemična nevarnost, vsaj za nekaj časa minila, breme naporov, da je tako pa so opravili tisti, ki jih na smrt sovražimo, a smo jim »dovolili«, da opravijo »umazana dela« Do dna sprevrženo, perverzno in poniglavo! Vendar pa zaradi spremenjenih razmer, tudi zaradi znanih dejstev o »spontanosti« in »ljudskosti« kravalov iz leta 2012, večina ljudi ni več pripravljenih nasesti bobnečim frazam o »ugrabljeni državi«, »diktaturi«, »lažni pandemiji«, še posebej, ker danes množična uporaba družbenih omrežij ljudi seznanja s tem, da je Slovenija med državami, ki so prvi val pandemije preživele z najmanj žrtvami in, upajmo, tudi najmanjšo gospodarsko in socialno škodo. Ob »poklicnih« protestnikih, to pa so predvsem ljudje, ki bi jih sociologija množic označila za tipične lumpenproletarce, pridružili pa so se jim še nekateri kulturniki, predstavniki, predvsem pa lastniki nevladnih organizacij, nekaj jugonostalgikov (ki izrabljajo priložnost, da svobodno demonstrirajo, česar v bivšem režimu niso mogli!) in ob peščici vaških posebnežev a la »pojoči major«, smo lahko videli le malo »zrevoltiranih« (tako novinarji glavnih medijev) državljanov in državljank. Kljub vsiljevanju razlogov za protest večina sodelujočih na novinarska vprašanja ni znala odgovoriti, zakaj so tam, ali pa so se zatekali v obrabljene fraze, ki so se bolj ali manj vrtele okoli iracionalnega sovraštva do trenutnega predsednika vlade (slovenskim protestnikom so očitno bolj všeč moralistični Cerar, instagramski Pahor, drugotirna Bratuška in klovnovski Šarec!?). Pet, deset, ali celo dvajset tisoč ljubljanskih privilegirancev in alternativcev ni slovenski narod, niso državljani in državljanke iz vse Slovenije. Zato je povsem umestno, da vlada takemu biciklističnemu spektaklu ne namenja posebne pozornosti, saj ima dovolj resnih nalog.
Vsakršen razmislek o predstavnikih in javnem nastopanju glasnikov kulturnoumetniškega sistema nas potemtakem navaja na misel o totalitarni poškodovanosti, ki se pri nas kaže na individualni in na kolektivni ravni, pred katero intelektualci in umetniki še zdaleč niso imuni. Kako mislite, da bi bilo treba, na psihološki in na sociološki ravni, analizirati ta pojav in kako mislite, da se kaže pri slovenskih intelektualcih?
Vsakdo v demokraciji ima pravico, da izrazi svoje mnenje in prepričanje o čemer koli, vsakdo lahko mirno demonstrira, še posebej če svoje početje ustrezno prijavi policiji. Seveda z drobno omejitvijo: da s tem ne omejuje pravice vseh ostalih, do enakega ravnanja. Seveda pa je treba pravico do javnega izražanja mnenj in pogledov ločiti od psihopatskih izbruhov posameznikov, ki na ta način sporočajo zgolj to, da je njihova socialna vključenost v družbo hudo problematična, še posebej, kadar je njihov »diskurz« podoben pubertetniškemu repenčenju ali pijanskemu zmerjanju.
Kakršenkoli razmislek o kulturnoumetniškem sistemu nas neogibno privede do vprašanja o konsistentnosti slovenskih elit. Trenutno smo soočeni z malodane popolnim mrkom slovenskih elit. Pravzaprav smo Slovenci narod brez kakršnekoli elite, če razumemo narodotvorne elite kot sloj, ki bi bil sposoben preseči ozkogledost lastnega partikularnega interesa in presojati stvari z gledišča, ki mora biti ne skupno, marveč predvsem višje od posameznih pogledov. Kje vidite vzroke za ta naš družbeni manko?
Imate popolnoma prav, nimamo intelektualnih elit. Prvo, ki se je izoblikovala po 1880, je odplavila prva svetovna vojna, drugo, ki se je pričela oblikovati po letu 1920, druga svetovna vojna, od 1945 do 1991 je bil nadzor skoraj popoln in elite so bile v kali zatrte, partijska elita, če jo smem tako imenovati, pa je bila v resnici primitivna in banavzarska. Vemo, kako je oblast pospravila skupine okoli Besede, Revije 57 in Perspektiv, to so bili vsaj zametki elit. Po letu 1991 bi se lahko oblikovala nova elita, a samo pod pogojem, da bi se zgodili lustracija in sprava ter priznanje, da so vsi Slovenci, matica, zamejstvo in zdomstvo nekaj enovitega. Zametek nove elite je morda predstavljal tudi krog ljudi okoli Nove revije, vemo, kako se je zgodba klavrno končala. Skratka Vidmarjeve sanje o novih Atenah in novi Florenci se niso uresničile, tudi Kocbekovo prerojenje slovenskega narodnega karakterja je ostalo zgolj pobožna želja. Intelektualna elita ni mogoča v atmosferi nestrpnosti, izključevanja, večvrednosti »naših« in manjvrednosti »drugih«, ob nenehnem vračanju v močvirje preživele in izpraznjene ideologije.
