Zven usode z domžalsko-kamniškim Simfoničnim orkestrom kot letni koncert in morda po nekaj letih z res čisto pravo simfonično, orkestralno glasbo
Dr. Franc Križnar
Ansambel, o katerem pišem tokrat oz. o njihovem drugem od dveh zaporedni koncertov, šteje nekaj več kot 50 članov in deluje nekaj več kot 50 let (ust. 1971). To je Simfonični orkester Domžale – Kamnik. Letos mu je bilo spet dano nastopiti javno na letnem koncertu. Kar na dveh (23. apr. v Kamniku in 24. 4. v Domžalah v Kulturnem domu »Franca Bernika« oz. v njihovi Tomčevi dvorani) z glasbo Ludwiga van Beethovna (1770-1827), Franza Schuberta (1797-1828) in Richarda Wagnerja (1813-1883). Koncert so naslovili Zven usode; aktualno, moderno in pomenljivo. Glavni dramaturg in (šef) dirigent je bil Slaven Kulenović (2013 →), koncertni mojster pa Uroš Bičanin. Doslej so ansambel vodili dirigenti Tomaž Habe (ustanovitelj), Aleksandar Spasić, Stefan Garkov, Simon Dvoršak in Simon Krečič; lahko bi še ugotovili, da kar za neke vrste »elito« današnje srednje slovenske dirigentske generacije. Orkester pa sestavljajo profesionalci in ljubitelji glasbe: učenci, dijaki in študenti različnih smeri, obrtniki, zdravniki, ekonomisti, komercialisti, inženirji, organizatorji, glasbeniki-inštrumentalisti in učitelji glasbe. Kot imajo zapisano o samem sebi na spletu: »so amaterji, a zvenijo kot profesionalci.« Tokrat je bilo tudi tako, saj smo med glasbenimi deli z odra KDFBDslišali cele simfonične stavke in relativno zelo zahtevne partiture. Poleg glavnega »motorja« tega koncerta, dirigenta S. Kulenovića, je bil med stavki povezovalec Matic Maček.
Simfonija št. 5 v c-molu, op. 67 (1808) L. v. Beethovna je zagotovo ena tistih, ki je lahko še kako suvereno uvedla tole usodo. Zlasti še njen 1. st. (Allegro con brio) je tisti, ki prepriča že takoj na samem začetku s tistimi štirimi (usodnimi) notami v dveh taktih. Usoda je očitno zapečatena! V temle in našem primeru z Domžalčani – Kamničani pa žal šele uvedena. Skrajno dobro pripravljen orkester in pa spretni dirigent, so znali izluščiti celoten stavek in ga pripeljati do neslutene tonske podobe. 2. st. (Allegretto) iz Beethovnove Simfonije št. 7 v A-duru, op. 92 (1812) praktično nadaljuje tole prikazano usodnost; četudi se njen 2. st. razvije iz uvodnega Vivace. Obe temi tega stavka sta si že sami po sebi kontrapunktsko nasprotje, »boja v boju, usode v usodi.« Najbolj tragična od vseh Beethovnih muzik na tem koncertu pa je bila zagotovo (spet Beethovnova) uvertura Egmont, op. 84 (1810). Ob že omenjeni konsolidaciji celotnega simfoničnega korpusa je zdaj uspelo dirigentu Kulenoviću dodati še posebej izpostavljeno konsolidacijo (francoskih) rogov, ki so postali poleg (pre)ostalega inštrumentarija in orkestrskih skupin, prava »zaščitna znamka« celotnega ansambla. Vehementna in dramatsko skrajno izpostavljena muzika je že mejila na pravi in povsem profesionalni izdelek te vrste. Po Beethovnu pa še Schubert in Wagner. Ena in druga uvrstitev del omenjenih skladateljev na tale (kamniško-domžalski) koncert sta bili rariteti: Schubertova Entr’acte (Medigra) št. 3 iz scenske glasbe k igri Rozamunda, kneginja s Cipra (1823) v vsej svoji zahtevni tridelnosti, morda pa ne le na videz, najtežje tovrstno delo in pa sklepna uvertura k Wagnerjevi zgodnji operi Rienzi (1823). V njej so se razigrala bleščeča wagnerjanska, »bayreutska« trobila, ki so zvenela v svojih tutti mestih kot orgelski pleno. Menda smo jo slišali iz vrste domžalsko-kamniškega Orkestra sploh prvič in posledično tudi na tem odru, prvič! Tukaj je bila še kako pomenljiva vloga in glas odlične (solistične) trobente gosta Blaža Avberja.
Tale Zven usode se je tokrat na domžalskem odru razblinil v skrajno svetlobo, optimizem. Če že hočete: tudi muzika sama je lahko v vlogi morebitne tolažnice, pokazateljice vsega boljšega in lepšega: »za dežjem pride sonce!« Razvoj resne ali t. i. klasične, umetniške glasbe je v Domžalah več kot očiten. Ne le, da se že leta ponašajo s t. i. »Academy of St. Martin in the Fields/Akademijo St. Martin na Polju« na solističnem in komornem področju (glavno vlogo pri tem ima umetniški vodja njihovega tovrstnega ciklusa sloviti Mate Bekavac), pač pa ostajajo njihova prednost tudi takale, sicer redka gostovanja.
Zven usode
