Zakaj pisati

287

 

                                                                                                                               María Zambrano

 

                                                                                                                                    Zakaj pisati

 

Pisanje je varovanje samote. Je dejanje, ki izvira le iz resnične osamitve, a to osamljenost je mogoče izraziti. Kajti zaradi oddaljenosti od otipljivih stvari je moč odkrivati njihove medsebojne odnose. To osamelost pa je treba braniti, to pa pomeniti, da jo je treba utemeljiti. Pisatelj zagovarja svojo osamljenost in pokaže, kaj je v njej in samo v njej.

Če obstaja možnost govorice, zakaj potem sploh pisati? A tisto, kar izhaja iz spontanosti, je nekaj, za kar nismo odgovorni v celoti, ker ne nastaja iz celovitosti naše osebnosti; pri govoru gre po navadi za hiter odziv, za nujen odmev.

Govorimo, ker nas nekaj sili, nuja pa prihaja od zunaj, iz pasti, v katero nas razmere poskušajo uloviti, vendar nas beseda osvobaja okoliščin. Z besedo postajamo svobodni, osvobojeni trenutka, perečih in hipnih dejavnikov. Toda beseda nas ne združuje, niti nas torej ne ustvarja, nasprotno, njena čezmerna uporaba vedno povzroča delitve; z besedo presežemo trenutek, potem pa smo poraženi; premaga nas zaporedje tistih hipov, ki odnašajo naš napad, ne da bi nam dovolili, da se ustrezno odzovemo. To je nenehno zmagovanje, ki se na koncu izrodi v poraz. Iz tega notranjega poraza, človeškega, ne posameznega človeka, ampak poraza človeškega bitja, nastane potreba po pisanju. Človek piše, da ponovno doseže tisto, kar je izgubil z odvečnim govorjenjem.

Zmaga se zgodi le tam, kjer je bil poraz, torej pri istih besedah. Te iste besede bodo imele zdaj pri pisanju drugačno vlogo; ne bodo v službi zatiralskega trenutka, ampak nas bodo, začenši iz središča našega refleksivnega bivanja, odpeljale v bran skupka vseh trenutkov, vseh okoliščin, vsega življenja.

V pisanju je vedno zadrževanje besed, tako kot je v govorjenju njihovo odhajanje, ločevanje od njih, to lahko pomeni njihovo ločevanje od nas samih. Pri pisanju se besede zadržijo, postanejo samosvoje, se podrejajo ritmu, vanje je vtisnjena pisateljeva človeška posebnost. In to, kot je znano, ne glede na to, ali se pisatelj ukvarja z besedami, jih mirne vesti izbira in postavlja v doumljiv red. Daleč od tega, dovolj je biti pisatelj, pisati zaradi te intimne potrebe, da se znebimo besed, da v celoti premagamo doživeti poraz, da se to ohranjanje besed preveri. Ta volja po ohranjanju je že na začetku, v osnovi samega dejanja pisanja, in ga nenehno spremlja. Besede tako padejo, natančne, v nekem procesu sprave človeka, ki jih sprošča, hkrati pa jih zadrži, človeka, ki jih izreka z odmerjeno velikodušnostjo.

Vse človeško zmagoslavje mora biti sprava, ponovno srečanje izgubljenega prijateljstva, ponovna potrditev po neuspehu, pri katerem je bil človek žrtev; zmaga, v kateri ne more biti ponižan nasprotnik, kajti to ne bi bila več zmaga, se pravi človekova slava.

In tako pisatelj išče slavo, slavo sprave z besedami, s temi nekdanjimi zatiralkami njegove sporočilne moči. To je zmaga moči sporočanja. Ker pisatelj ne uveljavlja samo pravice, ki jo zahteva njegova silovita potreba, ampak razodene tudi moč, sporočilno moč, ki povečuje njegovo humanost, ki človekovo humanost povede do na novo odkritih meja, do meje možatosti, da je človek, ki se uveljavlja nad nehumanim svetom, ki ga nenehno poziva v boj. Pisatelj se poda v ta boj nad nečloveškim in zmaga v veličastnem spravnem soočenju s pogosto zahrbtnimi besedami. Ne glede na predmet, o katerem piše, v resnici pripoveduje o odrešitvi besed pred njihovo nečimrnostjo, njihovo praznino, jih utrjuje, jih trajno skuje, tudi če se vsega tega sploh ne zaveda.