Na osnovi vsega, kar sva pretresla, je mogoče po mojem tvegati nekakšno prognozo. Čisto mogoče si je predstavljati, da bosta naša kultura in naša družba šli v smer vse večje polarizacije. Vendar lahko v tem tudi tli kanček upanja: družbena polarizacija kot taka ni nujno negativna, saj vselej obstaja možnost dialektične sinteze. Problem je magnetizem našega tradicionalnega manihejstva, ki je še toliko bolj problematičen, saj tvori kontrastni temelj, iz katerega se poraja naša moderna kultura: gre za dihotomijo med svobodomiselstvom in katolištvom. Ali mislite, da je mogoča neka nova sinteza?
Ne vem, kako se bodo stvari odvijale, nisem jasnovidec. Prav tako je tvegano in nezanesljivo napovedovati prihodnost iz preteklosti. Še najbolj pa me bega to, da je pred nami ves čas le binarna izbira, liberalizem ali katolištvo. Ob tem ne smemo pozabiti, da je na preizkusu tudi širša zgodovinska tvorba, Evropska skupnost. Že od bančno-ekonomske krize 2008 ne najde pravih odgovorov na vse hujše izzive, lovi se na precej nezanesljive, zagotovo tudi neučinkovite rešitve, bolj kot prihodnost Evropejcev jo skrbi tretji svet (ki seveda zasluži pozornost, a na drugačen način), nova religija z medijskimi zvezdami a la Greta je napovedana kataklizma zaradi podnebnih sprememb, ni pravega odgovora na nezakonite migracije, ki so plod mnogih dejavnikov, a enega samega principa, ekspanzivnega, nestrpnega islamizma. Vse to sešteto in interpolirano v slovenski svet ne daje velikih upov na epohalne in trajne rešitve. A to ne pomeni, da moramo držati križem roke in se smiliti sami sebi, treba je vztrajno razkrinkavati ideološke mite in predvsem njihove nosilce, predvsem pa moramo vedeti, da niso nedotakljivi in še manj neranljivi.
Nedavno sem v neki izjavi za tisk omenil, da je vsaka kriza lahko katarzična ali nekatarzična. Vprašanje zrelosti neke družbe je, ali se je sposobna soočiti z ranami, ki tičijo globoko za videzom stvari in so vzrok za periodično kriznost, lahko pa jih samo mimogrede ošinemo, se od njih odvrnemo in živimo naprej v izogibu. Katera mislite, da so, ob poprej omenjeni aporiji, nerazvozlana vozlišča, ki nas primorajo, da se vrtimo v začaranem krogu in ne moremo storiti koraka naprej v normalizacijo našega skupnega življenja?
Mogoče sem na to vaše vprašanje ravnokar odgovoril. Naj dodam le to. Kar me opogumlja, je dvoje: vedno več ljudi zaradi udeležbe, aktivne ali pasivne, na družbenih omrežjih, ni pod vplivom »starih« medijev, njihovih akterjev in propagandistov, ti mediji bodo verjetno počasi izginili. Ljudje tradicionalnim medijem preprosto ne verjamejo, prevečkrat so bili v zadnjem času prevarani, preveč laži so ponudili v branje lažnivi, podkupljivi novinarji. Tudi mnenjskim voditeljem, pa naj bodo to ideološki podpihovalci levega ekstremizma ali pa newageovski zanesenjaki, ljudje ne verjamejo. Mogoče je tu kal neke bodoče katarze, nekega informacijskega »kopernikanskega obrata«. Še posebej, če bo ob delu slovenske civilne družbe, ki se ne zbira pod rdečo zvezdo in srpom ter kladivom, tudi slovenska katoliška cerkev zmogla moč in pogum, da bo postala več kot samo pasivni opazovalec dogajanj v družbi.
Temeljna trditev v zvezi z našo zablokiranostjo je zaradi svoje obrabljenosti povsem izgubila svoj pomen in postala že prazna fraza: gre za idejo skupne vizije, ki naj bi bila kohezivna za vse. To se pogosto povezuje z vprašanjem narodne sprave, ki je prav tako postalo prazna fraza. Ali se Vam ne zdi, da niti sprave niti skupne vizije ne more biti, če ne obstaja neki globok skupni izvor v skupnem duhovnem temelju? Kateri mislite, da bi lahko bil naš skupni temelj?
