Akordi v mozgu resničnosti

Objavljamo spremno besedo h knjigi zbranih zgodnjih pesmi Toneta Rodeta, ki je pravkar izšla pri založbi Kulturno umetniškega društva KUD KDO.

 

Akordi v mozgu resničnosti

O in ob poeziji Toneta Rodeta

 

Sergej Valijev

 

I

 

Gledam te –

gledam te –

gledam te –

življenje,

gledam v tvoje oči,

 

v pogledu

morje misli in besed

nerazumljivih –

 

srce:

kapljica na licu

vse pove.

(»Gledam te«, Zenice)

 

Te verze je mladi, komaj dvaindvajsetletni Tone Rode objavil v Zenicah, svoji prvi pesniški zbirki, izšli v Buenos Airesu leta 1991.

Vse v tej pesmi je mlado: mlad je pogled, mlade so misli, mlado je srce in mlado je življenje; mlad je ritem in mlad je glagol, ki ga ni, v drugi kitici, a zato nič manj ne vzburka morja misli in besed; in v pesmi in onstran nje – in kaj iskati in upati najti onstran pesmi, če ne nje same, prelite v resničnost sámo? – kapljica na licu, ki vse pove, v spevu utelešenosti, mlade, plamteče, bistvogledne. Nekaj neznansko mladega je v tem, da nekdo s takšno vedrino, drzno, preprosto in navdušujočo, v prepletu verzov zapiše »življenje,/gledam v tvoje oči«. Nič pojasnjevanja, nič potvarjanja, nič posmehovanja, nič pomilovanja, temveč nekaj povsem drugega: življenje, tu sem, tvoj sem, ti sem; med teboj in menoj se odigrava vse, kar se ima odigrati – morje misli in besed; odigrava se tu in zdaj in povsod in vselej, v dialoškem monologu, v monološkem dialogu, v besedah onkraj besed, v mislih onkraj misli, da se naposled vse izbiseri kot kapljica na listu, brezbesedna in vsepovedna.

In kako ne občutiti mladosti v pesmi, vsej kipeči od obilja življenja, vendar v poudarjenem in poglobljenem zavedanju minljivosti, kjer odzvanja:

 

Pijano sem pero

na klobuku

težkih krošenj

v pripeki.

Pijan sem sadežev

in milijard cvetov.

Pijan

sinjine in sadov,

ko blato iz ust curlja

in vene zimsko cvetje

suhe veje,

golih rok.

(»Pijano sem pero«, Zenice)

 

Mladi Tone Rode, ki mu je bilo po nedoumljivih in tako nedoumljivo tragičnih poteh zgodovine, slovenske zgodovine, usojeno odraščati v Argentini, sredi zavedne in ponosne slovenske narodne skupnosti, se je zavestno odločil, da bo pesnil prvenstveno v slovenščini, čeprav bi si lahko v barvitem vrvežu Buenos Airesa brez težav ustvaril pesniško ime, če bi dal prednost svojemu pesniškemu izrazu v španščini. Kako zelo obvladuje pesniško rabo tega jezika, nam sicer izpričujejo njegove pesmi, izvorno napisane v španščini in jih v pričujoči knjigi najdemo tako v izvirniku kot prevodu. Kako ne biti uročen od čudovite, zdaj otožne, zdaj zasanjane, zdaj igrive ritmike v pesmih Quizás comprenda (Morda bom razumel), Vacío (Praznina), Tubas (Tube), Hay dias (So dnevi) in drugih …

Kako močno je Toneta Rodeta zaznamovala argentinska metropola, nam z jedrnato in bleščečo jasnostjo govori antologijska »Tvoj sem«, postavljena na začetek Zenic:

 

Tvoj sem,

čeprav nisem

vrela pristaniška kri,

baker na licu,

jugovzhodnik med lasmi –

Tvoj Slovenec, Buenos Aires,

tvoj utrip je moj utrip.

