Dom v pesmi – pogovor s pesnikom Branetom Senegačnikom

                                                                                  Dom v pesmi: pogovor s pesnikom Branetom Senegačnikom

 

                                                                                                povezovali sta Eliška Škaler in Gabrijela Kobal

 

 

Prisrčno pozdravljeni na srečanju s pesnikom Branetom Senegačnikom. V uvodu so nam Elizabeta, Jan in Julija zaigrali prvi stavek koncerta za dve violini Johanna Sebastiana Bacha. Ta glasba, ki nas nagovarja že stoletja, pa je segla tudi v svet besede našega današnjega gosta, Braneta Senegačnika, ki je lanskoletni nagrajenec Prešernovega sklada za svoje delo na področju pesništva, prevajalstva, publicistike, esejistike in klasične filologije, ki jo predava na filozofski fakulteti, posebej pa se specializira za antično gledališče. Ne smemo pozabiti omeniti, da pozna tudi zavodske prostore, saj je po ponovnem odprtju gimnazije dr. Senegačnik tu predaval kot prvi profesor klasičnih jezikov. Tokrat nas je počastil z namenom, da prisluhnemo Življenju in njegovi poeziji ter da prek pogovora izvemo kaj več o Pogovorih z nikomer in ostalih lirskih delih.

 

 

Slišali smo, kdo je Brane Senegačnik v očeh sveta, zdaj pa naju zanima, kako se v tem trenutku sami čutite kot pesnik? Kaj poleg pisanja še zaposluje vaše dneve in jih napolnjuje?

Najprej se zahvaljujem za povabilo, ki mi je še posebej drago, saj je prišlo s strani vas, dijakinj, iz vaše pobude in ni obveznost, ki bi jo nalagal tak ali drugačen program. Če sem iskren, vabil s šol tako rekoč ne dobivam. No, na tej šoli sem že gostoval, pred leti me je povabil sedanji pomožni škof dr. Jamnik, ko je bil direktor zavoda, enkrat ob Prešernovem dnevu, nazadnje pa na povabilo kolega, prof. Kurinčiča, prvega profesorja slovenščine po ponovnem odprtju škofijske klasične gimnazije.

Seveda ne govorim tega, da bi tožil in obtoževal, ampak zato da boste malo spoznali, kakšne so razmere v trenutnem literarnem in kulturnem svetu v Sloveniji.

Sicer pa – no, trenutno se počutim seveda zelo dobro, odlično, ker sem na recitalu, kjer smo poslušali to res lepo Bachovo glasbo, s katero tudi sam, lahko rečem, živim.

Kako teče čas? Z leti vse hitreje. Tega vi sedaj še ne morete razumeti – namreč, s kakšno naglico se vrti svet v mojih letih! No, v sedanjih življenjskih razmerah je postalo sicer življenje nasploh hitrejše in mogoče je to krivo, da je prostega časa vse manj. Ves čas nekaj berem, pišem, včasih se mi zdi, da sem postal že skoraj nekakšen stroj za proizvodnjo besedil … Malce se šalim, ampak zares je ogromno dela in malo časa. To pa za poezijo seveda ni dobro. Eno je namreč po mojem zares bistveno za lirično poezijo – poezijo, s katero človek izraža svoje doživljanje, ki mora biti gosta in intenzivna: zanjo mora človek imeti veliko časa. Veliko notranjega časa, da se zaustavi, da na nek način tipa po samem sebi, posluša samega sebe, posluša tišino, se odmika površinski, funkcionalni komunikaciji, pa ne zato, da bi postal nekakšen ljudomrznik ali pa iskal vzporedne svetove, ampak ker je bistvo takšne poezije, da zdrsneš pod površino.

Življenje v zadnjih treh desetlejih se je neverjetno spremenilo in postalo površinsko. Zakaj? Najbrž si noben od nas več ne zna predstavljati življenja brez mobilnega telefona, komunikacijskih omrežij,  svetovnega spleta (“Google the Almighty”! ). Če v dveh minutah ne dobiš odgovora, si že ves živčen, kaj je narobe.

Poskusite pa si zamisliti svet, v katerem vsega tega ni bilo, in smo se klicali po telefonih, in to stacionarnih!

Pisali smo si tudi pisma in potem je trajalo! Najprej si moral pismo oddati na pošti, čakati, da ga naslovnik prebere, potem trepetati, kdaj in kaj ti bo odpisal … Ampak tega smo bili navajeni, takšen je bil pač tempo življenja. In doživljanja. In tudi globina in intenzivnost slednjega.