Narodna sprava, vedno se mi misli vračajo k tisti, ki so jo dosegli Španci po Frankovi smrti in koncu njegovega režima, je indikator narodove zrelosti, da se iz napak preteklosti kaj nauči in zna živeti za (boljšo) prihodnost. Narodna sprava pa ni nekaj, kar se da doseči s to ali ono spominsko slovesnostjo, s tem sli onim brezobličnim kolosom iz betona, je globinska zavest, ki mora doseči večino narodovih predstavnikov. Ne vem, kdaj bomo to zmogli, želim si, da čim prej. A še nekaj je pomembno: narodna sprava je mogoča šele, ko je izpolnjen temeljni civilizacijski postulat, to je, da so vsi mrtvi pokopani na dostojen in spoštljiv način. Nepokopani mrtveci, to so vedeli že stari Grki, so strahotno breme za vsak narod, breme, ki ga simbolizira »kuga v Tebah«. In pri nas kuga še traja!
Današnje stanje breztemeljnosti se kaže v odnosu velikanske večine sodobnih slovenskih pisateljev do slovenske tradicije. Ta odnos sega od nevtralne brezbrižnosti vse tja do sovražnosti ali celo destruktivnega besnila do temeljev našega izročila (denimo »patriarhalne« podeželske družbene ureditve). Ali se Vam ne zdijo poskusi dekonstrukcije, ki nevešče aplicirajo neprebavljene zahodne razgraditvene vzorce odraz pavšalizacije in pubertertniškosti ter nenazadnje provincializma?
Gottfried Keller je napisal, da se nad kmetstvom najbolj zmrdujejo tisti, ki še dišijo po gnoju…Večina sedanjih slovenskih pisateljev, predvsem tistih, ki svoje sile združujejo v DSP, je brez pravih korenin, kar se kaže tako v njihovem slabem, velikokrat celo okornem jeziku kot tudi v neinovativnosti njihovih fabul, predvsem proznih. Ta izkoreninjenost in posili urbanost povzročata vsekakor hude zadrege, ki jih je mogoče opaziti prav v posmehu vsemu, kar ni brezoblično in duhovno osiromašeno beganje po pravih, še bolj po navideznih labirintih njihovega urbanega sveta. Večina junakov ima to ali ono resnično ali umišljeno mentalno poškodbo, so vdani pijači, drogam, brezdelju, brezciljno tavajo iz ene »avanture« v drugo, smilijo se sami sebi in Bogu kradejo čas, ko razpredajo svoje zmedene misli in poglede na svet. In to je tisti »presežek«, ki ga hvalijo najeti kritiki, o katerih sem nekaj malega spregovoril na začetku. Če človek to pisanje problematizira, je takoj razglašen za neukega kmetavzarja. Ampak samo drobna opomba: kakor danes nihče ne pozna avtorjev t.im. kramparske proze in poezije s konca štiridesetih in začetka petdesetih, čez pol stoletja nihče ne bo poznal avtorjev in del t.im. urbane alternativne proze.
Nikakor ne moremo mimo dejstva, da se celotna involucija slovenskega kulturnoumetniškega sistema odvija v okviru pojava, ki prevladuje in je tudi temeljna poteza kulture zahodne civilizacije, že poprej omenjenega metafizičnega nihilizma, ki spremlja zahodno civilizacijo od poznega srednjega veka naprej. Spominja na črne luknje v vesolju, ki požirajo antimaterijo, pri čemer sam požira lastne poskuse, da bi se presegel. Kako sami gledate na to in v kolikšni meri mislite, da je naš položaj pogojen s tem pojavom?
Vsa revolucionarna gibanja so bila nihilistična in posledično razdiralna, uničevalna, na duhovni ravni so zanikovala bistveno, to je človekovo individualnost in neponovljivost, lahko bi napisali tudi njegovo od Boga dano bistvo. Morda to pojasnjuje čredni nagon, ki ga lahko opazujemo pri aktualnih »protestnikih«, a tudi pri vseh pridigarjih demokratičnega socializma in podobnih nebuloz. V množici se počutijo varne, množica jim daje občutek pripadnosti in v njej se lahko skrijejo, ko kričijo sovražna gesla in parole. V delu slovenske kulture lahko opazujemo podobne pojave: dobro je le tisto, kar ustvarja vsaj videz destrukcije, če je destrukcija tudi fizična, toliko bolje (zažiganje križa, uničevanje nacionalne zastave ipd.). Če kdo slučajno kritično apostrofira tako početje, se »literat«, »umetnik« skrije za skupino, društvo, institucijo, kritik pa je anatemiziran na vse mogoče načine.