(»Tvoj sem«, Zenice)

 

Odločitev za pisanje v slovenščini in preizkušanje različnih pesniških slogov, vključno z drznimi modernističnimi pristopi. Zorenje in sadovi nekega pesnika, ki je kot svetal komet zasvetil sredi tistega dragocenega drobca slovenskega narodnega tkiva pod Južnim križem, v usodi katerega in v smislu usode katerega je zgoščen tako bistven del slovenske zgodovinske drame, slovenske duhovne zgodovine. Utripanje neonskih luči v mravljišču velemesta, brneča razpršenost sodobnega človeka, razkričanost njegovega bivanja. Slutnja daljne domovine, iz katere so bile kruto iztrgane korenine njegovega rodu, bolečina prekletstva izgnanstva, zadanega njegovi skupnosti, ob porogu neke laži, ki se je vsilila za temelj neke »nove« družbe in se pogubonosno vsadila v središče narodovega zgodovinskega obzorja …

To je le nekaj črt, vrezanih v pesniški lok Toneta Rodeta. Kako zelo je njegova poezija vpeta v slovensko lirsko izročilo, nam na prav poseben način kažejo naslednji verzi, ob katerih ne moremo preslišati odmeva Balantičeve lirike, ki je kot svetinja spremljala Slovence, bežeče pred komunističnim terorjem, in jim sredi težkih preizkušenj novega življenja kot oljenka ozarjala globine življenja:

 

Moj molk pozvanja v mesečino bežnih dni,

iz grla plivka mi razpadlo hrepenenje,

zaman obujam velih sanj življenje,

v plamenih senc večer moj rožni krvavi.

 

Rumeno listje jutra pokopava sen.

Nad mestom peni olje se divjine,

ovit sem v dih zatohle bolečine,

v zatonu senc mi mrk pogled spomin budi.

 

Kaj naj povem,

ko pa nevihta nad menoj ne mine?

Zastrte so poti.

 

Globoko v mozgu mi brne besede.

Rosi, med prste v prošnji zbrane,

v zatišje skrčenih dlani.

(»Ivje«, Besede v soncu)

 

II

Globoko v mozgu mi brne besede …

Kaj so besede? Prepleti zvokov in pomenov? A kako to, da nekaj pomenijo, da sploh lahko kaj pomenijo? In kako to, da imamo njihove pomene pogosto za samoumevne, običajne, predvidljive, potem pa se naenkrat zgodi, da se njihova vijačnica strmoglavo pogrezne v globino, da jih občutimo, kako se, kot še nikoli prej ali le redko, dogajajo na nas? In ali ni morda poezija najodličnejši oder tega dogajanja, ki je v resnici življenje sámo?

Med besedami človeškega jezika so takšne, ki presegajo človekovo neposredno, omejeno obzorje in ga vabijo k razprostrtju kril duha v neznano, širno in prostrano. »Življenje« je ena izmed najodličnejših, najžlahtnejših in najvabljivejših takšnih besed. Z njo smo vselej tako v jedru svojega obstoja kot ob njegovih mejah. »Moje življenje« je vse, kar imam; ničesar nimam in nič nisem zunaj »mojega življenja«. Jaz sam, z dušo in telesom, s preteklo, a nikoli odteklo preteklostjo, sedanjostjo, mimobežno in trenutka prepolno, in prihodnostjo, zdaj počasi kapljajočo, zdaj deročo kot slap, a vselej tako neminljivo napoteno v preteklost sedanjosti, jaz torej, med drugimi, bližnjimi in daljnimi, sredi sveta, znotraj zgodovine, jaz sem svoje življenje. Celo žrtvovati se za drugega, darovati svoje življenje za drugega – v kakršnikoli meri že – ne pomeni izstopiti iz svojega življenja, ampak uresničiti eno izmed možnosti, in to najplemenitejšo in najčastivrednejšo, svojega življenja. Življenje, to »vselej moje« življenje, je torej celota mene samega, je vse, kar sem (in kar nisem), vključno, in to še prav posebej, z mojimi mejami.