Saj nisem nostalgičen po tistih časih, le ugotavljam, kako drugače je sedaj. Kako smo tedaj pazili na vsako svojo besedo in kako čakali na vsako besedo nam dragih ali pomembnih oseb. Razmišljali, kako in kaj bi zapisali; obračali in vrtali besed, ki smo jih prejeli, sledi žive roke, zapisane na papirju.

Seveda je imelo to drugo plat: npr. kako komplicirano je bilo fizično izgotoviti besedilo. Najhuje mi je bilo pisati na pisalni stroj diplomo z 80 ali 100 stranmi; hitro si se zmotil in to je bilo nerodno in zamudno popravljati … Kaj šele če si hotel vstaviti kak stavek nekje, npr. na strani 35 …

Zdajšnje tehnične možnosti so seveda čudovite – besedila tako zlahka popravljamo in spreminjamo sproti in s tem prihranimo ogromno časa … A v resnici ga nimamo nič več: nasprotno, toliko več je nujne in nenujne prazne komunikacije, da nam ostaja manj časa za bistvene stvari, za nas same, za globoko resničnost …

No, in kaj počnem s tistega nekaj časa, ki mi ga preostane? Čim več ga skušam preživeti v naravi, zlasti v hribih.

Ampak zakaj človek hodi v naravo, zakaj je to pomembno? V naravi smo med stvari, ki jih nismo naredili mi. Ko živimo v urbanem okolju, smo med samimi človeškimi izdelki, v svetu, katerega obzorje določa tehnika, imamo hočeš nočeš drugačen občutek. Drugače doživljamo, drug drugega, samega sebe, življenje. V življenju v naravi pa so stvari, ki bi bile, tudi če nas ne bi bilo. Tam lahko vidiš, kako je ob vsej tehniki in napredovanju človek majhen, minljiv –  in doživljati to se mi zdi zelo prav, ker je to zelo realno, celo najbolj realno.

V naravi si ljudje lahko tako pridemo najbližje, ker spoznamo svojo majhnost – vsi smo konec koncev majhni, minljivi, nenujni. Po drugi strani pa se nam tu tudi laže odkrije še drugo obzorje: obzorje skrivnosti. Ne tehnika ne narava nista zadnja resničnost bivanja; ob vsej moči, s katero znanost spreminja naš vsakdanji svet, ne more razložiti vprašanj izvora, cilja in smisla, niti dragococensoti vsakega človeka. Prav nasprotno: v svetu, v katerem znanost neomejeno vlada, slabi čut za to globljo resničnost, če smem tako reči, za resničnejšo resničnost, katere ime je skrivnost.

 

Slovenci smo pesniška velesila, vendar pa je v zadnjih časih moč opaziti, da malokdo poezijo dejansko bere. V svojem delu V iskanju izgubljene mere ste tudi zapisali: »Poezija je, če nič drugega, dolgočasna; življenje je izenačeno z akcijo, te pa tam ni najti, zato je v prevladujoči mentaliteti našega časa obsojena na propad.« Ali se je to vaše razmišljanje v današnjem tehnološko orientiranem svetu le še okrepilo, ali se je kaj omililo? Zakaj (tudi) danes brati poezijo?

Pravzaprav moram reči, da sem zmerno optimističen, zato poezijo sploh pišem in berem ter spoznavam ljudi različnih generacij, ki jim to zelo veliko pomeni –  in to je seveda najvažnejše.

Sicer pa mislim, da gre za obsežno in globoko dogajanje, za naravnanost civilizacije, tega pa se ne da kar tako spremeniti. Načina življenja, ki nas od vsepovsod določa, ne moremo kar tako opustiti in preprosto izstopiti iz družbe, v kateri smo.

Predvsem pa bi rad omenil to, da ni težava samo zunanji odnos družbe do umetnosti in poezije, ampak to, da se je bistveno nepoetično občutenje sveta preselilo tudi v umetnost samo. Da se je znotraj umetnostnih institucij razmahnil odnos, ki je tehničen, aktivističen in pogosto odkrito političen, to pa je absolutna smrt tistega, kar je umetnost v svojem bistvu.