Kajti če obstaja pisanje kot govorjenje, bo tisti, ki piše, pisal, »kot bi govoril«; in ta »kot« vzbuja nezaupanje, saj razlog, da nekaj je, mora biti razlog, da je to in samo to. In če delaš nekaj, »kot bi« delal drugo, to razvrednoti, spodkopava smisel pisanja in postavlja pod vprašaj njegovo potrebo.

Pisanje je nasprotje govora. Govori se iz neposredne trenutne nuje in v govoru postanemo ujetniki tistega, kar smo izrekli, nasprotno pa nam pisanje prinaša osvoboditev in trajnost. Osvoboditev odkrijemo šele, ko dosežemo nekaj trajnega. Pisateljevo opravilo je reševati besede pred njihovo minljivostjo in jih v spravnem procesu voditi k trajnosti.

Toda besede izražajo nekaj. Kaj pa je tisto, kar hoče pisatelj povedati, zakaj hoče to izraziti? Zakaj in za koga?

Povedati hoče skrivnost. Povedati tisto, česar ni mogoče povedati z glasom, ker je preveč resnično; velike resnice se po navadi ne povejo z govorjenjem. To so resnice o tem, kaj se dogaja v skrivnem naročju časa, v tišini življenj. Tega ni mogoče izreči. »So reči, ki jih ni mogoče pojasniti,« in to je res. Toda to, kar se ne da povedati, je treba napisati.

Odkrivanje skrivnosti in njeno posredovanje sta ostrogi, ki bodrita pisatelja. Kakšno je to dvojno hrepenenje? In kdo je to nepopolno bitje, ki si ustvari tako žejo, ki jo poteši samo s pisanjem? Ali res samo s pisanjem? Ne; samo, ko piše. Kajti tisto, po čemer si prizadeva pisatelj – ali je to, kar zapiše, ali nekaj, kar je mogoče odkriti zaradi pisanja?

Pisatelj zapusti osamljenost, da razodene skrivnost. Tista njemu znana skrivnost ga namreč več ne uravnotežuje, saj čuti potrebo, da jo razkrije. Ali gre torej za to razkrivanje? Če je tako, potem je pisanja le sredstvo, kar pa je zapisano, je zgolj izoblikovano sredstvo. Toda značilnost sredstva je to, da se oblikuje zaradi nečesa, in to nekaj je tisto, kar mu daje plemenitost in blišč. Meč je plemenit, ker je narejen za boj, njegova plemenitost pa raste, če ga je roka kovala skrbno, ne da bi lepa oblika spodkopala prvi smisel: da je meč skovan za boj.

Kar je zapisano, je sredstvo te nezadržne želje po sporočanju, po »objavi« odkrite skrivnosti; a tisto, kar je, ji daje lepo obliko, ji ne more odvzeti prvotnega pomena; in sicer, da napravi učinek, da nekdo nekaj spozna.

Knjiga, ki je zdaj nihče ne bere, ima le svojo priložnost, prav tako kot jo ima bomba, ki ni eksplodirala. In vsaka knjiga ima nekaj te eksplozivnosti, je možnost za dogodek, ki preti in razgalja lažnost, pa čeprav le z rahlim utripom.

Pisatelj vrže najdeno skrivnost iz sebe kot bombaš, iz svojega sveta in s tem iz svojega obvladljivega okolja. Ne ve, kakšen učinek bo povzročila, kaj bo sledilo razkritju, s svojo voljo tega ne more nadzorovati.