Okrog teh meja, meja mojega življenja, okrog njihovega spoznanja, zavedanja in občutenja se odvija bistvena in nepomirljiva drama človeškega življenja, življenja posameznika in življenja narodov. Takšne meje zaznavamo tako znotraj kot zunaj sebe, v nenehnem shajanju in razhajanju, prepletanju in razpletanju našega znotraj in našega zunaj, in to vse zato, da bi se še enkrat, vselej še enkrat, sešla in prepletla.

Meja mi je dana v neulovljivosti lastne zavesti, njenega porajanja in dogajanja, v nezapopadljivosti njenega izvornega nenehnega vznikanja.

Meja so drugi, drugi ljudje, bližnji in daljni, zdaj naklonjeni, prijateljski in ljubeči, zdaj ravnodušni, nasprotni ali celo sovražni, vselej pa prav takšna bitnostna, življenjska središča resničnosti, kot sem sam.

Meja, nepremagljiva, nepodkupljiva in neomajna, med svetlobo znanega in temo bistveno neznanega, neznanosti neznanega, je smrt, moja smrt, v kateri in iz katere se dogaja moje življenje in na obzorju katere se ob smrti drugih vnaprej v neznano pogreza del moje biti, ne da bi jim lahko sledilo.

Gotovo, to so meje. Toda zdi se, vsaj v milostnih trenutkih globoke preprostosti biti, da niso popolnoma neprepustne. Obstajajo – ker brez njih ne bi obstajali mi takšni, kot smo – a vendar skoznje proseva nekaj od drugod, nekaj od onkraj, presevajoč globino naše biti in razkrivajoč nam resnico našega »tu« …

Nenehno vznikanje moje zavesti v meni samem, ki se mi daje kot jaz sam, mi je nedosegljivo in nedoumljivo, toda, to pronicanje oduhovljenega življenja v svet, bolje, to pronicanje mojega sveta vendar sem jaz sam, se pravi nisem ločen, ampak se dogajam kot to vznikanje.

Drugi so svoja središča, nikdar mi popolnoma doumljivi, globina njihove lastne individualnosti – tako kot moja – vselej ostaja skrivnostna, a kljub temu ne krožijo po svetu kot vase zaprte, neprepustne monade, ampak se oblikujejo z menoj in jaz z njimi, v prepletu sveta, včasih vsakdanjega, včasih dramatičnega in tragičnega, včasih radostno kipečega ali zamaknjenega v spokojno svet presegajočo vedrino, ne da bi prenehali biti svoj vozliček prepleta zgodovine, prepleta biti, prepleta življenja.

Smrt je skrajna meja mojega življenja, skrajna biološka, fiziološka meja, zlasti pa skrajna meja vsakršne zamisljivosti mojega življenja, skrajna možnost, in to prav zato, ker je ne-možnost, v kateri in iz katere je porojena vsaka možnost in ob kateri, ob njeni neizmernosti, se meri teža vsake možnosti. Smrt, to skrajno možnost, možnost možnosti mojega življenja, nosimo v svojem mozgu ves čas; ko živimo, živimo svojo smrt; živimo, ker živimo svojo smrt, ker nas smrt, naša lastna smrt – se pravi mi kot najgloblje mi sami – oživlja in poživlja za pristnost lastne biti, lastnega življenja.

Zgoraj smo namenoma izpustili Absolutno kot mejo ne-absolutnega človeka, in to zato, ker znotraj krščanskega izročila, ki mu naš pesnik pripada in iz katerega zajema, ne da bi se zato odpovedal »semenom Logosa« iz drugih brazd na poljanah modrosti, Absolutno, Drugi, Bog preneha biti nepropustna meja in se človeku razodene – v svoji skrivnostnosti in nedoumljivosti – a vendar duhovno in telesno zaznavno, kot Beseda, izgovorjena kot Človek za človeka. Tu zopet slišimo našega pesnika:

 

Beseda, v katero veruješ,

ti razodene globino neba.