To velja seveda za tista okrožja, ki se profesionalno ukvarjajo z umetnostjo. Ta situacija me na nek način žalosti, včasih, kadar sem dobre volje, pa tudi spravlja v smeh.

Vsekakor sem zelo vesel srečevanj z ljudmi, ki imajo umetnost radi, ki iščejo v njej lepoto, smisel, sami sebe, ne pa ciljev, diktiranih iz okolij, ki nimajo zveze z umetnostjo – vsaj ne z umetnostjo, k ije nenadomestljiva oblika duševnega in duhovnega življenja.

Vseeno pa sem kljub vsemu, kar sem zdaj povedal, bolj optimističen kot takrat, ko sem pisal to knjigo. Tega je zdaj že zelo zelo dolgo, vmes pa sem spoznal veliko ljudi, tudi mlajših, ki skozi umetnost iščejo sebe – na neki način v njej iščejo smisel, skušajo spoznati, kdo so, in jo zato ustvarjajo, berejo, gledajo, poslušajo …

 

Mislite, da dobrega poeta naredi zgolj ljubezen do pisanja ali pa bolj drži »poeta nascitur, non fit«?

Poeta nascitur. Na to temo je sicer bilo že zelo veliko premišljevanja, in pisanja in jasno je: tudi če ima kdo talent, se mora to šele pokazati, kar pa ponavadi ne gre gladko. Iskanje izraza zahteva zelo veliko dela.

Veliki ameriški romantični pesnik Edgar Allan Poe nekje zapiše nekako tako: domišljavi lenuhi, ki preveč zaupajo v navdih, mislijo, da pesem nastane tako, da vržeš črke v zrak, potem pa te padejo na papir v obliki pesmi.

Tako seveda ne gre, v poeziji je ogromno dela, zgrešenih poskusov, kdaj pa kdaj – redkokdaj – pa pesem res kar sama pride.

Meni zelo dragi nemški pesnik, sicer zelo svojski človek, Gottfried Benn, je opisal pesnšiki proces tako: pesem že obstaja, samo prave besede je še treba najti zanjo, kar pomeni, da pesmi ne nastajajo ne iz besed ne iz idej, ampak nekega vnaprej danega, nastalega občutja. Velik del zlasti moderne poezije izhaja iz asociativnosti; beseda dá besedo in iz tega se potem sestavi neka celota – pesem. V ta prinicip, ki ima veliko izpeljav, ne verjamem, čeprav asociativnost včasih igra kar veliko vlogo pri nastajanju umetniškega izraza. A ne kot princip. Povsem tuje pa mi je to, da bi lirične pesmi nastajale iz idej, torej tako da že vnaprej veš, da kaj hočeš napisati, in potem iz tega napraviš umetniško prepričljivo besedilo.

Če govorim o sebi: na začetku je zmeraj neko posebno stanje, ki bi mu lahko rekel navdih. Vsi vemo, da smo kdaj bolj in kdaj manj razpoloženi za kako stvar, ne govorim samo o poeziji, ampak o učenju, delu, športu … Skratka, navdih je stanje posebnega razpoloženja, vendar pri meni, ko gre za poezijo, to ni nujno zelo dobro razpoloženje, iz katerega bi potem pesem kar sama nastala, ampak prej nelagodje, bolj podobno glavobolu, ki nikakor ne more prenehati drugače, kot da se iz tega skušam rešiti z verzi.

Včasih gre laže, včasih pa traja dlje časa in potem se nelagodje ob tem še stopnjuje … Kdaj se mi zdi tudi, da sem popolnoma zabredel ter vse nastalo zavržem. Včasih skušam napisano temeljito predelati, včasih gre, včasih ne … Ogromno je različnih situacij.

Ko sem se kdaj pogovarjal s kakimi silno imenitnimi ljudmi, s kakimi svojimi profesorji -– ki jih zelo cenim , ki so bili ali pa so še vedno zelo sijajni – in je postal bil pogovor bolj sproščen, mi je bilo zanimivo opazovati, koliko jim je do pesništva, do tega, da bi bili pesniki. In govorim o odličnih ljudeh, velikih intelektualcih, ki se niso imeli za pesnike, pa bi se lahko imeli ali pa to tudi so! Takšno držo zelo cenim in spoštujem, včasih se ob tem zamislim tudi nad svojim odnosom do pesnjenja.