Pisanje je čisto dejanje vere; še več, ker razodeta skrivnost ne preneha biti skrivnost za tiste, ki jo sporočajo s pisanjem. Skrivnost se razodene pisatelju, a to ne pomeni, da je tudi razložljiva. Se pravi, da je zanj še vedno skrivnost, morda tudi za druge, saj je usoda vsakega, ki prvi naleti na resnico, to, da jo najde, da jo pokaže drugim in da prav to njegovo občinstvo razkriva njen pomen.

Pisanje je dejanje vere in kot tako tudi zvestobe. Pisatelj pričakuje predvsem zvestobo. Zvestobo tistemu, kar izhaja iz tišine. Napačen prikaz, vmešavanje človeške, pisateljeve strasti utegne uničiti obvezno zvestobo. Pisatelj, ki v zapisano resnico uvršča svoje strasti in jih posreduje, je mračen pisatelj.

Pisatelj naj ne bi izpostavljal sebe, čeprav iz sebe prejme tisto, kar piše. Pisati iz sebe je nekaj čisto nasprotnega od postavljanja sebe. Jemati zveste podobe iz sebe s trdnim prijemom daje resnici zapisanega preglednost, neodgovorno postavljati strasti pred resnico pa jo zamegljuje in otemni.

Zvestoba, ki jo je treba doseči, zahteva popolno očiščenje od strasti; te je treba utišati, da nastane prostor za resnico. Resnica potrebuje veliko praznino, tišino, kjer se lahko ustali, ne da bi se kakšna druga prisotnost pomešala z njo in jo izmaličila. Kdor piše, mora ob tem utišati svoje strasti in predvsem svojo nečimrnost.

Nečimrnost je oteklina nečesa, kar ni uspelo biti, in nabrekne, da prekrije svojo notranjo praznino. Nečimrn pisatelj bo povedal vse, o čemer bi moral molčati zaradi odsotnosti bistva; vse, kar ne bi smelo biti razodeto, ker ni resnično. In ker bo povedal, kar bi moral zamolčati, ne bo izrekel tistega, kar bi moral povedati, ali pa bo to iznakazil.

Kdor neguje zvestobo, ustvarja trdnost, celovitost biti to, kar je. Zvestoba izključuje nečimrnost. Ošabnost podpira tisto, česar ni, in vodi k neresnici. Neresnica pa je tisto, kar narekujejo strasti. Ne gre za to, da bi jih izruvali, ampak da služijo, da jih postavimo na njihovo mesto, na edino mesto, s katerega podpirajo oblikovanje moralne osebe, ki se oblikuje z njimi, prek zvestobe tistemu, kar je resnično.

Tako se bit človeka pisatelja oblikuje v tej zvestobi, iz nje izpisuje skrivnost, ki jo objavlja, saj je zvesto zrcalo njegove osebnosti, ne da bi dovolila, da jo nečimrnost zasenči ali popači.

Kajti če pisatelj razkrije skrivnost, tega ne stori po svoji volji, niti ne po nagibu, da bi se pojavil pred javnostjo tak, kot je (torej tak, kot ne more postati). Gre za to, da obstajajo skrivnosti, ki zahtevajo razkritje in objavo.

Kar je objavljeno, naj bo z razlogom, za to, da bo nekdo ali tisti, ki bodo izvedeli, živeli drugače. Naj bo razglašeno zato, da bo nekdo ali nekateri osvobojeni iz zapora laži ali meglice monotonije, od tistega, kar je življenjska laž. Toda tega rezultata morda ni mogoče doseči, če ga človek želi izpolniti sam. Osvobaja tisto, kar prevlada v svoji biti, ne glede na to, ali hočeš ali ne. Obstaja nemočna ljubezen, imenovana filantropija, človekoljubje. »Brez ljubezni je vera, ki premika gore, neuporabna,« pravi sveti Pavel, a tudi: »Ljubezen je ljubezen do Boga.«

Brez vere se ljubezen poniža v nemočno željo po osvoboditvi bližnjih iz ječe. Brez nje niti ne slutimo njihove odrešitve.