Beseda Lepota, Beseda Resnica

ti polno povrne, kar zemlja ne zna.

(Iz pesmi »V osamljenem baru«, Mesto pristan)

 

Krščanski Bog, Bogo-človek, Drugi in Ne-drugi, se v največji možni meri, v meri vsakršne mere, v meri svoje nemogoče bogočloveške smrti, poisti s človekom, ne da bi zato Bog prenehal biti Bog in človek človek. Bog, ki v meri človeške zmožnosti, v meri človeškosti, preneha biti meja za človeka, se človeku razodene kot Življenje sámo, kot neusahljiv in neizčrpen izvir ustvarjalnosti, postavljen na vrt drame človeškega življenja. V dogajanju tega Življenja, v človeškem dogajanju tega Življenja, so dane vse druge meje – nekatere smo omenili, meja vznikanja mene samega, meja drugih in meja smrti –, toda kot meje, skozi katere proseva Skrivnost.

Meje, omejenost, neabsolutnost: to je človek, a vendar ne samo to. »Človek neskončno presega človeka,« je dejal Pascal. Človek je sposoben misliti, čutiti in doživljati na robu svoje biti, na njenih mejah, in sicer tudi ono, kar presega njegovo bit, a se vendar v njem dogaja kot bistveni del njega samega. Človeško življenje je nenehno vračanje, včasih blago in zasanjano, včasih viharno in vrtoglavo, z meja v središče in s središča na meje, vračanje v vselej novo. Mar v verzih našega pesnika ne slišimo tudi korakov tega vračanja, tega kroženja življenja:

 

Vsak hip

uhajam

dan za dnem

bežim

pred težo

korakov

za priprtimi

durmi.

 

Pome prihajajo –

moji so –

življenje,

ki po žilah kroži,

iztrgan je poljub,

ki v svod kipi.

(»Vsak hip«, Zenice)

 

III

 

V človeškem jeziku torej najdemo besede, katerih pomen je v bistvu odprt, ker nezamejljiv, nezamejljiv pa ne zato, ker bi bil poljuben – nič bolj zmotnega kot to! –, temveč ker se v njih in prek njih njihov pomen – ne vedno, nikakor ne, temveč zgolj v redkih in najpristnejših trenutkih njihovega odzvanjanja –  razpira v svoji bistveni skrivnostnosti in nedoumljivosti.

Ko pravim »življenje« ali »resničnost«, ne morem pokazati nekega predmeta, neke omejene stvari, ob kateri bi lahko presojali, ali je raba takšnega izraza pravilna ali ne; pomen teh besed je neizrčpen, ker je resničnost sama, ki je v njih izražena, neizčrpna, nedoumljiva in presežna.

To pa je pravo nasprotje od poljubne, nezavezujoče rabe teh izrazov, kakršnim smo pogosto priča tako v vsakdanji kot v sodobni umetniški govorici. Za sodobno umetniško govorico je značilno, da hoče zabrisati vsako razliko med seboj in vsakdanjo govorico, in v tem ciničnem poizkusu uvaja brutalnost in banalnost, ali, še huje, banalnost brutalnosti, kot novi postulat »umetniške« govorice in merilo njene »resnicoljubnosti« in »verodostojnosti«.

Umetnosti v takšnem miljeju pripada nekakšna psevdomesijanska vloga vrhovne razgrajevalke resničnosti. Ustvarjati ne zato, da bi bili karseda blizu resničnosti, da bi ji pustili, da se razodeva prek umetniških del, temveč »ustvarjati« zato, da bi resničnost razsekali na drobce in s tem pokazali svojo neznansko premoč nad njo. Volja do moči – četudi pervertirano in perfidno skrita pod izpostavljanjem nemoči in krhkosti – je s tem v našem času ubrala nov okljuk v svojem zgodovinskem razvojnem toku.