Vsekakor mi veliko pomeni, ni pa to samo strašno prijetna stvar, namreč to, da čutiš nujo po pisanju verzov. Pesnjenje je povezano z veliko različnimi okoliščinami, predvsem pa, res tako mislim, je povezano z navdihom. Takšen pogled najdete v zelo različnih časih.

V Platonovem Fajdru Sokrat pove o tem, ali se da poezijo naučiti ali je nekaj navdihnjega, tele besede – navedel jih bom po poetičnem Bradačevem prevodu, ki ga imam v spominu: » »Kdor pa se brez blaznosti muz približa vraom poezije, prepričan, da bo z umetnostjo in disciplino postal zadosten pesnik, se sam osramoti in njegova razumnostna poezija.« Pravzprav pravi Sokrat, da poezija razumnega človeka izgine v nič pred poezijo tistih, ki so jim muze vdihnile blaznost. Na drugem mestu, v Sokratovi apologiji, pa Sokrat pravi, da pesnik delajo, kar delajo tako rekoč po svoji naravi in po božanskem navdihu.

Poanta tega je skratka, da poezija ni razpoložljiva – ali pesem nastane ali ne, ni samo stvar veščine, ne moreš je izdelati, kot lahko dober mizar izdela mizo.

 

Kaj bi svetovali mlademu ustvarjalcu, na kaj mora biti pozoren pri pesnjenju?

Nikoli se ne sme izneveriti samemu sebi. Nikoli.

Seveda mora spoznati čim več pesniške in umetnostne zgodovine, mora spremljati, kaj in kako se piše v njegovem času, kako se razmišlja v družbi, katere del je, a ne sme dopustiti, da bi mu bilo to, kar bo prebral, bliže od tega, kar čuti v sebi. In ko gre za najgloblje človeške stvari, tudi ne sme bolj verjeti medijem in (domnevnim) kulturnim avtoritetam kot tistim ljudem, za katere ve, da ga imajo res radi. Ne kot človek ne kot pesnik, ki išče samega sebe. Pa tudi če se bo samemu sebi zdel še tako nebogljen pri teh poskusih, ker to ni vedno lahko.

Ampak še enkrat: nikoli ne izdati samega sebe. To je seveda težko, ker pogosto niti ne vemo dobro, kdo sploh smo. Še zlasti tisti, ki smo, recimo tako, malce posebneži, pa se ukvarjamo z umetnostjo.(Čeprav mislim, da ima vsak človek trenutke, ko mu je težko, ko ne ve, kaj bi.

Ampak vsakdo čuti v sebi – pa če še tako nejasno –, v katero smer mora iti, da bo pristen. In tega ne smeš nikoli zapustiti, ker potem je konec. Potem to po moje ni več umetnost.

 

Ali ob pisanju kdaj premišljujete, kako bo bralec sprejel vašo pesem? Kdo so vaši prvi bralci in koliko upoštevate njihova mnenja?

Ja, seveda, človek s tem, ko piše, že vstopa v jezik, komunicira in misli, da bo to nekdo bral. Zlasti ko si mlad, je izredno važno to, kdo bo tvoje občinstvo, kdo je tisti, ki te bo bral, kaj ti bo o tem povedal. Sam seveda dolgo časa nisem nikomur kazal, kaj sem napisal, čeprav sem kasneje v svoji prvi zbirki Srčni grb objavil nekaj srednješolskih pesmi.

Prvi cikel v tej knjigi je nekakšen pesniški dnevnik, ki sem si ga pisal v srednji šoli, ampak tedaj, kot rečeno, tega nisem nikoli nikomur pokazal.

Moja generacija je imela velik problem – pa ne vem, ali je zdaj kaj drugače – da je bilo strašno neprijetno pisati bolj osebno, razgaliti notranja dogajanja. Kajti tam si pa res gol, tam se ne moreš skriti za noben kliše, tam se pokaže, kaj se s tabo dogaja, tudi v tistih stvareh, ki so res tvoje, ki niso splošne. Pa tudi kaj zmoreš z mislijo in besedo. Tu ni nobenih skrivališč in zavetij, nobenih rezerv in odlaganja. V verzih, si ves tukaj in zdaj pred očmi bralca ali bralke. Zato je bilo težko pisati, kar se tudi kaže v moji zgodnji poeziji.