Samo tisti, ki so svobodni, dajejo svobodo. »Resnica vas bo osvobodila.« Resnica, pridobljena z očiščevalno zvestobo človeka, ki piše.

Obstajajo skrivnosti, ki jih je treba objaviti, in te obiskujejo pisatelja, ko izkoriščajo njegovo osamljenost, njegovo dejavno osamljenost, zaradi katere občuti žejo, hrepenenje. Osamljeno in hrepeneče bitje potrebuje skrivnost, da bi se nanjo oprlo, ta pa ga nagovarja, da jo postopno opredeli z besedo in ji najde trajen izraz.

Pisatelj naj bi bil izpraznjen od samega sebe, od ljudi in tudi stvari, saj je le v samoti mogoče začutiti žejo po resnici, ki napolnjuje človeško življenje. Pa tudi hrepenenje po prevzemu, po zmagi nad besedami, ki so nam odšle in nas izdajajo. To je žeja po zmagovanju prek besed nad praznimi trenutki, takimi, ki so že minili, nad nenehnimi neuspehi, ko se prepuščamo času.

V tej hrepeneči osamljenosti se razodene še vedno skrita resnica, ki zahteva, da jo pisatelj razkrije. Kdor jo je postopno spoznaval, je ne pozna, če je ne zapiše, zapiše pa jo, da jo drugi spoznajo. Resnici na ljubo, resnica se mu razodene, a ne njemu kot posamezniku, ampak kot posamezniku vrste tistih, ki morajo to resnico spoznati. Razodene se njemu, izkoriščajoč njegovo osamljenost in hrepenenja, njegovo utišanje vrveža strasti. Pravzaprav se resnica ne pokaže njemu, saj pisatelj ve, kot piše, in piše, da drugim sporoča najdeno skrivnost, ampak človeku, ki sporoča drugim, se pravi razodene se temu sporočanju, tej duhovni skupnosti pisatelja in bralcev.

In to podajanje skritega, ki ga posreduje pisatelj, je slava, slava, ki je pojavna oblika resnice, do zdaj skrite, ki bo raztegovala čas in preoblikovala življenja. To je slava, ki jo pisatelj pričakuje, tudi če o njej ne spregovori. Doseže pa jo, ko z vero posluša v svoji hrepeneči osamljenosti in zvesto zapiše razodeto skrivnost.

Slava, katere prejemni subjekt je, subjekt, ki po težavnem zasledovanju ujame in zadrži besede, ki jih pomeri z resnico. Prek tega junaškega iskanja doseže slavo. Po pravici slava pripada vsem, izrazi se v pisateljevi duhovni skupnosti z njegovim občinstvom, in vse to tudi preseže.

Skupnost pisatelja in javnosti se, v nasprotju s prvotnim prepričanjem, ne oblikuje potem, ko je javnost prebrala objavljeno delo, temveč prej, v samem dejanju pisateljevega pisanja svojega dela. Takrat, ko se skrivnost razodene, nastane ta skupnost pisatelja s svojo javnostjo. Javnost obstaja, že preden je delo bilo ali tudi če ne bi bilo prebrano, obstaja od začetka dela, sobiva z njim in s piscem kot takim. V resnici bodo le tista dela, ki imajo občinstvo od začetka, imela občinstvo. Tako se pisatelju ni treba spraševati po občinstvu, saj to obstaja z njim, od začetka pisanja. In to je njegova slava, ki vedno nastopi, čeprav je pisatelj ni iskal ali želel, ampak jo je lahko slutil in dočakal, da z njo spremeni kompleksnost in pluralnost časa, tistega, ki je potekel, tistega, ki je izgubljen, v en, edinstven, strnjen in večen trenutek.

 

Prevedel Andrej Rot

 

Vir: María ZAMBRANO: Revista de Occidente, tomo XLIV, p. 318, Madrid, 1934.