Morda ni bila prevladujoča umetnost še nikoli tako vsiljivo pokroviteljska kot danes, ko je popolnoma zožena na golo normativnost svojega emancipatoričnega gibanja. Te emancipatoričnosti ne gre razumeti zgolj kot boj za osvoboditev izpod te ali one družbene prisile (ki je lahko zgolj razglašena in obtožena kot takšna), temveč kot temeljno in vsedoločujočo držo do resničnosti same. Emancipatoričnost tu pomeni zlasti in predvsem osvoboditev iz vsakršne resničnosti, osvoboditev iz in od biti, osvoboditev iz vrženosti v svet.

Umetnosti pri tem pripada psevdosvečeniška, psevdoreligiozna vloga, v kateri ponazoritveno uresničuje to radikalno osvoboditev. Kdor ne pristaja na njene temeljne kategorije, ki so kategorije radikalne emancipacije od vsakršne preddane resničnosti, vključno, in še prav posebej, z vselej mojo lastno, osebno resničnostjo, temu nevidno sodišče kulturnih in izobraževalnih ustanov, literarnih kritikov in javnosti kratkomalo odreče mesto med besednimi umetniki, zanikujoč njegov obstoj.

Nepriznavanje preddane resničnosti, globoke, nedoumljive in skrivnostne, naposled privede do popolnega ontološkega ludizma, do skrajne stopnje pozabe biti, pozabe življenja, pozabe človeka, kjer je vse vseeno, kjer je uničevanje česarkoli resničnega razumljeno kot glavna zahteva absurdnega življenja. Vse je absurdno, in beg pred absurdom ni manj absurden – uničevati pomeni zgolj biti glas in roke tega vseobjemajočega absurda, pomeni ravnati v skladu s tako namišljeno resnico ne-biti. Za vsem tem lahko prepoznamo neznansko voljo do razkroja resničnosti, skrajen cinizem do vsakršnega ustvarjanja v pristnem pomenu te besede, željo, da bi se vsa bit v demonskem plesu použila v brezoblični, nesmiselni gmoti, v niču.

 

IV

 

Vendar – in to je globok misterij človeškega bitja in vir neugasljivega upanja – glas niča ne more nikoli docela preglasiti glasu Resnice. Človekova vest ostaja temeljni izraz njegovega bivanjskega položaja sredi biti, kot njegovo temeljno soočenje z resnico njegovega bivanja, resnico, ki presega njega samega in je nobene njegove misli in dejanja ne morejo povsem izbrisati. Zato v najgloblji globini človeka vselej prebiva glas, hrabreč ga in spodbujajoč ga k pristnosti lastnega življenja, k opustitvi utvar, k pogledu v globino resničnosti, ne da bi se izgubil v preteči globeli niča, ampak da bi se pustil preplaviti vodovjem prekipevajoče polnosti biti, izvirajoče iz brezdanjih nedrji resničnosti. Ne glede na vse ima človek vselej možnost obrniti se proč od niča, od obupa, od duhovne smrti. In, kakor vse človeško, je tudi umetnost lahko posvečena niču ali Resnici. Kot rečeno prej, je umetnost pogosto dekla niča, prek nje in kot ona sama se dogaja poplitvitev in posurovenje resničnosti. Toda to ni njena zadnja, najgloblja možnost: obstaja umetnost, ki služi Resnici, ker se potaplja v resničnost sámo, posluša njen glas in ji nudi svoj glas, da bi jo razodevala, preobilno, nedoumljivo in skrivnostno.

Zdi se, da pesniku, besednemu umetniku, nič ne brani, da ne bi uporabil kakršnegakoli izraza v kakršnemkoli kontekstu. Drama pesnika je v njegovi razpetosti med samovoljo in poljubnostjo na eni strani ter zvestobo resničnosti in nujnostjo njenega izraza na drugi. Njegova pesem ni in ne more biti izvzeta iz preizkusa na nakovalu bivanjske pristnosti. In to velja najprej za sámo pisanje, ustvarjanje literarnoumetniških del, nato pa prav tako za njihovo branje.