Zelo veliko sem bral Stéphana Mallarméja, zamenitega francoskega simbolista, ki je pisal jezikovno čudovite, bravurozne pesmi, brez vsakršne vsebine. Enkrat so ga vprašali za neki sonet, kaj predstavlja: ali je to jutranja ali večerna zarja,  in je Mallarmé odgovoril: “Ne, to je moj predalnik.” Skratka, njegove pesmi so namenoma zabrisane, da pomena ne moreš razbrati, imajo pa čudovit zven – in to je neka pot moderne poezije, ki je tudi zelo zanimiva.

Skratka, resnično osebni izraz je bil problematičen že tedaj, in tudi v današnjem literarnem svetu je tako. Mislim pa, da je treba to ceno, težo razgaljanja, pač plačati. Treba jo je vzeti nase. Seveda to ne pomeni, da se ne bomo ukvarjali z obliko in s tem, kako bomo pisali. Resnemu pesniku predstavlja največjo muko, če mu ne uspe napisati verzov tako, kot želi, kot čuti – to je zanj najhujše, saj on sam to ve, šr mnogo bolje kot pa kakšen kritik.

Koristno je tudi –  to je najbrž odveč sploh pripominjati –, da kdaj prebere tudi kakšno resno stvar o poeziji, kaj takega, kar je napisal kdo, ki je imel poezijo res rad. Mogoče kakšen pesnik sam. Pri nas tega res ni zelo veliko, nekaj pa le. Sicer pa – saj vi dobro znate tuje jezike, in lahko odkrivate takšna dragocena besedila …

Sam, denimo, ne verjamem v šole kreativnega pisanja, res globoko ne verjamem v to. Verjamem, da ima to lahko kulturni smisel, najbrž tudi terapevtski smisel, poetičnega pa ne. Pri tem bi omenil velikega pesnika 20. stoletja, Mehičana Octavia Paza,  Nobelovega nagrajenca, enega tistih, ki delajo čast Nobelovi nagradi. Na temo univerzitetnega poučevanja poezije je z blago ironijo pripomnil, da so morda nekateri najboljši ameriški pesniki v avlah univerz našli trenutek predaha  med življenjskimi nemiri – srečen trenutek za njihovo poezijo. Skratka, naravni prostor poezije je resnični svet – toda ta svet ni samo naše družbeno okolje, ne ožje, ne širše, temveč tudi tisti prostori, v katere lahko vstopa vsakdo sam, čeprav so to pokrajine, ki pripadajo vsem in nikomur.

 

Kakšne spomine imate na službo na naši gimnaziji?

Spomini –  to je spet ena od stvari, ki jo človek z leti zelo različno doživlja. Zdaj teh sprememb nemara še ne morete poznati. Starejši, ko si, svetlejši so spomini: ko gledaš nazaj, marsikatero stvar idealiziraš. A ne glede na to, da je to pač nekak mehanizem v človeku, moram reči, da imam res zelo dobre, lepe spomine na tiste čase – Res je: nikoli nisem bil polno zaposlen na tej šoli, sem pa bil tu na samem začetku njenega delovanja, ko je bil obnovljen samo delček te velike stavbe, vse ostalo pa so bili samo opustošeni, vandalizirani hodniki, kakršne je za seboj pustila JLA, in moram reči, da se je bilo tedaj teže izgubiti v tej stavbi, ker je bilo pač samo par razredov, ki so funkcionirali, in do njih smo že našli pot.

Takrat, čisto na začetku, je bil na šoli samo prvi letnik in vsi, ki smo takrat tu učili, smo se poznali: profesorski zbor je bil, razumljvo,  relativno majhen. Bilo pa je zelo veliko dela, ker za predmet, ki sem ga poučeval, ni bilo nobenih učnih načrtov in je bilo treba vse stvari sproti pripravljati in sintetizirati iz različnih virov. Jaz sem učil namreč poučeval staro grščino, ki se sicer v Sloveniji že več desetletij ni poučevala. Torej ni bilo nobenih uporabnih osnov in vzorcev, tako da se je bilo treba predvsem znajti in si sproti poiskati, prirediti ali izmisliti gradivo in pripomočke, ampak mislim, da je še kar šlo, ker sem imel zelo dobre dijake in dijakinje -– ne vem, ali je to kakršnakoli zasluga grščine, prosim, seveda (smeh) -– ki so se zelo dobro izoblikovali in postali uspešni in kvalitetni ljudje na svojih področjih. Glede anekdot pa imam eno, ki je resnična:

Čisto prvo leto sem učil še latinščino (pouk grščine se je začel z drugim letnikom) in imel sem en razred, kjer je bilo v prvi konferenci 18 nezadostnih. Na anketi so dijaki in dijakinje na vprašanje, kateri predmet jim je najmanj všeč, odgovorili, da latinščina, razlog za to pa je bil – profesor. Nič kaj laskavo, kajne? Ampak tako je pač bilo – in veste kaj – preživeli smo! In še več kot to: stvari so se začele izboljševati, in vsi smo, vsak na svoj način, spoznali, resničnost pregovorov omne principium difficile (vsak začetek je težaven) in per aspera ad astra (preko težav do zvezd), tako oni kot mi. Pozneje je bilo zelo zelo veliko lepih izkušenj, z nadarjenostjo dijakov in s  prijateljstvom kolegov.

Razred, ki je imel grščino, pa je bil takrat zelo velik; bilo je okoli 30 dijakov. No, če primerjam tedanje delo s sedanjim na fakulteti: tedaj sem imel tukaj 30 dijakov, trenutno pa imam v službi enega samega študenta v razredu. Precejšnja razlika, kajne?

 

Kako ste se pa odločili za študij klasične filologije?

To je bilo v drugih časih, jaz sem študiral v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, končal sem pa že v Sloveniji.

Za ta študij me je navdušil moj stari oče, ki je bil pravnik, sodnik iz stare Jugoslavije, ki je diplomiral še v Avstro-Ogrski. V takratnih šolah so še ogromno učili latinščine in grščine; stari oče mi je večkrat pripovedoval o svojih šolskih letih, pa tudi navajal kakšne latinske citate, in potem sva se celo nekaj malega učila latinščine. Meni se je to zdelo nekaj čisto posebnega, nekaj, česar takrat pravzaprav skoraj nikjer ni bilo in tudi ni bilo cenjeno v družbi. To mi je mi je klasična jezika delalo še bolj dražljiva, zanimiva … Tudi malo uporniško sem se odločil za ta študij – in mi ni žal. Imel sem najboljše možne profesorje -– Kajetana Gantarja -, letošnjega Prešernovega nagrajenca, prof. Primoža Simonitija in profesorico Eriko Mihevc Gabrovec, ki je bila velika učenjakinja in najbolj prijazna gospa in največja dama, kar sem jih v življenju srečal.

Še kot gimnazijec sem hodil k njej na tečaj stare grščine na univerzi. In ker sem imel turnus (pouk en teden dopoldne, en teden popoldne), sem lahko tečaj obiskoval samo na 14 dni. Profesorica si je vzela vsakih 14 dni čas za konzulatcije in mi je vso snov ur, na katere nisem mogel priti, čisto posebej razložila in pogledala vse domače vaje. To je bil neverjeten privilegij – in če znam kaj grško, znam zaradi te gospe.

 

Preden zaključimo pa bi morda prebrali še kaj neobjavljenega?

Bom nekaj kratkega, da ne bom predolg, kratkega pa tudi zato, ker je to oblika, v kateri sedaj največ pišem. Deloma zato, ker ni veliko časa, deloma pa zato, ker je to posebna oblika, ki jo imam rad. Nastal je zelo obsežen cikel – imam več sto pesmi v kratki obliki, ki sem jim dal naslov Mistični pejsaži. Skratka pejsaži, podoba, ki pa ni samo zunanja, ampak ima v sebi tudi duhovno razsežnost.

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 167

Pobledela

kakor tvoja leta

koruzna stebla ob cesti –

 

dan zveni od svetlobe

in so lastovke in ose

in je sadje in so sanje

 

in nekje je tisto,

česar tu ni več.

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 586

Drevesa,

vnebovzeta

sredi mesta –

 

to je pa že čisto druga zgodba,

ta pravljična nežnost,

od nikoder,

od zmeraj,

te barve:

ognji nevidnega

in breztežna samota

v kateri plavajo naša življenja

brez letnic in smeri

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 573

Brezmočno plavanje besed:

spomin.

 

Potem pride njegova minuta:

 

med bezgovimi vejami

se življenje prevede

v molk,

v katerem slepi plavamo

onstran časa.

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 384

vonj tišine

odzmerajšnji

v vodenooranžni

minuti zatona

 

kar je bilo

je tu

brez bolečine

kar sem

je odprto na vse strani

 

z vsemi popki poje tišina

da je

česar ni