Ob ugotavljanju prepletenosti celotne zahodne civilizacije, ki se pokaže tudi v kriznih trenutkih, si moramo po mojem tudi zastaviti vprašanje, kako je z neobhodnostjo globalizacije malega naroda in kulture. Nekoč mi je eden od slovenskih vodilnih filozofov dejal, da je za našo nerazpršitev nujno določiti točko, s katere se bomo globalizirali, ki se seveda mora poroditi iz našega notranjega bistva. To pa je po mojem temeljna naloga sodobnih slovenskih intelektualcev. Kaj mislite, katera bi utegnila biti tista točka?
Zagotovo so globalni procesi, na katere skoraj ne moremo vplivati, in drugi, na katere pa lahko vplivamo in moramo vplivati. Velike upe smo polagali v prihodnost, ki naj bi jo prinesla naš vstop v Evropsko skupnost. Izkazalo se je, da je ta skupnost, predvsem njeno vodstvo in ogromen uradniški aparat, v marsičem podoben vodstvu in aparatu nekdanje Jugoslavije. Premalo se sprašujemo o tem, kaj je, če sploh je, kohezivna sila, ki združuje evropske narode in države. Premalo se sprašujemo, v kolikšni meri so narodi Evropske skupnosti resnično enakopravni, da ne napišem enakovredni. Ne morem drugače razumeti pritiskov na Poljsko, Madžarsko, vmešavanje v njihove notranje zadeve, grožnje s sankcijami in podobno. Izstop Velike Britanije bi moral biti tem birokratom dovolj jasen signal, da je politika, ki smo ji bili priče, zgrešena, pa se delajo, kot da ni nič. A ne smemo pozabiti: ekonomska teža Velike Britanije je enaka ekonomski teži 18 manjših evropskih držav; med njimi je tudi Slovenija. Povedano drugače: osemnajst evropskih držav bi moralo izstopiti, da bi bil ekonomski učinek izstopa enak izstopu Velike Britanije! Če smo gospodarsko res tesno povezani z Nemčijo in Francijo, pa bi se duhovno morali bolj povezati z višegrajskimi državami.
Morda je za narod, kakršni so Slovenci, in za kulturo, kakršna je naša, treba razmišljati bolj o »regionalnem« kakor o planetarnem »kozmopolitizmu«. Vedno smo nedorečeni: imamo izhod na Mediteran, a nismo mediteranska kultura; mejimo na germanski, romanski in slovanski svet, a nobenemu povsem ne pripadamo; dolgo smo živeli v Srednji Evropi, a smo hoteli od nje stran; smo pod močnim vplivom Balkana, a se z njim nismo spojili. Najverjetneje sodimo v srednjeevropski prostor. Vendar: ali se Vam ne zdi, da ga moramo obenem na novo definirati, saj je s svojo »dunajsko« komponento od vsem drugem tudi eden od tvorcev metafizičnega nihilizma?
V zgodovini so vedno preživeli samo tisti, ki so se znali prilagoditi spremembam, ki so znali sklepati kompromise in so svojo diplomacijo v najširšem pomenu te besede zastavili za ohranitev nacionalne identitete in dobrobiti vseh državljanov. Če gledamo na zgodovino evropskih narodov s te perspektive, potem smo Slovenci brez države, institucij, elit in še česa vse do 19. stoletja, več kot čudež. Naše edino vezivo je bil jezik, govorjen, nato tudi natisnjen. Vsi pomembni slovenski umetniki, znanstveniki in gospodarstveniki, na katerih je v veliki meri utemeljena naša sedanja samobitnost, so bili najprej Slovenci in šele nato svetovljani. Pravzaprav so bili svetovljani prav zato, ker niso skrivali svojega slovenstva, pa čeprav so nekateri zaradi neprijaznih razmer in sovraštva tistih Slovencev, ki so zanikali možnost, da je slovenstvo svetovljansko in svetovljanstvo tudi slovensko, morali oditi v tujino. Glede našega položaja v srednji Evropi pa samo drobna opomba. Debate z začetka devetdesetih let, iz časa naše osamosvojitve, ko so nekateri, kot nesrečni Handke, zanikali našo pravico do samostojne poti, so danes bolj ali manj zamrle. A bi jih bilo treba obuditi, tako v luči zahtev po nedefiniranem stapljanju v globalno amorfno gmoto brez narodnih identitet, kot tudi slabo prikritih poskusov vzpostavljanja neke nove (nad)državne tvorbe na balkanskem polotoku.
s prof. Denisom Ponižem se je pogovarjal Andrej Lokar