Brati literarnoumetniška dela – in zlasti poezijo –, kot da lahko ob tem branju zanemarimo in prezremo vprašanje pristnosti, vprašanje o tem, ali me prebrana pesem resnično nagovarja v globini moje biti, ali resnično čutim, da ima opraviti z menoj, pomeni ne brati jih zares, ne soočiti se z njimi in jih ne preliti na resnično obzorje svojega življenja. Enako že prej velja za besednega umetnika, za pesnika: nekaj je napisati pesem z željo, da bi naletela na odobravanje literarne srenje in ugajala javnosti, nekaj povsem drugega pa je napisati pesem z željo, da v njej ne bi bilo nič potvorjenega, nič izmišljenega, temveč vse pristno in živo oziroma vsaj stremeče k temu cilju.

Povsem jasno je, da je to izredno zahtevno – tako v literarnoumetniškem kot eksistencialnem smislu. Mar ne spada k bistvu pesnjenja tudi pesniški napor kroženja okrog občutenega, iskanje pravega izraza, želja razkriti ono, kar veleva navdih? Temeljna pesniška izkušnja je v tem, da pesem v svojem porojevanju vznemirja in duši, kot pravi naši pesnik:

Pesem me vznemirja in duši.

Polspočeta, polrojena me

polpolni in polpraznega pusti.

 

A vendar nič manj k jedru pesniške izkušnje ne sodi tudi:

 

Pesem me prešinja in rešuje.

Silna sika v situ siromaka

in se v sij sesuje.

(Iz pesmi »Vrč«, Biti)

 

Pristnost lastnega življenja, ki jo spremlja občutenje samega sebe kot samega sebe in ne kot neznanega si tujca, občutenje navzočnosti v samem sebi, je temeljno merilo eksistencialne resničnosti vseh umetniških del. Ta niso resnična ali lažna, zato ker bi bolje ali slabše odslikavala nekaj dejanskega, nekaj zunanjega; njihova resnica, možnost njihove resnice leži v tem, da se spojijo z resničnim, samo njemu samemu lastnim glasom pesnika ali bralca. V tej možnosti eksistencialnega nagovora se pokaže njihova ontološka resničnost, in ta je v tem, da vso bit, vso resničnost razodevajo v njeni najbolj lastni globini. Resničnost pesmi se potaplja v resničnost resničnosti in jo s tem razodeva. Jezik pesmi tedaj prežema polnost resničnosti, kapljajoča z besed v nesluteno globočino. Tedaj pesem razpira okno v zvezdno noč resničnosti:

 

Praznina

v negibnih

vhodih

v mojo prazno

sobo –

 

Čas

odteka

v noč,

sopihajoč imena

nekega daljnega včeraj

v izumrlih jezikih –

 

predana agonija,

strahopetna volja

in moja samota, ki kriči,

in moja vrata:

zaprta,

da se ne bi vrnil.

Odprta,

da bi se vrnila ti

vzdramljena

resničnost.

(»Praznina«, Zenice)

 

Zakaj govorim o vsem tem? Zato, ker sem ob branju pesmi Toneta Rodeta občutil globoko hotenje pisati resnično iz sebe, iz globočine svojega lastnega življenja, željo po pristnosti. Gotovo, nobenemu besednemu umetniku to ne more uspeti vselej v enaki meri in bralec ni vselej enako občutljiv za besedilo, ki se ponuja njegovim očem, mislim, občutjem, srcu. Skrivnost razpoložljivosti je globoka skrivnost literarnoumetniške hermenevtike, kjer slednja sega na področje duhovnosti. Prav tako je res, da to bistveno stremljenje skozi leta pesniške poti zadobiva različne zunanje oblike in se z različnimi pesniškimi slogi izraža na različne načine. Vendar, tisto, kar je – in prepričan sem, da to najbolje izpričujejo njegovi verzi sami – pesniku Tonetu Rodetu vselej ležalo in mu še leži na srcu, je njegova želja s poezijo osvetliti, čeravno mimobežno in hipno, resnico svojega bitja, resnico svojega življenja, vpetega v zgodovinsko usodo svojega rodu in svojega naroda. Mislim, da lahko takšen pesniški lok spremljamo v vseh treh tu ponovno objavljenih pesniških zbirkah, ki jih ima ta knjiga čast gostiti med svojimi platnicami, Zenice, Buenos Aires, 1991, Mesto pristan, Buenos Aires, 1997, Biti, Ljubljana, 2004, pa tudi v pričevalnih besedilih Kličemo vas po imenu in v do sedaj še neobjavljenih pesmih, napisanih v slovenščini in španščini (pospremljene s slovenskim prevodom) ter zbranih tu pod naslovoma Besede v soncu in In privrela bo voda (Agua ha de brotar).

 

V

 

Poezija je izraz utelešenega duha in oduhovljenega telesa. Obstaja kot spoj telesnih zvenov in duhovnih pomenov. Poezija, pristna poezija, ne zapada niti materializmu niti angelizmu. Zato ji je – daleč in bistveno globlje od vsake prisile »družbene angažiranosti« – lastna pričevanjskost, v kateri se zgodovinska resnica zaleskeče na svojem izvornem življenjskem obnebju. Vse prizadevanje za zgodovinsko – in sedanjo – pravičnost je lahko utemeljeno zgolj na obnebju izvorne odprtosti življenja v njegovi zgodovinskosti, v njegovem zgodovinskem dogajanju. V tem smislu – v smislu izvorne odprtosti življenja v njegovi zgodovinskosti – lahko poezija zgodovinsko resnico izreka globlje od zgodovinopisja. Ne zato, ker bi nasprotovala zgodovinskim dejstvom ali jih zanikala, temveč zato, ker so v njej – kot ona – ta dejstva del živetega življenja.

Človek je s svojim rojstvom vrojen v neki svet, v neki človeški svet, ki je njegov in ima to postajati vse življenje. Vrojen je v neko zgodovino, ki je sam ni doživel in sooblikoval, a je vendar njegova, ker ga globoko bivanjsko določa, ker se je v njej zgodilo nekaj bistvenega z njegovimi predniki, z ljudmi, katerim dolguje svoje življenje. Usoda njegovega življenja je vpeta v usodo njegovega rodu in njegovega naroda. V posameznikovem življenju, v možnostih njegove eksistence, se odigrava zgodovinska usoda njegovega naroda, saj narod postaja on sam prek svojih posameznikov. Ti posamezniki, živeči iz zgodovine svojega naroda, v svojem življenju in z njim odgovarjajo na izziv in prejemajo dediščino prejšnjih rodov, oziroma, kot lahko prisluhnemo pesniku, nagibajočemu se nad usodo svojih prednikov in drugih rojakov, pobeglih pred revolucionarno morijo v najtemačnejših urah zgodovine slovenskega naroda:

 

V dneh, ko je, krvi prepolna,

gneva čaša rdečila lune in sonca

na prtu nevarnega časa

ste zapustili taborišča in odšli.

 

Še prej vam je bil čas izbarantal življenja:

živeti v svobodi duha in vesti v odkupnino

za dom, preteklost, korenine,

za pobite očete in brate, vnuke in sine,

[…]

Spet vam moram prisluhniti in se v vas najti.

Slišati moram utrip izgnanega srca, ko stopa na tla,

včeraj daljnega, tujega, danes pa svojega,

skrajnega juga sveta.

[…]

Ta izziv, to dediščino

sem z zgaranih rok prejel.

Zato v prihodnost vedro zrem.

(»Svojim«, Biti)

 

Živeti sedanjost za preteklost, živeti jo zaradi vseh in vsega, ki so bili in kar je bilo kruto usmrčeno v slovenski katastrofi, zapečateni s krvjo ob in po koncu druge svetovne vojne kruto pomorjenih slovenskih bratov in sester, s krvjo, s katero so prepojene kraške globeli naše domovine in nezavedno podtalje omrtvičene duše našega naroda. Živeti sedanjost za preteklost v uresničevanju vselej prihodnjih možnosti lastne eksistence, zato da bi spričo neizmernosti resničnosti našel svoj glas v njej in našel resničnost sámo kot svoj glas. Živeti sedanjost za preteklost zaradi vedrine prihodnosti, bivanjske vedrine, ki je zmožna prenesti pogled resničnosti, čeravno tako neizprosno tragičen. Mar ni v vsem tem najti globokega vira pesniškega ustvarjanja Toneta Rodeta? V pesmi Globel se vrača v presveto, v notrino svetišča preteklosti svojega rodu, v kateri hkrati odmeva neka bistvena resnica vsega slovenskega narodnega tkiva:

 

Ljubelj, v katerem sem nastal,

nima ceste nazaj,

nima ceste drugam,

 

kakor v brezno kočevskega

krstnega kamna spoznanja.

 

Vrzel spranih stigem in ran je

carmina profana

argentinska nirvana

 

v puščavo izgnanega tkalca,

v goščavi ubitega talca.

Globel, v katero še donim,

nima sten, nima dni,

nima tal, ne noči,

 

cedi se v stalaktit presihajočega življenja,

se cimi v zadnjo plast skorje spomina.

(»Globel«, Biti)

 

Toda Tone Rode s svojo poezijo ni samo pričevalec o tragični zgodovinski usodi skupnosti onih, ki so bili prisiljeni bežati iz domovine. Kot član te skupnosti in kot upesnjevalec njene zgodovinske izkušnje, nam govori o tisti bistveni odsotnosti v slovenski duši, ki jo lahko opažamo v mnogih in mnogoterih patoloških pojavih sodobne slovenske družbe. To je odsotnost nekoč kruto prekinjenega življenja, pogubni razcep slovenske duše, ki je vselej na tem, da jo popolnoma omrtvi in pahne v temo niča za vselej. Temu se je na ravni posameznikov mogoče izogniti z eksistencialno potopitvijo v preteklost, izhajajoč iz iskrenega iskanja sedanje pristnosti v polnosti življenja, na ravni družbe pa z udejanjanjem zgodovinske pravičnosti. Ne zato, da bi se vrnili nazaj, pred razkol in katastrofo, saj to ni mogoče; mogoče in celo nujno pa je iskati – miselno, občutenjsko in izkušenjsko – pristnost naše lastne eksistence v njeni zgodovinskosti – v prepletu onega, kar je preteklo, a ne odteklo, in onega, kar prihaja in je že prišlo. Ta poglobitev lastne biti je hkrati poglobitev v narodovo bit, v to dramatično uvezenino na kopreni zgodovinske biti.

Pesnjenje, pristno pesnjenje, je razodetje izvornega življenjskega obnebja, na katerem je vse to sploh mogoče. Tone Rode je svojo vero v pesništvo izpovedal s prešernovskim Poklicem, s čimer se sklepa lok, ki se pne od vrhov slovenskega preporoda do svitanja upanja, upanja vsemu navkljub, ki vstaja iznad pogorišča katastrofe, iznad s krvjo prepojenih kraških brezen raztrgane duše našega naroda:

 

Zakaj me pritiskaš

proti steklu zavesti?

 

Zakaj mi z bandero

oblizuješ ramé?

 

Zakaj prisluškuješ

drdranju zapestij?

 

Zakaj mi umivaš

razvnete noge?

 

Zakaj si razpela

mrhovinasta jadra

 

v brezvetrni strugi

vrele lave cest?

 

Zakaj si zalila

predmestje

 

z obledelo peno

božjastnih telesc?

 

Odgovor ne traja

in ploskne na tla.

 

Ti trpi in stanu

se spomni –

 

neizmerno je bogat,

kdor ve, da ga ima.

(»Poklic«, Besede v soncu)